Slovensko podzemlje je pokrajina zase. Le redkim posameznikom je dano pokukati v njegove prostrane podzemne hodnike oziroma je Zemlja nam, priložnostnim obiskovalcem podzemlja, omogočila le nekaj obrobnih pristopov, da se lahko čudimo prostranosti njene notranjosti. Škocjanske jame so že takšen dobrodošli vstop v podzemlje. Podzemna krajina reke Reke, ki tu ponikne, se sicer razteza 40 kilometrov v dolžino, nam smrtnikom pa je dovoljen le kilometer poti v njen temni objem.

Najprej moram opozoriti na splošno napako turistične poti skozi Škocjanske jame. Pot vdre v notranjost Zemlje po nekem stranskem prepadu, potem pa človeka ves čas vodi v napačno smer, proti rečnemu toku. Zdi se, da je namenoma načrtovana tako, da človek ne bi mogel doživeti podzemlja kot hrbtne strani našega začasnega bivanja na sončni strani planeta.

Pot bi se morala v resnici začeti tam, kjer se konča. Mogočno ustje jame se tam obiskovalcu ponuja kot sama po sebi umevna vrata. Če bi smel vstopiti tam, bi se človek najprej srečal z zmajem.

Ni naključje, da se podobne odprtine v podzemlje v mitski podobi enačijo z bivališčem zmajev. Govorica simbola je pravilna. Če bi se človek lahko svobodno podal v notranjost Zemlje, se ne bi mogel ogniti srečanju z njenimi prvinskimi silami, ki jim v sodobnem jeziku rečemo »atomska sila«, v mitskem pa »zmaj«. Grozna moč atomske sile na utelešeni ravni omogoča življenje, hkrati pa je njena moč pogubna. Srečamo se z ognjenim vidikom prvinskih sil, za katere je značilno, da delujejo na začetku kreacije, kjer ločnica med življenjem in smrtjo ne obstaja; obstaja samo strašna moč bivanja in njeno ciklično kroženje. Prostrana dvorana na napačnem koncu turistične poti je kraj, kjer se da občutiti vzročno ozadje utelešenega sveta – v upanju, da se zmaj v danem trenutku ne vrne domov v podzemlje in nas ne popelje s seboj.

Pravzaprav naj nas kar vzame s seboj, ker bomo tako prišli v naslednje svetišče, kjer reka buči v globini soteske, dokler ne izgine v prepadu, kamor ji ni mogoče slediti. Velikanska kupola se boči nad rečnim prepadom in nam da vedeti, da smo vstopili v drugo dvorano podzemnega svetišča, namenjenega prvinskim silam vode.

Kot sile elementa ogenj so zmajeve sile sposobne poganjati kolo življenjske moči, prasile vode pa omogočajo začetek utelešenja. Oblike življenja v elementu voda še ne obstajajo, obstajajo pa njihovi pravzorci. Voda je tako plastičen element, da je sposoben dati prvinsko obliko idejam Gaje in njenim angelom. Tako se začne ciklus utelešenja Zemlje in njenih bitij in tudi nas, človeškega rodu. Vodna dvorana Škocjanskih jam omogoča vpogled v začetek stvaritve življenjskih oblik.

Tretji sakralni prostor je velikanska kupolasta dvorana, ki jo obiskovalci kot prvo obiščejo na napačno speljani turistični poti. Gigantska svetiščna dvorana je kraj srečanja vilinskih bitij ter tudi mogočnih duhov posameznih živalskih vrst in prednikov človeškega rodu. Smrtnik ne bi smel nikdar prestopiti njenega praga. Vdor vanjo, kot si ga je privoščila ignorantska civilizacija – katera že? – je kot bogoskrunstvo.

Če pa se že znajdemo tam, si oglejmo veliki stalagmitni kip sovje boginje, ki stoji sredi dvorane. Označuje kraj stika treh prej omenjenih evolucij, ki prihajajo tja v svojih finosnovnih telesih. Sova je nočna ptica in njen duh je zato doma v podzemlju. Ko se ji približujete, lahko opazujete njeno značilno postavo, kljun, prodorni očesi …

Njena vloga gospodarice podzemlja spomni na drugi vidik sovje boginje, namreč varuhinjo večne modrosti Zemlje. Ker ji ni mar za bogastva dneva, je sova postala simbol modrosti, ki presega logiko uma. Njena navzočnost v kraškem podzemlju ni naključna. Kras namreč ponazarja lobanjski prostor Slovenije, preprežen z neštetimi neznanimi prehodi. Lobanja pa ni samo posoda možganov, temveč tudi bivališče tistega vidika zavesti, ki je celostne narave in se je sposoben povezovati z vesoljno zakladnico modrosti, spleteno – podobno internetu – med različnimi zvezdnimi sistemi.

Potem ko se reka Reka kar 40 kilometrov pretaka skozi »možganske sloje« Krasa, pridre na površje ob jadranski obali med Devinom in Tržičem (Monfalcone) kot veletok imenovan Timav. Antični geografi so na severu tedanje Italije s pojmom veletoka opisovali le dve reki: reko Pad in Timav. Dandanes so izviri Timava ukročeni in prilagojeni človeškim potrebam. Ne pojavljajo se več kot veletok, temveč posamič v širini enega kilometra, reka sama pa do izliva v morje tudi ni veliko daljša.

Nekoč je sredi izvirov Timava stal mogočen samostan, naslednik rimskih svetišč, odkritih na tem kraju. Od njega je ostala le visoka gotska cerkev, posvečena seveda Janezu Krstniku. Vse drugo je bilo porušeno v prvi svetovni vojni, saj je čezenj potekala frontna črta obstreljevanja.

Kljub mačehovskemu ravnanju človeškega rodu izviri Timava niso pozabili svoje vloge v prostoru. Najbolje se jo da občutiti ob osrednjem izviru, nedaleč od nekdanje samostanske cerkve. Kraj ni lahko razumeti, ker smo ljudje izgubili občutek za sporočilo podzemlja in tudi za sporočilo morskih globin. Navadili smo se potikati po površju kopnega in morja, njune vzročne globine pa gledamo le »od zunaj«, kar je toliko kot nič.

Izviri Timava so kraj slovesnega srečanja vilinskih bitij vodnega podzemlja in bitij morskih globin. Njihovo srečanje doživljam kot široko, krožno, disku podobno energijsko polje. V tem polju mimo radovednih človeških oči poteka obred predajanja modrosti podzemlja bitjem širnih morij in nasprotno, izročanje darov zvezdnega vesolja bitjem podzemlja. Morja so namreč tekoči kristali, ki stalno prejemajo informacijo vesolja, in to je eden njihovih darov Zemlji in njenim bitjem.

Pozanimali smo se za slavnostni vhod Reke v podzemlje in za njen ritualni prihod na svetlobo dneva, tik pred izlitjem v morje. Kaj pa preostalih 40 kilometrov njene podzemne poti? O njih nam pripovedujejo svetišča na površju Krasa, zgrajena iz velikanskih kamnitih nasipov. Med njimi je najbolj znana Debela griža pri Volčjem Gradu. Gigantske, navadno v krogih naložene grmade kamenja delujejo s svojo mineralno snovjo kot magneti. Vsebino podzemlja, ki se pretaka po žilah podzemnih rek, potegnejo na površje in jo naredijo dostopno človeški skupnosti. Kakšna pa je ta vsebina, da je bila vredna tolikšnega truda graditeljev?

Kar se pretaka po podzemnih vodah Krasa, je življenje pred življenjem. Povedano drugače, to je sposobnost Zemlje rojevati življenje in ga ohranjati na površju planeta. Pri tem ima odločilno vlogo medsebojno delovanje zavesti mineralov in zavesti vode. Ustvarjalni proces praktično poteka z interakcijo med kamnitimi skladi podzemlja in podzemnimi rekami. Bil pa bi jalov, če vanj ne bi dihalo božansko jedro Zemlje, ki ga slovenska mitologija imenuje »riba Faronika«.

Kamniti nasipi kraških svetišč so medij sporazumevanja med človeškim rodom in božanskim jedrom Zemlje oziroma njenim postopkom ustvarjanja in obnavljanja sveta. Zgrajeni so bili v času kultur, ki so še razumele, da življenje na zemeljskem površju ni samo po sebi umevna stvar, temveč dar iz srca Zemlje in jedra Vesolja. Za njegov trajnostni obstoj je treba obnavljati lastno povezanost z izvori življenja in povezanost domače skupnosti z vsemi drugimi bitji, vidnimi in nevidnimi, s katerimi delimo čudež utelešenega bivanja. Kamnita svetišča, zgrajena nad podzemnimi rokavi Reke, so rabila temu namenu.

Marko Pogačnik, revija AURA, maj 2015, št. 308