Čeprav je bilo staroslovansko verovanje že pred približno tisoč leti skoraj povsem pozabljeno, so se nekatere njegove značilnosti ter šege in navade slovanskega politeizma v bolj ali manj spremenjeni obliki ohranile vse do danes. V zadnjih desetletjih zanimanje za staroslovanske šege in navade ter verovanje narašča. Priča smo celo poskusom obujanja staroslovanskih verskih praks.

Ker je od zatona staroslovanskega verovanja minilo že zelo veliko časa, vemo o verovanju starih Slovanov danes kaj malo. O tem se je ohranilo zelo malo pisnih virov; to so predvsem dela krščanskih piscev, ki so imeli do staroslovanskega poganskega verovanja negativen odnos.

Najstarejši ohranjeni zapis, ki omenja slovansko verovanje, je nastal v 6. stoletju. Njegov avtor je bizantinski zgodovinar Prokopij iz Cezareje. V svojem delu Bellum Gothicum piše, da Slovani, ki so prečkali Donavo in prišli v neposredno bližino Bizanca, častijo boga strele in mu darujejo živino. Omenja tudi, da verjamejo v nimfe in druga nižja božanstva. Boga strele ni poimenoval, verjetno je imel v mislih Peruna. Beseda perun, še danes v nekaterih slovanskih jezikih pomeni grom ali strelo.

Nič nenavadnega ni, da je bil najpomembnejši bog starih Slovanov Perun, bog strele. Boga strele in groma so kot vrhovnega boga častila številna ljudstva, ki govorijo jezike, nastale iz indoevropskega prajezika. Tako kot so se ohranile podobnosti v jeziku, so se tudi v verovanju.

Djeus – bog neba in svetlega

Indoevropejci, ki so pred približno šest tisoč leti živeli na območju kaspijskih in pontskih step, naj bi bil kot vrhovno božanstvo častili boga neba in svetlega. Jezikoslovci menijo, da naj bi se bil imenoval Djeus. Podobno so zaradi indoevropskih korenin pozneje verovali stari Grki. Glavno božanstvo, Zevsa, so povezovali z nebom, svetlim, s strelo in gromom. Djeusu naj bi bila podobna še starogermanski vrhovni bog Teivs in vrhovni bog baltskih ljudstev Dievs.

Slovani vrhovnega boga v nasprotju s starimi Grki in Germani sicer niso imenovali z besedo, podobno besedi Djeus, se je pa v slovanskih jezikih ohranila beseda div, ki pomeni velikana. Koren div, se ohranja na primer tudi v slovenskih besedah divjati, diva in hrvaški besedi divan, ki pomeni izjemen, krasen, veličasten.

Besedi Djeus je podobna tudi latinska beseda za boga, deus, in beseda indoevropskih Irancev za bogove, daeve. Starodavna indijska knjiga Rigveda govori o devah kot mlajših božanstvih nasproti starejšim, imenovanim asure.

V Indijo so indovropska ljudstva iz osrednje Azije prišla pred približno štiri tisoč leti. Zagospodarila so nad starejšim prebivalstvom indijske podceline in uveljavila svoja božanstva. Od tod najbrž izvira tudi delitev na stara in nova božanstva v Rigvedi. S podrejanjem prvotnega prebivalstva naj bi bila indoevropska ljudstva postavila tudi prve temelje kastnega sistema, ki ga v Indiji poznajo še danes.

Indoevropski sanskrt

Ker so Indoevropejci prinesli v Indijo indoevropske jezike, se še danes v Indiji kot eden najpomembnejših jezikov govori indoevropski sanskrt. Zaradi skupnega prajezika lahko v sanskrtu in slovanskih jezikih najdemo veliko podobnih besed. Ena izmed takšnih je beseda bog, v sanskrtu ji je podobna beseda bhaga, ki pomeni gospoda, tudi bogastvo in blaginjo. Zanimiva je tudi podobnost med besedo svarga, ki v hinduizmu pomeni nebesa, kjer je nekaterim dano živeti pred reinkarnacijo, in bogom, ki so ga stari Slovani imenovali Svarog. Nekateri menijo, da naj bi bila ena izmed Svarogovih nalog prav vladanje nebesom. Besedo svarga naj bi bili za nebesa uporabljali celo sami Slovani. Vendar so to bolj kot ne zgolj ugibanja.

Kakšna natančno je bila Svarogova vloga v slovanskem verovanju, zaradi pomanjkanja pisnih virov nikoli ne bo povsem jasno. Iz 6. stoletja se je ohranil zapis, da je to bog, podoben grškemu bogu ognja in da je njegov sin bog sonca Dažbog. Slovanski kmetje na območju današnje Rusije so menda še dolgo potem, ko so sprejeli krščanstvo, častili boga Svarožiča, ki so ga povezovali z ognjem. Končnico -ič so Slovani uporabljali pri tvorjenju pomanjševalnic. Zato je na zahodnem Balkanu še danes -ić končnica večine priimkov. Svarožič naj bi tako pomenil prav Dažboga, manjšega Svaroga, Svarogovega sina.

Drugi menijo, da naj bi bil Svarog imel dva sinova, Dažboga in Svaroga. Dažbog naj bi bil odgovoren za prenašanje ognja, torej sonca, čez nebo, Svarožič za ogenj na zemlji. Tretji pa menijo, da naj bi bil Svarog v sorodu z vsemi slovanskimi bogovi, da so zato Slovani z besedo Svarožič poimenovali prav vse svoje bogove.

Veles kot nasprotje Perunu

Podobnosti med hinduizmom in staroslovanskim verovanjem se nam razkrijejo tudi ob spoznavanju še enega zelo pomembnega slovanskega boga, Velesa (Volosa). Po slovanskem verovanju je bil Veles bog podzemlja, glasbe, magije in živinoreje. Bil je nasprotje Perunu, ki je vladal območju nad zemljo. Če so Slovani Perunu postavljali svetišča na gričih, hribih, so jih Velesu v dolinah, pod vznožji gričev, hribov in ob močvirjih. Perun in Veles sta bila v nenehnem sporu. Veles naj bi se bil pred Perunom in njegovimi strelami skrival v podzemlju ali se spreminjal v drevesa, živali in ljudi. Pogosto se je pojavljal tudi v podobi zmaja. Zahodni Slovani naj bi bili še v 14. in 15. stoletju besedo veles uporabljali za poimenovaje zmaja.

Veles je podoben božanstvu, omenjenem v starodavni indijski knjigi Rigvedi; v njej je to božanstvo imenovano Vala, skriva se v votlinah in bojuje z zmajem. Boj med vrhovnim božanstvom in bogom podzemlja ali katerim drugim, manj pomembnim božanstvom, ki se spreminja v zmaja, najdemo še pri številnih drugih verovanjih, sorodnih indoevropskim praverovanjem, predvsem pri Germanih, Hetitih, Perzijcih in starih Grkih.

Božanstva starih Slovanov

Pomembna božanstva starih Slovanov so bili še Triglav, Jarilo, Morana in Živa. Kakšna natančno je bila vloga Triglava v slovanskem verovanju, ni jasno. Da je bil pomembno božanstvo, dokazujejo številna topografska imena po vsem slovanskem svetu, po njem naj bi se imenoval tudi naš najvišji vrh. Nekateri menijo, da je Triglav, bog s tremi glavami, pomenil združitev treh različnih bogov.

Jarilo (Jurij) in Morana (Mara) naj bi bila Perunova otroka, rojena zadnjo noč pred novim letom. Po rojstvu naj bi bil Vales Jarila ugrabil in ga odnesel v podzemlje. Jarilo naj bi se bil vsako leto iz podzemlja vrnil, da bi se ženil s sestro Morano ter prinesel pomlad in blaginjo. Morana, boginja smrti, je menda po Jarilovi vrnitvi v podzemlje zaradi žalosti počasi prinašala mraz in zimo. Tako se ponavlja leto za letom. Jurjevanje, praznovanje ki se je v Beli krajini ohranilo vse do danes, ko Zeleni Jurij na koncu zime prinese pomlad, je eden izmed še redkih ostankov tega slovanskega verovanja.

S pomladjo so stari Slovani povezovali tudi boginjo Živo, ki je bila sicer predvsem boginja plodnosti in ljubezni. Zaradi zelo podobnega imena jo nekateri povezujejo celo s hindujskim bogom Šivo.

Staroslovansko verovanje se je do danes ohranilo predvsem v ljudskem slovstvu in nekaterih praznovanjih. Ob že omenjenem jurjevanju, je za naše kraje značilno še kurentovanje. Tako kot jurjevanje je tudi kurentovanje praznovanje, povezano s prinašanjem pomladi. Kurente, ki odganjajo zimo, lahko v različnih oblikah najdemo po širnem slovanskem svetu. Na primer na Hrvaškem, kjer prinašalce pomladi imenujejo zvončari, in v Bolgariji, kjer jih imenujejo kukeri.

Predvsem pesniki in pisatelji so se za staroslovansko verovanje začeli zanimati že v prvi polovici 19. stoletju, v obdobju romantike. Zapuščina staroslovankega verovanja ter šeg in navad je postala pomemben del takrat razvijajočih se nacionalnih identitet različnih slovanskih narodov. Tematike, ki zadevajo staroslovansko verovanje, lahko najdemo tudi pri Francetu Prešernu, na primer v Krstu pri Savici.

Oživljanje staroslovanskih verskih praks

Zanimanje za staroslovansko verovanje se je močno povečalo tudi v prvi polovici 20. stoletja. Predvsem Čehi in Poljaki so si prizadevali obuditi tradicijo, za katero so menili, da je iz predkrščanskih časov in izvira iz staroslovanskega verovanja. Začelo se je celo oživljanje domnevno staroslovanskih verskih praks. Tako imenovani slovanski neopoganizem, katerega privrženci so se poimenovali rodnoveri, je postal priljubljen v številnih slovanskih deželah. Po padcu komunizma se je zanimanje za neopoganizem še okrepilo. Skupine rodnoverov so najdejavnejše na Poljskem, najbolj znani sta skupini Rodzimy Kościół Polski in Polski Kościół Słowiański. Neopoganizem je priljubljen tudi na Slovaškem, najbolj znane skupine so Krug Peruna, Rodolesie in Rodný kruh. Veliko takšnih skupin je tudi v Rusiji.

Zanimivo je, da v Rusiji častijo predvsem boga Dažboga, ki ga imenujejo tudi Rod. Na Slovaškem in tudi Poljskem je veliko bolj priljubljen Perun. Za pogansko verovanje je kar nekaj zanimanja tudi pri nas. Za njegovo obujanje in proučevanje si najbolj prizadeva združenje Slovenski Ajdi.

Skupine rodnoverov opravljajo verske obrede predvsem v naravi. Pojejo prirejene ljudske pesmi in plešejo stare plese, za katere verjamejo, da izvirajo še iz časov slovanskega politeizma. Prebirajo stare zapise o slovanskem verovanju, nekoliko predelane pogosto uporabljajo tudi kot zapovedi ali molitve. Bogove častijo predvsem v povezavi z naravo. Poglavitni objekti čaščenja so ogenj, luna, sončni vzhod ali zahod, drevesa … Če je bilo delovanje rodnoverov še v prvi polovici prejšnjega stoletja povezano predvsem z željo po iskanju nacionalne identitete − to je bila posledica nenehne germanizacije predvsem zahodnih in tudi nas južnih Slovanov − pa jih danes veliko bolj zanimajo ekološke teme. Menijo, da bomo naravo prenehali onesnaževati in uničevati šele, ko jo bomo začeli častiti tako, kot so to že počeli naši davni predniki.

Samo Kostanjevec, objavljeno v reviji AURA, september 2010, št. 253

Fotografija: Bigstockphoto.com