Pravijo, da vse velike duše zapustijo za sabo enako in večno sled, ki poteka stoletja in tisočletja. Takšno neizbrisno sled sta zapustila tudi duhovna učitelja in mistika Georgij I. Gurdžijev in Peter D. Uspenski, njuno pot pa nadaljuje Robert Earl Burton. Njihovo učenje temelji na sistemu zamisli, imenovanem četrta pot. Podobna je poti meniha, sufija in jogija, vendar poteka med normalnim življenjem – zavedanje ohranjamo sredi vsakdanjega vrveža in obveznosti.

Georgij I. Gurdžijev (George I. Gurdjieff) je bil vplivni ruski duhovni učitelj in baletnik, deloval je v prvi polovici dvajsetega stoletja in trdil, da večina ljudi »spi med hojo«, čeprav so videti budni. Poučeval jih je, kako naj preidejo v višje stanje zavedanja in uporabijo vse svoje človeške zmožnosti. O tem je zapisal: »Danes večina ljudi živi v nekakšnem snu. Nekateri od njih v tem snu celo pišejo knjige in se ukvarjajo z znanostjo.« Njegov učenec Peter D. Uspenski (Pyotr D. Ouspensky) je bil ruski ezoterik in filozof – poučeval je, kako naj duhovno razvijamo sebe sredi vsakdanjega življenja. Eden najvidnejših naslednikov njunega učenja Američan Robert E. Burton je v začetku sedemdesetih let dvajsetega stoletja v Kaliforniji ustanovil praktično šolo prebujenja, imenovano Družba prijateljev (Fellowship of Friends). Burtonovo združenje se je hitro razširilo po vsem svetu, zdaj ima več kakor 1500 članov. Dejavno podružnico združenja imamo tudi v Sloveniji.

Usoda ni za vsakega

Gurdžijev (1866–1949) se je rodil v Armeniji (sin Grka in Armenke). Na njegov zgodnji duhovni razvoj sta vplivala predvsem oče, pesnik in tesar, in družinski prijatelj, duhovnik Dean Borsh. Že v otroštvu je bil namreč priča številnim čudežem, ki si jih ni znal razložiti, zato je prebiral rusko znanstveno literaturo in na koncu dognal, da mora obstajati nekakšna skrita resnica, ki je ne morejo pojasniti niti znanstveniki niti izvedenci za verstva. V mlajših letih ga je radovednost – iskanje skrite resnice – odpeljala v srednjo Azijo, Egipt, Indijo, Tibet in Rim. O virih svojega učenja ni nikoli odkrito govoril; a tisto, kar je našel na teh poteh, ga je opogumljalo. Edino poročilo o svojih obsežnih potovanjih je zapustil v delu Meetings with Remarkable Men (Srečanja z izrednim možem).

Za novo leto 1912 se je Gurdžijev vrnil v Moskvo in pritegnil prve slušatelje, med njimi tudi znane osebe. Pozneje, ko je bila v Rusiji revolucija, se je preselil v Gruzijo in tam ustanovil svoj Inštitut za človekov harmonični razvoj. Kmalu se je zaradi političnih razmer preselil v Istanbul – stanoval je blizu sufijskega samostana, ki ga je ustanovil Jalal al-Din Mahammad Rumi. Tam je srečal svojega prihodnjega učenca, Johna G. Bennetta, tedaj poveljnika britanske vojaške obveščevalne službe, in ta ga je opisal takole: Njegova pojava je zbujala pozornost tudi v Turčiji, kjer lahko človek vidi različne nenavadne ljudi. Leta 1921 je začel potovati po zahodni Evropi – vsepovsod je predaval in predstavljal svoje delo. Nazadnje se je naselil južno od Pariza in tam ustanovil Inštitut za človekov harmonični razvoj. Pridružili so se mu številni novi učenci, predvsem izobraženci, nekaj je bilo tudi znanih oseb. Poudarjal je težavno delo na vseh področjih osebnosti. Učil je, da se mora človek razviti telesno, čustveno in razumsko, zato je učence učil s predavanji, glasbo, plesom in fizičnim delom. Leta 1924 je potoval v Severno Ameriko in tudi tam zbral precej učencev. Ustanovil je veliko različnih ezoteričnih šol. Bistvo njegovega učenja izraža naslov tretje zbirke njegovih zapisov – Life is Real Only Then when I Am (Življenje je resnično le takrat, kadar Jaz sem).

Med drugim je dejal: Usoda v resnici obstaja, vendar ne za vsakega. Večina ljudi je ločena od svoje usode in živi zgolj pod vplivom »zakona naključja«. Usoda je nasledek planetnih vplivov, ki so povezani s človekovim značajem. A spoznati morate eno: človek ima lahko usodo, primerno svojemu značaju; vendar pa se njegova usoda nikoli ne uresniči … Tako je zato, ker je človekova usoda povezana samo z enim delom človeka – z njegovim resničnim jazom. Človek je namreč sestavljen iz svoje resničnosti (bistva) in osebnosti. Človekova osebnost se nanaša na tisti njegov del, ki ni njegov – osebnost je namreč prišla vanj od zunaj. Osebnost pomeni tisto, česar se je človek naučil, saj vsebuje vse sledove zunanjih vtisov, ki so postali del njegovega spomina in občutkov, pa tudi vse naučene besede, gibanje ter čustva, ki so se pojavili s posnemanjem. A vse to v resnici ni del človekovega bistva, to je le osebnost. Svoje učenje je nekoč poimenoval tudi ezoterično krščanstvo.

Ljudi je skušal predvsem spomniti na njihovo višje zavedanje, saj je menil, da večinoma živijo, kot bi bili hipnotizirani – videti je, da so budni, v resnici pa ves čas spijo, saj se ne zavedajo svojih celostnih človeških zmožnosti. Z metodo, ki jo je razvil, je skušal pripomoči k razvijanju človeške zavesti, premagovanju vsakdanjega »spanja« in doseganju popolnih zmogljivosti. Svojo disciplino je zato poimenoval »delo na sebi« (delo za osebnostno rast). Glede na njegova načela in vodila je bila ta metoda za prebujanje posameznikovega zavedanja drugačna od menihove, fakirjeve in jogijeve metode, zato so jo Gurdžijevi učenci poimenovali četrta pot – mistična pot sredi dejavnega vsakdanjika. Trdil je, da uči tisto, kar lahko najdemo v vseh starodavnih religijah in modroslovju – povezano je s samospoznanjem v človekovem vsakdanjiku in človeškim bivanjem v vesolju.

Se spominjamo sebe?

»So ljudje, katerih radovedni um hrepeni po resnici srca, jo išče, si prizadeva rešiti probleme, ki jih zastavlja življenje, in skuša prodreti v bistvo stvari in pojavov ter vase. Če človek globlje razmisli, ne glede na to kateri poti sledi pri reševanju teh problemov, se mora neogibno vrniti k sebi in začeti reševati vprašanje, kdo je on sam in kakšno je njegovo mesto v svetu, ki ga obdaja,« je dejal ruski ezoterik in filozof P. D. Uspenski (1878–1947), ki je od leta 1915 proučeval Gurdžijev sistem neposredno pod njegovim vodstvom, leta 1924 pa se je od njega ločil in začel v Angliji in Ameriki neodvisno poučevati četrto pot. Rojen je bil v Moskvi, tam je obiskoval tudi gimnazijo – iz nje pa so ga zadnje leto izključili, ker so odkrili, da piše grafite. Potem je delal kot časnikar in urednik. Leta 1909 je napisal knjigo The Fourth Dimension (Četrta razsežnost), pozneje pa še delo A new Model of the Universe (Nov model vesolja) in druge zanimive knjige. Njegova predavanja v Londonu so obiskovali tudi znani ljudje, med njimi T. S. Eliot.

Potem ko je Uspenski zapustil Gurdžijeva, je četrto pot učil tako, kot jo je razumel sam. Njegov prijem je bil v nasprotju z Gurdžijevim bolj intelektualen. Tako kot Gurdžijev je razlagal, da obstajajo tri poti samorazvoja: pot fakirja (dela s telesom), pot meniha (dela s čustvi) in pot jogija (dela z umom). Vse pa zahtevajo popolno odmaknjenost od sveta. Je še četrta pot – ki pa ne zahteva, da bi sledilci morali zapustiti svet. Delo za samorazvijanje poteka tako prav sredi navadnega življenja.

Uspenski je priznal, da je imel tudi sam težave z doživljanjem samospominjanja – to je bila duhovna tehnika, ki mu jo je pokazal Gurdžijev in mu razložil, da je samospominjanje manjkajoči delček med vsemi drugimi stvarmi. Uspenski je v Rusiji dodobra dojel tehniko samospominjanja in na svojih predavanjih v Londonu in Ameriki poudarjal, naj jo študentje vadijo. Tehnika samospominjanja nas poziva in sili k delitvi pozornosti – oseba, ki jo vadi, se ne osredinja zgolj na to, kar se dogaja zunaj nje, temveč tudi na tisto, kar poteka v njej.

Družba prijateljev

Čez nekaj desetletij je delo Gurdžijeva in Uspenskega nadaljeval ameriški duhovni učitelj Robert E. Burton. Leta 1970 je ustanovil združenje Fellowship of Friends (Družba prijateljev), praktično šolo za prebujenje in svoje učenje zasnoval na četrti poti. Njegovo združenje je hitro raslo in kmalu pridobilo na stotine učencev po vsem svetu. Leta 1971 so kupili veliko zemljišče v ameriškem predgorju Sierra. Tam so zgradili središče Apollo – v njem se študentje osebnostno razvijajo v čudovitem prijateljskem ozračju. Postopno so podobna središča nastala tudi drugje, najprej v Združenih državah Amerike, pozneje pa v Evropi, Aziji in Južni Ameriki. Danes je v družbo včlanjenih več kot 1500 ljudi.

Burton s šeststo drugimi učenci živi v Apollu, tam poučuje in pripravlja, organizira razne dejavnosti. Tako kot vsi duhovni učitelji veliko potuje po svetu, obiskuje podružnice družbe in opogumlja svoje študente. Njegovo učenje je že od začetka temeljilo na samospominjanju ali spominjanju sebe – naprezanju za povečanje zavedanja z neposrednim trudom, da bi bili prisotni (zavedni) v trenutku (o tem je napisal tudi knjigo Self-Remmebering – Samospominjanje). Pozneje je začel namesto izraza samospominjanje uporabljati izraz biti prisoten. Vpeljal je tovrstno duhovno prakso in ta je postala vodilo njegovega učenja. Vedno je učil tudi veliki načeli četrte poti: neizražanje negativnih čustev in transformacijo (preobrazbo) trpljenja. V učenje je vnesel tudi simbolizem in modroslovje starodavnih hindujskih, budističnih, krščanskih, judovskih, sufijskih, egipčanskih in ameriških duhovnih šol in tradicij. V družbi imajo pravzaprav le en sam, a vseprežemajoči cilj: učiti, kako naj bodo učenci prisotni (zavedni) in kako naj čim dlje ostanejo v takem stanju. Vsakdo, ki se za to iskreno prizadeva, se zanesljivo življenjsko preobrazi.

Lahko se prebudimo

Gurdžijev je trdil, da ljudje ne morejo dojeti in zaznavati resničnosti v svojem navadnem stanju, saj se ne zavedajo sebe in »spijo med hojo«. Dejal je: Človek živi v spanju in v spanju umre. Zaradi tega vsaka oseba zaznava in dojema stvari povsem subjektivno. Ljudje v svojem navadnem stanju delujejo kakor nezavedni avtomati. Vendar pa se lahko »prebudijo« in postanejo drugačni ljudje.

Četrto pot je uskladil s potrebami ljudi, ki živijo sodobno življenje v Evropi in Ameriki. Na tej poti učenci telesa, uma in čustev ne razvijajo ločeno, temveč urijo vse tri ravni skupaj za pospeševanje notranjega razvoja. Menil je, da se moramo za preobrazbo, ki pelje k prebuditvi, naprezati. Njegovo učenje se je nanašalo tudi na vprašanje človeškega položaja v vesolju in pomembnosti razvijanja človekovih latentnih zmožnosti. Menil je, da so višje ravni zavedanja, višja telesa in notranja rast resnična možnost, vendar jim je treba nameniti zavedno delo.

Ljudi je učil, kako naj zvišajo in osredinijo svojo pozornost in energijo na različne načine, in tako zmanjšajo dnevno sanjanje in odtujenost. Takšen notranji razvoj je začetek mogočega prihodnjega procesa spreminjanja. Njegov cilj pa je preobrazba ljudi v to, kar bi morali biti. Za duhovno delo je uporabljal številne metode in gradivo: sestanke, glasbo, gibanje (sveti ples), pisanje, predavanja in inovativne oblike skupinskega in individualnega dela. Takšne metode je deloma uporabljal zato, da bi razdrl in uničil ukoreninjene vzorce človekovih navad in uma ter pripeljal v ospredje trenutke notranjega vpogleda. Gibanje je bilo pri njegovem učenju zelo pomembno, sam se je namreč imenoval učitelj plesa.

Tudi duhovno delo v Burtonovi šoli ni omejeno na več ur meditacije ali samote, temveč je nekaj, kar lahko postane način življenja. Študentje uporabljajo za to posebne metode dela.

• Uporabljajo notranje pripomočke in vaje za osredinjanje in zbranost – za nadzorovanje domišljije in utišanje uma.
• Pogosto se srečujejo na predavanjih, pri skupnem delu in kulturnih dejavnostih – te dejavnosti nahranijo tisti del človeka, ki si želi biti buden, in nam pomagajo, da zbežimo pred vedno nesrečnih nižjim jazom.
• Vadijo nevidne zunanje vaje, s katerimi priklicujejo in obujajo višji jaz z nadziranjem nižjega jaza. Na primer: nadzor nad gestikuliranjem, nepotrebnim govorjenjem in izražanjem negativnih čustev (jeze, sovraštva).
• Opravljajo delo pri graditvi šole in pomoči v njej, pomagajo drug drugemu – to pripomore, da se znajdejo v prostranem in radostnem območju dejavnosti, v kateri postane nižji jaz nepomemben.

Nižji in višji jaz

A zakaj naj bi se prebudili? V Burtonovi šoli učijo, da se vsi ljudje spominjamo čudovitih trenutkov, ko smo občutili, da živimo polno, bolj živo in globlje. Morda smo bili zaljubljeni ali na zanimivem potovanju, morda smo bili celo močno pretreseni. Morda pa smo se zgolj zazrli skozi okno in se zagledali v drevo in … Nenadoma smo namenili vso pozornost trenutku in zaživeli v njem: svoje telo smo videli kot del okolja, opazovali gibanje svoje glave, čutili bitje srca in se zavedali misli. Nekaj v nas je namreč ves čas inteligentno prisotno (zavedno) in to ni ne misel ne čustvo ali občutek. Kadar živimo v trenutku, smo v sebi prazni, povsem umirjeni. Potem pa zazvoni telefon, zalaja pes in ta občutek se razblini. »Biti prisoten« namreč ni lahko. Vsak preblisk zavednosti hitro preplavijo silovite misli, čustva in asociacije, ki jim pravimo domišljija. Kadar smo prisotni, pa je notranje govorjenje utišano in naš višji jaz za trenutek zasije: svet zagledamo skozi svoje oči in slišimo skozi svoja ušesa. Za vsakdanji nižji jaz so takšni zavedni trenutki kakor sovražen napad, zato vklopi domišljijo, ta pa spet prekrije višji jaz.

Nižji jaz v nas in sredi šestih milijard ljudi, ki nas obdajajo, namreč nenehno poveličuje zunanje dogajanje: delovanje, načrtovanje in ogibanje svoji resničnosti … Tako spoznamo, da je ta nevidni notranji boj naš največji življenjski izziv: da svoje navadne (robotske) misli in čustva presežemo z objektivnim, neizraženim stanjem prisotnosti. Najbolj korenita sprememba v človeku se zgodi, ko svojo identiteto umesti v to tiho zbranost, in ne v ponavljajoča se mnenja, občutke in čustva. Če želimo biti zavedni – »prisotni« – pravijo na šoli, se moramo naučiti dvomiti o svojih mislih in občutkih, in razumeti, da so ti zgolj prehodni in nestanovitni.

Trenutki, ko trpimo ali smo nesrečni, so za nas precejšen izziv, kajti to so tudi trenutki, ko se zdijo naše misli in občutki še posebno močni in resnični. To pomeni, da nas prav trenutki trpljenja najbolj prebudijo – zato je pravilno uporabljeno trpljenje eden od najbolj primarnih načinov za prebuditev v sedanjost. Vemo, da v teh trenutkih ne spreminjamo trpljenja, spreminjamo pa sebe – svojo pozornost usmerimo od tistega dela sebe, ki je nesrečen, trpeč in uporniški, in jo usmerimo na sedanjost. Ta proces nam pove, da si večino svojega trpljenja ustvarimo zgolj v domišljiji in da stvari same po sebi navadno še niso negativne, negativen je le naš odnos do njih. S pravo umerjenostjo se lahko v takšnih trenutkih odpremo pomoči »od zgoraj«, z višjih ravni zavedanja (tam smo vedno zavedni) – to nam pomaga, da sprejmemo trpljenje in ga preobrazimo v popolnoma drugačno izkušnjo. Tako nam prav trpljenje pomaga, da postanemo zavedni – z zavedanjem pa preobrazimo trpljenje.

xxx

Duhovno središče Apollo

Duhovno središče Družbe prijateljev Apollo leži na tisoč dvesto metrih nadmorske višine v predgorju Sierre Nevade, v severni Kaliforniji. Člani družbe so štirideset let počasi preoblikovali neobdelano območje zemlje v posestvo s sadovnjaki, vinogradi, vrtovi in vodnjaki. Na posestvu so mednarodna komuna s šeststo člani, restavracije, gledališče, časnikarska hiša, koncertna dvorana, vinska klet in umetniška galerija. V Apollo so vabljeni vsi člani Društva prijateljev – vsak se lahko odloči, ali bo tam živel ali pa posestvo zgolj obiskal. Člani na posestvu skupaj obdelujejo zemljo, kuhajo, delajo v pisarni, gradijo, urejajo rože in pomivajo posodo. Imajo svoj orkester, pevski zbor, gledališko skupino, vsak dan se srečujejo tudi na sestankih, študijskih skupinah, večerji, koncertih in ob skupnem branju.

Čeprav je življenje v središču zelo navdihujoče, pa člani pravijo, da je Apollo zgolj pozunanjena oblika njihovega cilja, ne pa tisto, kar si resnično želijo doseči. V Apollu vse vidno obstaja le zaradi nevidnega – vse je bilo ustvarjeno zato, da bi podpiralo človekovo zbranost, pozornost (biti prisoten!). Le zato so vse tamkajšnje zgradbe in dogajanje v interakciji – življenje v duhovnem središču pa izredno naporno, a hkrati radostno. Življenje v Apollu je osebna in vedno spreminjajoča se izkušnja. Središče je lahko prostor intenzivnega truda in notranjega dela, ponuja možnost, da delamo skupaj z drugimi. Drugi ljudje in čudovito okolje pa tudi učiteljev zgled vsakega obiskovalca posestva opominjajo na njegov cilj: da se odvrne od svojih predstav in zaživi v prisotnosti – le tako lahko ljudje v resnici bivamo skupaj.

Klara Jakop, objavljeno v reviji Aura, maj 2013, št. 285

Fotografija: Bigstockphoto.com