Shri Adi Shankaracharya (788–820), veliki indijski učitelj, filozof in teolog, ki je preuredil starodavni red svamijev (menihov) in ustanovil štiri velika samostanska središča za duhovno izobraževanje, je temeljito vplival na širjenje hinduizma v času, ko sta v Indiji vladala nered in vraževerje. V prvotni čistosti in veličini je obnovil vedsko dharmo, ki podpira in ohranja pravilni red univerzuma.

 Imenovali so ga tudi Bhagavatpada Acharya, to pomeni guru ob Gospodovih stopalih, saj je učil pravila bhakti joge (pot predanosti Bogu in ljubezni do njega) in karma joge (nesebičnega služenja). Vedske verske prakse je prečistil in iz njih izločil čezmerno obrednost. Površne verske prakse je prenovil in v njih poudaril takšne načine čaščenja Boga, kakršni so bili zapisani v starodavnih Vedah. Svojo filozofijo je razvil s komentiranjem različnih svetih spisov – Upanišad, Bramasuter in Bhagavadgite. Nekateri menijo, da je omenjene komentarje dokončal, še preden je dopolnil šestnajsto leto.

Inkarniral se je Šiva

Njegovi starši so bili iz južne Indije, iz države Kerala, živeli pa so v vasi Kaladi. Zelo dolgo so bili brez otrok, zato so v templju Vadakkunnathan molili, da bi dobili otroka. Želja se jim je uresničila in novorojenčka Adija Šankaro so sprejeli kakor velik blagoslov – po ljudskem pripovedovanju naj bi bil njihov sin inkarnacija boga Šive. Prav Šiva naj bi se bil namreč nekega dne prikazal njegovi materi v viziji in ji obljubil, da se bo inkarniral v obliki njenega prvorojenca. Šankara je bil nenavaden otrok – vse, kar je samo enkrat prebral, si je takoj zapomnil. Kmalu, že kot osemletnik, se je v krajevni šoli naučil vse Vede in recitiral obsežne vedske epe in Purane. Študiral je filozofijo različnih sekt in postal prava zakladnica filozofskega znanja.

Oče mu je kmalu umrl, mati se je na otroka zelo navezala in pazila nanj še posebno zato, ker si je že pri sedmih letih zaželel postati menih, svami ali sanjasi. Tega mu ni dovolila in njeno privolitev je pozneje dobil zelo nenavadno. Medtem ko se je umival v bližnji reki, ga je napadel krokodil in ga zgrabil za nogo … Ko je mati videla, da je sin v življenjski nevarnosti, se je zelo vznemirila in v takšnem razburjenem stanju jo je Šankara znova zaprosil, naj mu dovoli, da postane menih. Šele takrat mu je končno dovolila, da se sme odpovedati svetu. Krokodil pa je takoj izpustil sinovo nogo in odplaval. Znano je, da v tisti reki ne prej ne pozneje, niso nikoli videli krokodilov.

Našel je guruja

Šankara je torej zelo hitro odšel na svojo duhovno pot … Takoj po materinem dovoljenju, da lahko vstopi v red svamijev, je zapustil dom in si iskal guruja. Duhovnega učitelja, Govindo Bhagavatpada, je končno našel na bregovih reke Narmada. Ko ga je učitelj zagledal, ga je vprašal, kdo je, mladi duhovni iskalec pa mu je odgovoril dokaj nenavadno: z verzom iz vedskih spisov. Navajanje vedskih verzov je na duhovnega učitelja napravilo tako močan vtis, da je Šankaro takoj sprejel za učenca. Naročil mu je, naj napiše komentarje k Bramasutram in med ljudmi širi filozofijo advaita (to je filozofija enosti, nedualnosti in temeljne božanske človekove narave). Zato je mladi svami odpotoval v študijsko mesto Kaši in tam začel poučevati, njegov prvi učenec je bil mladenič Sanandana.

Iz tega obdobja njegovega življenja izvira tudi zanimiva pripovedka: Šankara in njegovi sledniki so na ulici – medtem ko so šli v tempelj Vishwanath – srečali človeka iz najnižje kaste ali tako imenovanega nedotakljivega, ki so ga spremljali štirje psi. Po tedanjih družbenih pravilih bi se jim moral nedotakljivi umakniti s poti, vendar pa tega – čeprav so ga prosili – ni storil. Namesto tega jih je vprašal: »Ali želite, da umaknem svoj večni jaz ali to meseno telo?« Šankara se je ob njegovih modrih besedah takoj zavedel, da je bil nedotakljivi sam Gospod Šiva, njegovi psi pa štiri Vede, zato mu je izkazal spoštovanje in se kar na ulici vrgel pred njim na tla.

Pozneje je veliki svetnik s svojimi sledniki veliko potoval – obredli so različne dele Indije. Začel je t. i. »turnejo za zmago«, na kateri je širil filozofijo advaita – filozofijo enosti, in sicer tako, da je ugovarjal filozofom, ki so mu nasprotovali. Iz južnega dela Indije je potoval vse do Kašmirja in Nepala na severu, ter medtem pridigal krajevnim prebivalcem in imel vso pot filozofske razprave s številnimi hindujskimi, budističnimi in drugimi učenjaki ter menihi. Številni so sprejeli njegovo filozofijo in hinduizem se je takrat po Indiji, v kateri sta tedaj vladala zmeda in vraževerje, zelo razširil. Njegovi nasprotniki so ga obtožili, da poučuje budizem v preobleki hinduizma, kajti njegovi nedualistični ideali so bili za takratne hindujske filozofe precej radikalni.

Štirje novi redovi

Ta izjemni indijski svetnik je ustanovil tudi tako imenovane štiri mathe – samostanske ali religiozne redove in ti so pomembni še dandanes. Red sringeri je ustanovil na jugu, Dwaraka na zahodu, puri na vzhodu, jyotirmath pa na severu Indije. Vsak samostanski red je nakazoval, določal eno izmed Ved. Nekateri dvomijo, ali je nove redove res ustanovil Adi Šankara … Voditelji ustanovljenih meniških redov trdijo, da je bil njihov ustanovitelj prav on, čeprav je res, da ni trdnega dokaza, da bi pred štirinajstim stoletjem omenjene samostanske skupnosti res obstajale.

Ob koncu življenja se je Adi Šankara podal na Himalajo, da bi tam dosegel osvoboditev od telesnosti ali t. i. videha mukti. V tamkajšnjem predelu Kedarnath–Badrinathu zdaj stoji tempelj, kjer naj bi bili njegovi posmrtni ostanki. Številne duhovne šole in tradicije namreč pridigajo, da so svetnikovi ostanki na različnih območjih … Tako nekateri pravijo, da je bil kraj njegovega odhoda ali mahasamadija v keralskem templju Vadakkunnathan, drugi pa trdijo, da je Šankara zavestno zapustil telo v indijski državi Tamil Nadu. Vsekakor pa vsi njegovi sledilci še danes trdno verjamejo, da je ta svetnik dosegel nebeško bivališče zelo zgodaj, saj se je od zemeljskega bivanja poslovil že zelo mlad – imel je namreč samo dvaintrideset let.

Njegova najbolj znana razprava

Omenili smo že, da je Adi Šankara na svojih potovanjih čez indijsko podcelino velikokrat razpravljal z različnimi učenjaki ter svamiji in jih tako skušal prepričati o pravilnosti svojih filozofskih pogledov. Med njegove najbolj znane filozofske razprave sodi pogovor z obrednikom Mandanom Mishro, ki je zagovarjal stališče, da je življenje poročenega moža – hišnega gospodarja – veliko več vredno kakor meniški stan. To mnenje je bilo v tedanjem času tudi najbolj razširjeno po Indiji in med ljudmi najbolj uveljavljeno.

Adi Šankara se je najprej srečal tudi z Mishrovim gurujem – znanim filozofom Kumarilom Bhattom. Obiskal ga je, medtem ko je ta sedel zakopan v lahno goreči grmadi in se tako prav nenavadno trudil pokesati se svojih grehov … Kumarila Bhatta je Šankari dovolil, da se sreča z Mishro. Šankara je potem z Mishro razpravljal več kakor petnajst dni, potem pa se je Mishra končno predal in sprejel poraz. Nikakor pa se ni vdala Mishrova žena Ubhaya Bharati: Šankaro je spodbudila, naj za potrditev končne zmage razpravlja še z njo, in sicer o vprašanjih, povezanih s spolnostjo med moškim in žensko. O teh vprašanjih pa Šankara seveda ni imel ne izkušenj ne znanja, saj je bil menih, svami .

A mladi svetnik se je znašel in žensko zaprosil za petnajst dni odmora. Potem je s spretnostjo, imenovano para-kaya pravesa, zgolj s svojim duhom zapustil telo, učence pa prosil, naj njegovo – na pogled mrtvo telo – ki je ležalo na grmadi, varujejo. In – če se mu po nekaj dneh ne bi uspelo vrniti, naj ga zažgejo. Potem si je našel drugo telo – telo mrtvega kralja, ki so ga prav tedaj na nosilih nesli na grmado – in se spustil vanj. Umrli kralj je potem seveda čudežno oživel … Tega so bile vesele predvsem njegove številne žene. Vendar pa so te kmalu spoznale, da je z njihovim, na novo oživelim možem nekaj zelo narobe, saj je imel ostareli kralj nenadoma preveč oster intelekt, pa tudi ljubil se je zelo grobo. Strinjale so se, da to nikakor ne more biti njihov mož – stari kralj.

Zato so poizvedovale in nazadnje razposlale naokoli tudi sle, ki naj bi poiskali telo mladega sadhuja, ki je bilo brez življenja. Šankara (naseljen v kraljevem telesu) pa je še naprej živel s kraljicami, da bi se od njih naučil ljubezenskih spretnosti. Ko so kraljevi poslanci odkrili Šankarjevo negibno telo, ki je ležalo na grmadi in ki so ga učenci hoteli prav tedaj zažgati, se je Šankara nenadoma z duhom vrnil v svoje telo in si obnovil zavedanje. K Mishrovi ženi se je vrnil poln znanja o spolnosti in začel o tem z njo razpravljati. Pravilno ji je odgovoril na vsa zastavljena vprašanja in jo v razpravi porazil. Zato je dovolila, da je njen mož Mishra prav tako postal sanjasi in si nadel meniško ime Sureśvarācārya.

Tara Novak; objavljeno v reviji AURA, april 2013, št. 284

Fotografija: wikipedia