Zgodbe o dobrih ljudeh redkokdaj zaidejo v občila, zato smo se odločili, da napišemo izpoved gospe N. iz Kranja, ki se je po nedavni operaciji kolka vrnila domov in bila povsem nemočna, ker živi sama.

A v tej stiski, kot opisuje svoje občutke, se je »odprlo nebo« in na pomoč so ji priskočili ljudje, na katere ni prej niti pomislila. Nenadoma so se pojavili vsi tisti, za katere sploh ni vedela, da so njeni prijatelji. Večinoma so bili to sosedje iz hiše, ki leži v slikovitem delu pod Šmarjetno goro, s pogledom na zeleno reko in staro mestno jedro Kranja, v katero se je vselila prvega julija lani. V njej je spoznala, kako čudovito je lahko življenje, ko postane človek človeku človek in prijaznost v dajanju zdravilna ljubezen.

Vsaka hiša ima svoj obraz

Vsaka hiša ima svoj obraz, vdihnejo ji ga njeni stanovalci. Nekateri obrazi so topli in živahni, drugi hladni in skrivnostni, tretji medli in ugasli … Med štirimi stenami poteka velik del življenj, stkanih iz trenutkov sreče, trpljenja, veselja, žalosti, jeze … In nenazadnje, predvsem iz toka ljubezni in dobrote, ki se pretaka med ljudmi. Dandanes, ko se zdi, da odtujenost in sebičnost vse bolj izpodrinjata nesebičnost in sočutje, naj bo zgodba o srčni hiši, po kateri se je dobrota ob človekovi stiski razširila kot požar, spodbuda za prijaznost in izžarevanje dobrote do vseh živih bitij − kajti vsakdo, ki ga srečamo, ne glede na vtis, ki ga daje, bije v sebi hud boj. In bolj ko odpremo srce, več svetlobe prinesemo v življenja drugih. Ali, kot pravi gospa N., ki rada nosi svoj slogan kar na Mobitelovi majici: »Toliko si velik, kolikor imaš veliko srce«.

Verjame, da ji je bilo sončno stanovanje v hiši, kamor se je vselila lani, namenjeno. Čeprav je kazalo, da so vsa stanovanja že prodana, je nekdo, ki ni imel slovenskega državljanstva, opustil nakup stanovanja, in gospa N. se je takoj odločila: iz Ljubljane se je vrnila v Kranj, na katerega jo veže spomin na lepo mladost in srčno mamo, s katero sta tu skupaj živeli. Z nasmehom se spominja: Že ko se je selila, so ji prebivalci hiše nosili reči v stanovanje. Pravi, da se je že takrat spraševala, kakšni ljudje so to. Tega namreč dotlej ni bila vajena.

Huda preskušnja

Po letu dni bivanja v prijetni hiši ji je življenje prineslo hudo preskušnjo. Zaradi artroze desnega kolka in bolečin se je odločila za operacijo in vstavitev umetnega kolka. Operacijo so uspešno opravili v ljubljanskem sanatoriju v Rožni dolini, a ko se je vrnila domov na berglah, se je znašla nemočna in sama. Človek, ki ji je obljubljal pomoč, se je ustrašil in odšel. Kaj pa zdaj?

»Nenadoma sem po operaciji ostala sama. Bilo je, kot bi se odprlo nebo. Sošolka Ani s tečaja računalništva iz Besnice mi je največ pomagala. Šest tednov mi je kuhala in vsak dan prinašala v košari hrano − od juhe do prikuhe. Midve sva se slabo poznali, skoraj vikali sva se še. Ampak ona mi je rekla, da jo je poslal Bog in da si je zjutraj, ko je vstala in pogledala ven, rekla: Moram k N., ker me nekaj pošilja. Spodbujala me je in mi tudi svetovala, naj neham verjeti, da so vsi ljudje dobri. Bila sem naučena, da so vsi dobri, a ni tako. To je bilo zame novo spoznanje. Na eno stran sem dala tiste, ki so v tem času zame res nekaj naredili, na drugo pa one, ki so o tem samo govorili, ko je bilo treba narediti, pa so izginili.« Bili so tudi takšni, ki so ji rekli, da bi jih po operaciji morala poklicati, da bi prišli k njej. A tega ni naredila, saj meni, da je po navadi tako, da gre zdrav človek k bolniku ali ga pokliče in povpraša, kako je. Po dejanjih ljudi kar hitro spoznaš, kdo je dober in kdo ni, ugotavlja.

Nesebični sosedje

Pred operacijo je shujšala za tri kilograme malo iz strahu, malo pa zaradi tega, ker je imela že tako hude bolečine, da je izgubila tek. Ampak po operaciji se ji je tek povrnil. In zaveda se, da brez dobre hrane ne bi mogla tako hitro okrevati.

Zjutraj in zvečer sta jo prišla obiskat mlajša soseda Stanko in Jasmina. Stanko ji je previl levo nogo, Jasmina pa ji je zjutraj skuhala pravo kavo in pripravila zajtrk – po navadi kosmiče z jogurtom. Stanko se je potem čez kakšno uro vrnil, nahranil mačko in šel v trgovino po živila, ki jih je potrebovala. Okrog poldneva je vsak dan prišla k njej Ani in ji prinesla kosilo, jo postregla, skuhala kavo in odšla. Ob 17. uri pa jo je obiskala njena polsestra, ki tudi živi z družino v Kranju. »Sedemnajst dni je hodila k meni, potem so šli na morje. Z veliko ljubeznijo me je umivala in mi medtem večkrat rekla, kako sem lepa. Solze so mi tekle od ganjenosti … Imava skupnega očeta, imeli sva ga zelo radi in se ga večkrat spominjava. Zelo sva povezani. S polsestro sva se dogovorili, da se ne bova ločili nikoli več. Zbližali sva se zdaj, ko sem se priselila v Kranj. Takoj ko sem prišla v Kranj, sem srečala njeno mamo v trgovini, stopila sem do nje in ji povedala, da živim v Kranju. Potem smo se začeli družiti.«

Stanovanje gospe N. je bilo ves čas odklenjeno, ljudje so potrkali in vstopili. Neki mladi mož, sosed, ji je brezplačno nosil domača jajca iz vasi. Neka družina ji je prinesla ješprenjevo juho, joto … Neki sosedje so ji prinesli čevapčiče. V tem času se je zredila kar za pet kilogramov, in teh se še zdaj ne more znebiti. Neki drug starejši gospod, elektroinženir, pa jo je razveselil z nageljčki, ki jih je zataknil kar za vrata. Ker je bilo v tistem času zelo vroče, termometer je že zjutraj kazal 30 stopinj Celzija, ji je eden od sosedov posodil klimatizator in šel v tem času živet k staršem. Gospa N. meni, da je približno osemdeset odstotkov sosedov celotne hiše, v kateri je štirinajst stanovanj, sodelovalo v tej pomoči.

»Ljudje so izkazali toliko dobrote do starejšega človeka, ki je sam zakorakal v novo življenje in zbolel. Ko so prihajali k meni in smo se srečevali, sem se zdravila. Zdravili so me z ljubeznijo. Nobenih zdravil ni bilo, samo ljubezen. Če bi videla, kako ljubeče so me gledali, jaz pa njih! Ne moreš verjeti, da so mladi ljudje tako ljubeči, čisto drugačni od starejših, ki so lahko zelo kruti in zafrustrirani,« pravi gospa N., ki dobrote, ki je je bila deležna, ne bo pozabila in jo z veseljem širi naprej.

Dobrota se povrne

Sama je imela to srečo, da je odraščala ob srčni materi, ki ji je vedno govorila, da je dobra, pridna in da iz nje še kaj bo. Pravi, da je bila za mamo vedno kraljica. Ime so ji dali sosedje Hrvati, ki so bili brez otrok, po roži ognjiču, ki zdravi rane. In mala punčka je res zrasla v žensko s toplim, odprtim srcem, ki ji je bil v zibelko položen dar celjenja in zdravljenja ranjenih človeških duš. Poročila se je v hladno družino, skrito in polno tabujev, ki jo je težko sprejela takšno, kot je. Pri dvajsetih letih je že vedela, da ima energijo in da je lahko pozitivna ali pa negativna. In vedno se je odločala za pozitivno. Ko je pri sedemnajstih ugotovila, da se ima rada in da je dobra, saj jo je takšno ustvaril Bog, so se začeli fantje ozirati za njo, prej pa ne, doda med smehom.

Gospa N. verjame, da se ji je povrnila dobrota, ki jo je razdajala naokrog in trosila kot drobcena semena po svojih poteh, da bi zrasle rože ljubezni. Zelo naivno se je dolgo spraševala, kdaj bo sama dobila to, kar je nekoč dajala. Ampak danes ve, da se tega ne sprašuje. Ko se je nehala spraševati, je začelo prihajati z veliko žlico, zajemalko, lopato. »Želim samo povedati, da so na svetu tudi dobri ljudje. Vsi preveč pljuvamo drug po drugem. Bisere tega sveta najdeš, ko vidiš, da so ti ljudje pomagali, ko si mislil, da ne boš mogel ne živeti ne umreti. Vsi so mi brez besed priskočili na pomoč. Niti eden ni rekel, da ne bo pomagal. Pri vratih so stali, zvonili in hodili ter nosili rože. Zato sem z vso ljubeznijo preživela in zaživela. In postala srečna. Na vse hude stvari sem pozabila. To, kar so meni dali ljudje, so dali res iz srca. «

Stara in brezčasna modrost iz Talmuda pravi: »Kadar človek stori dobro delo, ne da bi mu bilo treba, se Bog ozre navzdol, se nasmehne in pravi: ‘Že samo za ta trenutek je bilo vredno ustvariti svet’.«

Ne čakajmo in ne hranimo svoje prijaznosti zapečatene v skritih kamricah svojih src, dokler ljudje, ki nam prekrižajo življenjsko pot, ne odidejo in umrejo. Prav dobra dela nam lajšajo samoto in prinašajo zadovoljstvo, saj za dušo morda ni večjega bremena kakor to, da svetu ne vračamo njegove dobrote.

Andreja Paljevec, objavljeno v reviji AURA, januar 2011, št. 257

Fotografija: Buenos Dias