Ni prvič, da se v naši kolumni ozremo čez mejo. To se je zgodilo že ob avstrijski in hrvaški meji, ko smo se posvečali Peci in Istrskemu polotoku, in bi bilo nujno storiti enako tudi glede Italije. Kar precejšen kos kraškega ozemlja smo bili po drugi svetovni vojni primorani deliti z italijansko sosedo. Označujeta ga dva mogočna hriba. Sveti Just je hrib, okoli katerega se je že v antičnih časih razvil Trst. Krona ga tržaška katedrala, zgrajena znotraj antičnih propilej. Njihovo levo krilo, z delom stebrišča, je še ohranjeno v nenavadno širokem cerkvenem stolpu.

Repentabor pa je na tem delu Krasa najbolj obiskana Marijina božjepotna cerkev. V času turških vpadov so jo utrdili v taborno cerkev. Njena naloga je bila, ob turški nevarnosti poslati ognjeno znamenje proti Socerbu. Legenda pravi, da so domačini hoteli sezidati romarsko cerkev na sosednjem hribu. Toda, kar so podnevi sezidali, se je ponoči podrlo. Ta nesreča se je nadaljevala, dokler ni nekdo na kraju današnje cerkve opazil kamna, z odtisom Marijinega stopala. Znamenje je preusmerilo graditelje na pravi kraj, in od tedaj so lahko zidali brez težav. Še danes leži kamen z globoko vtisnjenim stopalom pred vhodom v cerkev kot potrdilo njene svetosti. Toda stopalo je ozko in kratko, kot da bi bilo vilinsko.

Repentabor je res kraj elementarnih sil Zemlje. Vzdolž zahodnega roba hriba se vije »zmajev hrbet« v obliki ostrih pokončnih skal, njegova glava pa je vrh hriba. Na njej je domnevno stala prvotna cerkev. V skladu s srednjeveško krščansko ideologijo, ki je na prvinske sile Zemlje gledala kot na sovražne Božanstvu, je bil repentaborskemu zmaju polomljen tilnik – na njegovem mestu stoji danes dom za romarje.

Usoda Svetega Justa je še bolj tragična. Veljaki so bili pogoltni na njegovo dominantno lego nad morjem in so ga obtežili z ogromno trdnjavo. Avstrijska cesarica Marija Terezija je dala nasuti ogromno območje ob njegovem vznožju, ki ga je prej polnila morska voda, in na njem zgraditi današnji Trst. Stik z morjem in vodnim elementom, tako pomemben za ravnotežje Svetega Justa, je bil izgubljen. Sveti Just, to silno središče ženskih sil, se danes čuti kot riba na suhem. Potem so zaropotali predvojni fašisti in na samem ženskem (jin) vitalno-energijskem središču postavili veličasten spomenik vojni s kopico nagih moških. Kar pa je preostalo od na videz prostega parkovnega ozemlja, je posejano s kamni, na katerih so vklesana imena žrtev vojne in nesrečnih povojnih pobojev.

Sveti Just, dandanes spremenjen v goro smrti, je nekaj prav nasprotnega. Njegov simbol, zajet tudi v grb Trsta, je popolna krogla z lilijo na vrhu. Krogla je simbol popolnosti, pri kateri je vse povezano z vsem. Lilija pa simbolizira izliv pravzorca popolnosti v utelešeni svet. Grb Svetega Justa nam da vedeti, da je gora sredi Trsta kraj, kjer se vzdržuje vzorec popolnosti Zemljinih svetov. Če gledam neokrnjeno popolnost gore, jo vidim kot stožec z zaobljenim plaščem, podoben dojki Gaje. Okrog njenega vznožja vidim sukati se široko polje iz tekočega zlata, in to si razlagam kot simbol srčne kvalitete, ki se izliva iz jedra gore.

Poleg sporočila grba pripoveduje o pravi naravi Svetega Justa tudi nenavadna srednjeveška freska v skrajno desni stranski ladji katedrale. Naj pripomnim, da so katedralo očistili poznejših nanosov, tako da jo lahko občudujemo v njeni postavi iz visokega srednjega veka, s številnimi izvirnimi freskami in mozaiki. Med njimi sem začel pripovedovati o freski nad stranskim oltarjem romanske apside, kjer se bela golobica ne pojavlja v letu iz neba, da bi jo lahko prepoznali kot »goloba Svetega duha«. Pojavlja se na dnu trinadstropnega modela sveta, v samostojnem modro obarvanem prostoru.

Bela golobica, v letu usmerjenem navzdol, ponazarja dušo Zemlje, Mater življenja, kot izvir moči gore Svetega Justa. Nad njo je naslikana modra krogla kot simbol tej gori lastnih sil, ki utelešajo počelo popolnosti. Tretje nadstropje te kompozicije pa označuje enakokraki križ, posejan z dragulji. Enačim ga s simbolom lilije, ki pravi, da gora ne zadržuje svojih kvalitet zase, temveč jih deli s širšim prostorom.

Če skušam začutiti širši prostor Svetega Justa (italijansko: San Giusto), ga dojemam kot krožni prostor, ki sega do Ankarana, Socerba, Lipice in Repentabra. Vendar nimamo opraviti s ploskim poljem, temveč s sosledjem energijskih krogov, ki izhajajo iz središča Svetega Justa, se ločijo do obsega omenjenih krajev, in se »domov« vračajo pod zemljo. Tako nastane na robu Tržaškega zaliva silen sferičen prostor, ki ga natančno opredeljuje krogla prvotnega tržaškega grba. (Dandanes je na njem videti le lilijo, ampak od kod potem sploh lahko izvira njena moč?)

Pri tem je videti, kot da je Repentabor le obroben pojav – to pa ni res, tako kot tudi Lipica ni. Repentabor ima, poleg tega, da je v odnosu do Svetega Justa, tudi svoj prostor in svojo vlogo v pokrajini Krasa. Kot že omenjeno, je ta tesneje povezana z Zemljo in njenimi vilinskimi evolucijami. Omenil sem že zmajev hrbet Repentabra in s tem dejavnost prvinskih (atomskih) sil Gaje. Ali zato velja »repenc«, kamen iz kamnolomov v okolici Repentabora, za najtrši kamen na Krasu, ker so ga zapekle prasile Zemlje?

Drugi silni pojav je megalitske narave. To je vrsta kamnitih, do pet metrov visokih megalitnih skal, razporejenih v ravni črti v dolini pod Repentabrom, kot da utelešajo žarek, ki se širi iz središča gore. Skale seveda veljajo za nenavaden naravni pojav. Kako je mogoče, da so prav ti megaliti ostali pokonci vse dolge milijone let, ko je erozija medtem odnesla vso skalno maso okoli njih? Ostali so zato, ker označujejo vrhove valov, ki se radialno širijo iz središča gore. Mineralna zavest, ki vztraja v njih, jih je ohranila kot del krajinskega svetišča Repna. Vsak od gigantskih megalitov je oblikovan drugače in ima lastno sporočilo. Nekatere je podrla človeška roka, ker se skoznje pretika cesta; eden je bil potisnjen v vlogo spominskega obeležja … Kaj, če bi se ljudje enkrat ustavili, izstopili iz svojih površnih zaznav in se posvetili tem znamenjem prvotne civilizacije na Zemlji! Ustvarjala je v enosti s silami Zemlje in narave, tako rekoč od znotraj, zato njihovih stvaritev ni lahko ločiti od tako imenovanih »naravnih« pojavov. Menim, da slovensko izročilo tisto davno civilizacijo imenuje ajde. Na podlagi njihovih elementarnih moči jih predstavlja kot velikane. Pripovedka pravi, da sta dva ajda zidala »cerkvi« na dveh oddaljenih hribih. Ker sta imela le eno zidarsko žlico, sta si jo podajala z gore na goro. Ti gori bi bili prav lahko Repentabor in Sveti Just.

Tako kot Sveti Just vzdržuje vzorec popolnosti zemeljskega sveta, Repentabor omogoča dihanje med jedrom Zemlje in srčiko vesolja. Da bi to lahko dojel, se mi je znotraj gore pokazala riba Faronika, silna kot gora sama – v slovenskem izročilu uteleša dušo Zemlje, dandanes navadno imenovano Gaja. Usta je zaokrožila v obliki vrha Repentabra (s cerkvijo vred) in skozenj izdihnila enako široko kroglo belega marmorja. Kot mehurčki pri dihanju ribe so se krogle iz njenih ust, druga za drugo dvigale v nebo. To ni navadno dihanje kot pri ribi, temveč prav posebno sporočilo, ki ga ta kraj pošilja v vesolje. Glede na kvaliteto bele marmorne krogle (pozor, spet krogla, kot pri Trstu!) čutim, da tam duša Zemlje deli z vesoljem svojo sposobnost utelešenja oziroma znanje, kako zamisli uresničevati v materiji. Podobna informacija se širi vodoravno z valovanjem, označenim z omenjenimi megaliti.

Sveti Just in Repentabor sta sestrski gori. Vsaka od njiju ima drugačno vlogo v prostoru, skupaj pa sta mogočna zahodna vrata v slovenski prostor.

Marko Pogačnik; članek je bil objavljen v reviji AURA, april 2015, št. 307