Samo bežen pogled po bližnjih ljudeh nam pove, da se vsi ne staramo enako hitro. Nekateri so mladostni in vitalni še v starosti, drugi so pri tridesetih, štiridesetih povsem brez energije, debeli in brez življenjskega naboja.

Trije znanstveni načini za določanje človekove starosti so kronološka, biološka in duševna starost.

Kronološka starost. To je čas, ki smo ga preživeli od rojstva in je zapisan kot EMŠO, številka ali datum našega rojstva v rojstnem listu. Kronološke starosti ne moremo več spremeniti; to niti ni pomembno, saj bistveno ne vpliva na človekovo zdravje, dobro počutje in delovni zagon.

Pomembnejša je biološka starost, ki pokaže, kako dobro so ohranjeni naši biološki sistemi. Za primerjavo med vrstniki so najboljši tako imenovani biološki markerji ali biomarkerji staranja. To so na primer: krvni tlak, količina krvnega sladkorja, gostota kosti, količina maščob, aerobna zmogljivost, raven holesterola, slušni prag, mišična masa in mišična moč, vidno zaznavanje, učinkovitost metabolizma in imunskega sistema itn. S temi meritvami se lahko primerjamo s kronološkimi vrstniki in ugotovimo, ali smo biološko starejši ali mlajši, kajti naša biološka starost se lahko zelo razlikuje od kronološke. Petdesetletnik, ki se dobro vzdržuje, ima lahko biološke lastnosti tridesetletnika. Prav tako pa je lahko petdesetletnik, ki se je povsem zapustil in ni skrbel za svoje zdravje, videti precej starejši in je tudi biološko v veliko slabšem stanju.

Ker na biološko starost lahko vplivamo z zdravim življenjskim slogom, je ta bistvena sestavina staranja.

Tretja, duševna starost, pa nam pove, koliko stare se počutimo. Nekateri ljudje, ki imajo krepko čez petdeset let, zatrjujejo, da se počutijo kot tridesetletniki. To vsak dan tudi potrjujejo s svojo pozitivno usmerjenostjo in z nadpovprečno ustvarjalnim in dejavnim življenjem. Mnogi med njimi so bili nekoč bolehni, debeli in zaležani, brezvoljni, potem pa so se z očiščevalnim postom, pravilno prehrano, z več krepkega gibanja, pozitivnega mišljenja dvignili iz začaranega kroga nezadovoljstva in slabega počutja do povsem novega stanja vitalnosti in mladostnosti.

Duševna starost je tesno povezana z biološko. Ko smo telesno učinkovitejši in imamo več energije, doživljamo to vitalnost kot občutek večje živosti.

Kronološke starosti torej ne moremo spremeniti, lahko pa spremenimo svojo biološko in duševno starost. To pomeni, da si lahko tudi v zrelih ali poznejših letih bistveno okrepimo telesno in duševno vitalnost ter se tako vpišemo med potencialne stoletnike. Klub stoletnikov društva Preporod tako vsako leto dobiva nove kandidate. To niso le starejše osebe, temveč vsi tisti, ne glede na kronološka leta, ki so pripravljeni za uresničitev tega cilja že zdaj, vsak dan, veliko storiti, da bi živeli kar najbolj zdravo.

Raziskave o stoletnikih

 Dr. Bernard Jensen je obiskal številne narode po svetu in proučeval vzroke za njihovo dolgoživost in vitalnost. Med drugimi je spoznal tudi slavne Hunze, ki živijo v visokih gorah Pakistana, kjer so ljudje zdravi in dejavni dočakali tudi krepko čez sto let.

Dr. Aleksander Leaf je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja pri dolgoživih ljudeh na različnih koncih sveta odkril zanimivo skupno značilnost: v teh družbah je pomenilo starati se postajati boljši. Odločne stoletnike so spoštovali zaradi njihove telesne vitalnosti, znanja in izkušenj, osebne drže. Pri njih so bile opazne značilnosti mladih ljudi in modrost dolgoletnih izkušenj.

Veliko zanimivega je pri svojem raziskovanju ugotovila tudi harvardska psihologinja dr. Elen Langer. V skupinah moških, starejših od sedemdeset let, je spodbujala razmišljanje in vedenje, kot da bi bili dvajset let mlajši. Že samo po petih dneh se je v njih pokazalo več telesnih sprememb, značilnih za pomlajevanje. Izboljšala sta se jim vid in sluh, gibljivost sklepov, postali so spretnejši pri ročnih opravilih.

Ta raziskava in tudi druge podobne so potrdile, da naša pričakovanja vplivajo na izid. Če pričakujemo, da se bodo naše telesne in duševne zmožnosti z leti zmanjševale, se zelo verjetno tudi bodo. Če pa verjamemo, da se lahko pomladimo in živimo dlje, se bo to tudi uresničilo.

Danes čedalje več ljudi pričakuje več od življenja in žanje sadove procesa pomlajevanja. Lep zgled je slovenski književnik Boris Pahor (rojen 1913), ki še zmeraj bister predava, nastopa in ustvarja v svojem osemindevetdesetem letu starosti. Tudi slovenski olimpionik Leon Štukelj je bil do svojega odhoda pri sto enem letu zgled mladostne in vitalne drže.

Pozitiven premik na katerem koli področju našega življenja vedno izboljša celotno človekovo počutje. Kolikor bolj škodljive slabe navade nadomeščamo s takšnimi, ki krepijo zdravje in vitalnost, več koristi dosežemo na telesni, duševni in duhovni ravni. Ko spremenimo en biomarker, vplivamo tudi na več drugih. Na primer, povečanje mišične moči samodejno poveča gostoto kosti. Povečanje aerobne zmogljivosti spodbuja delovanje imunskega sistema.

Ali na Okinavi poznajo skrivnost dolgega življenja

 Na japonskem otoku Okinava, kjer živi približno 1,3 milijona ljudi, je bilo leta 2006 skoraj 740 stoletnikov (med njimi 90 odstotkov žensk). To glede na študijo okinavskih stoletnikov, ki jo vodi dr. Makoto Suzuki, pomeni približno 50 stoletnikov na 100 000 ljudi. V večini razvitih držav naj bi bilo to razmerje nekako od 10 do 20 stoletnikov na 100 000 ljudi.

Raziskava, za katero pravijo, da je “najdlje trajajoča študija stoletnikov, kar jih poteka na svetu”, je pokazala, da živi na Okinavi “nenavadno veliko stoletnikov neverjetno dobrega zdravja”.

Suzuki in njegovi sodelavci so hoteli ugotoviti, v čem je skrivnost tega pojava, zato so preiskali življenjski slog in genski ustroj več kot 900 stoletnikov ter precej drugih občanov, starih 70 let in več. Ugotovili so, da so ti ljudje vitki in čili, njihove žile so pretočne in čiste ter da je med njimi osupljivo malo takih, ki bi imeli raka in bolezni srca in žilja. Poleg tega je med otočani, ki se bližajo stotemu letu, manj dementnih v primerjavi z ljudmi enake starosti v drugih razvitih državah. Zakaj?

Zelo pomemben dejavnik je dednost. Vendar so zanje značilne še druge stvari: ne kadijo, zmerno pijejo alkohol in se zdravo hranijo. Za okinavsko prehrano je značilno, da je nizkokalorična, vsebuje veliko zelenjave, sadja, naravnih vlaknin in zdravih maščob (omega 3 maščobne kisline in nenasičene maščobe). Ti ljudje se navadno ne najedo do sitega, temveč toliko, da zadostijo približno 80 odstotkom sitosti.

“Jesti je treba nehati že ob prvem občutku sitosti,” pravi dr. Bradley Willcox, ki sodeluje pri tej raziskavi. “Možgani namreč sprejmejo sporočilo želodca, da ima dovolj, šele po kakih 20 minutah.”

Prebivalci Okinave so tudi telesno dejavni: redno vrtnarijo, vsak dan radi hodijo ter se ukvarjajo s tradicionalnimi plesi in drugimi dejavnostmi. Osebnostni testi so pokazali, da so ti stoletniki optimistični in prilagodljivi. S stresom se znajo spoprijemati in (še posebno ženske) “močno vpeti v družabno življenje”.

Willcox trdi, da za dolgo življenje “ni magične tabletke”. Raziskava je pokazala, da na to vplivajo geni, prehrana, telesna vadba, dobre navade “in zdravi načini spoprijemanja s stresom”.

Preporodov klub stoletnikov

Malo v šali, malo zares večkrat na predavanjih pravim, da ustanavljamo Preporodov klub stoletnikov. Seveda nimamo še nobenega stoletnika, imamo pa precej ljudi, ki se počasi približujejo tej »znamki« in so še vedno nadpovprečno dejavni in ustvarjalni. V ta elitni klub bi torej sodili vsi, ne glede na leta, ki so se pripravljeni za svoje zdravje in posledično dolgo življenje vsak dan truditi ter upoštevati načela zdravega življenjskega sloga. Še bolj kot to pa je pomembna odločitev, da se prenehajo uničevati s slabimi navadami in razvadami. Odvisnosti so pripravljeni zamenjati z zdravimi navadami, ki krepijo naše zdravje. Predvsem je pomembna čim bolj preprosta, naravna, polnovredna prehrana in čim več krepkega gibanja na zraku in soncu ter, seveda, ohranjanje vitkosti, normalne telesne teže.

Ljudje vedno predolgo odlagajo začetek korenitih sprememb tako v prehranjevanju kot tudi v gibanju. Naporno gibanje pomeni vitalno življenje, vitalnost pa zelo potrebujemo za učinkovito in zadovoljno delovanje na vseh najpomembnejših področjih življenja. Najprej v primarni družini, potem v smiselnem ustvarjalnem delu, v partnerstvu, in v številnih konjičkih, s katerimi se na vso moč radi ukvarjamo.

Večkrat sem razmišljal, zakaj tako malo ljudi vztraja pri nenehni krepitvi svojega zdravja in vitalnosti. Mnogi se uspešno očistijo s postom, se ob njem naučijo telovaditi in teči, spoznajo tudi osnove gorništva in začutijo čar potovanja po gorah … potem pa spet zaspijo in utonejo v vsakdanjih opravilih, s katerimi si zboljšujejo gmotne razmere, zraven pa seveda povečujejo tudi obseg trebuha, čezmerno telesno težo in se čedalje slabše počutijo. Največkrat opravičujejo to s pomanjkanjem časa. A kaj je od vsega kar počno, zanje življenjsko pomembno? Kaj od tega je stvar življenja in smrti? Gledanje televizije dolge ure zagotovo ne in tudi številni konjički, kjer se večinoma sedi in govori, ne … Redna, vsakdanja in predvsem dovolj intenzivna telesna dejavnost pa je odločilna za krepitev človekovega zdravja in vitalnosti. Je zadeva res kakovostnega preživetja. Poskrbimo za to, dokler je še čas!

Dr. Janez Rugelj je zapisal: “Ozirajte se navzgor, ne navzdol!” Res je. Če hočemo zajemati življenje s polnimi pljuči, se moramo zgledovati po tistih, ki to počno. Vsi poznamo Leona Štuklja, ki je v Sloveniji pojem za vitalnost do visoke starosti. Pa ni ohranil sijočega zdravja prek sto let samo zato, ker je bil nekoč vrhunski telovadec. Vse življenje je živel zelo disciplinirano ob zmerni prehrani, idealni telesni teži (od polnoletnosti se ni več zredil niti za gram), primerni vsakdanji telesni (telo)vadbi na zraku in soncu, nenehnem umskem delu itn.

V naši družbi velja splošno prepričanje, da človek z leti telesno in duševno slabi. Če odmislimo ta vzorec, kmalu izkusimo, da lahko, ne glede na starost, vsak dan izboljšujemo svoje telesne in duševne zmožnosti. Ali drugače: s pametnim življenjskim slogom se bomo biološko pomlajevali in naša kronološka starost bo postala še bolj nepomembna.

Vizijo podaljšane mladosti tako (tudi po zaslugi Preporoda in AURE) dobiva vse več ljudi v naši slovenski državi in tudi evropski skupnosti.

Dr. France Cokan (r. 1931) je bržkone največji slovenski športni veteran vseh časov. Pri svojih enainpetdesetih letih je prvič obul tekaške copate in si potem pridobil že deset naslovov svetovnega prvaka v svoji starostni kategoriji v vse bolj priljubljeni disciplini triatlonu ironman, ko je treba v nepretrgani 226-kilometrski dirki zapored najprej preplavati 3900 metrov, nato prekolesariti 180 kilometrov in nazadnje preteči še veliki maraton 42 kilometrov. In pri svojih skoraj osemdesetih letih to še vedno počne. Cokan je zdravnik internist in njegovo posebno zanimanje velja športni medicini, čezmerni debelosti, prehrani in preventivnemu zdravstvu nasploh. Ko so ga vprašali, zakaj to še vedno počne, je odgovoril, da zato, ker življenja ne bi rad končal tako, kot ga je začel − v plenicah in na vozičku. V branje vam priporočam njegovo knjigo: Eno življenje je premalo (Debora, Ljubljana 2002).

 Cene Griljc

Osmim križem se približuje tudi mladostni Cene Griljc, dolgoletni privrženec gibanja Preporod in naš planinski vodnik, gorski reševalec, ki še vedno pleza po najvišjih slovenskih in svetovnih gorah. Pred leti si je za rojstni dan podaril vzpon na 5200 metrov visoki Ararat v Turčiji. Tudi po trikrat na teden se poda na vrhove kamniških ali julijskih dvatisočakov.

Skupaj imata več kot 100 let. Neža 96 in Nežica 5.

Dober zgled posledic skromnega in delavnega življenja je tudi moja prababica Neža Štavbej Videnšek (rojena 1915), ki kot šestindevetdesetletnica ne potrebuje zdravil in tudi k zdravnikom ne hodi. Čeprav je že malce pozabljiva, še vedno samostojno skrbi zase. Vse življenje pa se hrani zelo zmerno. Še zdaj jè čez dan zelo malo, popoldan, po drugi uri pa skoraj nič več. Tako se posti vsak dan od treh popoldan pa do naslednjega jutra do osmih − tedaj zaužije prvi obrok. Če poje kdaj preveč, se slabše počuti. Njeno telo nagonsko sprejema samo toliko hrane, kolikor je potrebuje za svoje delovanje. Od nje se resnično lahko naučimo zmernosti, skromnosti, pa tudi dobrote, saj rada vedno vsakomur, ki jo obišče, kaj da.

Marjan Videnšek, objavljeno v reviji AURA, januar 2011, št. 257

Fotografija: Bigstockphoto.com.