Svet, v katerem živimo, ni samo neskončno zapleten, temveč ima tudi razsežnosti, ki jih sodobna znanost še ne pozna ali pa jih pozna le bežno, vendar pa so znane ezoterični tradiciji. Zato se danes tudi na področjih, za katera bi lahko na prvi pogled rekli, da jih znanost povsem obvladuje, pojavljajo nova dejstva, ki se ne vklapljajo v že obstoječo znanstveno sliko, in kažejo na obstoj drugačne resničnosti, ki se je znanost še ni dotaknila.

Eno od takšnih področij, za katero se po navadi meni, da je znanost na njem že toliko dognala, da bo le stežka ugotovila še kaj novega, je sestava in delovanje človeškega telesa. Toda nova spoznanja so že na obzorju. Tako recimo uspešnost posameznih alternativnih metod že presega zmožnosti sodobne medicine, da bi jih ustrezno pojasnila. Zgled sta na primer akupunktura in homeopatija, katerih mehanizmi delovanja, kot jih predstavljajo tradicije, iz katerih sta metodi izšli, se ne ujemajo s spoznanji klasične medicine. Medicina ne zmore razložiti, kako delujejo snovi v homeopatskih pripravkih, ki jih ti vsebujejo v tako majhnih količinah, da v resnici ne bi smele učinkovati, in tudi ne, zakaj je uspešna akupunktura, saj se njeni energijski meridijani ne prekrivajo s poteki živcev.

 

Simbol življenja in živosti

Enako neravnotežje med sodobnim splošno uveljavljenim znanjem in ezoterično tradicijo se kaže tudi glede vloge in načina delovanja človeških organov. Najboljši zgled za to je človeško srce. Za znanstvenike je to eden od življenjsko pomembnih organov, brez katerega človek ne more živeti. Srce je zelo učinkovita črpalka iz posebnih mišic, ki jih v drugih delih telesa ni. Omogoča kroženje krvi po telesu in oskrbo celic s kisikom. Če bi imeli srce samo za črpalko, potem njegova vloga ne bi bila pomembnejša od vloge drugih življenjsko pomembnih organov, kot so pljuča ali ledvice. Delovanje srca je vsekakor zapleteno, toda v zapletenosti se ne more primerjati z jetri, saj so jetra pravi telesni laboratorij, v katerem potekajo zelo komplicirani procesi.

Samostalnik srce ima v skoraj vseh jezikih sveta tudi vrsto prenesenih pomenov, ki so povezani s človekovim duhom in zlasti s čustvi, predvsem z ljubeznijo in moralo. Izrazi, povezani s srcem, so večpomenski, skupno jim je, da kažejo srce kot simbol življenja in živosti, kot središče pomembnih človeških lastnosti. To potrjujejo izrazi kot na primer dobro srce, imeti/ne imeti srca, biti srčen, imeti rad z vsem srcem, nositi v srcu, jemati k srcu, dati/storiti od srca, živeti v srcu in še drugi. Beseda srce se uporablja neprimerljivo večkrat kakor izraz za kateri koli drugi organ; skoraj si ne moremo misliti, da bi se v naslovu umetniškega dela pojavili na primer besedi jetra ali ledvice.

Za stare Egipčane je bilo srce središče razsojanja, vesti in osebne odgovornosti. Božja sodba je odločala o pokojnikovi usodi na drugem svetu prav s tehtanjem njegovega srca. Če je bilo to težje od nojevega peresa, simbola boginje Maat, boginje pravice in pravičnosti, je bila pokojnikova duša obsojena na prekletstvo. In ker je srce nepodkupljiva priča vsega človekovega življenja, so Egipčani srcu pogosto pošiljali ponižne molitev in prošnje. V znani Egipčanski knjigi mrtvih lahko preberemo: „Srce moje … ne pričaj proti meni, ne odvračaj se od mene pred božjimi sodniki.“

V Svetem pismu je simbolika srca večplastna. Pokoravanje srcu lahko pomeni tudi pokoravanje čutom in zanemarjanje rešitve duše, celo več, človek ima lahko tudi hudobno srce, zato prerok Izaija poziva vernike, naj srce duhovno obrežejo, in to bi označilo njihovo vrnitev k Bogu: ’Obrežite se za Gospoda, odpravite sprednjo kožico svojih src … (Jeremija 4,4)

Knjiga Pridigar od vseh svetopisemskih knjig najpogosteje omenja srce. Očitno je tudi v Svetem pismu tako kot v egipčanski tradiciji srce središče razuma in vesti. Hebrejska različica knjige Pridigar odkrito pravi, da je izvir resnice v srcu, ki se odpira Bogu, ne pa v zapletenih in praznih vsebinah abstraktne in racionalne misli.

 

Posrednik med duhom in telesom

 Veliki grški filozof Aristotel je občutek besa opisoval kot vročo toploto v predelu srca. Po njem so srce in duh, telo in možgani sestavni deli iste celote, pri tem pa ima srce osrednji položaj. Na ravni telesa je vir telesne toplote in tudi fiziološko središče čustev.

V stari Grčiji in tudi pozneje v starem Rimu je bilo razširjeno prepričanje, da je srce najpomembnejši posrednik med duhom in telesom. Stoiki so utemeljili tako imenovano kardiocentrično teorijo o človeku, po kateri je srce središče uma in spomina, vpliv te teorije pa se je še danes ohranil v angleščini in francoščini; tako se na primer učiti se napamet reče apprendre par coeur (francosko) in learn by heart (angleško) ali dobesedno prevedeno učiti se s srcem.

Tudi krščanstvo se je odločilo za kardiocentrično teorijo človeške narave in je srce postalo središče ljubezni do Boga in ljubezni do bližnjega. V krščanstvu ima posebno mesto tudi kult Svetega Jezusovega srca, srce pa je zelo pogost motiv v krščanski ikonografiji. Sveto srce se prikazuje kot stilizirano srce z ognjem na vrhu, včasih tudi prestreljeno s puščico, to naj bi spominjalo na rano, ki jo je križanemu Jezusu s kopjem zadal rimski vojak, ali pa srce ovito s trnovim vencem − spomin na Jezusovo krono. Jezusovo sveto srce simbolizira ljubezen do Boga in vero, ki človeku zagotavlja odrešitev. Usmiljenje se pogosto upodablja kot goreče srce v roki, hkrati pa je tudi znamenje velikih svetnikov: svetega Avguština, svete Katarine Sienske in svete Terezije.

 

Srce je sedež duše

 V budizmu je srce sedež uma in Buda celo pravi: Samo ena knjiga je vredna branja, lastno srce. V hinduizmu, v tradiciji joge in tantre, je ena od sedmih poglavitnih čaker, človekovih energijskih središč, anahata, srčna čakra, sredi prsnega koša. Pomeni življenjsko središče in središče ljubezni v najširšem pomenu, predstavljena pa je z dvanajstlistnim lotosovim cvetom in šestkrako zvezdo, katere trikotnik, obrnjen navzgor, simbolizira boga Šivo ali zavest, trikotnik, obrnjen navzdol, pa boginjo Šakti, pramater ali univerzalno energijo. Anahata v sanskrtu pomeni nepoškodovan, neokrnjen, nepremagljiv. Na telesni ravni oskrbuje ta čakra srce z energijo in usmerja delovanje fizičnega srca, krvni obtok in delovanje pljuč pa tudi delovanje timusa, prsne žleze, ki je zelo pomembna za dober imunski sistem.

Na duhovni ravni je anahata odgovorna za sočutje, usmiljenje, odprtost, strpnost in predvsem ljubezen, na prvem mestu ljubezen do Boga, pa tudi za čustva na splošno in zato pomeni svojevrsten sedež posameznikovega značaja. Anahata je središče jivatme, sebstva ali individualnega vidika paramatme – absoluta ali Boga ali preprosto povedano, sedež duše ali iskre v človeku. Posebno pomembna je v bhakti jogi, jogi čaščenja in ljubezni. Na psihološki ravni so poglavitne posledice slabega delovanja anahate egoizem, samoljubje, nestrpnost, posesivnost, posledice dobrega delovanja pa temu nasprotne lastnosti. Menijo, da človeka, dokler deluje iz treh nižjih čaker, veže zakon karme, ko se dvigne do ravni anahate, pa lahko, če sledi svojemu srcu, prinaša odločitve, ki temu zakonu niso zavezane.

Srce in srčna čakra imata poseben položaj tudi v meditaciji radža joge, kraljevske joge, najvišjem vidiku te stare duhovne discipline. Swami Vivekananda v svoji znani knjigi Radža joga med drugim priporoča tudi tole meditacijo: Zamislite si prostor v srcu, sredi njega naj gori plamen. Ta plamen si predstavljajte kot svojo dušo. V njem pa je še druga sijoča svetloba, to je Duša vaše duše, Bog. Meditirajte o tem v srcu.

 

V zahodni ezoterični tradiciji se srce pogosto pojmuje kot telesno sonce, in če je čisto, je človek odprt in v harmoniji z naravo in vesoljem v celoti. Srce naj bi bilo tudi poglavitna pot, po kateri doteka v telo življenjska energija, nujna za ohranjanje življenja. Poleg tega je po tej tradiciji srčno središče povezano z visokofrekvenčnimi višjimi ravnmi obstoja, zato se človek mora naučiti misliti s srcem, če želi obvladati skrivnosti narave.

Srce se kot središče življenja na individualni ravni povezuje tudi z Zemljo kot središčem življenja na širši ravni. O tej ezoterični povezavi priča tudi presenetljiv podatek: znano je, da je Zemljina os nagnjena glede na ravnino svojega obračanja okoli Sonca tako, da raven Zemljinega ekvatorja ustvari z ravnjo ekliptike, eliptične zemljine orbe okoli Sonca, kot 23° 27’. Prav tako je znano, da je človeško srce pomaknjeno v levo stran telesa, manj znano pa je, da vrh srca z navpično osjo hrbtenice zapira kot približno 23° 27’.

 

Pomembna spoznanja pri presajanju srca

Tudi izkušnje iz vsakdanjega življenja jasno kažejo, da je vloga srca neprimerno večja in da ga ni mogoče imeti samo za mehanično črpalko za poganjanje krvi po telesu. Vsakdo ve, da so odzivi srca na čustvena stanja močnejši in izrazitejši kakor odzivi drugih organov. Vsak od nas je že občutil pospešeno bitje srca ali morda tudi stiskanje srca, na primer ob močnih čustvih. Nihče občutka ljubezni ne povezuje s pljuči, z jetri in niti z možgani ne. Vsi imamo močan subjektivni občutek, da prihaja ljubezen iz srca.

Zdi se, da poseben pomen srca, ki ga zasledimo v religijski in ezoterični misli, simboliki in jeziku, danes potrjujejo tudi tam, kjer bi to najmanj pričakovali – v sodobni medicini, ob presaditvah srca. Odkar je južnoafriški kirurg Christiaan Barnard leta 1967 opravil prvo presaditev srca, je ta kirurški poseg zelo napredoval in ga danes opravljajo povsod po svetu. Toda počasi sta se ob teh presaditvah pokazali tudi dve temeljni značilnosti.

Prvič: raziskave kažejo, da telo od presajenih organov najpogosteje zavrne prav srce. Zavrača sicer tudi druge presajene organe, vendar je srce najbolj izpostavljeno nasprotovanju tujega obrambnega sistema. Če se spomnimo, da je v ezoteričnih naukih srce središče sebstva ali duše, ne glede na to, kako že imenujemo to bistveno prvino človeškega bitja, in da je najpomembnejša naloga srca prepoznavanje ne-sebstva, je zavračanje presajenega srca razumljivejše: vsiljuje se sklep, da je zavračanje tujega srca posledica boja med sebstvom in ne-sebstvom, pri tem so znani fiziološki mehanizmi zavračanja samo vrh ledene gore, ker so zgolj izraz tega boja na materialni ravni.

Drugi, še pomembnejši in zgovornejši je pojav, ko marsikdaj prejemalec s presajenim srcem vred dobi tudi del osebnih značilnosti darovalca, celo njegove spomine; to je spodbudilo razmišljanje, ali se morda s srcem ne prenaša tudi človekova duša. Oglejmo si nekatere primere.

 

Ali se prenaša tudi duša?

Leta 2008 je devetinšestdesetletni srečno poročeni Sonny Graham iz Vidalie, v ameriški zvezni državi Georgiji, naredil samomor s strelom v usta. Njegovo telo so našli v garaži hiše, kjer je živel z ženo Cheryl. Čeprav so prijatelji in soproga trdili, da pred tem ni kazal nobenih znamenj depresije, pa ta tragični primer ne bi bil nenavaden, če v Sonnyjevih prsih ne bi utripalo srce Terryja Cottleja, prvega moža Sonnyjeve žene Cheryl, ki se je trinajst let prej, triintridesetleten, prav tako ubil s strelom v glavo.

Zgodba, v kateri je Cheryl drugič na enak način postala vdova – in v obeh smrtih je prenehalo biti isto srce −, je nenavadna od začetka do konca. Zaradi hude okvare srca je Sonny leta 1995 zrl smrti v oči. Ob vsej negi in zdravljenju so mu zdravniki napovedovali največ šest mesecev življenja. Uvrstili so ga na seznam prejemalcev novega srca. Na njegovo srečo so ga z Medicinske fakultete univerze Južna Karolina obvestili, da imajo zanj primerno srce, in ga uspešno operirali. Po letu dni se je želel zahvaliti družini svojega darovalca za srce, ki mu je rešilo življenje, in je s posredovanjem Nacionalne agencije za presajanje organov navezal stik z vdovo Terryja Cottleja. Najprej sta si dopisovala, nato pa se tudi seznanila. Ob srečanju se je Sonny na prvi pogled zaljubil v mlado žensko, mater štirih otrok. „Ko sem jo prvič srečal,“ je povedal za krajevni časnik, „sem samo strmel vanjo. Čutil sem, da jo poznam že leta. Nisem mogel odvrniti oči od nje.“ In tudi pozneje je pripovedoval o močni ljubezni do nje. Čustva so bila obojestranska, kmalu sta se poročila, in ona se je preselila k njemu. Živela sta v srečnem zakonu s šestimi otroki iz prejšnjih zakonov in šestimi vnuki. Zato je Sonnyjev samomor pretresel vse, ki so ga poznali. Človek se ne more znebiti vtisa, da je bil vzrok nesrečnega Sonnyjevega dejanja prav presajeno srce. Tudi ljubezen na prvi pogled, ki jo je Sonny začutil, ko je srečal Cheryl, navaja na misel, da je nekdanje Terryjevo srce prepoznalo ljubljeno ženo.

To je le eden od številnih primerov, ki kažejo, da se skupaj s presajenim organom prenesejo tudi spomini, nagnjenja, značaj in druge značilnosti, nadarjenosti, okus glede hrane ali glasbe, nazori, stališča, želje … Najbolj znan proučevalec teh nenavadnih pojavov je dr. Gary Schwartz, profesor psihologije, nevrologije, psihiatrije, psihofiziologije in kirurgije – znan tudi po raziskavah mejnih področij znanega. Proučeval je izkušnje klinično mrtvih, medijev in druge paranormalne pojave. S sodelavci z Univerze Arizona je dokumentiral 70 prepričljivih primerov presaditve srca, od katerih je zaradi nenavadnih prenosov vsak izziv sodobni znanosti.

Spoznanja o srcu je pomembno prispeval tudi havajski znanstvenik dr. Paul Peasall (1942–2007), ki je leta 2002 v Near-Death Studies Magazine objavil izsledke svoje raziskave opravljene na 150 bolnikih s presajenim srcem, pod naslovom Changes in Heart Transplant Recipients That Parallel the Personalities of Their Donors (Spremembe pri prejemalcih presajenega srca, ki ustrezajo osebnostim njihovih darovalcev). Njegove raziskave so zbudile zanimanje kitajskih zdravnikov, ki so sprejemljivejši za alternativne metode in nove načine razmišljanja kakor zdravniki na Zahodu, in ti so organizirali sistematski monitoring bolnikov s presajenimi organi.

 

Prenos nagnjenosti, lastnosti, znanja

Američanka Sylvia Claire je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja prejela srce in pljuča osemnajstletnika, ki se je ponesrečil z motorjem. Po operaciji je začutila močno željo po pivu, piščančjih ocvrtkih in zeleni papriki – vsega tega pred operacijo sploh ni prenašala −, to pa je bila priljubljena hrana in pijača njenega darovalca. Ko je pozneje izvedela za njegovo identiteto, je napisala knjigo z naslovom A Change of Heart (Sprememba srca).

Dokumentirani so tudi še drugi primeri, v katerih je, podobno kot Sylvia, prejemalec novega srca prevzel lastnosti ali okus darovalca. Tako je na primer sedeminštiridesetletnik po presaditvi srca postal ljubitelj klasične glasbe, ki jo je prej preziral. Izkazalo se je, da je bil darovalec srca sedemnajstletni temnopolti violinist, ki je umrl v prometni nesreči.

Neki drugi prejemalec srca je začel jokati vsakokrat, ko je slišal peti pevko Sade, in sicer po operaciji, s katero so mu presaditi srce njenega oboževalca, neki odvetnik pa je nenadoma vzljubil čokoladice sniker, ko je dobil srce štirinajstletnika, ki jih je imel nadvse rad.

Med lastnostmi, ki so se prenesle s presajenim srcem vred, je bila tudi spolna usmeritev. Tako je devetindvajsetletna lezbijka in odvisnica od hitre hrane, ki je prejela srce devetnajstletne vegetarijanke, po operaciji ugotovila, da ji meso škoduje, kmalu pa se je zaljubila v moškega in se z njim poročila, saj je ugotovila, da je postala heteroseksualna.

Še bolj nenavadno je, da se s presaditvijo srca lahko prenese tudi konkretno znanje. Neki osemnajstletnik, ki je pisal poezijo, skladal glasbo na svoje stihe in te pesmi igral, je umrl v prometni nesreči, njegovo srce pa so presadili vrstnici po imenu Danielle. Leto dni po njegovi smrti so njegovi starši našli posnetek pesmi, ki jo je mladenič napisal in tudi zložil glasbo zanjo pod naslovom Danny, My Heart Is Yours! (Dani, moje srce je tvoje!). Začeli so poizvedovati, kdo je prejel sinovo srce in prišli v stik z Daniello. Presenečeni so odkrili, ne samo da ji je ime tako kot osebi v sinovi pesmi – prav presenetljiva prerokba! – temveč da tudi spontano igra in poje nekatere od sinovih pesmi, ki jih prej nikakor ni mogla slišati, saj jih sin ni objavljal.

 

Zločin rešen v sanjah

Poseben primer je bila rešitev zločina na podlagi presaditve srca. Osemletni deklici so presadili srce desetletnice, ki je izgubila življenje v nepojasnjenem zločinu. Kmalu po presaditvi srca je začela osemletna deklica sanjati hude sanje, v katerih se je dogajal umor. S psihiatrovo pomočjo – k temu jo je odpeljala mati, in je bil sprva zelo skeptičen – so o zadevi obvestili policijo. Na podlagi dekličinega opisa so morilca prijeli in ga tudi obsodili. Deklica je zelo natančno opisala, kako je zločil potekal, kje se je zgodil, opisala je celo zločinčev videz in oblačila, ki jih je nosil.

Umora darovalca se je spominjal tudi bolnik, ki so mu presadili srce policista, ki ga je s strelom v obraz ubil človek, podoben Jezusu. Tri leta po operaciji je prejemalec novega srca sanjal, da vidi Jezusa, svetlobni blisk in je imel občutek, kot da mu je začel goreti obraz.

Skupaj s srcem se lahko prenese tudi umetniška nadarjenost. Upokojeni menedžer, triinšestdesetletni newyorčan William Sheridan se je pridružil terapevtskemu tečaju risanja in slikanja, ki so ga priredili v newyorški bolnišnici Mount Sinai Hospital, v kateri je čakal na presaditev srca. Toda izkazalo se je, da za to vrsto umetnosti sploh ni nadarjen. Njegove risbe so bile podobne risbam majhnih otrok. Po besedah Beth de Furie, voditeljice tečaja, bi njegove risbe težko označili za umetniške. Toda že nekaj dni po presaditvi srca je na svoje presenečenje in presenečenje okolice, Sheridan začel odlično risati in slikati v slogu naivnega slikarstva in pri tem pokazal izredno nadarjenost. Kljub predpisom o anonimnosti darovalcev, se je Sheridan kmalu seznanil z materjo darovalca, 24-letnega Keitha Nevillea, navdušenega amaterskega slikarja, ki je umrl v prometni nesreči. V pogovoru s Sheridanom je povedala, da je bil sin umetniška duša, ki se je za slikanje začel zanimati že kot majhen otrok. Hvaležni Sheridan je pozneje spoznal, da ni dobil samo nadarjenosti, temveč se mu je izboljšala tudi osebnost. Postal je pozornejši do drugih in sočutnejši.

Z danes prevladujočim krutim racionalnim svetovnim nazorom res ni lahko razumeti in še manj sprejeti, da se skupaj s srcem lahko presadijo tudi darovalčeve značajske značilnosti in celo spomini. Kljub temu pa žal še zmeraj večina znanstvenikov in zdravnikov vztrajno trdi, da je srce samo črpalka in da je središče človekovega uma, zavesti in duše – če sploh priznavajo njen obstoj – v možganih. Vztrajajo pri svojem in trdijo, da so prej omenjeni pojavi le izjeme. Dr. Gary Schwartz je na podlagi raziskave ugotovil, da se ob presaditvi srca zgodi sprememba osebnosti v 23 odstotkih primerov. Dr. Gary Schwartz in še nekaj pogumnih in sprejemljivih znanstvenikov so postavili teorijo celičnega spomina, po kateri se spomini skladiščijo ne samo v možganih, temveč v vsem telesu, torej tudi v vseh njegovih organih, zavest, torej tudi vsa človekova duševnost z značajem vred, pa je posledica skupnega sinhronega delovanja vseh živih celic. Vsi človeški organi so prežeti z doživetimi čustvi, mislimi, nagnjenji in drugimi psihičnimi dejavniki, zato se s presaditvijo organov lahko delno prenesejo tudi te značilnosti – tako rekoč prvine duše. Prof. dr. Schwartz pravi: “Ko se organ presadi prejemalcu, se mu z njim prenesejo tudi informacije in energija, shranjeni v tem organu, saj so celice v vsakem telesu medseboj povezane. To se lahko zgodi tudi pri presaditvi ledvic, jeter in celo mišic. Zgodbe, do katerih smo prišli, so povsem prepričljive in konsistentne.”

Zmeraj znova se potrjuje, da so mitološke in simbolične predstave iz davnine resnične, globoko vsajene kolektivne predstave človeštva – Jung bi rekel arhetipi –, ki skrivajo in tudi razkrivajo globljo in višjo raven resničnosti, nedostopno razumu: kompleksna razmerja višjega reda med stvarmi in pojavi, večinoma neznanih sodobni znanosti, ki izražajo bistveno zgradbo vesolja in smisel, ki se skriva v njem. Zdi se, da je skrajni čas, da sodobni človek znova odkrije ta nekdanji pogled na svet, to pa lahko stori samo, če odpre srce. Ali ni prav to, da so bolezni srca in ožilja na vrhu seznama vzrokov smrti v današnjem svetu, zanesljivo znamenje, da je pri ljudeh sodobne civilizacije, predvsem zahodne, srce bolno? In ali ni zato čas, da najresneje prisluhnemo prastari modrosti, ki jo je čudovito izrazil Jezus v znanem Govoru na gori: “Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali.” (Mt, 5,8)

Milan Gligorijević-Gaon; objavljeno v revije AURA, maj 2012, št. 273

Fotografija: Bigstockphoto.com