Svami Čidananda Sarasvati, učenec in naslednik velikega indijskega svetnika svamija Šivanande Sarasvatija iz Rišikeša, je bil znan jogi, duhovni voditelj in predsednik The Divine Life Society (Društvo božansko življenje), ljudje pa so ga poznali predvsem kot usmiljenega, požrtvovalnega in sočutnega svetega moža, ki jih je ozdravljal z zdravilnimi rokami.

Poznavalci življenja in dela svamija Čidanande Sarasvatija (1916–2008) pišejo, da je bilo vse njegovo življenje samo sveto služenje. Plemenitost, čistost in sočutje so bili del njegove narave, služenje in požrtvovalnost pa njegovi najpomembnejši značilnosti. Bolnikom se je posvetil že v rosnih najstniških letih, ko je bil prijatelj in zdravilec nesrečnih gobavcev, ki so jih drugi ljudje prezirljivo zavračali in sovražili.

Čeprav rojen v zelo bogati družini, z zelo dobro izobrazbo in izjemnimi možnostmi za uspešno kariero se je odpovedal posvetnemu bogastvu, slavi in položaju. Zanke materialnega sveta in čutnost ga niso pritegnile niti v mladeniških letih. Osrečevala sta ga zgolj služenje in žrtvovanje za druge. Le druženje s svetniki je tešilo njegovo hrepenenje, meditacija je bila njegova strast, čaščenje Boga njegov užitek.

Razumel je jezik trpečih

Sridhar Rao (tako se je svami imenoval, preden je bil posvečen v sanjasija) je bil rojen v Mangaloreju, mestu v južni Indiji. Bil je drugi izmed petih otrok Sri Srinivasa Raja, bogatega veleposestnika, in Sarojini, ženske, znane po svoji svetniški naravi. Sri Anantayya, prijatelj njegovega dedka, ga je komaj osemletnega seznanil z zgodbami iz Ramajane in Mahabharate, njegov stric Krišna Rao pa ga je vzel pod svoje okrilje in ga ves čas varoval pred vplivom materialistično usmerjenega sveta v njegovi okolici. Stric je v mladem Sridhar Raju zasejal semena za življenje, ki naj bi bilo predano odpovedovanju.

Čeprav se je v mladosti izobraževal in je veljal za izredno nadarjenega študenta (diplomiral je na Loyola College v Madrasu), so ga duhovne knjige (rad je prebiral dela Ramakrišne, Vivekanande, Šivanande in drugih velikih duhovnih mojstrov) vedno zanimale bolj od šolskih učbenikov. Bil je zelo vedrega značaja, izredno uglajenega vedenja, imel je izredne sposobnosti, zato so ga imeli radi vsi sošolci in učitelji.

Domači in drugi ljudje so opazili izjemne vrline njegove osebnosti – te so se izražale v vsakdanjem življenju: pomagal je vsakomur, ki ga je prosil za pomoč, zato ni nikoli nihče odšel od njega praznih rok. Razumel je jezik trpečih, posebno rad pa je namenjal pozornost bolnikom. Videti je bilo, da je medtem, ko jim je pomagal, popolnoma pozabil nase. Prav tako kot ljudem pa je služil tudi pticam in drugim živalim. Kadar je videl človeka, ki je z živalmi ravnal okrutno, ga je strogo posvaril. Čeprav je bil sin bogatašev in bi lahko užil vse posvetne radosti, se ni predajal posvetnim užitkom, ampak je raje namenjal svoj čas meditaciji, kontemplaciji, samoti in odmaknjenosti.

Odšel je od doma

Čeprav je bil šele sredi dvajsetih let je začel deliti svoje duhovno znanje z drugimi in kmalu zaslovel kot družinski in okrajni guru. Z vsakim, ki je prišel k njemu po nasvet, je podelil svoje znanje, ljudje pa so ga spoštovali predvsem zaradi odkritosti, ljubezni, čistosti, predanosti Bogu in brezpogojne pomoči. Prigovarjal jim je, naj ponavljajo mantro, in začel mlade ljudi tudi iniciirati. Navdihoval ga je svami Vivekananda, obiskoval pa je tudi ašram Ramakrišnovih slednikov, rad je imel navzočnost modrecev in svetnikov. V srcu je vse bolj čutil klic, naj se odpove posvetnemu življenju.

Leta 1936 je nenadoma odšel od doma. Domači so ga neutrudno iskali vsepovsod in ga končno našli v ašramu nekega modreca, blizu svete gore Tirupati. Po prepričevanju najbližjih in sorodnikov se je le vrnil domov … Vendar pa tam ni ostal prav dolgo, saj je bila ta kratka ločitev od doma zgolj priprava za končno slovo od družine in prijateljev. Leta 1943, ko si je že dopisoval s svamijem Šivanando, se je končno odločil, da bo za vedno zapustil domačo hišo. Pridružil se je njegovemu ašramu in tam prevzel skrb za lekarno. Ljudje so ga začeli kmalu množično obiskovati. Zaradi svojih božanskih zdravilnih rok je pritegnil predvsem veliko bolnikov in ti so ga poimenovali mož z zdravilnimi rokami.

Tisti, ki je zavedanje in blaženost

Kmalu so opazili njegovo izjemno inteligenco: imel je izredna predavanja, pisal je navdihujoče članke in obiskovalcem dajal duhovna navodila. V prvem letu bivanja v ašramu je napisal tudi življenjepis svojega guruja Šivanande. Leta 1947 je pod Šivanandovim vodstvom ustanovil muzej joge. Ko so leta 1948 ustanovili Yoga-Vedanta Forest University, je dobil mesto dekana in profesorja radža joge ter s svojimi predavanji navduševal učence. Istega leta je postal glavni tajnik The Divine Life Society (Društvo božansko življenje).

Kljub različnim obveznostim pa je pod gurujevim vodstvom redno vadil intenzivno duhovno prakso. Leta 1949 je bil iniciiran v red sanjasijev in dobil ime svami Čidananda – to pomeni tisti, ki je zavedanje in blaženost. Potem ko je leta 1963 njegov guru zapustil telesno bivanje, so Čidanando izvolili za predsednika The Divine Life Society. S svojo posvečeno predanostjo, ljubeznijo, duhovnim idealizmom, odpovedovanjem in predanim služenjem se je izkazal na duhovnih predavanjih v Indiji in po svetu, saj je s svojo navzočnostjo navdihnil srca številnih duhovnih iskalcev. Pritegnil je veliko učencev z vsega sveta in od vsega začetka deloval in služil namenu svojega božanskega guruja, svamija Šivanande iz Rišikeša, saj je skušal njegovo sporočilo o božanskem življenju predati čim več ljudem. Znan je bil tudi po tem, da je spoštoval vse vere, duhovne poti in svetnike. Na duhovnih srečanjih je pogosto omenjal in povzdigoval učitelje, preroke, modrece in svetnike drugih ver (Jezusa, Ahuro Mazdo, Budo itn.)

Človekovo življenje je brezplačen božji dar

Svami Čidananda Sarasvati je vstajal ob svitu in se, še preden je začel novi dan, vedno najprej sklonil pred Bogom, ga počastil in pozdravil. Potem je lahko bil ves dan veder, srečen in zadovoljen. Menil je, da ni na tem svetu ničesar, kar bi morali obtoževati. Če nas kaj moti, moramo spremeniti svoj pogled na stvari in opustiti godrnjanje, zavidanje, zamero, očitanje in privoščljivost ter poleg vsega odpustiti tudi sovražnikom. Prigovarjal je, naj opustimo strahove, skrb in bojazen in se nežno nasmejimo sebi. Naj čutimo, da je ves svet zgolj pojavnost Boga, in zato mu služimo v vseh njegovih pojavnostih in oblikah, po svetu pa ga poimenujejo z različnimi imeni.

Svetoval je, naj svoje življenje spremenimo v jogo, in dejal, da Bog hodi s preprostimi in se razkriva v tistih, ki trpijo. Poudarjal je, naj se odpovemo egu in gojimo raje dobre vrline in tako se bomo osvobodili. Če bo naš um vedno umirjen, tih – se bomo ognili oviram v njem. Svojemu umu nikoli ne dopustimo, da bi se povsem pozunanjil, obrnil navzven. Svami Čidananda Sarasvati je dejal, naj raje svoj um porazimo, si podredimo njegove želje in postanemo mojstri svoje usode – kajti mojstri smo. In da naj, še preden sploh kaj spregovorimo, preudarimo svoje besede, potem pa vedno povejmo le nekaj na kratko. Tako bomo ohranili svojo energijo, imeli miren um in notranjo moč. Pravil je, naj govori le ljubezen, in sicer vedno znova.

Usmiljeni svami je zatrjeval, da je najpomembnejši namen življenja spoznanje Boga. Rastline, živali, ptice in žuželke zgolj živijo in umrejo, saj nimajo zmožnosti zavednega prizadevanja. Stvarnik jih namreč ni obdaril s takšnim zavedanjem, da bi zmogle razlikovati med dobrim in slabim. Človekovo življenje pa je brezplačen božji dar. Žal je pot človeškega življenja zelo nevarna, saj smo ljudje zaradi svojih čutil, ki so zasužnjila naše zavedanje, postali slepi. V življenju je veliko pasti, vendar pa se na »avtocesti« našega zdajšnjega in nadaljnjega življenja vedno pojavi božanski poslanec, ki je naš prijatelj in vodnik in nas podpira. To je naš guru, ki pripada vsemu človeštvu. Potrka na vrata naše najbolj skrite notranje kamrice in nam sočutno pravi: O, blagoslovljeni prijatelj! Kdaj se boš prebudil iz tega globokega spanja – neznanja …?! Pridi. Pridi. Zdaj se prebudi. Premagaj te sanje. Zahtevaj svojo pravico, ki ti je bila dana ob rojstvu in spoznaj kaj si v resnici. Prav zdaj je čas, da se zaveš svoje prave narave. In zdaj prodri v občutenje božanske radosti, miru in modrosti, ki so tvoja večna prava narava.

Tara Novak; članek je bil objavljen v reviji AURA, maj 2014, št. 296