Ni pravično do bitja vode, da občudujemo zgolj gladko površino jezer in rek in ne tudi kaplje dežja. Voda je celostno bitje. Umeščena je v posode rečnih strug in morske kotline, pa tudi razpršena v zračnih širjavah, da o podzemnih jezerih in pretokih ne govorimo.

Še bolj krivično je, da sodobna kultura ne upošteva vodo kot elementarno zavest. Ko imamo opraviti s človeškimi čustvi ne pomislimo, da je valovanje človekovega vodnega telesa sprožilo čustven vzgib. Tudi nas ne pretrese, da je ob neupoštevanju zavesti vode konec tudi svobodnega in s strani razumske ostrine nezasužnjenega mišljenja.

Če pa si drznemo govoriti o vodi kot obliki zavesti, ne moremo zanikati obstoja subtilnih bitij, ki zavestnim vzgibom vode dajejo telo. Ljudsko izročilo jih imenuje vodne vile ali rusalke. Tudi človek je v svojem bistvu eno od bitij prežetih z noosfero (sfero zavesti) vode. Glede na to, da smo večinoma sestavljeni iz vodnih kristalov, si sebe lahko predstavljamo kot pokonci stoječo kopico vode.

V slovenskem prostoru je kraljestvo vodnega bitja morda najbolje razprostrto in zaokroženo na območju Cerkniškega jezera. Dvonadstropno jezero je enkraten pojav, raziskan do potankosti in vendarle skrivnosten. Jezero odteče v spodnje nadstropje, da kmetom omogoči poletno košnjo, ribe pa je tedaj moč nabirati po tleh kakor gobe.

Vendar je nihanje jezera med podzemljem in utelešeno pokrajino zgolj začetek skrivnosti. Jezero v resnici nikdar ne odteče, ker je bitje vode v vsej pestrosti svojih izrazov ves čas navzoče kot sfera vodne zavesti, deloma potopljene v podzemlje in deloma razširjene v krajinskem prostoru.

Najglobljo raven vode sem zaznal na robu jezerske plošče pod Slivnico, pri kapelici Marije Magdalene, nad katero je nekoč stala njej posvečena cerkev. Tam zaznam resonančno točko Zemljine duše, v slovenski mitologiji znano kot riba Faronika, ki na svojem hrbtu nosi Zemljin disk. V primerjavi z običajno človeško predstavo, da v osrčju Zemlje žari ognjeno jedro, nam mit o ribi Faroniki sporoča, da je Zemljino jedro vodne narave. Seveda to ni tekoča, temveč ognjena voda.

Naslednjo raven vode, bližjo površju Zemlje, mi je ob obisku Cerknice avgusta 2008 predstavil nenavaden »povodni mož« z očmi na pecljih. Skozi »požiralnike« na moji glavi – mislim na nosne, ustne in očesne votline – me je potegnil v notranjost svoje glave. Tako sem se znašel v podzemnem Cerkniškem jezeru. Vem, da si je za svoje dejanje izbral prostor glave, da bi poudaril, da je voda posebna in samostojna vrsta vsepovezujoče zavesti – čeprav vodo navadno dojemamo kot snov.

Ko sem se spustil do dna podzemnega jezera, sem srečal belo postavo, ki bi jo lahko imenoval »boginjo jezera« − bitje, ki v srcu združuje vse vidike cerkniškega prostora. Njena žariščna točka pri Cerkniškem jezeru očitno ni na površju Zemlje, temveč v njegovi podzemni polovici. Morda pa je bila od tam pregnana?

Če se iz podzemlja dvignemo na površje Zemlje, srečamo jezero kot vodno telo, ovito v subtilne, avri podobne tančice. Te so pri Cerkniškem jezeru posebno pretanjeno stkane, zato se jezero lahko ob vsaki uri prikaže v drugačni atmosferski podobi. Različicam ni konca.

Četrto raven jezera – šteto od središča Zemlje navzgor – je moč zaznati kot zašiljen lok vilinskih vrat, ki se boči nad jezerom. Ker pa imamo opraviti z zavestjo elementa vode, vratni lok ni samo svetlobni pojav, temveč je sestavljen iz bitij. Prevedeno v človeški jezik to pomeni, da so vrata odprta kot ločno razprte noge vilinskih bitij. Vrata pa ne bi bila popolna, če ne bi obstajala še druga polovica, ki je obrnjena navzdol v podzemlje. Zakaj vodne vile pravzaprav vzdržujejo ta portal sredi Cerkniškega jezera?

Odgovora ne bi poznal, če neke noči ne bi prisluškoval pogovoru dveh vran na bližnji lipi, nad oknom, kjer smo spali skupaj s sodelavci Skupine za umetnost VITAAA, ko smo klesali portal Cerkniškega jezera. Kot vstopna točka h jezeru stoji portal v obliki devetih megalitov s kozmogrami, ob cesti, ki se od Cerknice vije proti jezeru. Obiskovalca naj bi spodbudil k poglobljenemu stiku s cerkniškim prostorom.

Pogovor obeh vran sem razumel tako, da omenjena vrata omogočajo bitjem vode, ki krožijo med podzemnim in nadzemnim jezerskim prostorom, da tako zelo zvrtinčijo vodni element na območju Cerknice, da sprožijo valovanje v vodnem telesu Slovenije in ga tako zmeraj znova obnovijo.

Nadaljnja dragocenost Cerkniškega jezera je medsebojno delovanje njegove noosfere in sfere Velikega Kleka (Grossglockner), najvišje gore v avstrijskih Alpah. Polje Klekove zavesti sega na eni strani do Benetk in na drugi do Gradca (Graz). Tako je tudi Cerkniško jezero zajeto v sferi njegovega bitja. Kraj, ki je v resonanci z Velikim Klekom, je nedaleč od vasi Laze na južnem koncu jezera, označen s cerkvico svetega Brikcija.

Legenda pravi, da je Brikcij rešil življenje bizantinskemu cesarju, nakar ga je ta nagradil z najdragocenejšim, kar je imel, z ampulo s Kristusovo krvjo. Pozneje se je cesar premislil in hotel ampulo nazaj. Brikcij je z dragoceno relikvijo zbežal proti severu, zasledovalci pa za njim. Nazadnje, ko je že dosegel Alpe, ga je zasul snežni plaz z Velikega Kleka. Domačini so našli njegovo truplo, ker so na kraju, kjer je pod snegom ležala ampula, iz snega zrasli trije žitni klasi. Kjer so se ustavili voli vpreženi v voz z Brikcijevim truplom, so sezidali romarsko cerkev Svete krvi (Heiligenblut). Cerkvica svetega Brikcija na Cerkniškem je njena mlajša sestra.

Sveti Brikcij na južnem robu jezera označuje koreninski sistem cerkniškega prostora. Tam izvira prvinska življenjska sila. Tako nastane pretok vzdolž jezera, ki ima podobno nalogo kakor hrbtenica pri človeku. Hrbtenica vijuga od svetega Brikcija proti svoji najvišji točki, označeni s cerkniškim Taborom in cerkvijo Marijinega rojstva. Ta kraj, obsijan z angelsko kvaliteto – žal precej zatrt − bi lahko primerjali s temenom človeške glave.

Če hrbtenici cerkniškega prostora od svetega Brikcija naprej sledimo čez Otok in Otočec, pridemo do okroglega osamelca sredi jezera imenovanega Gorica. Gorica je popek (onfalos) cerkniškega prostora. Poznam jo kot sedež silnega elementarnega bitja, v grški mitologiji imenovanega Pan. Beseda pan pomeni vseobsegajoč.

Pan je tista vrsta zavesti, v kateri se kakor v zrcalu ogleduje vsako bitje narave, naj bo vidno ali nevidno, da bi v vsakem trenutku vedelo za svoj izvor in svoj prostor v tkanini življenja. Zato so Grki menili, da je Pan bog narave. Vendar ga pojem boga priklene na eno samo pojavno obliko. Pan pa je kot bitje in fokus zavesti narave v resnici sredi vsake zaokrožene enote pokrajine, služi kot žarišče, ki bitja narave vpenja v pravzorec Zemljine celote.

Marko Pogačnik, objavljeno v reviji AURA, oktober 2014, št. 301

Risba: Vrata cerkniškega prostora so odprta kot ločno razprte noge vilinskih bitij.