Nekega večera leta 1957 se je Jamesu Vicaryju, strokovnjaku za trženje, ki se je izobraževal na Michiganski univerzi, porodila zanimiva zamisel, in sicer da bi v film Picknic, ki so ga v lokalnem kinu prikazovali tistega dne, vstavil sporočilo. Na filmskem traku je namreč sekunda razdeljena v 24 fotogramov ali majhnih kadrov (danes v 25). Odločil se je, da bo odstranil fotogram ali dva in ju nadomestil z besednim sporočilom. Napisal naj bi Hungry? Eat popcorn. (Lačen? Jej pokovko) in Thirsty? Drink Coca. (Žejen? Pij kokakolo). To naj bi počel kar šest tednov, enkrat naj bi občinstvu vrtel film s sporočili, drugič brez njih in nato naj bi primerjal, koliko plačil od prodaje pokovke in kokakole se je nateklo v blagajno vsak dan. Trdil je, da so ljudje kupili več pokovke in kokakole, kadar je vrtel film z vstavljenimi sporočili, in sicer za 18,1 odstotka več kokakole in za kar 57,5 odstotka več pokovke kakor tedaj, ko je film prikazoval brez njih. Čeprav se je pozneje izkazalo, da je bilo vse le potegavščina, saj lastnik kina, kjer naj bi se vse to dogajalo, o tem ni nič vedel, Vicary pa je nazadnje potegavščino priznal pet let pozneje, pa je njegovo navidezno dejanje navdihnilo številne posnemovalce, da so so začeli ukvarjati z »neopaznim« oglaševanjem, s sporočili, ki jih ljudje ne morejo zavestno zaznati, s tako imenovanimi subliminali.

Subliminalna sporočila so informacije, ki jih človek zaznava podzavestno, saj so pod pragom človeške zavesti, zato jih možgani in čutila (oko, sluh, nos) ne morejo zavestno zaznati. To se nenehno dogaja vsak dan, saj možgani zavestno obdelajo le majhno število vseh prispelih informacij. Namerna subliminalna sporočila pa so najpogosteje vtkana v neko vsebino, lahko so zvočna, ko je zvočno sporočilo posneto pod pragom slišnosti, slikovna − del slik, oblikovanja, filmov, plakatov, oglasov, predavanj, v ozadju spletnih strani in se pojavijo za največ 30 milisekund, in celo vonjalna. Srečna okoliščina pri tem je, da se njihov učinek razblini, ko se jih zavemo.

Leta 1978 se je policija v Wichiti v ameriški zvezni državi Kansas odločila, da bo takšna sporočila uporabila pri iskanju serijskega morilca. V upanju, da bo morilec gledal poročilo o svojih dejanjih, so na televiziji poročilo o umorih prepletli s podpražnimi sporočili, ki so trajala nekaj milisekund in jih je bilo mogoče zaznati le podzavestno. Policisti so se odločili za posnetek očal, ki so ležala na komodi zadnje žrtve in ob njih zapisali še sporočilo Now call the chief (Pokliči policijo). Oboje naj bi v storilcu zbudilo podzavestno pripravljenost, da se preda. Poskus se ni obnesel. Šele desetletje pozneje je policija storilca prejela na podlagi dolgotrajne klasične kriminalistične preiskave.

Subliminalna sporočila uporabljajo tudi politiki. Tako je nekdanji ameriški predsednik Georg W. Bush v predsedniški kampanji septembra 2000 dal izdelati spot, v katerem se je ob komentarju finančnega načrta njegovega nasprotnika Al Gora za delček sekunde prikazala beseda RATS (podgane) in sicer velike bele črke na črni podlagi. Po ogorčenju javnosti so televizijski spot takoj umaknili in zanikali kakršne koli nečedne namene.

Enako sporočilo zasledimo v televizijskem spotu Mitta Romneya, ko je kritiziral imigracijsko politiko svojega protikandidata McCaina. Za približno sedem sekund se je beseda rat (podgana) pokazala v belem kvadratku na modrem ozadju (glej sliko).

V ZDA so oglasi, ki vsebujejo subliminalna sporočila prepovedani že več desetletij iz strahu, da bi uporabnike spremenili v odjemalce brez lastne volje. Po drugi strani pa se je prav v tej državi razmahnila prodaja različnih pripomočkov namenjenih samopomoči, ki temeljijo na subliminalnih sporočilih: video posnetki ali zgoščenke s prikrito vsebino, ki naj bi ljudem pomagali, da bi se znebili kajenja, postati vitkejši, uspešnejši, srečnejši ali inteligentnejši. Vprašanje pa je, ali lahko na primer oglasi, ki vsebuje sporočila dolga delček sekunde, res pripravijo človeka, da kupi nekaj, česar ne namerava, ali stori nekaj, kar noče? Dozdajšnje znanstvene ugotovitve so pokazale, da takšna sporočila sicer delujejo, vendar je njihov vpliv zelo majhen. Ne delujejo na vsakogar in celo pri dovzetnem človeku le v omejenem obsegu.

Kaj pravijo znanstveniki

Tako dvomljivci kot navdušeni zagovorniki subliminalnih sporočil se sprašujejo, kje so znanstvene raziskave, ki bi nedvoumno potrdile, ali subliminalni dražljaji res delujejo. Obsežnih znanstvenih raziskav ali dvojno slepih poskusov je le malo. Subliminalna sporočila sprva znanstvenikov niso zanimala, nato pa so po nekaj raziskavah ugotovili, da je vse močno pretirano in se je njihovo zanimanje za takšna sporočila zmanjšalo. V zadnjem času pa se je znova okrepilo.

Z več poskusi, pri katerih so morale poskusne osebe izbirati med dvema pijačama, so na primer raziskovalci na Nizozemskem (Wolfgang Stroebe iz univerze Nijmegen) dokazali, da subliminalna sporočila vendarle imajo neki učinek. V eni od raziskav pa je psihologinja Christina Bermeitinge, ki raziskuje na univerzi Hildesheim, ugotavljala vpliv subliminalnih sporočil na nakup dveh znamk grozdnega sladkorja. Skupini poskusnih oseb so pokazali znamko kot besedo ali logo subliminalno, medtem ko so te osebe reševale drugačne naloge, gledale prizor iz filma ali igrale računalniško igrico. Izsledki so pokazali, da so poskusne osebe pogosteje posegale po izdelkih tiste znamke, ki so jo prej podzavestno registrirale, vendar samo, če so želele kaj spiti ali izboljšati zbranost s sladkarijami, sicer pa ne.

Dr. Stroebe pravi, da je človeško vedenje nenehno pod vplivom številnih dejavnikov, katerih učinkov se človek ne zaveda. Če na primer v trgovinah predvajajo francosko ali nemško glasbo, kupci pogosteje posegajo po vinih iz tiste države. Če se poskusnim osebam prej subliminalno pokaže prijazen obraz, jim bo neznana kitajska pismenka bolj všeč, če jim pokažejo jeznega, pa se jim tudi tuja pismenka zazdi neprijazna (Murphy in Zajonc, 1993).

Leta 2007 je Jim Brackin, strokovnjak za trženje in hipnoterapevt, ponovil Vicaryjev poskus na marketinšem kongresu v Istanbulu. Udeležencem kongresa je prikazal film, v katerem se je subliminalno prikazoval izmišljeni izdelek delta. Tisoč štiristo gledalcev v kongresni dvorani naj bi po koncu filma izbiralo med izdelkom delta in izdelkom theta in kar 81 odstotkov jih je izbralo izdelek delta. Ni bila pa opravljena dodatna kontrolna raziskava, ki bi pokazala, koliko ljudi bi izbralo ta izdelek, četudi se ta ne bi prikazoval subliminalno, tako da je izid tega poskusa težko sprejeti brez pomislekov, kot dokaz za močan vpliv subliminalnega dražljaja.

Podzavestno vplivanje vsekakor obstaja

Že dolgo je znano in tudi dokazano, da možgani dražljaje, ki jih ne opazijo zavestno, kljub temu obdelujejo. Če se poskusni osebi na zaslonu izredno hitro prikaže na primer puščica usmerjena v desno, nato pa se takoj na celotnem zaslonu pojavi nekaj povsem drugega, se oči poskusne osebe samodejno usmerijo v desni del zaslona ali pa poskusna oseba izbere desni kot tipkovnice, če ima možnost, da lahko nekaj natipka. Čeprav poskusna oseba zavestno ni vedela, da se ji je pred tem prikazala puščica v desno, so njeni možgani že pripravljeni usmerjati svojo pozornost na desno stran.

Bahador Bahrami z londonskega University Collegea in njegovi kolegi so dokazali še nekaj drugega, pravazaprav parodoksnega: podzavestno sporočilo doseže zavest predvsem tedaj, če je človek na takšno vsebino pozoren. To so dokazali tudi s poskusom.

Poskusne osebe so opazovale zaslon, na katerega robu so subliminalno prikazovali likalnik in klešče, te vsakdanje predmete pa so nato po 30 milisekundah prekrili različni kaotično razvrščeni geometrijski liki, tako da prikazanih subliminalnih predmetov ni bilo mogoče zavestno opaziti. Poskusne osebe so se morale osrediniti na kontinuirano zaporedje barvnih črk, ki so se prikazovale sredi zaslona. Nekatere poskusne osebe so imele nalogo, naj takoj pritisnejo na tipko, ko zagledajo črko T, druge pa naj to store tedaj, ko zagledajo belo črko N ali modro črko Z. Ob vsem tem so pri vseh poskusnih osebah z magnetnoresonančnim skenerjem merili še dejavnost v vidnem delu možganske skorje. Pokazalo se je, da so preiskovalci v vidni skorji poskusnih oseb, ki so imele lažjo nalogo (odzvati se na črko T), v trenutku, ko so se ob robu zaslona subliminalno prikazali likalniki in klešče, zaznali tudi dejavnost v vidni skorji, vidna skorja poskusnih oseb, ki so bile zaposlene s težjo nalogo (iskanje črk N in Z) in so vso pozornost usmerjale samo na sredino zaslona, kjer so se prikazovale črke, pa ni bila dejavna.

Dr. Bahrami je svoje ugotovitve, objavljene v reviji Current Biology, razložil takole: Subliminalni dražljaji vplivajo na človeka samo tedaj, če so možgani prosti. Če so zaposleni s kakšno drugo vsebino, naj se to ne bi moglo zgoditi.

Neslišni subliminali

Zdaj so na trgu zelo razširjene zgoščenke s tako imenovanimi neslišnimi subliminali (silent subliminals). To so posnetki z neslišnimi afirmacijami, ki jih poslušalci poslušajo v frekvenčnem območju med 16 in 20 kilohercev, torej deloma že v območju ultrazvoka. S poslušanjem ponavljajočih se neslišnih afirmacij naj bi poslušalec obogatel, dosegel obilje in srečo, uresničil svoje želje in sanje – vsaj tako obljubljajo prodajalci takih posnetkov. V oglasnih sporočilih, priloženih zgoščenkam z oznako silent subliminals, pogosto omenjajo tudi priljubljeni film in knjigo The secret (Skrivnost), v katerem je poudarjen vpliv podzavesti na človekovo življenje. Skrivnost je v tem, da po zakonu privlačnosti vsak človek privablja v svoje življenje tisto, kar si misli in o čemer je prepričan. Da bi se v njegovem življenju kaj spremenilo, mora svojo podzavest preprogramirati, se znebiti motečih miselnih vzorcev, prepričanj in predstav. To se po obljubi propagandnih sporočil najlaže zgodi z uporabo pozitivno oblikovanih afirmacij, ki z vztrajnim ponavljanjem neke pozitivne vsebine vplivajo na človekovo podzavest in tako spremenijo njegovo usodo. Ponavljali naj bi jih predvsem zjutraj, takoj ko vstanemo ali tik preden zaspimo, saj je človek tedaj zanje najsprejemljivejši.

Podzavest sprejema vse doživeto in vse sugestije, ne da bi presojala, kaj je dobro ali slabo, kajti takšno presojanje je v domeni zavesti. Zavest presoja informacije, sprejete od ljudi in okolja in se odloča, ali jih sprejme ali ne. Zato jo imenujemo tudi varuhinja na pragu podzavestnega. Težava z afirmacijami, ki jih človek glasno izgovarja je v tem, da zavest afirmacije, ki so v nasprotju z logiko ali trenutnim stanjem, zavrača in tako preprečuje, da bi se udejanjile. Če je na primer človek hudo bolan, bo zavest takoj zavrnila izgovorjeno afirmacijo: Zdrav sem in se čudovito počutim, saj dobro ve, da je človek bolan, zato je takšna afirmacija s stališča zavesti neresnična in nesmiselna in njene uresničitve ne dovoli. Kadar pa imamo opraviti z neslišnimi afirmacijami, jih zavest ne zazna, podzavest jih sprejema brez ovir in odpošilja v zavest kot del resničnosti, zato naj bi po trditvah njihovih avtorjev takšne neslišne afirmacije laže spreminjale človekovo prihodnost.

Neposredno vplivanje na možgane

Dr. William J. Tyler, nevroznanstvenik z univerze v kraju Tempe pri Phoenixu, v ameriški zvezni državi Arizoni je razvil tehniko, kako vplivati na človeške možgane s pulzirajočim ultrazvokom. Tehniko je poimenoval transkranialni pulzirajoči ultrazvok. Takole pravi: »Če človek pozna nevroanatomijo, lahko vpliva na vse možganske funkcije.« Omenjeno tehniko je razvil, da bi vplival na zdravljenje bolezni, predvsem parkinsonove. Poskuse je opravljal in še opravlja v dogovoru z ameriško vojsko. Vojaki nosijo na glavi posebno čelado, v katero je vdelana ultrazvočna naprava, ki vpliva na možganske predele in tako aktivira vsebino, shranjeno v njih. Pokazalo se je, da je bilo mogoče tako okrepiti pozornost v delikatnih življenjskih položajih, odpraviti stres pri dolgotrajnih vojaških operacijah in olajšati bolečine, seveda pa zadeve nikakor niso preproste, saj je takšno tehnologijo mogoče tudi zlorabljati. William Tyler raziskuje v sklopu projekta vojaške organizacije DARPA (Defense Advanced Research Projects Agency), raziskovalne agencije ameriškega obrambnega ministrstva.

Daja Kiari; objavljeno v reviji AURA št. 290, oktober 2013

Fotografija: Bigstock.com