Resnica ni v zavesti, ne v razumu, resnica je zgolj v ljubezni.  S. N. Lazarev

 

Hindujska legenda pravi, da se je nekoč bog Višnu bojeval z demonom Muro. Ko je boj boga utrudil, je ta sklenil, da se bo odpočil od dolgotrajnega boja. Demon je nameraval Višnuja ubiti, ko bo ta počival. Nepričakovano pa se je iz božjega telesa izvilo dekle in ubilo demona. Hvaležni bog jo je imenoval Ekadaši, ker se je prikazala na enajsti dan po polni luni, in ji obljubil, da bodo vsakomur, ki se bo postil na dneve ekadaši, po njeni zaslugi odpuščeni grehi in njegova karma bo lažja.

Ekdasai ali ekadashi je sanskrtska beseda, izpeljana iz besed eka, ki pomeni eden, in dasi, ženske oblike besede dasa, ki pomeni deset. Dan ekadaši je torej enajsti dan po polni luni ali mlaju in po navadi sta dva dneva ekadaši na mesec. Na dneve ekadaši (v Indiji posvečene bogu Višnuju, bogu, ki ohranja in upravlja celotno vesolje) se Indijci postijo, obiskujejo templje in se posvečajo duhovni dejavnosti.

Kako se postiti na dneve ekadaši

Indijski sveti spisi Vede svetujejo, naj se post ekadaši začne že dan pred samim dnevom ekadaši, na tako imenovani dašami (deseti dan po polni luni ali mlaju), ko je priporočljivo zaužiti le en obrok, in nato naslednji dan, na dan ekadaši, preiti na celodnevni post. Post se konča naslednji dan zjutraj, na dvadaši, dvanajsti dan po polni luni ali mlaju. Kdor se na dan ekadaši ne zmore popolnoma postiti, lahko zaužije zjutraj in zvečer sadje ali mleko, ne sme pa uživati žit, riža, stročnic, različnih kosmičev, medu, mesa, začimb in alkohola. Jedi ni priporočljivo jesti s kovinskih krožnikov ali posod. Poleg tega na te dneve ni dobro striči las ali se briti, mazati z oljem, naporno telovaditi ali naporno delati. Človek naj bi te dneve namenil le duhovnosti, molitvi, meditaciji, branju duhovnih knjig, petju duhovnih pesmi in podobnemu, delal dobra dela in pomagal bližnjemu.

Pomen naravnih ciklov

Vse v naravi se spreminja, večina naravnih pojavov se spreminja ciklično. Ti cikli pa niso pomembni samo za naravo, temveč tudi za človeka. Če človek ve, kaj mu spremembe prinašajo, se jim lahko prilagodi in tako laže živi. Naravne ciklične spremembe niso samo materialne, temveč zadevajo tudi energijo: ljudje zaznamo prav spremembe energijskih tokov in se nanje odzovemo. Znano je na primer, da se stanje duševnih bolnikov in duševno počutje večine ljudi poslabša spomladi in jeseni pa tudi ob luninih menah. To se dogaja zato, ker vsaka energijska sprememba pomeni, da se staro ruši in nastaja novo. Ruski zdravilec N. S. Lazarev je opazil, da takšni odzivi ne nastanejo ob vrhuncu neke spremembe kot bi pričakovali, na primer na dan polne lune ali mlaja, temveč že dva do tri dni prej. Že tedaj človek začuti napetost, ker se v njegovi duši ob spremembi energijskih tokov poveča stres. Če se v dneh pred spremembo človek posti in odpoveduje, meditira ali moli, se spremembi prilagodi laže kakor če tega ne bi počel, ker se bolj poveže z božanskim in zato bolj harmonično prehaja skozi spremembo, jo tako laže premaga in tudi nadaljnje življenje je boljše.

Še večje energijske spremembe nastanejo v naravi in živih bitjih na prehodu letnih časov. To so opazili že naši predniki in spoznali, da je treba te spremembe pričakati čim bolj sproščeno in veselo, zato so večino velikih praznikov slavili prav tedaj. Spomladi so praznovali pomladno enakonočje (21. marca) in tudi zdaj je največji krščanski praznik, velika noč, prav v času, ko se narava prebuja iz zimskega spanja. Zanimivo je, da se datum velike noči določa po prvi spomladanski luni in ni vezan na natančni datum Jezusovega križanja (ta naj bi bil po zgodovinskih virih tretji ali sedmi april). Velike spremembe v naravi so tudi ob sončnih obratih (solsticijih, poletnem od 21. do 23. junija, zimskem 21. ali 22. decembra) in jesenskem enakonočju (23. septembra). Tudi božič je ob zimskem sončnem obratu.

Lazarev opozarja: če človek ob spremembi naravnih obdobij in pojavov, torej ob kakršni koli spremembi energijskega toka, ni veder ali radosten, bo pozneje veliko pogosteje zboleval in mu usoda ne bo naklonjena. Že naši poganski predniki so se ob spremembah veselili, saj je bilo to zanje naravno in nujno, da bi preživeli in ne bi izgubili energije. Častili so poganske bogove, pozneje pa so te navade ohranili tudi monoteisti in molili k Bogu, saj so tako veliko laže premagali stres in očistili dušo.

Če človek čuti ljubezen in veselje in se navadi obračati na presežno, božansko, laže prehaja skozi obdobja sprememb, njegova duša se čisti. Zakaj se Kristusovo vstajenje ne praznuje na določen dan, kar bi bilo razumljivo? Ker je naša človeška energetika povezana z luninimi menami. Ko luna raste, narašča tudi naša energija. Spomladi pa ne doživljamo samo spremembe lunine mene, temveč tudi spremembo letnega časa. Energija narašča s podvojeno močjo, sledi močan energijski skok. Če smo v tem obdobju usmerjeni na zadovoljevanje svojih nižjih potreb in ne k veselju in duhovnosti, se to po Lazarevu vse leto kaže v povečani nagnjenosti k boleznim in slabi usodi. Če pa spomladanski energijski skok preživimo tako, da se usmerimo na presežno, božje, ustvarjamo v svoji duši red, in si tako ustvarjamo temelje za dobro zdravje in normalno usodo. Zato so ob zamenjavi energijskih ciklov zelo pomembne molitev, meditacija in radost v duši. To je navsezadnje pomembno tudi ob slovesu od tega sveta, saj je umiranje najhujši stres, ki ga je treba prebroditi.

Prav zdaj, pred spomladanskim obdobjem, pred večjo energijsko spremembo, je pomembno, da prebudimo v duši radost, se veselimo, vendar ne ob kosu kruha. lenarjenju v postelji ali spolnih užitkih. Veselimo se možnosti, da se lahko naša duša obnovi, da lahko zaznavamo božjo voljo v vsem ter vsako bolečino in nelagodje sprejemamo z razumevanjem in ljubeznijo. Spomlad je čas, da se duša uredi, kajti to vpliva na vse leto, na naše otroke, na položaj v državi. Namen posta ni le doseči vitkost in zdravje, in tudi ne prisiljevanje Boga, naj nam podelil zdravje ali blaginjo, temveč to, da se človek nauči ohranjati ljubezen tudi v slabih razmerah, četudi se »podira svet«, saj bo to v časih, ki prihajajo, čedalje pomembnejše.

Napačno razmišljanje je bolezen naše civilizacije

Porabniška družba postaja čedalje bolj odvisna od zadovoljevanja svojih instinktov in se oddaljuje od modrosti in razumevanja. Lazarev pravi, da je podobna svinji pod hrastom, ki spodjeda drevesne korenine, ker je zanjo pomembno samo to, da pride do žira. Bolečina in ljubezen pomagata človeku premagati odtujenost, in potem postane modrejši, vidi vzrok in posledico ter začenja razumevati, kako naj ravna, da bo lahko jutri preživel. Človek, ki si naredi zalogo za to, da bi preživel zimo, to zalogo tudi pametno porablja in ne poje vsega, kar je shranil, že jeseni, ker sicer ne bo preživel zime. Naša civilizacija pa sproti uničuje svoje zaloge in noče niti slišati, da se bliža zima. Kaj je torej najhujša bolezen današnje civilizacije? Napačno razmišljanje. Nihče ne vidi in ne želi videti, kako so dogodki povezani.

Današnja ateistična civilizacija, ateistična po svojem bistvu, čeprav naj formalno ne bi bila takšna, je obsojena na propad, ker ne more presoditi vpliva svojega ravnanja. Da bi zadeve razumeli, je treba odgovoriti na nekatera vprašanja, Lazarev pa pravi, da je na vsa mogoča vprašanja odgovoriti že iz enega zornega kota. Zakaj? Ker so v temelju vseh fizičnih procesov informacijski procesi. V Bhagavatgiti in Vedah je bilo že zdavnaj zapisano: Najprej je zamisel, potem vse drugo, in enako beremo tudi v Svetem pismu: »V začetku je bila Beseda«. Zdaj tudi znanstveniki čedalje bolj ugotavljajo, da to drži. Vse se najprej zgodi na subtilni ravni, šele potem se pokaže v energijskem polju in nato v materiji. Da bi torej razumeli, kaj se dogaja, se je treba opreti na univerzalni algoritem razumevanja, ta pa je ljubezen.

Težava je danes tudi v tem, da tisti, ki naj bi vodili svet in nas, tako imenovana elita, nima morale, poštenosti. Že Marx je dejal, da kapital ne pozna pojma morale, temveč samo pojem dobička, zato je človek s takšnimi nazori pripravljen na kakršen koli zločin, kadar se mu obeta visok dobiček.

Ni skrivnost, da naša Zemlja in civilizacija umirata. Edina rešitev je sprememba miselnosti, pogleda na svet. Če se človek ne spremeni, ne moreta pomagati ne ekonomija ne politika.

Daja Kiari; objavljeno v reviji AURA, februar 2013, št. 282

Fotografija: Bigstockphoto. com