Spominjam se, da sem pred leti vsak dan znova obupavala ob premišljevanju, kako bom izpeljala načrte naslednjega dne. Zadrževala sem dih, seštevala minute in preračunavala, ali mi bo uspelo končati vse zadane naloge. Misel na obilico dela, ki me čaka, me je vsak dan utesnjevala.

Takšne misli pa so se porajale, ko sem uresničevala že tako napeti in prenatrpani urnik tekočega dne. Ob napetostih sem pozabila, kaj pomeni redno hranjenje in skrb zase. Telo me je redno opozarjalo z različnimi znaki, da ga preobremenjujem: z migrenami, bolečinami v hrbtu, bolečinami v želodcu in podobnim. Šele huda stiska telesa me je toliko ustavila, da sem si vsaj za kakšen dan odpočila.

Sčasoma sem vendarle začela prepoznavati, da se dan za dnem panično sprašujem, kako bom izpeljala jutrišnji dan – ves čas sem bila torej z glavo v prihodnosti, in ne v sedanjosti! Ko mi je uspelo občutiti več zaupanja glede prihajajočega dne, je bil jutrišnji dan, zaradi katerega sem bila tako hudo zaskrbljena, že tu, in niti približno tako grozen, kot je bil videti v mojih iluzijah. Ko sem verjela, da bom izpeljala vse, kar je potrebno, se je začelo dogajati prav to. Takrat sem se prvič zavestno srečala z zaupanjem in s tem, kaj pomeni biti »tukaj in zdaj«.

 

Preteklost – sedanjost – prihodnost

Naš um je zelo dejaven, zato v mislih velikokrat razčesavamo preteklost ali pa sanjarimo, pravzaprav se tresemo, ko razmišljamo o prihodnosti. Ali razglabljamo o tem, kako smo naredili kaj narobe, da bi se lahko odzvali drugače, kot se občutimo krive, ker nismo znali bolje, da nečesa nismo storili (obžalovanje), se jezimo na nekoga, ker »nam« je nekaj storil (obsojanje, užaljenost, prizadetost …) ali pa ves čas premišljujemo, kaj nas čaka v prihajajočem dnevu/tednu/morda celo mesecu (strah). V mislih smo drugje – samo v zdajšnjem trenutku ne – in to tako zelo, da nismo pri svojem delovanju. Marsikomu se je že zgodilo, da se je vozil proti domu, ko pa je prispel domov, se ni spomnil, kako je pot prevozil – kajti z mislimi je bil drugje ali pa je v knjigi že petkrat prebral isti odstavek, saj so mu misli ves čas uhajale drugam.

Vsakdo premišljuje o preteklosti in prihodnosti in nekoliko je to tudi prav, saj nam tudi izkušnje iz preteklosti lahko koristijo in nas načrtovanje prihodnosti spodbuja. Težave imamo navadno takrat, ko se izgubljamo v enem ali drugem času in prav zaradi tega trpimo v sedanjosti.

 

Pretirana skrb ali zasanjanost peljeta v stres

Kadar veliko premišljujemo o prihodnosti, lahko razmišljamo v dveh skrajnih smereh: ena je izredno stresna, druga zasanjana. Ko premišljujemo o prihajajočih dogodkih, ki nas že v mislih obremenjujejo, že v sedanjosti vzdražimo nadledvične žleze in telo se vede, kot da bi »nevarnost« doživljali prav zdaj. Zasanjana pot nas v poigravanju z »nerealnimi« mislimi in stalnem potovanju po hipotetični prihodnosti pripelje do tega, da izgubljamo svoj dragoceni čas, v resničnem življenju pa ne uresničimo ničesar. Če ima načrtovani projekt postavljen rok, lahko delo prestavljamo tako daleč, da telo pripeljemo v zelo stresno stanje, saj moramo vse, kar je treba narediti, opraviti zelo hitro. Če se takšno kampanjsko delo ponavlja, je dobro biti pozoren, zakaj si ustvarjamo tak način delovanja, zakaj si ne dopustimo delati drugače – umirjeno in v za nas primernem ritmu. Če na to nismo pozorni, si lahko ustvarjamo realnost, ki naše telo vsak dan prežema s stresnimi hormoni.

 

Telo

Na telesni ravni lahko stres občutimo na več načinov, pogosteje pa imamo zato pospešen srčni utrip, povišan krvni tlak, potimo se itn. Kadar smo v stresu zaradi enega dogodka in lahko jasno občutimo znake pripravljenosti za »boj ali beg«, takrat se stresa zavedamo in se tisti trenutek lahko odločimo za korake, ki pomirjajo: poglobljeno dihamo – predvsem pa se osredotočimo na podaljšani izdih – samega sebe spodbujamo s pozitivnimi mislimi, zavestno pa začnemo ustvarjati tekočo slino v ustih, ki umirja naše parasimpatično živčevje, itn.

Težje je prepoznati znake stresa, če ga doživljamo vsak dan in obremenjuje naše telo iz ure v uro. Takrat izgubimo stik z mirnostjo, telo ves čas ustvarja stresne hormone in se na dolgi rok izčrpava, pojavljajo se razni telesni znaki, kot glavoboli, izpuščaji, akne, prebavne motnje, bolečine v hrbtu, napetost v mišicah, nespečnost, težave s koncentracijo in mnogi znaki čustvene preobčutljivosti. Stres v vsakdanjiku pogosto pripelje tudi do uživanja škodljivih snovi, čezmernega uživanja kave in drugih poživil, kajenja, alkohola in podobnega. Ob stresu ljudje skoraj praviloma pozabljajo na redno hranjenje, pitje vode in redno telovadbo – vse kar telo v resnici najbolj potrebuje.

 

Občuti sebe, svoja čustva in svoje telo

Kadar smo prežeti z veliko dogodki v dnevu, izčrpanostjo, stresom, nenehnim delovanjem uma, se pogosto zgodi, da izgubimo stik s svojim telesom in čustvi. Zanikamo jih, ker nam um veleva, da »moramo« speljati tisoč in eno stvar. V ozadju obremenjenosti z »moram« je strah pred kaznovanostjo ali zavrnitvijo okolice. Misel na to, kaj bodo rekli o nas drugi, nas ves čas spodbuja, da naredimo samo še to in samo še ono – skratka, okolici želimo ugajati, da bi nas pohvalila in nas ne bi kaznovala. V resnici pa ob tem ni radosti, temveč je le boleče služenje, želja, »da bi ustrezali«. Telo čezmerno obremenjujemo, se ne zmenimo za čustva, ki nas opominjajo, da ne delamo, kot bi si želeli sami, temveč ubogamo sistem drugih. In ko je uspeh dosežen, ne doživimo radostne zadostitve, temveč bolečino. Ker pri vsem tem nismo bili udeleženi mi, temveč nekdo, ki je skušal ustrezati usmerjenosti in ustvarjalnosti drugih in ne svoje biti. Tako vodimo telo pod stresom dolgo časa, čustvene zadostitve ni, nabirajo se jeza, žalost in druga boleča čustva.

 

Kako spremeniti svoje delovanje

Z radostjo in zaupanjem.

Z nežnostjo in ljubeznijo do svojega telesa bodimo pozorni na čustva, ki se porajajo. Predvsem ko se srečamo z negativnimi, bolečimi čustvi, se jih zavedajmo in opuščajmo ter svojo osredotočenost usmerimo na radost. Če v nekem položaju vidimo veliko črnega, se zavestno opomnimo in poglejmo še belino, ki je vedno navzoča. Tako lahko v svojem življenju vedno večkrat občutimo hvaležnost, ki je zelo močno pozitivno čustvo.

V ljudeh, ki so pogosto pod stresom, je veliko nadziranja. Taki ljudje zelo dobro nadzirajo sebe in okolico. Ker je zelo težko prepustiti delo drugim, ga imajo zato sami preveč. Eden od neizmerno pomembnih korakov pri zmanjševanju stresa je torej zaupanje – zaupanje na vseh področjih – vase in v druge. Zaupanje, ki prihaja iz srca in ne iz uma, zaupanje, ki ga občutimo v telesu in ga nimamo le v mislih.

 

Katerina Jazbec, objavljeno v reviji AURA, december 2009, št. 244

Fotografija: Bigstockphoto.com