V prijateljski Hrvaški, zlasti na otoku Krku, ki je bil eden izmed tistih krajev na svetu, kjer sem se počutil kakor doma, sem preživel lep del svoje mladosti. Vzljubil sem čudoviti vonj po žajblju, smilju in drugih divjih rastlinah, katerih esenca je puhtela v opoldanski vročini. Z užitkom sem raziskoval morske globine, ki so me prevzele z neizmerno pestrostjo svojih barv. Naučil sem se celo boduljščine, ki je nekakšna mešanica čakavskega dialekta in italijanščine. Enkrat na teden je tja vozil parnik, in če si hotel vprašati, kje bo tisti dan pristal, si vprašal: »Kadí sferma vapor?«

Veliko pozneje sem v programu Harmony vodil seminarje na temo zdravja, odnosov, poti do sreče, tudi na otokih Pagu, Ižu, Viru in Pašmanu. Bratomorna vojna pa je potem s svojo težko karmo kakor nekakšna temna plesen prepredla vso deželo. Ko sem na neki izložbi v Biogradu prebral napis o njihovem generalu »Gotovina, mi te volimo«, sem se še vedno lahko šalil, češ da na Hrvaškem ne moreš plačati s kartico, ker ljubijo samo gotovino. A pozneje so se začela kar kopičiti neprijetna doživetja. Najprej so me nahrulili, ker sem se kopal gol v samotnem zalivčku, češ da me bodo »vidjela djeca«. Ob dveh zjutraj, ko sem vljudno prosil gručo pijanih mladcev, naj vendarle malo manj razgrajajo, so mi rekli, naj »odjebem v prekleto Slovenijo«. Še najbolj pa me je pretresla zgodba nekega delavca, Hrdjana, ki po vojni več ni mogel spati zaradi obupnih preganjavic. Pravil mi je, kako so ga proti njegovi volji mobilizirali v hrvaško vojsko, in je med »Olujo« (nevihto), kot se je imenovala skrbno pripravljena akcija pobijanja Srbov, moral metati granate v kleti, kjer so se skrivali otroci in ženske. Odtlej se ni mogel znebiti obupanih krikov, ki jih je takrat slišal iz kleti. Vedel je, da če bi se ukazom uprl, bi ustrelili njega; ni pa vedel, da bo tiste krike poslušal še dolgo. Odločal se je med dvema možnostma: »za« ali »proti« − po primitivnem zakonu džungle: žri, ali pa boš požrt.

Spet je minilo nekaj let, Hrvaška je zdaj v Evropski uniji in letos sem spet obiskal otok Pašman. Čudovite vonjave po divjih rastlinah so bile takšne kot zmeraj, morje je bilo še zmeraj lepo, čeprav je v njem precej manj rib, kot jih je bilo prej, zato pa več umazanije. Celo tisti »barba« je še vedno prodajal fige, zdaj kar po evro za kos, da si je tako prislužil nekaj denarja za pijačo, saj mu je baje žena zaplenila vso pokojnino. Kljub njegovim sedemdesetim letom sem ga klical »sinko moj«, saj je bil še vedno mlajši od mene. Skupaj sva se šalila in obujala spomine. Tokrat sem delal kot prostovoljec, vozil in zlagal sem kamenje ter opravljal vsa potrebna dela. Ko sem dobil nalogo, naj naredim peskovnik za otroke, sem navsezgodaj zjutraj organiziral akcijo za krajo mivke, saj je po novem strogo prepovedano, kar koli vzeti iz morja. Pri tem sem spoznal mladega moža, po rodu iz Bosne, ki mi je med drugim pripovedoval tudi o svojih vojnih doživetjih. Povedal mi je, da so tudi njega prisilno mobilizirali in se ni mogel upreti, zato pa je po tihem sam s seboj sklenil dogovor, da ne bo nikoli streljal na ljudi. Med bitkami je streljal samo v drevesa, zato pa ima danes čisto vest in miren spanec. Popoldne sva navadno odigrala nekaj partij namiznega tenisa, pri čemer je bil izredno zbran, navzoč, miren in prijeten. Sicer pa je tudi on tiho in mirno opravljal svoje prostovoljno delo. Tega srečanja sem bil izredno vesel, saj mi je prineslo več kakor vsi duhovni učitelji z vseh koncev sveta, ki so na raznih seminarjih podajali svoje teoretično znanje. Vame je sedla samo modrost učiteljice joge, ki je zmeraj poudarjala veliko razliko med dandanes tako razširjenim hitrim in plitvim kopičenjem podatkov ter pravim znanjem na podlagi lastnega spoznanja. Po zgledu tega možaka sem si znova lahko ozavestil, kako se v življenju velikokrat znajdemo v kočljivem položaju, ki pa ga zaradi neprijetne lastnosti svojega uma napačno ocenimo, saj dualistični um pozna samo dve skrajnosti: ali levo ali desno, ali vse ali nič. Ta lastnost se lahko s pridom izrablja za manipulacijo otrok, pa tudi odraslih. Če hočemo na primer pozno zvečer otroka spraviti spat, on pa se upira, ga samo vprašamo: »Ali greš takoj v posteljo, ali pa raje čez pet minut« − in seveda bo takoj izbral drugo možnost, in tako smo svoj cilj dosegli. Temu triku so že stari Rimljani rekli »tertium non datur« (tretje možnosti ni). Spomnil sem se, kako pogosto tudi nas odrasle tako prelisičijo z raznimi zakoni in predpisi, da še pomisliti ne utegnemo, da pravzaprav ljudje nismo v lasti neke države ali katere koli organizacije, ki z nami nesramno manipulira in nas izrablja. Ta možak, Sretko, pa je prav gotovo dovolj buden in navzoč, da zna tudi reči »ne«, kadar je to potrebno, vendar tako, da ne škodi sebi. To je pot zavedanja, tista srednja pot, o kateri sem bral že pred mnogimi leti v neki knjigi o budizmu, a je takrat nisem tako živo dojel, kakor zdaj ob njegovem pripovedovanju.

Joša Medved

Fotografija: Joša Medved

Objavljeno v reviji AURA, december 2014, št. 303