Marcia Evans je bila na koncu z močmi. Depresivna, prestrašena in pod takšnim pritiskom, da si ji je zdelo, da se bo zlomila. Začela se je spraševati, ali v življenju sploh še kaj dela prav. Poročila se je z devetnajstimi leti, zdaj je bila stara sedemintrideset let, z nedokončano srednjo šolo, mati dveh odraščajočih deklet, v slabem zakonu. Mož je bil človek, ki je hotel vse nadzorovati, bil je vzkipljiv, verbalno nasilen, včasih tudi fizično. Usmerjal je vse njeno življenje in življenje otrok ter pričakoval popolno poslušnost. Preverjal je vse, kar je naredila, določal, s kom se lahko pogovarja, kam lahko gre, vsak pogovor o Bogu in duhovnosti pa ji je prepovedal, da ne bi »z neumnostmi zastrupljala otrok«. Ni vedela več, kako naj si pomaga iz hude stiske, saj je spoznala, da je razveza edina možnost, da preživi.

Njun zakon že od začetka ni bil preveč srečen, zadnja leta pa je postal nevzdržen, saj je bila za moža le še človek, na katerega se je znašal, pa tudi sama v njem ni več prepoznavala človeka, s katerim se je poročila. Čeprav so razmere v zakonu napovedovale razvezo, se je zaradi moževih groženj in maščevanja bala kaj ukreniti, skrbelo jo je tudi za dobro otrok. Ko se je nazadnje le odločila, da bo ukrepala, ji je grozil z bojem na sodišču, z odvzemom otrok, da jo bo na sodišču prikazal kot slabo mater in prešuštnico, zato so se njeni strahovi le krepili. Podnevi se ji je še zdelo, da se je odločila prav, ponoči pa je v postelji premlevala, ali morda z razvezo le ne bo storila napake. Ujeti v neskončni krog omahovanj, se ji je zdelo, da jo bo razneslo od pritiska.

Neke noči, tik preden bi se morala zaradi razveze zglasiti na sodišču, je Marcio okoli dveh ponoči nekaj zbudilo. V sobi je zagledala podobo moškega. Izžareval je neskončni mir in ljubezen, nagonsko je vedela, da mu lahko zaupa. Čeprav se Maria ni imela za verno – v metodistično cerkev ni šla od otroštva –, je brez sence dvoma vedela, da v sobi stoji Jezus. Zelo nežno jo je objel. Objem je bil rahel in zelo pomirjajoč, vendar trden, kot bi jo objela živa oseba. Kakšen je bil v obraz, ni vedela, saj si ni upala dvigniti glave. Tako sta v tišini sedela približno petnajst minut, potem pa se je podoba moškega razblinila.

Ko se je Marcia naslednje jutro zbudila, je bila toliko opogumljena, da je vztrajala pri odločitvi o razvezi. Nadaljevala je s postopkom, nekako preživela moževe grožnje, boje na sodišču in mesece moževih žalitev, ki so sledili. Ko ji je bilo najbolj hudo, ji je spomin na omenjeno srečanje z Jezusom dal potrebno moč, da je premagala težave. »Ko je mož kričal name zaradi različnih spornih zadev ob razvezi, sem si v mislih predstavljala, da je Kristus ob meni in sem tako vzdržala.«

Danes je Marcia srečna, samozavestna ženska, vodi svoje podjetje. Znova se je poročila, mož je prijazen, ljubeč človek, ki jo trdno podpira pri njenih načrtih. Njeno življenje in njen pogled nase, kdo in kaj je, sta se toliko spremenila, da se ji zdi, da je v zakonu s prvim možem, živela neka druga oseba.

Mistične izkušnje niso tako redke

Toda Marcijin stik s presežnim ni nekaj izjemnega. Že leta 1925 je dr. Richard Maurice Bucke izdal knjigo Cosmic Consciousness: A Study in the Evolution of the Human Mind (Kozmična zavest: študija o razvoju človeškega uma), v kateri je podrobno opisal številne mistične izkušnje ljudi, ki so pričale o obstoju božanske zavesti onstran fizičnega sveta in o možnostih stika z njimi. V vsej človeški zgodovini so bili ljudje iz različnega okolja in na podlagi različnega verskega izročila prepričani, da obstajajo božanska bitja ali bitja iz višjih razsežnosti, ki se lahko prikažejo tudi ljudem. Ko se jim je prikazalo takšno svetleče bitje, so bili nekateri prepričani, da se jim je prikazal Jezus, drugi, da je to bil Bog, tretji, da je bil Mohamed, četrti, da je bil Buda, peti je v takšnem bitju prepoznal bitje iz svoje verske tradicije, spet drugi pa so pripovedovali o srečanju z angeli in podobno.

Judovska tradicija že tisočletja upošteva možnost slišanja Božjega glasu in takšno srečanje imenuje bat kol. Po njihovem nauku lahko Božji glas komunicira s posamezniki, skupinami, vladarji in celo s celimi ljudstvi. Za Božji glas naj bi bilo značilen enkraten in poseben zvok ter nevidnost govorca. V nekaterih primerih je ta glas komaj slišen, takšnega je slišal prerok Elija v Stari zavezi (1 Knjiga kraljev 19,12), ali tako mogočen kot zvok trobente, kot ga je slišal prerok Janez na otoku Patmos (Razodetje 1,10), da ne omenjamo Desetih zapovedi Mojzesu, ki jih je prejel na gori Sinaj (Druga Mojzesova knjiga, 20).

Poleg slišanja Božjega glasu Sveto pismo navaja celo sporočilo o tem, kako Bog komunicira z ljudmi (4 Mojzesova knjiga 12; 6,7): »Če je med vami Gospodov prerok, se mu razodenem v prikazni, v sanjah govorim z njim. Ni pa tako z Mojim služabnikom Mojzesom; ta je zaupnik vse Moje hiše; od ust do ust govorim z njim, v videnju in ne v temnih odkritjih, in Gospodovo podobo sme gledati.«

Pripadniki vseh kultur so prepričani, da lahko Bog (ali ustrezno presežno bitje iz njihove tradicije) govori posameznikom v sanjah ali na način, ki ga izbere. Tudi ljudje, ki so preživeli klinično smrt, govorijo o srečanju z bitjem svetlobe, angelom ali kako drugo osebo iz njihove duhovne tradicije. Ne glede na način komunikacije pa je tiste, ki so doživeli kaj takega, doživeta izkušnja opogumila, dala smisel njihovemu življenju, če ga prej morda niso imeli, jih prepričala, da na poti skozi življenje niso sami. Oglejmo si še dvoje takšnih doživetij iz knjige Kevina J. Todeschija God in real Life (Bog v vsakdanjem življenju).    

Doživetje, ki navduši

Michael Frank se je rodil v Brooklynu (ZDA) judovskim staršem, vendar se mu je zmeraj zdelo, da nekako ne sodi v družino. Starši in stari starši so bili ortodoksni judje in zelo konservativni, sam pa je bil zelo sprejemljivega duha. Ker je bil njegov pogled na svet tako drugačen od njihovega, so ga pogosto grajali. Ker je bil zelo občutljiv otrok, je še toliko bolj hrepenel po ljubezni in sprejetosti, in je bil zaradi njihovega ravnanja pogosto zelo potrt.

Ko je bil star trinajst let, se je navdušil nad glasbo, za katero je želel, da bi postala njegov poklic, vendar starši o tem niso hoteli nič slišati. Da bi lahko uresničil ljubezen do glasbe, je postal tesar. Ko se je izučil, je dobil dobro službo, tudi zaljubil se je, začel je igrati na bobne, in zdelo se mu je, da je pred njih življenje, kakršno si je želel. Potem pa se je v treh mesecih nenadoma vse spremenilo: izgubil je službo, bližnji svojci, na katere je bil še najbolj navezan, so umrli, zapustilo ga je dekle. Zdelo se mu je, da je na robu brezna. Nenadoma ga je začel v sanjah preganjati še lev, z namenom, da ga pokonča, tako da se je zbujal ves premočen in nenaspan.

Nekega dne, po vnovičnih sanjah o levu, ki je bil tisto noč še posebno napadalen, se je Michael popoldne z avtom vračal s priložnostnega dela in premišljeval o sanjah in grozi, ki ji je izpostavljen v njih, ko je nenadoma začutil nenavadno toploto v prsih. Ta se je tako okrepila, da je odgnala vse njegove temne misli in se iz prsi razširila po vsem telesu. Nenadoma je zagledal, da mu iz rok in nog sijejo zlati žarki. Zadržal je dih, da bi toploto kar najbolj začutil. Zajela sta ga nepopisen mir in veselje, da ni imel besed, s katerimi bi ju lahko opisal. Ko je opazoval avtocesto pred seboj, je na okoliških drevesih listje zeleno sijalo, celo asfalt je postal nenavadno svetleče temen, modrina neba pa mu je jemala dih. Vse to je trajalo malo več kot minuto, toda Michael nikoli več ni pozabil tega dogodka. Spremenil mu je življenje, in tudi lev v sanjah se ni več prikazal.

Plešoče vile in angel varuh

Mildred Sechler se je rodila leta 1909 v Pensilvaniji. Že kot otrok je videla različne energijske oblike in kot je pripovedovala, angele. Skoraj sedemdeset let, do smrti leta 1994, je negovala komunikacijo z angeli in duhovni bitji. Kot je pripovedovala, je nekoč, ko je bila stara šest let, s prijateljico stala ob ograji trajekta, ki je peljal v newyorško pristanišče, ko je nenadoma na morski gladini zagledala plešoče vile, in na glas zavpila: »Poglej, kakšne čudovite vile!« Ker prijateljica plešočih vil ni videla, se je takrat prvič začela zavedati, da vidi nekaj, česar drugi ljudje ne vidijo.

Ker je odraščala v družini kvekerjev (ameriška krščanska sekta, »tisti, ki trepetajo pred Božjo besedo«, op. p.) je bil zanjo obstoj angelov varuhov nekaj samoumevnega. Zato ni bila presenečena, ko se ji je, ko je bila stara deset let, prikazal njen angel varuh in ji rekel, da jo bo odslej poučeval. Kmalu je s svojim znanjem in duhovnim uvidom tako presenečala, da je pri petnajstih letih vodila tečaje in petkrat na teden govorila v bližnji cerkvi. Že prej, pri trinajstih letih, je nagovorila mater, naj ji po nasvetu angela spremeni ime v Flower (Cvetka). Začela je tudi videvati umrle duše, ki niso mogle najti poti v svetlobo, in jih je usmerjala vanjo. Videla je avre ljudi in energije ljudi povezane z njihovimi mislimi in čustvi. Njene sposobnosti komunikacije s svetom angelom in duhovnimi bitji so se krepile, o svojih doživetjih in spoznanjih je napisala tudi nekaj knjig, in sicer kot Flower Newhouse (poročena je bila Newhouse).

Naj ta prispevek končam z mislimi Carla Gustava Junga: »Tako smo očarani s svojo subjektivno zavestjo in ujeti vanjo, da smo pozabili na prastaro dejstvo, da Bog govori predvsem po vizijah in sanjah.«

Daja Kiari, objavljeno v reviji AURA št. 314, oktober 2015

Fotografija: Bigstockphoto.com