Živo kot le kaj se spominjam dogodka iz mladosti, o katerem sem veliko razmišljala, že takrat in še več pozneje.

»Zakaj, mislite, so imeli ljudje v preteklosti otroke?« nas je nekoč v prvem razredu gimnazije presenetil naš profesor geografije. Zalotil nas je nepripravljene.

»Ker je to normalno,« se je oglasilo iz prve klopi.

»Ker so vedno vsi tako delali,« je poskušal neki drugi sošolec.

Profesor je prhnil od zaničljivosti. »To ničesar ne pojasnjuje. Vzrok, motiv, to me zanima.«

Dolgo smo se gledali, dijaki smo stikali glave in pozorno opazovali profesorja, kot bi skušali iz izraza njegovega obraza uganiti, kakšen odgovor pričakuje. Ni nam uspelo. Profesor je po kakšnih petnajstih minutah izgubil potrpljenje in dejal:

»Da so imeli delovno silo vendar, za kaj pa drugega!«

Obstrmeli smo ob tem odgovoru; zdel se je nekako prebanalen. A res je, da smo počasi odraščali in nekatere težko sprejemljive, »krute« resnice so začele prenikati v naše duše.

Profesor je nadaljeval: »V trdih razmerah so potrebovali veliko pridnih rok, ki so jim pomagale preživeti. Zaradi slabe medicinske oskrbe in splošnega pomanjkanja jih je malo dočakalo odraslost ali zrelo dobo. Ker takrat še ni bilo kontracepcije, je včasih ženska rodila tudi po sedemnajst otrok. Seveda so starši želeli tudi nekoga, ki bo skrbel zanje, ko bodo sami obnemogli. Po navadi hčer.«

To sta torej poglavitna motiva otrok kot delovno živinče in oskrba staršev, torej čisti računi. Dejstvo, ki sem si ga vtisnila v spomin za dolga leta.

Ko sem pozneje prebirala antropološko literaturo, sem izvedela, da so imele v preteklosti, ponekod pa imajo še danes nekatere t. i. primitivne kulture, zlasti indijanska plemena, navado, da imajo tudi po dvajset otrok. Gnalo jih je upanje, da bo vsaj eden izmed otrok imel posebne psihološke darove in bo lahko iniciiran v skrivno znanje. Da bo torej postal vrač (brujo), plemenski starešina in kot tak vodja velike združbe ljudi.

 

In kako je danes

V manj razvitih delih sveta je še vedno enako. Otrok je preveč, živijo na ulici in tam umirajo (npr. Južna Amerika). Če imajo srečo (npr. Kitajska), dobijo delo v velikih tovarnah multinacionalk. Tam majhne deklice in dečki izdelujejo s svojimi finimi ročicami in ostrim vidom poceni izdelke za izvoz in včasih tako preživljajo svojo siromašno družino. Čas otroštva brez otroštva … Kdaj bo poskrbljeno za temeljne pravice otroka do brezskrbnega otroštva?

Pa razviti svet? Na videz bolje, a tudi tu je otrok še vedno pogosto predmet. Ne sicer več kot delovno živinče, prej kot modni dodatek. Otrok sodi k statusu osebe, podobno kot naziv, imetje, položaj v družbi. Moda, prestiž, družbeni ugled. Zakaj otroci? Ker jih imajo vsi, ker je to normalno, sploh pa nekdo mora podedovati denar, če ga je že toliko pri hiši. Sicer pa se o tem sploh ne razmišlja. Se res ne?

 

Kaj pa bi moral biti pravi motiv starševstva, da bi postal svet boljši in prijaznejši

Nedvomno duhovni. Za duhovno prebujene ljudi je starševstvo izjemen izziv in odgovornost obenem. »Otrok ni tvoj, pripada življenju, ti si samo darovalec, ne pa tudi lastnik duše, ki prihaja na Zemljo opravljat svoje poslanstvo,« pravi znana ezoterična misel. Otrok ni naložba, ki naj bi se materialno nujno oplemenitila, morda se niti ne bo povrnila. Otrok je lahko naložba kvečjemu v svoj osebnostno-duhovni razvoj, kajti nihče na tem svetu nima take preobraževalne moči na svetu kot otrok, ki je še svež in čist, saj prihaja iz dežele onkraj. In predvsem otrok ni podaljšek našega ega, ki bo uresničil naše neizživete ambicije in blažil naše frustracije. To zadnje je nadvse pomembno vedeti! Za to pa je treba poznati zakone življenja, treba je poznati samega sebe in seveda, treba je biti sprejemljiv za številne samopopravke. Treba je razmisliti o tem, kaj sploh želimo dati otroku in kaj mu sploh lahko ponudimo na njegovem dolgem potovanju.

Mag. Nastja Simonitti, objavljeno v reviji AURA št. 236, april 2009

Fotografija: Bigstockphoto.com