IMAGINARNI KRAJ

Marko Pogačnik

Po dveh letih poglabljanja v notranje svetove različnih krajev po Sloveniji, bi bil že čas, da nekaj pozornosti namenim tudi zasnovi svojega prikaza svetih krajev Slovenije. Več kot očitno je, da se moj »vodnik« razlikuje od siceršnjih vodnikov po domači deželi. Ali imamo opraviti z neko ezoterično različico pogleda na svet ali celo z idejno zasnovo, ki zanika utelešenost v vsakdanjem življenju? Prav nasprotno!

Trdim, da je siceršnji pogled, ki pozna zgolj zunanjo pojavnost sveta, neozemljen in nevaren za prihodnje življenje na Zemlji. Ko človek meni, da je vsa resničnost navzoča le v trdnem svetu, se ne zaveda, da prebivamo na Zemlji sredi večrazsežnostnega prostora. Otipljiva resničnost je le ena od razsežnosti, morda res najpomembnejša za nas v tem trenutku, toda nikakor ni edina.

Nima niti smisla razpravljati o življenju, ki obstaja na več ravneh hkrati, dokler verjamemo, da je materialna resničnost nedvomno trdna in preprosto obvladljiva. Tudi materialna razsežnost pokrajine in Zemlje je le ena od razsežnosti Zemljine zavesti. Gaja, Mati življenja, je razvila sposobnost, da določeno plast svoje zavesti tako zgosti, da se nam zdi, kot da je vse okoli nas iz trdne snovi. To nikakor ni res, saj vemo, da je vse, česar se lahko dotaknemo, narejeno iz svetlobnih delcev. Trdna pokrajina nastane na podlagi logike, s katero razum razbira impulze neskončne množice svetlobnih delcev.

Če želite svetlobno naravo materialnega sveta občutiti na svojem telesu, si predstavljajte, da vsak atom vašega telesa prosto vibrira v prostoru. Tako postanete podobni roju čebel, od katerih vsaka samostojno brni v zraku, vse skupaj pa so zaokrožena celota. Ko razum opazuje takšno utripajočo množico celic, jo bliskovito prevaja v trdne oblike, da nam omogoči, da se ne izgubimo v tej neskončni množici vibracij.

Če tako razpustimo namišljeno (neresnično) gostoto materialnega sveta, se med posameznimi delci materije pojavi dovolj prostora še za druge razsežnosti bivanja, ki so še bolj pretanjene od množice svetlobnih delcev, ki jih dandanes imenujemo fotoni, stari Grki pa so jim rekli atomi.

Tako je mogoče razumeti, kako naravno je, da poleg otipljive pokrajine opisujem tudi druge razsežnosti, navidez nevidne. Zadeva je preprosta in vsakomur dostopna. Poleg vtisa, ki ga omogočajo v zraku nihajoči delci materije, je treba opazovati tudi njihove medprostore. Tako postanejo vidne tudi druge razsežnosti, ki jih sicer po krivem imamo za nevidne. Kot kultura smo tako leni in slepo podrejeni diktatu razuma, da te čudovite in za življenje neogibno potrebne razsežnosti preprosto zanemarjamo. Delamo se, da jih ni. Taka drža pa je nevarna vsem živim bitjem, ker spregleduje temelje samega življenja. Mislim na denimo življenjsko silo – tako imenovano peto razsežnost prostora, imenovano tudi bioenergija –, ki za nas uradno ne obstaja. Ignoriranje življenja pa, sami veste, kam pelje.

Zakaj govorim o peti razsežnosti prostora? Katere so druge štiri? Navadno pripisujemo otipljivemu svetu štiri razsežnosti. Mislim na tri razsežnosti prostora – višino, širino in globino –, četrta razsežnost pa je čas. To je ta naš oboževani enodimenzionalni prostor-in-čas v eni osebi. V njem se prerivamo, bojujemo za hrano in znanje, vojskujemo itn.

Peto razsežnost prostora sestavljajo tako imenovani vitalnoenergijski organi, ki omogočajo, da se Zemlja pojavlja in obnavlja kot živ planet. Mislim na pretoke življenjskih sil (imenovane tudi zmajeve črte) in na energijska središča pokrajine in posameznih krajev. Lahko jih primerjamo z našimi čakrami, če odstopimo od siceršnjega prepričanja, da morajo biti čakre razvrščene v ravni vrsti. Vitalnoenergijska središča so organsko razporejena po prostoru. Zemlji omogočajo, da vdihava sile iz vesolja, da razliva življenjsko energijo po pokrajini, da polarizira in čisti njena energijska polja itn.

Za življenje ni nič manj pomembna šesta dimenzija − zavest prostora. Zavest je širok pojem, a je za Zemljo nekaj zelo praktičnega. Na svojem površju potrebuje take celice zavesti, da lahko z njihovo pomočjo ureja življenjske in evolucijske tokove, jih usklajuje s kozmičnimi ciklusi itn. Te celice Gajine zavesti imenujemo elementarna bitja. Elementarna bitja niso vezana na pojavni svet, zato se lahko kažejo v neštetih oblikah. Drobna kakor mravlje nadzirajo pretok življenjskih procesov, lahko pa so silna kakor gore ali reke, kadar poosebljajo bistvo krajinskih oblik. Kot vilinska bitja predstavljajo prvotno civilizacijo Zemlje. V tem primeru jih slovensko izročilo imenuje ajde.

Med prvih šest razsežnosti večdimenzionalnega prostora so vpletene še tri razsežnosti tako imenovanega vzročnega sveta. Te ne obstajajo v tkivu udejanjenega sveta, temveč ga določajo in usmerjajo iz ozadja stvarstva. Med njimi je za obstoj pokrajine in njenih moči ter lepot najpomembnejša osma razsežnost. Lahko si jo predstavljamo kot neskončen program geometrijskih pravzorcev podobnih mandali, na podlagi katerih se organizirajo posamezni svetovi, ki sestavljajo celoto, imenovano Zemljino vesolje. Sem štejemo poleg človeškega rodu (ki zajema tudi naše prednike in potomce, ki trenutno še bivajo v duhovnem svetu) tudi svet živali, angelske svetove, kraljestvo mineralov, vilinske svetove itn.

Pri vseh teh različnih bitjih govorimo o vzporednih evolucijah, ki so nastanjene v sedmi razsežnosti Zemljinega prostora. Tam bivajo kot članice lastnih zaokroženih svetovnih sfer in od tam prihajajo, ko se utelešajo v omenjenem šestdimenzionalnem prostoru. Tja se tudi vračamo, ko sklenemo ciklus svojega konkretnega bivanja na Zemljinem površju.

V primerjavi z drugimi osmimi razsežnostmi je deveta razsežnost prostora vzročni svet veljaven za vse vesolje in ne le za Zemljo. Na tej ravni bivajo silna angelska bitja, ki obsegajo vse vesolje in vzdržujejo tiste kvalitete, ki so bistvene za obstoj nas vseh. Mislim na vrednote ljubezni, modrosti in volje do biti, ki skupaj sestavljajo preprogo, na kateri je oblikovano naše vesolje in seveda tudi vsak od nas, njegova bitja, pa tudi zvezdni sistemi in civilizacije.

Razsežnosti od desete do dvanajste se pri raziskavi krajev in pokrajin redko omenjajo. Označujejo dom Božanstva, tako v širini vesolja, kot v srčiki vsakogar od nas, njegovih bitij.

Pri svojih raziskavah krajev in pokrajin praviloma izhajam iz štiridimenzionalnega prostora (4D), potem pa pripoved popeljem v druge razsežnosti, ker teh skoraj ne poznamo, v zdajšnjem času planetarne preobrazbe pa postajajo odločilnega pomena za naše preživetje. Tam je dom stabilnosti, medtem ko se na 4D ravni dogajajo nevarni prevrati in spremembe na vseh področjih narave, družbe in osebnega razvoja. Težko jih bomo obvladali, če ne bomo spoznali svojih korenin.

Marko Pogačnik; objavljeno v reviji AURA, december 2014, št. 303

Risba: Devet razsežnosti našega življenjskega prostora