Izraelka Rachel Meron prihaja v Slovenijo zadnja štiri leta. V centru Althea v Lescah prireja transformacijska srečanja, na katerih z udeleženci deli bogate izkušnje in spoznanja, ki si jih je pridobila v življenju. Poklicna pot jo je vodila od učiteljice in ravnateljice v izraelskih osnovnih šolah do prostovoljske delavke v zaporih, delovala je kot svetovalka na pedagoški akademiji, v zadnjem času vodi v Izraelu tudi svojo radijsko oddajo. V Slovenijo prihaja rada, saj pravi, da je narava tukaj še povsem nedotaknjena. Predvsem pa prihaja k nam zato, da bi pomagala ljudem.

 

O sebi pravite, da niste zdravilka, niste psihologinja in niste gurujka, ampak da ste zgolj ogledalo drugim .. .

Če se ljudje pretirano navezujejo na guruje, pozabijo prevzeti odgovornost zase. Namesto vase se ozirajo navzven. Poslušajo le tisto, kar pravi guru, pozabijo pa prisluhniti sebi. Verjamejo guruju, sami sebe pa pozabijo vprašati: Kaj pa jaz verjamem? Kako pa jaz razumem stvari? Resnični učitelj je v človeku samem, zato se morate vsakič, ko slišite kakega učitelja govoriti, najprej obrniti vase in se vprašati, kaj sami mislite o tem. V preteklosti so ljudje iskali pomoč večinoma zunaj sebe, v zadnjem času pa postaja čedalje jasnejše, da nam nič od zunaj ne more dolgoročno pomagati. Nihče nas ne more ozdraviti, ozdravimo se lahko le sami. Ko me ljudje po delavnicah ali radijskih oddajah, ki jih vodim, kličejo in se mi zahvaljujejo, jim odvrnem, naj se raje zahvalijo sebi. Sami so se odločili, da mi bodo prisluhnili, sami so razmišljali o mojih besedah, jaz nisem naredila nič.

 

Od koga ste se vi učili? Kako je potekal vaš duhovni razvoj?

Zelo zgodaj v življenju sem dojela, da sem odvisna le od sebe. Zelo rada sem se učila, spoznavala nove stvari, tudi v duhovnosti. Poskusila sem vse. Učila sem se od vseh religij. Šla sem vase, proučevala različne tehnike, prakse in sisteme in od njih vzela, kar je bilo dobro. Zase pravim, da sem eklektičarka. Iz različnih filozofij in sistemov sem vzela posamezne sestavine in jih povezala v nekaj novega. Tako kot kemik, ki vzame več sestavin in iz njih ustvari nekaj novega, drugačnega. Temu ni mogoče reči sistem. V sisteme ne verjamem. Ko postaneš del nekega sistema, se v njem zagozdiš. Smisel življenja pa je, da se kar naprej razvijaš, spreminjaš in učiš.

 

Kako pa dojemate različne religije?      

Jedro ali srce vsake religije je čisto, vendar ga ljudje pogosto onesnažijo, onečastijo. Čeprav se religije po svoji pojavnosti razlikujejo, so po vibraciji enake. Vibracija je tisto, kar šteje. Vse dojemam skozi vibracijo. Ljudje zame niso kristjani, judje, muslimani ali hindujci, ampak samo ljudje s posebno vibracijo. Ljudje, ki vibriramo podobno, se privlačimo in si lahko nekaj izmenjamo. Sama se ne enačim z nikakršno pripadnostjo: niti z narodnostno, na primer, da sem Izraelka, versko, da sem judinja ali spolno, da sem ženska. Vsak dan bolj se zavedam, da sem duh, duša. Ne morem reči, da je Izrael moja država, da ji pripadam ali da Izrael pripada meni. Nič ni naše. Ne naša država, ne naši otroci ali partnerji. Za nikogar in ničesar na svetu ne moremo reči »to je moje«.

 

Na vaših delavnicah velikokrat govorite o odnosih. O odnosu, ki ga ima človek do sebe, narave, staršev, otrok, partnerjev. Zakaj so odnosi tako pomembni?

Ljudje smo v odnosu z vsem, kar nas obkroža. Ena stvar ni pomembnejša od druge, v odnosu smo tudi z rastlino, s predmeti, na primer z mizo, s stoli, z oblačili. Vse, s čimer vstopamo v odnose, moramo ljubiti in spoštovati, celo na videz nežive stvari. Če česa, kar imam, na primer kosa nakita ali oblačila ne spoštujem, potem bom to izgubila. Tudi če do neke stvari gojim negativne misli, jo bom prej ali slej izgubila. V odnosih z ljudmi pa moramo razumeti predvsem to, da nam druga oseba vedno nekaj kaže, vedno nam nekaj odseva, zrcali. Življenjski sopotniki, partnerji so nam dani zato, da z njihovo pomočjo v sebi nekaj ozdravimo, zacelimo. Zavedati se moramo, da je vsak odnos, vsaka vez, ki jo spletemo, namenjena temu, da se naučimo nekaj o sebi. Odnosi nam kažejo, na kateri točki osebnostnega in duhovnega razvoja smo.

 

Ko ljudje spoznajo, da se nimajo radi, ali ko se zavedo, da imajo težave s starši ali s partnerjem, jih prevzame panika. Nemudoma želijo izvedeti, kako naj bi se pravzaprav imeli radi? Kako odpustiti staršem?

To vprašanje (kako?) je nesmiselno. Ljudje si ga postavljajo zato, ker želijo hitro rešitev. Ampak hitrih rešitev ni. Spoznavanje sebe, ljubezen do samega sebe, odpuščanje – vse to je proces, ljudje pa si za proces nočejo vzeti časa. Rešitev hočejo takoj. Potujejo iz enega ašrama v drugega, od enega učitelja k drugemu in pričakujejo, da bodo tam dobili odgovore na vsa vprašanja, da jim bodo napisali recept, kako se znebiti bolečine. Naš cilj pa ne bi smel biti, da bi se bolečine čim prej znebili, ampak da bi razmislili, zakaj se je pojavila v našem življenju. Človek se mora vprašati, kaj nas je neka oseba ali situacija prišla naučiti. Vprašati se mora: Kaj se dogaja? Kaj čutim? Kaj se lahko naučim iz tega? To so pomembna vprašanja.

 

Kaj bi torej priporočili nekomu, ki je spoznal, da se nima rad?

Najprej bi mu priporočila, naj si to prizna. Prvi korak je nedvomno, da si človek prizna, da se ne ceni dovolj. Drugi korak je, da se preneha počutiti krivega in se obtoževati. Ljudje radi začnejo valiti krivdo na starše, na to, da jih niso pravilno vzgajali itn. Sprejeti moramo odgovornost zase in za svoje počutje. Reči si moramo: To sem jaz. Tak sem. To je moja jeza. To je moje nesprejemanje. Ko dolžimo druge, le izgubljamo energijo. Šele ko se začnemo sprejemati takšne, kakršni smo, lahko začnemo stvari spreminjati. Dokler se upiramo in jezimo, ne moremo narediti nič. Nato začnemo sočasno na stvari gledati drugače. Postanemo lahkotnejši. In ko naredimo le en korak proti svetlobi, nas svetloba obsije z vso milostjo.

 

V življenju ste počeli veliko stvari. Dolga leta ste bili učiteljica in ravnateljica, v izraelske šole ste vpeljali nove prijeme pri poučevanju otrok. Ali lahko poveste kaj več o svojih metodah dela?

Šola, v kateri sem delala, je bila v zelo slabi soseski. Veliko je bilo nasilja, učenci niso prihajali k pouku in slabo so se učili. Zato sem v šolski sistem vpeljala nova pravila. Razredi niso bili več razdeljeni po starostnih skupinah. Otroci različnih starosti so se lahko učili skupaj – po svojih zmožnostih. Marsikdaj se namreč zgodi, da desetletnik že obvlada vso snov, ki naj bi jo znal petnajstletnik. Učenci so se lahko učili skupaj ali posamezno, kakor so želeli. Nismo jih ocenjevali s klasičnimi ocenami in nikoli jih nismo kaznovali. Celo učitelja so si lahko izbrali sami. Tekmovalnost in nasilje med otroki sta se po vpeljavi teh metod drastično znižala. Otroci so se umirili. Začutili so, da smo jim prisluhnili. Radi so prihajali v šolo in tudi njihovi starši so začeli bolje sodelovati z nami. Moja velika napaka v tem obdobju pa je bila, da sem obsojala učitelje, ki niso verjeli v novo metodo dela. V tistih časih so bili moji prijemi zelo radikalni. Psihologija se je v šolah šele uveljavljala. Kljub očitnemu napredku so mi v šoli z vseh strani metali polena pod noge in ker sem učitelje obsojala, sem hudo zbolela. Morala sem delo opustiti in oditi na zdravljenje v Anglijo. Ko sem se vrnila v Izrael, se nisem več vrnila v šolo, ampak sem šla delat v zapor, z zaporniki in njihovimi družinami.

 

So v šoli še nadalje uporabljali metode, ki ste jih vpeljali?  

Ne, niso. Za kaj takega moraš biti zelo pogumen, učitelji in vodstvo moje šole pa tega poguma niso imeli. Gre za poseben način dela z otroki in učitelj mora biti takemu delu predan. To je namreč zelo težko delo in samo če ga zares ljubiš, ga boš dobro opravljal. Učitelji morajo razumeti, da je treba vsakega otroka dojemati kot individuum. Treba si je vzeti čas in ga spoznati, raziskati njegovo ustvarjalnost, njegove potenciale. Ko je otrok neubogljiv, nam hoče s tem nekaj povedati. Zaradi tega pa ga ne smemo kaznovati, ampak se mu moramo približati, mu pomagati. Učitelji se morajo še veliko stvari naučiti, posebno o otrocih današnjega časa. Ti otroci so povsem drugačni. So zelo duhovno razviti, veliko bolj kot njihovi učitelji in starši, in to je resen problem, saj nastaja med njimi in njihovimi vzgojitelji velik prepad. Vse vidijo, čutijo in razumejo. Ne čutijo strahu, in ko sem jim zdi kaj narobe ali neumno, to tudi naravnost povedo. In to je njihovo veliko bogastvo.

 

Kako naj torej vzgajamo otroke nove dobe?  

Bodimo njihovi prijatelji. Pogovarjajmo se z njimi, in sicer z iste (tudi telesne) ravni. Ne bodimo kakor poveljniki, ki jim ukazujejo, ampak se jim približajmo, poglejmo jih v oči, vprašajmo jih, kaj bi radi. Spoštujmo jih, kot bi spoštovali odraslega človeka. Opažam, da je v Sloveniji, odkar prihajam sem, izobraževalni sistem zelo strog. V Izraelu je izobraževanje precej bolj prožno, imamo na primer zakon, ki dovoljuje šolanje otrok na domu. Če otrok ne želi hoditi v šolo, mu ni treba. Lahko se šola doma in se uči s starši. Socialna delavka prihaja na dom in preverja, ali otrok napreduje. Tukaj si česa takega ni mogoče zamisliti. Starši avtomatično vpišejo otroka v šolo, četudi ima težave in nerad hodi tja. Mislijo, da če bo imel otrok dobro izobrazbo, bo dobil dobro službo in imel veliko denarja in potem bo srečen, ampak to ni res. Takšno razmišljanje je zastarelo. In te zastarele vzorce moramo spremeniti.

 

Vrniva se še malo k vaši življenjski zgodbi. Potem ko ste zaradi bolezni svojo poklicno pot prekinili, ste se še intenzivneje posvetili duhovnosti. Vas je k temu spodbudila bolezen?

Da, to je bil zagotovo pomemben razlog. Zbolela sem za rakom in ko sem se po enoletnem zdravljenju v Angliji vrnila v Izrael, sem bila zelo depresivna. Še nikoli prej se nisem počutila tako grozno. Ljudje so mi priporočali, naj se vrnem na delo, češ da bo depresija izginila, če bom zaposlena. Jaz pa se nisem hotela vrniti v šolo, kjer sem delala prej, čutila sem, da je čas za nekaj drugega. Bila sem zmedena, nisem vedela, kaj naj storim. Prijateljica mi je priporočila, naj se sestanem z neko žensko in se posvetujem z njo. In res – dobili sva se in dejala mi je, da moja duša potrebuje duhovnost. Čeprav nisem natanko razumela, kaj misli s tem, sem jo poslušala in odšla v duhovni center v Tel Avivu, kjer so poučevali kabalo. Tam sem prvič slišala nekatere reči. Prvič sem spoznala čisto drugačne ljudi. Zelo sem se spremenila. Udeleževala sem se delavnic, različnih srečanj, predavanj, seminarjev in se ves čas učila, učila, učila. Veliko me je naučilo tudi življenje samo. Rada pravim, da je bilo moje življenje pravzaprav moja univerza. Težave so naše najboljše učiteljice. Moje življenje ni bilo lahko. Rodila sem pet otrok in imela veliko težav z rojevanjem, pa tudi druge zdravstvene težave. Imela sem napornega očeta, izgubila sem sina, ampak če bi me vprašali, ali bi hotela vse to znova preživeti, bi bil moj odgovor da, vsako minuto bi ponovila, ker so me te izkušnje tako zelo obogatile. Hvaležna sem za vsako hudo minuto.

 

Ko težave minejo, jih je laže dojemati kot blagoslov. Ko pa se znajdemo sredi njih, je težko razmišljati tako. Takrat nas po navadi prevzame preplah.            

Preplašeni postanemo takrat, ko zaspimo. Ko pozabimo delati na sebi. Če smo ves čas pozorni, če živimo z zavedanjem, nas težave ne presenetijo. Razumemo, da so del življenja, sprejmemo jih v svoje življenje in začnemo takoj iskati rešitve. Če postanemo panični, pomeni, da izbirate napačne misli. Sprašujete se, zakaj se vam to dogaja. S čim ste si to zaslužili. Negativne misli se kopičijo, postajate vse bolj prestrašeni in rešitev problema se oddaljuje. Kako se temu ogniti? Vsak dan si podarite nekaj časa zase. Nič ni pomembnejše kakor to, da se povežemo s seboj. Vzeti si moramo čas, se napolniti z energijo in šele nato bomo polno navzoči v svetu, z drugimi in za druge. Najpomembnejše je delati na sebi, ves čas delati na sebi.

 

Naši očetje, mame, dedki in babice so nas učili prav nasprotno. Najpomembnejše je delati za druge. Se odpovedovati, garati, si trgati od ust – vse samo zato, da bi bili drugi srečni. Drugače smo sebični …

Ljudje ta pojem (sebičnost) razumejo napačno. Razumeti je treba motivacijo, ki je v ozadju. Če si človek česa želi zato, da bi si kopičil bogastvo ali ugled in je pripravljen poteptati vse pred seboj, da bi to dosegel, potem je to sebično. Če pa si česa želi iz ljubezni do samega sebe, ker se bo potem bolje počutil, bo bolj srečen, vesel, umirjen in bodo zaradi tega bolj srečni, veseli in umirjeni tudi drugi, potem je sebičnost plemenito dejanje. Razumeti moramo tudi to, da kadar naredimo kaj za druge, s pravilno motivacijo, naredimo to pravzaprav zase. Ko sem prišla v Slovenijo prvič, sem živela v hotelu, morala sem vzeti posojilo, da sem sploh lahko prišla, ko pa pridem zdaj, živim pri svoji prevajalki, vse imam tam. Ko daš, vedno dobiš nazaj.

 

V Slovenijo prihajate že štiri leta. Imeli ste priložnost opazovati našo družbo, kulturo, spoznali ste veliko ljudi. Kako bi opisali našo deželo?

Zame je Slovenija eden izmed najbolj posebnih krajev na svetu. Narava je tukaj veličastna, človeka očiščuje. Obiskala sem že veliko krajev, ampak narava me v Sloveniji vedno znova presune. Kar zadeva ljudi, pa moram reči, da so izredno zaprti. Ne cenijo sami sebe in ves čas se ozirajo na Zahod. Gledajo, kaj imajo drugi evropski narodi, kaj ima Amerika, in ne cenijo tistega, kar je pred njihovim pragom. Ves čas se primerjajo, tekmujejo in to je opaziti že pri najmlajših. Pogovarjala sem se s slovenskimi otroki in vprašala sem jih po njihovih sanjah. Povedali so mi, potem pa sem jih vprašala, ali verjamejo, da se te sanje lahko uresničijo. Rekli so, da ne. Da se sanje ne uresničijo. Ko sem otroke v Izraelu vprašala enako, so mi vsi odgovorili pritrdilno. Bili so odločni: »Da, seveda si lahko uresničim sanje.« Mislim, da je v Sloveniji nekaj zelo narobe z izobraževalnim sistemom. Preveč je pritiskov z vseh strani, od učiteljev, staršev. Otroci so prežeti s pričakovanji, zato potlačijo svoja čustva, se zapirajo vase in se ne pogovarjajo o stvareh. Zato je v Sloveniji toliko samomorov. Lahko bi rekli, da imajo ljudje v Izraelu zaradi političnega položaja in vojnih razmer več razlogov za samomor, ampak jih vseeno ni toliko kot tukaj. Zakaj? Tukaj ljudje trpijo in se zapirajo vase toliko časa, dokler v nekem trenutku ne zmorejo več in se vdajo. V Izraelu ljudje čustva izražajo, včasih sicer nezdravo, vpijejo, se jezijo, ampak jih vsaj izrazijo,se jih znebijo. Obe skrajnosti sta nevarni. Pri obeh gre za nasilje, pri Slovencih za nasilje navznoter, pri Izraelcih za nasilje navzven. Nasilje je vedno posledica strahu in s tem se je treba ukvarjati. Ozaveščati svoja negativna čustva, jih razumeti in si odpustiti. In če si ne moremo odpustiti, je prvi korak že to, da si odpustimo, da si ne moremo odpustiti.

Ana Rozman, objavljeno v reviji AURA, januar 2010, št. 245

Na fotografiji: Rachel Meron