SVETI KRAJI – KOČEVJE

KOČEVJE OBDANO S ŠIRNIMI GOZDOVI

Ni naključje, da je bilo širno območje današnjega Kočevja do poznega srednjega veka skoraj neposeljeno. Moč prvinskih sil, ki jo je dandanes morda čutiti le še v pragozdu Krokar, je na Kočevskem tolikšna, da bi se ji človek moral dosledno ogibati. Postopno zatiranje elementarne moči tega prostora se je začelo z načrtno kolonizacijo. Grofje Ortenburški so v 14. stoletju pripeljali na Kočevsko nemško govoreče priseljence. Njihovo ohranjeno izročilo potrjuje, da so zelo pretanjeno kultivirali deželo silnih gozdov. Do zloma je prišlo s pogodbo med italijanskimi fašisti in nemškimi nacisti, po kateri naj bi nemški nacisti umaknili »Nemce« − mišljeni so bili kočevarski staroselci – iz italijanske okupacijske cone. Po vojni izpraznjeno območje je zasedla jugoslovanska vojska in to mirno gozdno okolje spremenila v množično morišče po eni strani, po drugi pa v skrito trdnjavo. Pot navzdol je še poglobil dnevni kop rjavega premoga tik ob Kočevju in seveda pozaba izjemne vrednosti tega prostora za našo deželo.

Tudi zame je bilo Kočevje kraj, ki sem se ga najraje ogibal, dokler se nisem začel poglabljati v prostor vzdolž zgornjega toka Kolpe, o katerem sem pisal v enem prejšnjih člankov. Tokrat sem na svoje presenečenje odkril, da se prvinske sile, ki izvirajo vzdolž Kolpe, porajajo v podzemlju Kočevja. Kočevski prostor med Goteniško goro na zahodu in Rogom na vzhodu ima v trebuhu nek vitalno-energijski sistem, ki po eni strani napaja Slovenijo, po drugi pa najde svoj izraz v konstelaciji energijskih žarišč vzdolž zgornje Kolpe. Ta so v dolini, kočevska pokrajina pa se razteza na visokem platoju nad njimi.

Značilno je, da reka Rinža, tipična kraška ponikalnica, ki se vije skozi Kočevje, kmalu za tem ponikne in priteče na dan nadstropje niže, v jami Bilpi tik ob Kolpi.

Mesto se je prvotno razvilo severneje, na območju današnjega Mahovnika. Potem ko je bilo uničeno ob turških vpadih, je rimsko-nemški cesar Friderik III. ukazal Kočevje umestiti v zavoj Rinže, ki se ga je s prekopom dalo spremeniti v otok in ga obdati z obzidjem. Tako je mesto poseglo v najbolj občutljivo točko kočevskega prostora, kjer je njegovo srčno središče. Kraj je bil dodatno prizadet po drugi svetovni vojni, ko so rušili spomenike fevdalne dobe in je mesto zmedeno obtičalo pred nikdar rešenim vprašanjem o svoji pravi identiteti.

Če hočemo o njegovi pravi identiteti izvedeti kaj več, se je treba posvetovati z bitji in spominom reke Rinže, ki na mestu današnjega Kočevja oblikuje dvojni zavoj podoben osmici. Ker je reka zajezena in izvezena z lokvanji, se je sčasoma razvila v vodno svetišče, ki ga žal komaj kdo opazi.

Prvo, kar sem izvedel od rusalk, elementarnih bitij reke, je njihova zaljubljenost v široko goro, ki na zahodu zaokroža kočevski prostor in se danes imenuje Stojna. Nekdaj jo je kronal grad celjskih grofov, imenovan Fridrihštain, znan po tragediji Veronike Deseniške.

Tako se pozornost od reke preusmeri h gori, ki uteleša ognjeni element, in s tem dopolnjuje vodno kraljestvo Rinže. V gori zaznam množico ognjenih bitij, podobnih rozetam na pročelju gotskih katedral. Njihova širna zaokrožena svetlobna telesa se iskrijo v vseh mogočih barvnih odtenkih. Druga posebnost Stojne gore je kozmični žarek, ki prodira skozi goro in se nazadnje s svojim sporočilom dotakne širnega podzemnega jezera – njegove vode priderejo na dan spodaj ob Kolpi, med drugim v Kostelu.

Ko se žarek, spleten iz resonanc različnih zvezd in ozvezdij, dotakne podzemnega jezera, sproži krožno valovanje, ki se širi skozi podzemlje Slovenije. Če hočemo več izvedeti, kaj je namen sodelovanja med kozmičnim ognjem in vodo kraškega podzemlja, se moramo odpraviti k Rožnemu studencu. Studenec priteče spod Stojne gore severno od Kočevja in se izliva v Rinžo.

Ko pridem k Rožnemu studencu mi naproti priteče skupina škratov, ne večjih od človeškega palca. Tožijo mi, da pogrešajo obrede, ki so se jih udeleževali v davnih časih. Če prav razumem kraj, so tu nekdaj praznovali obrede poroke med vodo in ognjem ter med ženskim in moškim počelom.

Vendar so obredi drugotni. Prvotni pomen prostora se mi pokaže v obliki ogromnega okvira zašiljenih vrat, kakršna poznamo pri portalih gotskih stavb. Portal s svojim črnim okvirjem sega čez celoten kočevski prostor. Se ritmično odpira in zapira, kot da bi hotel opozoriti na to, da so tu vrata, skozi katera se da vstopiti v neko razsežnost, na katero človek niti ne pomisli, če se znajde v Kočevju.

Intuicija mi pravi, da bi se bilo treba odpraviti na drugo stran Kočevja, da bi izvedeli kam vodijo črno obrobljena vrata. Tam leži globoko jezero, nastalo potem, ko je bil opuščen rudnik rjavega premoga. Jamo nekdanjega dnevnega kopa je zalila podtalnica in levo lice Kočevja spremenila v široko, globoko in lepo zaokroženo jezero.

Premog je alternativna oblika diamanta. Imata skoraj identično mineralno strukturo. Zato smemo pričakovati, da jezerska voda vsebuje informacije, ki jih je prej poznal organski kristal rjavega premoga. To je celo prednost. Voda zna sporočila sporočiti navzven, diamant premoga pa jih zadržuje navznoter.

Če se jezeru približam in dovolim, da voda spregovori v meni, občutim, da kočevskega prostora ne gre jemati zlahka. Izvem da niha v resonanci s silnimi angeli Zemlje, ki jih mitsko izročilo opisuje kot zmaje. Njihova vloga je toliko zanihati litosfero Zemlje – njeno mineralno skorjo –, da se začne drobiti v tiste skrivnostne delce, ki so jih stari Grki imenovali atome. Pomen širšega prostora Kočevja vidim v tem, da pozna postopek, kako ustvarjalno in hkrati rušilno silo zemeljskih prasil preobraziti v moči, ki spodbujajo življenje.

Logično bi se dalo ta postopek opisati tako, da je treba prvinske – zmajeve sile – preobraziti v mikropostave in jih kot take vpeti v strukturo atoma. Zdaj je njihov rušilni naboj nevtraliziran, njihova moč pa ni okrnjena. Tako atomska sila postane temelj vseh oblik utelešenega življenja in gonilna sila razvoja.

V tem smislu poznam Kočevje kot enega redkih krajev, kjer se opisani procesi, ki potekajo v ozadju življenja, dogajajo z vso močjo in vztrajnostjo – ne glede na to, ali se trenutni prebivalci te regije za to zanimajo ali ne, ali rojevanje utelešenega življenja podpirajo ali pa jim je zanj prav malo mar.

Kočevski sistem nastajanja življenja vidim kot ogromen polžasto zaokrožen prostor, v katerem se valijo krogle, ki simbolizirajo prasile Zemlje. Okrog tega polžastega »krogličnega ležaja« stojijo v ozračju prostora visoka vilinska bitja, ki držijo pokonci raznobarvne mavrične membrane. Zdijo se kot rojenice, ki z menjavo barv določajo namen posameznih »atomov življenja«, ki se tu rojevajo.

Glede na slovenski prostor Kočevje v svoji primarni vlogi ni osamljeno. Gozdni, komajda poseljeni pas, se od tod razteza proti zahodu čez Javornik, Hrušico, Trnovski gozd, do Banjšic in naprej proti Reziji. Kot ognjena hrbtenica Slovenije poteka ta, s prvinskim življenjem nabiti pas, vzporedno s Savo kot vodno hrbtenico slovenskega prostora – a varno oddaljen v njenem zaledju.

Marko Pogačnik, objavljeno v reviji AURA, november 2014, št. 302

Risba M. Pogačnik: Skrivnost Kočevja: Kako se rojeva življenje.

Več ...