Vipavska dolina je nastala z nenavadnim udorom sredi Krasa. Da je podobna dolini, se lahko zahvali milijone let trajajoči eroziji, ki je dodobra razjedla bregove skalnega udora, tako da je skrila prepadne stene in nazadnje pričarala podobo idilične doline.

Za to, da sta se v davnini celinski plošči Afrike in Evrazije tukaj razmaknili tako, da so kraški skladi zgrmeli v nastali prepad in ga pri tem tudi zasuli, obstaja dokaz. Tri reke, ki so prej tekle pod kamnitimi skladi apnenca, zdaj pritečejo na dan ob severnem robu Vipavske doline. Mislim na Lijak, Hubelj in Vipavo. Ko je kraški plašč zgrmel v prepad, je pretrgal njihove podzemne poti, in reke, vajene večne teme, so zagledale luč dneva. Verjetno izvirajo nekje pod Trnovsko planoto in bi se morale izliti v podzemni veletok imenovan Timav, ki ponikne v Škocjanskih jamah in se v Jadran izlije pri Devinu. Zdaj pa pridrejo v Vipavsko dolino kot odrasle reke in se preusmerijo proti zahodu, da bi se izlile v Sočo.

O tem pripovedujem zato, da bi lahko opisal izjemno kozmično odliko Vipavske doline. Ker je vzdolž doline ostala razpoka, ki vodi k jedru Zemlje (čeprav je na videz zasuta), si zlahka predstavljam, da se tukaj živahno izmenjujejo energije in informacije med jedrom Zemlje in ozvezdji širnega vesolja. Vipavska dolina bi lahko bila slovenski rajski vrt, če bi prisluhnili njeni vilinski odliki. Namesto tega je ob koncu sedemdesetih let prejšnjega stoletja dolina doživela pretres zaradi melioracije, ki je zabrisala njen pravljični značaj. Nastala so široka polja, kjer dandanes burja vrtinči prst in opozarja na bližino puščave.

Posebnost Vipavske doline je mogoče opisati tako, da človek, ki potuje po Vipavski dolini, pravzaprav hodi skozi podzemlje. Vendar je vipavsko podzemlje bistveno drugačno od tistega, kakršnega poznamo iz kraških jam. Vipavsko podzemlje je obsijano s soncem in poraslo z bujnim rastlinjem. Je vzporedna resničnost, kakršno človek sicer spozna, ko umre in se pojavi v onstranstvu duhovnega sveta. Tudi tam, tako kot v Vipavski dolini obstaja bujno življenje, a ne temelji na počelu materije, temveč je eterične narave.

Treba je biti buden, ko se človek, ki prihaja iz smeri zahoda, pod okriljem Nanosa spušča v Vipavsko dolino. Današnja avtocesta je sicer poseben občutek dodobra izbrisala. Občutek pravi, da se človek spušča v objem neke druge resničnosti, vredne navdušenja.

Seveda skuša prebivalstvo Vipavske doline narediti vse, da bi bila dolina videti normalna. Brisanju dejanske identitete se ognete tako, da se ustavite kar v prvem mestu v dolini. Skupaj z reko, ki tam plane na dan, sta dala dolini ime. Vendar je tudi Vipava dodobra zabrisala svojo vodno identiteto. Mesto stoji na delti reke in je nekdaj imelo 50 mostov, in glede na velikost mesta jih je bilo tam približno toliko kot v Benetkah.

Vipava priteče na dan po tistem, ko so bili prerezani njeni podzemni kanali, kot devet virov na razdalji enega kilometra. Teh devet tokov se postopno združuje in nazadnje kot reka Vipava ubere pot proti Soči. Danes večine mostov ni več, ker je pripravneje zriniti rečne rokave v kanale.

Osrednjim »izvirom« Vipave se je mogoče približati, če se obide pravkar obnovljen Lantierijev dvorec. Majhen park v njegovem zaledju se da doživeti kot svetišče vodnega elementa. Trije glavni »izviri« oblivajo park, eden med njimi priteče iz ozke skalne špranje, kot da izvira prav v maternici Gaje. Prostor med rečnimi rokavi je tako na gosto prepojen s kapljicami vode in rusalkami, da se imaginaciji razpre vodno svetišče s klasičnimi stebri in dvoranami – vse odlito v vodi.

Drug pomemben vir Vipave je nekaj korakov zahodno, »pod farovžem«. Vodni tolmun obdajajo visoke skalne stene kot ozadje vilinske kraljice – deve Vipave. Nad tolmunom oblikuje svoje subtilno telo, ki se dviga visoko v zrak. Začudenju ni konca, ko človek izve, da se niti njenih povezav dotikajo petih morij: Atlantika v Biskajskem zalivu, Severnega morja, Baltika, Črnega morja in Jadrana. Od kod tako široka mreža povezav? Nobene reke ni med njimi, zgolj morja. Na podlagi številnih obiskov Vipave v zadnjih štiridesetih letih si upam trditi, da je Vipava reinkarnacija nekega davno izginulega mesta iz dobe Atlantide. Takrat so morja prekrivala vso Zemljo in tedanja civilizacija je prebivala na nekakšnih energijskih otokih nad morsko gladino in morda tudi pod njo. Še dandanes kiti in delfini, naši bližnji sorodniki, dokazujejo, da tudi visoko inteligentna bitja zmorejo bivati v vodi.

Ko v geomantiji govorimo o reinkarnaciji, menimo, da so nekatere pokrajine ali kraji obstajali – na drugačen način seveda – že v dobah, ko je bila Zemlja odeta v drugačno obliko. Ko govorim o Atlantidi, imam v mislih Zemljo kot vodni planet, preden je element zemlje postal vodilni element njenega površja in so z njim začeli prevladovati močni procesi materializacije prostora. Tisto, kar je Platon povzel od egipčanskih svečenikov, namreč da je Atlantida obstajala kot mesto sredi Atlantika, je treba razumeti kot simbol. Dejansko je bila vsa Zemlja vodne narave in civilizacija je živela znotraj nekakšne mešanice zraka in vode – medtem ko se je v vzporednem prostoru že razvijala naša materialna Zemlja in se pripravljala na to, da pri naslednji menjavi ciklusov prevzame nase razvoj civilizacij, tako vilinskih, živalskih kot človeških.

Vipava in Vipavska dolina nas lahko poučita o skrivnosti takih prehodov. Tudi mi smo se dandanes znašli v zadnjih vrtincih naše dobe in smo pred pragom naslednje. S tem pa ne mislim, da se bomo vrnili v morja. Zemljo, ki se zdaj oblikuje kot vzporedna (prihodnja) resničnost, si lahko predstavljamo kot mešanico zraka in materije. Materialna plast resničnosti postaja prosojnejša (zračna) in zato dovoljuje vpogled v druge razsežnosti obstoja – kot v primeru Vipave.

Vendar Vipave ne spoznamo v celoti, če se ne odpravimo do dvorca Zemono, postavljenega na bližnjem položnem griču. Renesančni dvorec s središčno geometrijsko zasnovo, obdan z arkadami, je znotraj ves poslikan s fantazijskimi pokrajinami, pri katerih ima poglavitno vlogo voda. Je nasprotni pol Vipavi, ki je v posodi z živahno vodo.

Velikan, za katerega domnevam, da je živ spomin atlantske dobe, mi pokaže princip njunega sodelovanja. V eno roko vzame zaobljeni grič Zemona, v drugo pa posodo Vipave. Potem začne z njima žonglirati, da mi zastaja dih. Razumem, da je eno Sonce in drugo Luna, ampak medtem, ko onadva menjavata svoji mesti, se iz njune sinteze postopno oblikuje belo Sonce – Sonce, ki ne zažiga, Sonce, ki obstaja za fizičnim Soncem; bistvo naše domače zvezde?

Marko Pogačnik, objavljeno v reviji AURA, avgust 2015, št. 311

RISBA : Kozmogram deve Vipave, ki sva ga z ženo Mariko izklesala na fontani, na levi strani ceste, tik ob vstopu v Vipavo.