Večina raziskovalcev paranormalnega meni, da imajo paranormalne sposobnosti vsi ljudje, toda pri večini ljudi so še prikrite in zato težko opazijo njihovo delovanje.

Če izhajamo iz te domneve, ki jo močno podpirajo izsledki številnih raziskav, je mogoče ljudi po paranormalnih sposobnostih razdeliti v štiri kategorije. V osebah prve, najštevilnejše kategorije, paranormalne sposobnosti še niso prebujene, zato jih ne opazijo niti ti ljudje niti tisti v njihovem okolju. Da pa takšne sposobnosti res obstajajo, so potrdili kvantitativni parapsihološki poskusi, ki jih je v tridesetih letih dvajsetega stoletja z navadnimi ljudmi prvi opravil slavni ameriški parapsiholog Joseph Banks Rhine (1895–1980). Poskusi so temeljili na številnih uganjevanjih, najpogosteje na iskanju pravilne karte, statistična obdelava izidov pa je pokazala, da število pravilnih uganitev presega raven verjetnosti. To naj bi torej dokazovalo, da imajo paranormalne sposobnosti tudi navadni ljudje.

Drugo kategorijo sestavljajo osebe z manjšimi paranormalnimi sposobnostmi, ki se izrazijo redko, le v kakšnem izrednem življenjskem položaju. Takšni ljudje zaslutijo nekatere dogodke občasno, včasih imajo jasnovidne sanje. Skoraj vsi poznamo kakšnega takšnega človeka, saj jih ni tako malo.

Osebe s pravimi paranormalnimi sposobnostmi sodijo v tretjo kategorijo. To so ljudje z izrazitimi paranormalnimi sposobnostmi. Malo jih je, a vendar toliko, da so samo te osebe proučevali desetletja, vse do Rhinejevih poskusov. Njihove paranormalne sposobnosti se izrazijo pogosto, te osebe jih zmorejo tudi nadzirati, tako kot nadziramo druga svoja čutila.

Četrto kategorijo sestavljajo ljude, ki bi jih lahko upravičeno imenovali supersenzitivci. So izredno redki, njihove paranormalne sposobnosti pa spominjajo na moč čarodejev iz bajk in mitov. Gerard Croiset, Vanga Dimitrova in Volf Mesing so značilni zastopniki te izjemne skupine.

 

GERARD CROISET

Slavni jasnovidni Nizozemec iz Utrechta, Gerard Croiset (1909–1980), se je proslavil zlasti s poskusi s praznim stolom. Več dni pred dogodkom je predvidel, katera oseba bo sedla na določen stol na javnem shodu in jo natančno opisal.

Croiset je imel širok razpon paranormalnih sposobnosti. Enako uspešen je bil v jasnovidnosti, paranormalnem vpogledu v preteklost in predvidevanju prihodnosti, v psihometriji, paranormalni medicinski diagnostiki in ozdravljanju bolnih. Dolgo in uspešno je sodeloval s policijo iz več evropskih držav, zlasti pri iskanju pogrešanih oseb.

Croisetove sposobnosti so desetletja proučevali Whilhel Tenhaeff, univerzitetni profesor v Utrechtu, in tudi drugi znani znanstveniki: nemški parapsiholog profesor Hans Bender, ameriška raziskovalca paranormalnega, doktorja znanosti Eisenbud in Schwarz, Belgijec Jean Dirkenc, profesor na univerzi v Bruslju, ali Zdenek Rejdak, češki akademik in utemeljitelj psihotronike. Vsi ti znanstveniki so potrdili, da je Croiset eden najsenzitivnejših ljudi ali paranormalnih oseb vseh časov.

Ena od Croisetovih posebnosti je bila tudi razbiranje informacij o ljudeh na podlagi predmetov, ki so jim pripadali ali s katerimi so bili v tesnejšem stiku – sposobnost nesrečno poimenovana psihometrija, pravilneje je taktilna psihoskopija. Naj navedem takšen primer.

V Vildenu, v Holandiji, je neznani napadalec s kladivom po glavi hudo poškodoval neko dekle, nato pobegnil, na pločnik pa odvrgel okrvavljeno kladivo. Dekle so odpeljali v bolnišnico, na kraj nesreče pa sta na klic policije prišla tudi Tenhaeff in Croiset. Takoj ko je Croiset prijel kladivo, je začel napadalca natančno opisovati: „To je človek visoke rasti, črnih las, star približno trideset let. Njegovo levo uho je nenavadno. Kladivo ni iz kraja napadalčevega bivanja, ampak je last nekega moškega, starega približno petdeset let, ki živi v majhni beli hiši in ga napadalec občasno obiskuje. Njegova hiša je v bližini, ena izmed treh enakih hiš.“

Na podlagi podatkov, ki jih je dal Croiset, je policija napadalca odkrila in prijela. To je bil res visok, črnolas moški, star 29 let. Na levem ušesu je imel veliko oteklino, kladivo pa si je sposodil od znanca, starega 55 let, ki je živel v majhni beli hiši blizu kraja napada.

Croiset je bil sposoben najti tudi pogrešane osebe, ne glede na razdaljo. Iz svojega stanovanja v Utrechtu je po telefonu dajal zelo natačne informacije o pogrešanih po vsem svetu.

Po neuspešni policijski preiskavi je neki univerzitetni profesor iz Kansasa v Združenih državah Amerike, po telefonu poklical Croiseta. Povedal mu je, da je njegova sedemindvajsetletna hči šest tednov pred tem izginila iz bolnišnice, v kateri je ležala. Ko ga je Croiset poslušal, se je v duhu prenesel na prizorišče dogajanja, oddaljeno 7000 kilometrov. Očetu je rekel, da vidi dekle, kako teče po obsežnem travniku in nato skozi ulični podhod. Ta opis je natančno ustrezal okolici bolnišnice. Potem je videl, da se dekle z avtostopom vozi po različnih cestah, in dodal, da je zdaj v nekem kraju ob vodi, kjer je veliko športnih čolnov. Na koncu je profesorju povedal, da je dekle sicer pobegnilo iz bolnišnice zato, da zbeži od doma, toda da se bo premislilo in se vrnilo.

Ker do šestega dne o dekletu še ni bilo podatkov, je obupani oče znova poklical Croiseta po telefonu. Medtem ko je držal slušalko in čakal na zvezo, je pri vhodnih vratih pozvonilo. Trenutek pozneje je pred njim stala hči. Njena pripoved se je povsem ujemala s tem, kar je povedal Croiset. Kraj z veliko čolni je bil Corpus Christy v Teksasu.

Ker je Croiset zaradi svojih sposobnosti zelo zaslovel, je vsak dan dobival veliko pisem, v katerih so ga ljudje prosili za pomoč, toda vseh mu ni uspelo prebrati.

Eno od njih je prebral res v nenavadnih okoliščinah. Pred božičem leta 1957 je v severnonemškem mestecu Bukstehudu, približno 30 kilometrov od Hamburga, izginil petletni deček. Mati ga je poslala v bližnjo trgovino, toda ni se vrnil. Poklicali so policijo, tej je pri iskanju pomagalo tudi veliko meščanov. Preiskali so vsak predel malega mesta, toda o dečku ni bilo sledu.

Ker niti do srede januarja policijska preiskava ni bila uspešna, so obupani starši Croisetu napisali pismo in ga prosili za pomoč. Časnikar nekega hamburškega časnika, ki je izvedel za to pismo, je odpotoval v Utrecht in poiskal Croiseta v njegovem stanovanju. Takoj ko se je predstavil in še preden je povedal, zakaj je prišel, je že doživel prvo presenečenje. „Opraviti imate z nekim dečkom,“ mu je rekel Croiset in otipaval njegovo vizitko. „Prosim, nič mi ne recite. Pozneje. Deček ni iz velikega mesta, kakršen je Hamburg, temveč živi v njegovi okolici. Morda 30 kilometrov daleč. Povezan je z vodo. Verjetno stanuje ob vodi.“

Časnikar je bil vidno presenečen in ko je Croisetu omenil pismo otrokovih staršev, mu je ta odgovoril, da ga ni videl. Pismo sta poiskala skupaj v kupu drugih pisem – bilo je neodprto. Croiset ga je odprl, iz njega potegnil otrokovo fotografijo, jo otipal in začel opisovati, kaj vidi: … Fantek se je ustavil pri nekem kiosku, potem pa še pri gostilni ali kavarni, blizu katere je progasta tenda, strgana na desni strani.“ Po krajšem premoru je dejal: „Deček ni več živ. Vidim vodo, utopil se je.“

Potem je narisal skico kraja, kjer se je po njegovem videnju zgodila nesreča. Na koncu je dodal, da bodo truplo našli, vendar ne takoj, ker ga je odnesla voda.

Tudi tokrat je imel Croiset prav.

Veliko pozornost je zbudilo tudi Croisetovo iskanje pogrešane osebe leta 1976 na Japonskem, saj so bile Croisetove sposobnosti prepričljivo dokazane prav s pomočjo televizije.

V ponedeljek, 3. maja je Croiset na povabilo uredništva televizijske mreže NET pripotoval v Tokio, da bi bil gost v priljubljeni oddaji Posebna sreda, ki je predstavljala nenavadne osebe in pojave.

Naslednjega dne, okoli 15. ure, je odšel na snemanje oddaje, ki naj bi jo predvajali v sredo, 5. maja. Med snemanjem je direktor televizije zaprosil Croiseta, naj pomaga pri iskanju izginule sedemletne Mive Kikuči, ki so jo zadnjikrat videli prejšnji četrtek zvečer, blizu njenega doma, naslednje štiri dni pa jo je neuspešno iskalo 750 policistov. Dali so mu Mivino fotografijo, nekaj časa jo je držal v rokah, in potem pred kamerami izjavil: “Deklica je že mrtva.” Nato je brez omahovanja skiciral okolico Mivine hiše in dejal: “Tu je državna pot. Malo naprej vidim nekaj … videti je kot bajer ali akumulacijsko jezero. Ob njem sta garaža in zabaviščni park za otroke. Blizu je tudi poslopje rumene barve. Na obrežju jezera je pristan, kjer so privezani čolni. Dvajset metrov od obrežja vidim nekaj rdečega …”

Naslednje jutro je televizijska ekipa odšla na kraj, ki ga je opisal Croiset, in ugotovila, da je slavni senzitivec govoril resnico. Našli so tudi dekličino truplo, ki je v rdeči oblekici plavalo na vodni gladini. Člani televizijske ekipe so takoj poklicali policijo, z njo so prispeli tudi Mivini starši, in ti so potrdili, da je najdenka res njihova izginula hči. Policija pred tem tega kraja ni preiskala, saj so starši kategorično zanikali, da bi Miva odšla na jezero.

 

VANGA PANDEVA DIMITROVA

Prav tako slavna kot Croiset, je tudi bolgarska jasnovidka Vanga Pandeva Dimitrova (1911–1996), sicer nepismena in slepa od zgodnje mladosti.

Desetletja je njeno hišo v vasi Petrič oblegalo na tisoče ljudi iz vseh krajev Bolgarije, sosednjih držav in drugih krajev v svetu, in vsem je Vanga pomagala s svojimi vizijami. Zadostovalo je, da se je človek postavil pred njo in že se je v njeni glavi odvrtel potek njegova življenja, pojavile pa so se tudi vizije, povezane s težavami, zaradi katerih jo je obiskal. Pogosto je ljudem odgovorila, še preden so sploh povedali, zakaj so prišli.

Celo med velikimi jasnovidci je bila Vanga izjemna po tem, da je bila sposobna vsak dan po več ur neprtrgoma “gledati” na desetine ljudem, ki so se kot po tekočem traku menjavali pred njo. V trenutku se je lahko preklopila z osebe na osebo in vsakemu je povedala prav tisto, kar se je nanašalo nanj.

Vanga je zaslovela kmalu po drugi svetovni vojni, ko je, še preden se je poročila in odšla v Bolgarijo, še živela v rojstni Strumici v Makedoniji. Tedaj je natančno predvidela dan in uro vrnitve svojega soseda, za katerega se je mislilo, da je izginil v vojni vihri. To se je razvedelo in ljudje so začeli romati k njej.

Po vsem svetu pa je postala znana v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko se je znani bolgarski znanstvenik, začetnik sugestopedije, dr. Georgi Lozanov posvetil proučevanju njenih sposobnosti in začel objavljati izsledke svojih raziskav.

Ko jo je Lozanov prvič obiskal in se ni še niti predstavil, ga je Vanga nagovorila: “Georgi, zakaj si prišel k meni? Ne želiš nasveta, ampak me nameravaš proučevati. Zdravnik si, ki zdravi z besedami …”

Videnja je imela videnja že v otroštvu. Najprej je videla, da bo bik z rogovi nabodel njenega brata Vasila, in to se je zgodilo že nekaj ur po napovedi. Oče ji je umrl leta 1940, natančno na dan, ki ga je napovedala. Ko je brat Vasil odšel v partizane, ga je skušala od tega odvrniti, in mu dejala, da bo umrl, če bo šel, ko bo dopolnil 23 let. In res, ustreljen je bil na na svoj triindvajseti rojstni dan.

Domačim je napovedala, da se bo poročila z vojakom iz druge države. Toda čeprav so bili prepričani o njenih jasnovidnih sposobnostih, ji tega niso verjeli, saj je bila slepota v tistih časih za poroko prevelika ovira. Toda bolgarski vojak Dimitar Georgijev, ki je obiskal Vango že leta 1941, da bi mu razkrila bratove morilce, je po koncu vojne znova prišel k njej in jo zasnubil. Zapustila je Strumico in odšla v Petrič v Bolgariji. Napovedala je tudi datum moževe smrti, 7. april leta 1956 – tedaj je tudi dopolnila svoj priimek z njegovim imenom.

Večkrat je napovedala vrnitev ljudi, o katerih so bili svojci prepričani, da so umrli.

Stojana Dimitrova iz Petriča naj bi bili med vojno ustrelili Nemci. Več prič je potrdilo, da je padel v že prej izkopani jarek. Toda Vanga je njegovi družini dejala: “Res je, da so streljali vanj, vendar je ostal živ. Ko se bo vrnil iz ujetnišva, ga kar vprašajte, ali so ga res prestrelili skozi kolk in menažko.” Niso ji verjeli, dokler se Stojan po vojni ni vrnil domov iz ujetništva, šepal je in povedal, da je preživel prestrelitev kolka in da je krogla prestrelila tudi menažko, ki jo je nosil za pasom.

Tako kot Croiset je tudi Vanga uspešno reševala primere pogrešanih ljudi.

Stojanka iz Sofije, ženska srednjih let, je povedala svojo zgodbo: “Hči Violeta je izginila brez sledu, kot da bi se vdrla v zemljo. Odšla sem k Vangi. ‘Živa je,’ je rekla Vanga, ‘z nekaterimi ljudmi je odšla na vzhod. Živi v nekem kraju v puščavi, v haremu temnopoltega človeka, ki ima veliko denarja in žena.”

Natančno je opisala državo in kraj, tako da je Stojanka pozneje našla hčer v haremu nekega šejka na Arabskem polotoku.

Kljub tedanjemu komunističnemu režimu je tudi policija neuradno uporabljala Vangine storitve in Vanga je podobno kot Croiset, rešila številne kriminalne primere.

V začetku šestdesetih let jo je za pomoč zaprosil obmejni oficir, čigar patrola je že nekaj mesecev iskala zločinca, ki je poskusil pobegniti v Grčijo in pri tem ubil nekaj ljudi.

Graničarji so vedeli, da zločincu ni uspelo pobegniti čez mejo, vendar ga niso mogli izslediti. Vanga je povedala: “Vidim gozd, sredi njega je star, razvejen hrast. Pod njim stoji človek. Blizu teče potoček. Na njegovem obrežju je stara porušena hiša …”

Graničarju, ki je dobro poznal to območje, je to zadoščalo, in kmalu so zločinca prijeli na kraju, ki ga je opisala Vanga.

Posebno zanimiv je primer, ko je Vanga ne samo odkrila morilce, temveč je umor tudi napovedala.

Nekemu kmetu na jugu Bolgarije je rekla, da mu bodo ubili sina in tudi napovedala, kdaj se bo to zgodilo. Natančno je opisala prihodnje morilce in hišo, v kateri živijo. Žal človek Vangine napovedi ni jemal resno, ni se obrnil na policijo, in vse se je zgodilo tako, kot je opisala.

Leta 1966 je mlada Beograjčanka Svetlana Stojanović zaradi nepazljivosti omahnila z okna svojega stanovanja v drugem nadstropju na cesto, si dvakrat zlomila hrbtenico in ostala nepomična. Po sedmih mesecih zdravljenja v bolnišnici so zdravniki predlagali operacijo, saj bi ji samo ta omogočila, da bi znova shodila, vendar so Svetlanino mater Vido opozorili, da je operacija zelo tvegana. Ker se je bala izida, se je odpravila v Petrič. Srečanje z Vango je opisala takole:

“Od kod si?” – jo je vprašala Vanga.

“Iz Beograda.”

“Nisi iz Beograda,” je trdila Vanga in imenovala kraj, v katerem se je Vida rodila in kjer je odrasla. “Zakaj si prišla?”

“Otrok je bolan.”

“Ne vidim otroka, ampak šestnajstletno dekle.”

“Da, to je moja Svetlana, šestnajst let ima.”

“Ni Svetlana, ampak Cica, tako ji pravite.”

“Da.”

“Vidim, da že dolgo leži v mavcu. Padla je iz stanovanja v drugem nadstropju. Zlomila si je hrbtenico na dveh krajih (pri tem se je z roko dotaknila dveh mest na Vidini hrbtenici). Ne dolžite nikogar, nihče je ni porinil. Tvoja hči je zdravo dekle. Ko se boš vrnila v Beograd, bo operirana. Vidim tri zdravnike. Med njimi je eden z očali. Operacija bo uspela, hči bo okrevala in shodila, po letu dni pa povsem ozdravela.”

Ko se je Vida vrnila v Beograd je privolila v operacijo in samo hčeri povedala, kaj ji je napovedala Vanga. V operacijski sobi se je Svetlana prestrašila, ko ni opazila zdravnika z očali. Toda enega od zdravnikov je v zadnjem trenutku zamenjal dr. Džerić, eden od samo dveh zdravnikov v bolnišnici, ki sta nosila očala. Bolnica si je oddahnila, operacija je uspela in Svetlana je uspešno okrevala.

Naslednji primer je še posebno zanimiv, saj je Vanga s svojim „notranjim vidom“ odkrila ne samo dejstva, temveč tudi domišljijo, porojeno v glavi drugega človeka.

Bolgarski pisatelj Ignjatov je bil med tistimi, ki jih k Vangi niso pripeljale težave, ampak radovednost. Še preden se je predstavil, mu je Vanga rekla: „Pisatelj si. Niti sam ne veš, zakaj si prišel k meni.“ Potem je nadaljevala: „Vidim neko deklico in njeno družino. Odhaja iz svoje vasi, izginja v vrtincu velikega mesta. Spopadati se mora s številnimi ljudmi. Temu boju ni kos. Na koncu umira.“ Ignjatov je bil presenečen. „Vanga, to je osnutek mojega prihodnjega romana. Kako to, da lahko vidiš kaj takega? Tega nisem povedal še nikomur,“ je komaj izdavil. Ne glede na njegove besede je Vanga nadaljevala: „V resnici je ta ženska še živa. Zakaj jo v romanu ubijaš? Drži se resničnosti. To bi bilo veliko lepše.“ Pisatelj je samo skomignil z rameni, junakinja romana je bila res njegova znanka, ki je živela v Sofiji. V nadaljevanju je Vanga osuplemu Ignjatovu podrobno opisala življenje te znanke.

Vanga je natančno napovedala več pomembnih dogodkov. Dva tedna prej je dejala, da bodo Nemci bombardirali Beograd, 6. aprila 1941 – tega ni slutil nihče, saj je veljal trojni pakt. Napovedala je tudi dan, ko bodo Nemcn vkorakali v Strumico, koliko dni bo trajala okupacija, datum smrti nekdanjega bolgarskega carja Borisa, potres v Skopju leta 1963, tragično smrt italijanskega premierja Alda Mora 1978, perestrojko v Sovjetski zvezi istega leta. Med prerokbe novejšega časa sodijo: smrt princese Diane, nesreča ruske atomske podmornice Kursk leta 2000, napad na ameriška dvojčka v New Yorku, 11. septembra 2001. Vangini svojci trdijo, da je natančno napovedala tudi svojo smrt, 11. avgusta 1996.

Nekatere Vangine napovedi so bile slikovite, na primer, da bosta ameriška dvojčka padla ob napadu jeklene ptice, nekatere pa ne povsem določne, na primer: „Ob koncu stoletja, leta 1999 ali 2000, bo Kursk prekrila voda, in to bo objokoval ves svet.“ Mislili so, da se prerokba nanaša na mesto Kursk, v resnici pa je šlo za jedrsko podmornico Kursk.

 

VOLF MESING

Javne prerokbe Volfa Mesinga (1899–1974) nedvomno tudi enega izmed največjih senzitivcev vseh časov, pa so bile povsem natančne. Natačno je napovedal Hitlerjev napad na Sovjetsko zvezo in zlom tretjega rajha.

Mesing se je od Croiseta in Vange razlikoval po tem, da je imel poleg jasnovidnosti še redkejši dar, dar telepatske sugestije. Ta poljski Jud je največji del življenja preživel v Sovjetski zvezi, kjer je na številnih javnih prireditvah dokazoval svoje izredne sposobnosti. Brez posebne zbranosti in truda je odlično bral misli, na svojih nastopih je brez težav iskal skrite predmete, razkrival želje navzočih ali v mislih prešteval denar v torbici naključno izbrane gospe. Zlahka je izpolnjeval tudi zapletene telepatske naloge, kot je bila: „Poišči v žepu osebe X kos kartona in škarje. Iz kartona izreži psa.“

Lahkoto, s katero je prodiral v možgane drugih oseb, dobro prikazuje naslednji dogodek.

Znani ruski senzitivec in zdravilec Vladimir Ivanovič Safonov (1916–2004) je bil na neki Mesingovi predstavi v žiriji, ki mu je določala naloge. Eden od članov žirije je odpeljal Mesinga iz dvorane, drugi člani pa so s pomočjo občinstva izbrali predmet in kraj, kamor ga bodo skrili. Mesingova naloga je bila odkriti osebo, ki je predmet skrila in sam predmet. Izbrali so nalivno pero, ki ga je bilo neko dekle iz občinstva skrilo za zidnimi tapetami, blizu vhoda v dvorano. Ko se je Mesing vrnil, je takoj uganil, katera oseba je skrila predmet. Dekle je povabil na oder in jo zaprosil, naj misli na predmet in kraj, kamor ga je skrila, da bi ga tako našel z razbiranjem njenih misli. Tedaj si je Safonov domislil nekaj nagajivega. Začel si je intenzivno predstavljati nalivno pero na vrhu visokega stebra ob odru, da bi tako ugotovil, ali gre res za telepatijo ali za spretno ukano. Mesing je za trenutek zastal, se naglo obrnil, pogledal Safonova v oči in odločno dejal: “Ne potrebujem drugih navodil, tam je visoko, potrebne bi bile lestve, ne motite me!”

Zaprepaden je Safonov nehal misliti na nalivno pero na stebru. Takoj zatem je Mesing skrito pero našel.

Kako zlahka je Mesing reševal telepatske naloge, priča tudi tale dogodek.

Čeprav sredi vojne je še povsem mladi Mesing leta 1915 s svojimi predstavami navdušil Berlin. Tedaj že slavni Albert Einstein ga je povabil v svoje stanovanje in ga predstavil svojemu še bolj znanemu prijatelju Sigmundu Freudu, ki se je zelo zanimal za telepatijo. Freud je predlagal majhen poskus: Mesingu je nepričakovano dal nenavadno nalogo – dal jo je samo telepatsko. Mesing je takoj odšel v kopalnico, prinesel pinceto, se najprej opravičil in presenečenemu Einsteinu izpulil tri dlake iz brkov. Naloga, ki mu jo je telepatsko določil Freud, je bila: “Pojdi v kopalnico, vzemi iz omarice pinceto in Einsteinu izpuli tri dlake.”

Jurij Aliabijev, raziskovalec paranormalnega z moskovske univerze in tudi sam senzitivec, je v pogovoru za francosko revijo PSI leta 1979 pripovedoval o svojem prvem srečanju s tedaj že ostarelim Mesingom.

“Ker je bil slaven, je Mesing živel v dokaj zaprtem krogu in je bilo težko navezati stik z njim. Leta 1969, potem ko sem mu poslal dve pismi, na kateri nisem prejel odgovora, sem se odpravil kar k njemu … Sedel sem v kot na dvorišču in začel Mesingu pošiljati telepatsko sporočilo: ‘Pridite dol, nekdo vas želi videti.’ Mesing je res prišel. Med najinimi poznejšimi srečanji je razkrival moje misli brez truda, ne da bi se moral poprej zbrati … celo med navadnim pogovorom. Ker sem to vedel, sem se skrbno uril, da bi pred njim prikril svoje misli. Mesing pa se je samo smehljal in rekel: ‘Zakaj nočete, da bi uganil to ali ono vašo misel?’ In vsakič je natančno povedal prav tisto, kar sem mu skušal prikriti. Zlagati se mu ni bilo mogoče.”

Po zaslugi močne telepatske sugestije je Mesing lahko delal čudeže. Svojo nadarjenost je odkril že kot otrok. Še ne enajstleten je zbežal od doma in šel na vlak. Ker ni imel denarja za vozovnico, se je skril pod sedež. Toda sprevodnik ga je odkril. Tedaj je prvič uporabil moč mentalne sugestije. Sprevodniku je pomolil košček časopisnega papirja in mu sugeriral, da je to vozovnica. Sprevodnik je vzel papir, ga pregledal in preščipnil. Ko je papir vrnil dečku, ga je vprašal: “Zakaj se skrivaš, saj vendar imaš vozovnico?”

Ta čudežna sposobnost se je izrazila zlasti v poskusih, ki jih je leta 1940 z Mesingom opravil sam Josip Visarionovič Stalin. Čeprav so paranormalni pojavi uradno veljali za prevaro, se je Stalin zanje zelo zanimal. Navezoval je stike z mediji in jasnovidci in se celo sam uril v tibetanski tantri v želji, da bi si pridobil paranormalne sposobnosti ter si tako ohranil in okrepil svojo že tako velikansko moč. Zaželel si je preveriti sposobnosti slavnega senzitivca in ukazal, naj ga pripeljejo. Ob prvem srečanju mu je dejal, naj samo s psihičnimi prijemi oropa veliko moskovsko Gosbanko. Mesing je pozneje zadevo opisal takole: “Pristopil sem k blagajniku in mu izročil prazen list papirja, iztrgan iz šolskega zvezka. Nato sem pod pult postavil odprto torbo in mu v mislih ukazal, naj mi izroči sto tisoč rubljev. Starejši blagajnik je pogledal papir, odprl sef, preštel denar in ga izročil. Mesing je svežnje denarja mirno zložil v torbo in odšel na ulico, kjer sta ga čakala zanesljiva Stalinova človeka. Ko sta pogledala v torbo in videla, da je bila naloga opravljena, je Mesing znova vstopil v banko in blagajniku vrnil denar. Nesrečni človek je zaprepadeno pogledoval zdaj Mesinga zdaj prazen list papirja, in dobil srčni infarkt. Na srečo je preživel.

Druga naloga je bila po Stalinovem mnenju težja. Mesinga so pripeljali v Kremelj, Stalin pa mu je naročil, naj skuša oditi iz njega. Pri tem so vsem kordonom straže naročili, naj Mesinga nikakor ne spustijo ven. Naloga je bila videti neuresničljiva, vendar ne za Mesinga. Nemoteno je iz Kremlja odkorakal na Rdeči trg. Očitno so bile njegove telepatske sugestije tolikšne, da je lahko upravljal zaznave več ljudi.

To dokazuje tudi zadnji Stalinov preskus, naloga je bila videti nemogoča. Stalin je Mesingu rekel, naj neopažen pride v njegovo dačo v Kuncevu, najbolj varovano hišo v vseh državi, obdano s številnimi stražami, posebnim vodom telesne garde in strežbo, sestavljeno iz pripadnikov tajne policije. Toda Mesing je tudi tokrat nalogo uspešno opravil. Ne samo da je vstopil v hišo skozi glavni vhod, ampak je prišel tudi v Stalinov urad. Pri tem so se mu strežaji umikali s poti, enota telesnih stražarjev pa mu je spoštljivo odprla prehod. Vstopil je v sobo in tam našel Stalina, ki je sedel za mizo in bral nekakšen dokument. Ko je Stalin zagledal Mesinga, je osupnil. Skočil je in ga začel otipavati, da bi se prepričal, ali je res človek. Mesing mu je mirno razložil, da je številnim stražarjem in oficirjem državne varnosti vsilil misel, da je on Lavrentij Berija, tedanji šef Sovjetske tajne policije in najbližji Stalinov sodelavec, ki je bil pogost gost v njegovi dači, in je edini lahko vstopil k Stalinu nenapovedan. Poudariti je treba, da se je Mesing fizično zelo razlikoval od Berije.

To je le majhen izbor “čudežev”, ki jih je opravila ta trojica supersenzitivcev, in pričajo, da čarovniki ne živijo samo v bajkah in mitih, temveč tudi v resničnosti.

Milan Gligorijević Gaon, objavljeno v reviji AURA, avgust 2009, št. 240

Na sliki Gerard Croiset (1909−1980), eden največjih senzitivcev vseh časov (www.alchetron.com).