SVETI KRAJI – SAVA IN SEVNICA
Kdo je Sava? Mar lahko predvidevamo, da reka kot holografski drobec Gajinega (Zemljinega) stvarstva uteleša določeno obliko zavesti? Reka ni samo dejavnik življenja v pokrajini, je tudi enkratno bitje narave in ima zato tudi lastno identiteto. Ni kdor koli, temveč Sava, vodna os Slovenije, reka, ki izvira spod Triglava, identitetne gore domače dežele. Slovenski prostor prečka po diagonali in njegovo informacijo nosi tja do Črnega morja.
Drava in Mura nista nič manj mogočni reki, a se slovenskega prostora le dotakneta. Sava pa je rojena v slovenskem krajinskem prostoru in zato otrok njegovega bistva. Stari zemljevidi govorijo o treh izvirih Save. Sava Dolinka izvira v Zelencih v zaledju Triglava. Voda tam ne privre na dan, temveč se pojavi kot miniaturna jezerska pokrajina. Sava Dolinka izvira v tišini. Sava Bohinjka privre s truščem in hrupom slapa Savice, se potem preobrazi v tišino jezera in od tam izlije proti sotočju na konici blejskega prostora. Tretja Sava je Sava Radovna. Priteče skozi znameniti kanjon Vintgar severno od Blejskega jezera. Arhetip trojstva, značilen za Triglav in z njim za identiteto slovenskega prostora, najde svoj odsev v trojnem izviru Save.
Vsak od treh izvirov ima svoj značaj, iz katerega se spleta Sava. Potek njenega bolj ali manj brezskrbnega otroštva se konča nekje pred Kranjem. S tem je sklenjena faza oblikovanja Savine identitete oziroma njena »bela mena«. Od Kranja do Litije, ko teče mimo Ljubljane, vstopi Sava v območje interakcije s človeško kulturo. Lahko govorimo o njeni »ustvarjalni meni« oziroma »rdeči fazi«, ko reka razvije svoje ustvarjalne zmožnosti. Od tod do Krškega se Sava prebija skozi ozke tesni, razmeroma ločena od človeške kulture. To je območje osamitve in notranje preobrazbe, nujne, da bi reka lahko vstopila v širine panonskega prostora kot odraslo in modro bitje. Ko se prebija skozi ozke kanjone reka vsrkava informacije, potrebne za njeno poslanstvo na Balkanu tja do izliva Donave v Črno morje.
Pri Krškem so pravcata slavnostna vrata, označena z dvema romarskima cerkvama (mislim Trško in Libno goro), skozi katera vstopa v Panonsko nižino kot nevesta, sposobna deliti plodnost širnim ravninam, ki se raztezajo do njenega izliva v Donavo pod Kalemegdanom.
Zajezitve Save na občutljivem območju, odločilnem za oblikovanje njene odrasle identitete, so se začele v prejšnjem desetletju. Vendar zajezitve za to, da bi iztrgali življenjske moči iz organizma rek, da bi jih preobrazili v električno energijo, niso nekaj nedolžnega. Sava je opozorilno strašno zakričala pred osmimi leti, ko je ob slavnostnem odprtju jezu na Blanci pogoltnila čoln z zastopniki političnih in gospodarskih oblasti in njihovih žena. Dvajset otrok je takrat ostalo brez staršev.
Zakaj tako močan opozorilni krik? Pri geomantični raziskavi slovenskega prostora se pokaže, da ima vsak od štirih elementov Gajine ustvarjalne roke svoje izhodišče delovanja. Element voda ima svoj fokus na območju med Zidanim Mostom in Krškim, natančneje tam, kjer se prostor Save razširi v Sevniško polje, potem pa se spet zoži. Na tem kraju dojemam nekakšen eterični gejzir elementa vode, ki sega tako visoko v ozračje, da z vlažno kupolo, ki pri tem nastane v višini, pokriva celoten slovenski prostor.
Prav tu so pri Blanci zajezili Savo. Vedeti je treba, da je sodobna zajezitev kompleksen poseg v prostor, pri katerem se izbrišejo vse značilnosti obrežja in širšega prostora (značilne skale, drevesa, loke), ki jih reka potrebuje, da se lahko sporazumeva s prostorom. Ko so ta znamenja uničena, se reka znajde v zaprtem prostoru, podobnem konzervi, ki ji ne pusti niti dihati, kaj šele, da bi lahko opravljala nalogo, kot je regulacija elementa vode za Slovenijo. Verjetne posledice so destabilizacija voda v tem prostoru.
Kriku Save pri Blanci se je lokalna skupnost, na pobudo Univerze za tretje življenjsko obdobje, odzvala tako, da je povabila Skupino za umetnost VITAAA, da predlaga, kako naj se prenovi vitalna in duhovna vloga sevniško-savskega prostora.
Pri geomantični raziskavi širšega sevniškega prostora se je pokazalo, da njegovo bogastvo ustreza prej omenjeni vlogi Save na tem kraju.
Naj začnem z Marijino romarsko cerkvijo na Topolovcu, ki jo je dal zgraditi bližnji graščak potem, ko je ozdravela njegova neozdravljivo bolna hči. V prostoru okoli cerkve vidim sistem energijskih krogel, ki lovi kozmične impulze, v tleh pa posodo, v kateri se zdravilna sila zbira. Iz sodelovanja med obema sistemoma se rodi moč besede. Sveta Marija Magdalena pri Lukovcu deluje drugače, iz globin Zemlje, namreč. Vidim velikanski zguban obraz matere Zemlje. Iz ust ji vrejo čebelam podobna elementarna bitja. Cerkvica svetega Janeza, ki stoji na samem nad Blanco, označuje kraj, kjer se vodni zmaj Save povezuje z vilinskim svetom. Območje Svete Barbare v Druščah je referenčni kraj za sporazumevanje vilinskega sveta s podzemnimi svetovi. Pod veliko novejšo cerkvijo, pod Svetim Križem pri Boštanju, je 12 izvirov, plato, na katerem cerkev stoji, pa je žarišče angelskih sil.
Očitno je bila večina svetih krajev že v davnini spoznana za takšne, in so jih pozneje označili s cerkvami. Tako so obstajale stične točke med človeškim rodom, ki prostor poseljuje, in reko z njenimi bitji. Ko pa so bile izbrisane referenčne točke povezovanja med reko in svetimi kraji, ki omogočajo njene energijske in duhovne naloge, so se stiki pretrgali.
Projekt, ki ga je leta 2011 uresničila Skupina za umetnost VITAAA, je predvideval geomantično raziskavo pomembnih krajev v tem prostoru. Potem ko so bili izbrani tisti, ki so odločilnega pomena za vlogo Save v sevniškem prostoru, so bili zanje oblikovani kozmogrami, znamenja, s katerimi se je mogoče sporazumevati z zavestjo narave in njenimi bitji. Izklesani na kamnitih stebrih zdaj stojijo ob bregu zajezene reke pod Sevniškim gradom, tako, da se reka s svojim eteričnim telesom lahko drgne obnje. Njena zavest lahko znova navezuje stike s posameznimi kraji v svojem okolju, odločilnimi za njeno zdravje in delovanje v širšem prostoru.
Narava je moder organizem, sposoben prilagajanja, če je življenje ali njeno ravnotežje na nekem kraju ogroženo. Če človek na podlagi poznavanja intimnih zakonitosti naravnega organizma in svoje ustvarjalnosti ponudi alternativne možnosti vnovičnega vzpostavljanja ravnotežja, Gaja lahko odgovori in ponujene možnosti sprejme za svoje.
Avtor članka: Marko Pogačnik
Članek je objavljen v julijski številki revije AURA (št. 310)