Pri celostnem pogledu na Zemljo in njene pokrajine vlada »demokratičen« red. Noben košček planeta ni pomembnejši od drugega. Vsak kraj je vreden zanimanja, pa tudi večjih enot ne kaže spregledati, kot so celine, oceani ali dežele. Če govorimo o Sloveniji kot geomantični enoti seveda ne mislimo na deželo, določeno z državno mejo. V mislih imamo zaokrožen organizem sestavljen iz različnih pokrajin in krajev, ki ga dandanes doživljamo kot prostor našega skupnega doma, kot slovenski prostor.

Tako obširna celota ima nedvomno več mogočih vrat, skozi katera jo lahko obiščemo. Naj začnem pri mediteranskih vratih. Podobna so širnemu loku, ki se razteza od mandorle Piranskega zaliva – o njej sem pisal v prejšnji številki Aure – do Kanala ob Soči. Pri tem je očitno, da ne zajema le obale Tržaškega zaliva, temveč tudi rob preostale Primorske, ki delno leži onstran italijansko-slovenske meje. Vpliv Sredozemlja se namreč širi tudi v notranjost Slovenije in z njim tudi vinogradniško območje, ki sega do Kanala ob Soči.

Kanal ob Soči je res »kanal«: ozek, visok in kratek kanjon, nekakšen prag, čez katerega se je prebila Soča. Danes je zaradi jezu v Plavah do polovice zalit z vodo, da komaj še diha.

Na vsaki strani vhoda v kanjon Kanala je mogočen megalit. Velikanska kamna lahko enačimo z varuhoma praga. Blok na levem bregu je tik ob vodi, videti je kot dolmen. Tisti na nasprotni strani pa je kot velikansko fižolovo zrno in vtisnjen v skalno steno kanjona, tako da se komaj opazi. Prvi uteleša moško (jang), drugi pa žensko naravo (jin).

V kanjonu, ki ga varujeta megalita, se duh Sredozemskega morja, ki se širi od morja sem vzdolž Soče, dotakne duha Julijskih Alp, ki se spusti po reki navzdol. V kanalu Kanala pride do sakralne poroke, do sinteze dveh različnih obrazov evropske celine, do sinteze, odločilne za oblikovanje večrazsežnostne narave slovenskega prostora. Tako je slovenska bit udeležena v maternici Mediterana, prostoru rojevanja različnih kultur zahodnega sveta, ima pa svoj delež tudi pri zmajevem hrbtu Evrope, katerega del so tudi Alpe. Ta se razteza od Atlantskega oceana, čez Pireneje, po dnu Sredozemlja, dokler se spet ne pojavi na celini kot Alpe, se nadaljuje s Karpati in Rodopi do »trtice«, na kateri stoji Carigrad. Zmajev hrbet Evrope poteka vzdolž razpoke med celinskimi ploščami. Je nekakšna razpoka v planetarnem telesu skozi katero pritekajo na površje prasile Zemlje, te pa so temelj življenjskim procesom, ki potekajo na Zemljinem površju.

Slovenski delež pri zmajevem hrbtu Evrope in z njim druga vrata v slovenski prostor simbolizira Triglav, z dolinami v svojem zaledju. Slovenski državni grb se nanaša na ta vrata in nam daje vedeti, da skozi njih, kot skozi medrazsežnostni portal, vstopajo v slovenski prostor kozmične ideje in pravzorci, ki so temelj razvoja življenja na Zemlji in njenih civilizacij. Pravzorci bivanja so na grbu označeni s trikotnikom zvezd nad vrhom Triglava. Ta sveta gora s pokrajinami Bohinja, Ajdovskega Gradca in Bleda ponazarja vrata, skozi katera se prvinske ideje (pravzorci) lahko spustijo na Zemljo.

Pravzorci bivanja pa se ne bi mogli utelesiti v življenju dežele in njenih prebivalcev, če ne bi zdrsnili skozi lok vodne membrane, ki je napeta nižje spodaj vzdolž toka Save. Napeta je čez Sorško polje med Kamnikom in Škofjo Loko. O njej sem pisal v prispevku o Škofji Loki in Crngrobu.

Fini delci vodne membrane so sposobni prevesti ideje v obliko, natančneje v vzorce, ki božanskim idejam omogočajo stopiti na pot postopnega utelešenja. Voda je namreč tisti element, ki zna odtisu pravzorcev bivanja dati prvo telo kot zapis v vodnih kristalih. Fotografije zapisa informacije v vodnih kristalih so že pred leti obkrožile svet.

O Savi kot vodni hrbtenici Slovenije sem pisal v enem prejšnjih prispevkov. Tej temi se ni treba vračati. Pač pa je zanimiv in enkraten sistem ozemljitve, ki v prostoru zahodnega dela Slovenije poteka skoraj vzporedno s tokom Save. Predstavljajte si, da se deva Slovenije postavi pokonci. Odtis vsakega od njenih stopal je dolg približno sto kilometrov in temu primerno širok. Odtisa obeh stopal najdemo v dveh najbolj prvinskih slovenskih pokrajinah, pač najbolj primernih za dobro ozemljitev. Severno stopalo, identično hrbtu Karavank od Kranjske Gore proti jugovzhodu, se razširi kot Savinjske Alpe in se s petimi prsti izteka v Šaleško dolino med Ravnami in Velenjem.

Izrazita peta južnega stopala je Banjška planoto nad Sočo, nato pa se stopalo razvije vzdolž gozdnatega pasu Slovenije čez Trnovsko planoto, Hrušico in Kočevske gozdove. Kot pet prstov se južno stopalo Slovenije izteče v dolini reke Kolpe med Osilnico in Belo krajino. Južno stopalo je pomaknjeno nekoliko naprej, severno nekoliko zaostaja za njim, kar ustreza naravni drži telesa. Težišče telesa Slovenije pa je, glede na lego obeh stopal, osredinjeno v Ljubljani. Tako je glavnemu mestu zagotovljena idealna lokacija. Če nadaljujemo primerjavo s človeškim telesom, je Ljubljana v resonanci s srcem Gaje. Takšna točka je pri človeškem telesu med obema stopaloma in je odgovorna za centriranje ozemljitve.

Da ne bi dajali prednosti zahodnemu delu domače dežele, se je treba Sloveniji približati tudi z vzhoda. Vrata so pri tem na špici »trtice« imenovane Muriša. To je podolžna, v sotočje Mure in Ledave iztekajoča se pokrajina, jugovzhodno od Lendave. V skladu s tem portal na drugem koncu Slovenije ni podoben širokemu loku kot v Primorju, temveč se pojavlja kot ena sama točka. Natančneje povedano: tam imajo vrata obliko črke X. Energija pretoka se na križišču zasuka v svoj nasprotni pol. Namesto pred široko odprtimi vrati se znajdemo pred vrati preobrazbe, kjer se je treba preleviti iz ene razsežnosti prostora v drugo.

V primerjavi s primorskimi, lendavska vrata ne vodijo v živo, temveč »mrtvo« morje. Nekdanje Panonsko morje je zasul pesek, posledica razkroja nekdanjega do osem tisoč metrov visokega gorovja, ki je v davnini stalo na tako imenovani češki granitni plošči. Čeprav je morje potonilo v množico peska, je za njim ostalo širno vodno-energijsko polje. Portal pri Lendavi po eni strani prevaja v prostor Slovenije ženske kvalitete tega vodnega polja, v nasprotni smeri pa slovenskemu prostoru omogoča dostop v onstranstvo. Omogoča preobrazbo, ki vodi od utelešenih oblik »nazaj« v svet prvinskih idej in vzorcev večnosti. V tem smislu so vrata pri Lendavi po svoji vsebini nasprotni pol triglavskemu portalu. Obadva zaokrožata slovenski prostor tako, da konec stakneta z začetkom.

Marko Pogačnik, objavljeno v reviji AURA št. 316, januar 2016

Fotografija: Bigstockphoto.com