Slavni ruski zdravilec in duhovni učitelj N. S. Lazarev dolgo ni mogel razumeti, zakaj bralci njegovih knjig in tisti, ki poslušajo njegova predavanja ter se udeležujejo njegovih seminarjev, v resničnem življenju ne razumejo tega, kar se jim dogaja in ne znajo prav ukrepati.

Sprva je mislil, da so leni in se v resnici ne želijo spremeniti, potem pa spoznal, da ima tudi sam enako težavo: ko se mu zgodi kaj neprijetnega, ne ve, zakaj se mu je to zgodilo in kako naj ravna. Spoznal je, da se nihče ne more nič naučiti iz napak drugih, temveč se uči samo iz svojih. In ko se tudi Lazarev znajde v zanj neprijetnih okoliščinah, mora najprej razvozlati, zakaj se mu je to zgodilo, in potem ugotoviti, kako pravilno ukrepati, kajti vse izkušnje in znanje v novem položaju ne zadoščajo. To le potrjuje splošno ugotovitev, da nikoli ne vemo vsega, da sami sebe nenehno spoznavamo in se učimo vse življenje.

Vsak človek, še preden se mu zgodi kaj nezaželenega, to sicer sluti, saj se počuti nelagodno. Vse, kar se mu zgodi, se namreč najprej zgodi že na ravni duše, na energijskih ravneh in šele potem izrazi v materialnem svetu.

Svet se zrcali v človekovih čustvih, je raznovrsten in čudovit, če so takšna tudi čustva. Čim bolj postajajo otopela in začnejo umirati, tem dolgočasnejši se nam zdi svet okoli nas. V otroštvu je svet podoben kalejdoskopu, sestavljenemu iz tisočerih pisanih steklenih ploščic, v starosti pa je za večino ljudi samo še kos sivega stekla, ki le še tu in tam pokaže kakšno barvo. Barvitost pa je odvisna tudi od tega, na kaj se duša osredinja. Čim bolj se osredinja na ljubezen, tem barvitejši je zanjo svet, tem bolj človek svoj težavni položaj doživlja kot priložnost za delo s seboj in tlakovanje poti k ljubezni. In nasprotno, čim več komu pomeni zunanji svet, tem bolj doživlja vsak neprijeten položaj kot povod za razdraženost, se odziva agresivno in malodušno. Prav v starosti je nevarno, da se notranji pomen sveta zelo poveča, zato postane za človeka, ki mu svet veliko pomeni, življenje sčasoma tudi na zunaj monotono in brezbarvno.

Po znanstveni in človeški logiki čustva ne morejo biti vzrok za dogodke, temveč so le njihova posledica. Najprej se torej nekaj zgodi, potem se šele razvijejo čustva in občutki, povezani s tem dogodkom. Po božji logiki pa je resnica prav nasprotna: najprej so čustva, dogodki pa njihova posledica. Naša najgloblja čustva določajo, kaj se nam bo dogajalo v prihodnje. Če se naučimo svoja čustva nadzorovati, spreminjamo sebe in svet ter vse, kar se nam dogaja, in tudi svet okoli nas.

 

Zakaj poznavanje prihodnosti človeka ogrozi

Marsikdo razmišlja, da bi mu bilo laže, če bi šel k jasnovidki ali astrologu in bi izvedel, kaj mu bo prinesla prihodnost. Verske knjige poglavitnih verstev svarijo pred takšnimi obiski, ne pojasnjujejo pa, zakaj to za človeka ni dobro. Eden od razlogov je, da vnaprejšnje poznavanje dogodkov ne pripomore k človekovem razvoju, njegovemu učenju iz napak in spoznavanju sebe, kar je smisel zemeljske inkarnacije, pomembnejši razlog pa je v tem, da to človeka odvrača od zaupanja v ljubezen. Zakaj? Odgovor na to vprašanje, je zelo dobro podal N. S. Lazarev, ko je neki slušateljici na vprašanje o morebitni uporabnosti astrologije navedel tale zgled: Iz astrološke karte je mogoče razbrati, kaj je človek zagrešil v preteklosti in na kaj mora biti pozoren v zdajšnjem življenju, da bi mu bilo laže. Če je na primer ženska v prejšnjem življenju naredila splav, bo dobila v tem življenju priložnost za »popravni izpit«. Znova pride v položaj, ki jo spodbuja, naj splavi. Če se je v življenju naučila, da je zanjo ne glede na vse okoliščine najpomembnejša ljubezen, tega ne bo naredila, rodila bo zdravega otroka in tako »izpit« uspešno opravila. Če pa se odpravi po nasvet k astrologu, bo ta iz njene astrološke karte razbral, da ji bo splav prinesel neprijetne posledice, in ji svetoval, naj tega ne stori. Ženska se torej razumsko odloči, da splava ne bo naredila, ker ve, da bi bilo to zanjo slabo. Astrologija ji je nekako pomagala, saj jo je odvrnila od splava, vendar ženske pri tej odločitvi ni vodila ljubezen, temveč glava in zavest. Čim natančneje torej človek sledi nasvetom dobrega jasnovidca ali astrologa in se na videz uspešno ogiba vsemu slabemu, tem bolj prepušča vajeti svojega ravnanja razumu in zavesti in tem bolj se odvrača od ljubezni. Odpovedovanje ljubezni pa je v vesolju največji »prekršek«, saj je vesolje nastalo iz ljubezni in v ljubezen se na koncu tudi vse povrne. Za takšnega človeka postane zavest prednostna, po številnih posvetovanjih z jasnovidci ali astrološkimi kartami, se ji začne klanjati in posledično svojo prihodnost tudi izgubi: zboli on ali njegovi otroci ali celo umre in tedaj ne pomaga nobena astrologija, saj tega v astrološki karti ne bo videti, čeprav bo dogajanje tako rekoč že »pred vrati«.

Če ima človek dovolj energije, tudi sam odkrije, kaj mu je namenjeno, to občuti. Ljubezen oživlja naše občutke, našo dušo, naši občutki pa nam kažejo, kaj je za nas dobro, kaj nam je namenjeno in kaj ne. Če je človeku namenjeno, da bo na primer postal umetnik, ga bo umetnost privlačila, če mu je namenjeno, da bo mizar, mu bo po godu delo z lesom in podobno. Vsa naša pot, naša prihodnost je že vsebovana v naših občutkih. Če pa išče človek v življenju odgovore samo razumsko, mu začnejo občutki zamirati in nazadnje se bo, kot pravi Lazarev, razvila velika glava, duša pa bo atrofirala.

Jasnovidec se torej ne osredinja na ljubezen, temveč na prihodnost, zavest, sposobnosti. Zaradi te usmerjenosti se sčasoma prevzame. Zato po ugotovitvah Lazareva vsak jasnovidec začne dobro, konča pa slabo. Osredinjanje na prihodnost povzroča prav izgubo jasnovidčeve prihodnosti, saj je po vesoljnih zakonih propadu zapisano vse, kar ni posledica osredinjanja na ljubezen. Pri jasnovidcih so pogosto prizadeti njihovi otroci ali pa se ti sploh ne rodijo. Ko obiščete jasnovidko, pridete z njo v resonanco, se ji notranje odprete in njeno stališče postane vaše. Če počnete to neprenehoma postane za vas razumsko gledanje na prihodnost pomembnejše od ljubezni. Posledično se začno vrstiti neprijetni dogodki, ker zaradi usmerjenosti v prihodnost iz vas odteka energija, namesto da bi pritekala, kajti energija priteka samo iz enega vira − ljubezni. Tej pa je treba nameniti večji pomen kakor denarju in moči. Ko človek postavi blaginjo ali sposobnosti nad ljubezen, začne prej ali slej propadati. Že v Svetem pismu je zapisano, da človek ne živi samo od kruha, temveč tudi od božje besede. Ko »hudič« skuša človeka, ga skuša tako, da mu ponuja bogastvo, moč in vpliv, skuša ga pripraviti, da bi dal koristi in blaginji prednost pred ljubeznijo. Ljubezen pa je pomembnejša od sposobnosti in videnja prihodnosti. Ko se človek odpravi k jasnovidkam, da bi spoznal svojo prihodnost, se ne zaveda, da ga poznavanje prihodnosti na dolgi rok ne bo rešilo. Rešuje le ljubezen. Če poznate svojo prihodnost, se morda lahko čemu tudi ognete, toda če v vaši duši ni ljubezni, se bolezni, nesreči ali propadu, ki kot senca sledi vsemu, kar ni ljubezen, zanesljivo ne boste mogli ogniti.

Ali zdravniki in zdravilci res zdravijo?

Po spoznanjih in videnjih Lazareva ne zdravniki ne zdravilci v resnici bolnika ne ozdravijo, temveč se ta ozdravi le sam. Predpisana zdravila ali zdravilni postopki zgolj spremenijo bolnikovo energijsko stanje in prenesejo težave na bolnikove druge ravni, če ni odpravljen tudi vzrok bolezni. Tedaj bo bolnik na videz ozdravljen, v resnici pa se neravnotežje ali težava, ki je povzročila bolezen, zdaj loti bolnikove usode, se prenese na bolnikove otroke, v bolnikovo prihodnje življenje ali poišče kakšne druge poti za nadaljnje delovanje. Lazarev pa zdravnike in zdravilce svari še pred prevelikem vživljanjem v bolnika, ker bodo pri takšnem vživljanju bolnikove težave zanesljivo prešle nanje. Še prej se to zgodi zdravnikom in zdravilcem, ki so prepričani, da obstajata samo materija in materialni svet. Takšni prevzamejo nase, ne da bi se tega sploh zavedali, ne le trenutne bolnikove težave, temveč tudi njegove prihodnje.

Pravo ozdravitev prinese le spoštovanje človeštvu danih zapovedi, predvsem ljubezni. Kot pravi Lazarev, ki sicer ni privrženec nobene religije, so ga pa njegovo proučevanje in videnja prepričali, da se je treba zavedati, da Bog določa, katere bolezni je dal kateremu človeku, ve, zakaj mu jih je namenil in kako se te ujemajo s človekovim značajem in usodo. Zdravnik ali zdravilec lahko bolniku samo lajša njegovo pot, vse drugo pa mora bolnik opraviti sam. Katera koli bolezen se dokončno zdravi samo z ljubeznijo in »spravljanjem duše v red«. Če človek tega ne želi početi, potem zboli ali ostane bolan, saj je bolezen normalna posledica vsega njegovega ravnanja.

Da bi spoznali zakone vesolja, je nujno čutiti ljubezen. Čim več je v človeku ljubezni, moralnosti in zaupanja, tem bolj vidi povezanost vseh pojavov. Intuitivno čuti, da prevara prinaša težave in bolezen, da obsojanje drugih prinese neprijetno usodo, zdravstvene in psihične težave, velika zamerljivost pa uničuje pljuča in srce.

Če želimo rešiti neko težavo samo na podlagi fizičnih okoliščin, ki so se pojavile, smo obsojeni, da težave ponavljamo in te postajajo samo hujše, ker se ne začenjajo na ravni telesa, temveč na ravni duha in duše. Če nastanejo težave v duši, se bodo zanesljivo pojavile tudi težave z umom, z zavestjo, usodo, pogledi na svet. Ti pojavi so v času daleč narazen, zato ne vidimo, kako je vzrok povezan s posledico. Ljudje, ki so se dvignili nad telo in dosegli višje ravni zavesti, pa vidijo, kako nepravilno usmerjene misli in čustva povzročajo različne težave – poslabša se zdravje ali/in usoda. Vse to se vidi na subtilnih ravneh, kjer je vse povezano, saj je na teh ravneh vse v vesolju enotna celota. Te resnice so zapisane v svetih knjigah različnih verstev in tudi v pregovorih.

xxx

Človek, ki se ne želi spremeniti, vztraja pri navezanosti na svojo bolečino in izgubo in ne išče pot ljubezni, išče pa samo pomoč zdravnikov in/ali zdravilcev, konča bolan in umre. Po navadi pa takrat, ko zdravniki bolniku ne morejo več pomagati in ta čuti brezupnost svojega položaja, začne premišljevati o duši, se obrača k Bogu in molitvi. Odpusti vsem, ki jih je prizadel ali so prizadeli njega, ker čuti, da mu je tako laže pri duši, nazadnje pa se mora usmeriti tudi k ljubezni in Bogu. S tem Lazarev ne zanika pomena zdravnikov in zdravilcev, le postavlja sistem prioritet. Kdor hoče ozdraveti ali rešiti kakšne druge težave, se mora po nasvetu Lazareva opreti predvsem nase in upoštevati tale pravila:

Prvo pravilo

►Uredite si življenje, to pomeni, ne preobremenjujte se, uredite prehrano (jejte preprosto in zdravo hrano, ne tiste, ki vam razvaja okuse in zbuja dodaten tek), opustite vse, kar vam jemlje veliko energije

►Ne navezujte se na težave, službo, odnose, vznemirjenja

►Žrtvujte se za druge in dajajte miloščino

Drugo pravilo

►Zmanjšajte svojo odvisnost od želja, potrebe po varnosti, blaginji, upov in ciljev.

►Naučite se sprejemati neprijetne in hude življenjske položaje, to pomeni, da skušajte ohraniti ljubezen do Boga tudi ob izgubi človeške sreče, v trenutku nevzdržne bolečine v telesu in duši – ne samo površno, temveč tudi na najglobljih najširših ravneh. Zavračajte vse, kar ovira ljubezen: sovraštvo, žalitve, zamere, obsojanje, depresijo, tesnobo in podobno. Vse, kar se vam v življenju dogaja pojmujte kot izraz božje volje in njenega pozitivnega smisla, čeprav tega v danem trenutku zmeraj ne vidimo. Večkrat se v mislih povrnite k poglavitnim slabim dejanjem v svojem življenju in jih poskušajte pogledati iz zornega kota ljubezni brez pretiranega samoobtoževanja in zaničevanja, pomembno je le, da iz tega razberete, kako ne ravnati v prihodnje.

Daja Kiari; objavljeno v reviji AURA, junij 2013, št. 286.

Viri: S. N. Lazarev: Karma-diagnostik, Die Stufen zum Göttlichen, predavanje S. N. Lazareva Ozdravitev