Dr. Danijel Rebolj ni značilen rektor za slovenske razmere. Drzna trditev, saj osebno poznam samo nekaj rektorjev (mojih nekdanjih profesorjev s fakultete), delo drugih pa iz medijev. Vseeno je to prevladujoč občutek, ki ostaja po pogovoru z njim. Skupaj s svežino zamisli, drznostjo prijemov, kritičnim pogledom, zmernim in treznim optimizmom ter vizijo. Stvarmi, ki jih danes na vseh ravneh družbenega življenja močno primanjkuje in se jim, kljub drugačnim izjavam, nekateri še vedno upirajo in se jih celo bojijo.

Dr. Danijel Rebolj je človek, ki je v Sloveniji zasejal zamisel za »seminar idej zunaj škatle« (Out of the box seminar). Pomembno vlogo je imel tudi pri tem, da je Slovenijo še drugič obiskal njegova svetost Tenzin Gyatso, dalajlama. Nazadnje je dr. Rebolja neakademsko občinstvo lahko poslušalo na dobro obiskanem dogodku Vdihnimo navdih – Poglejmo na osebne in družbene izzive iz druge perspektive, ki ga je letos poleti pripravil Studio 12 v Ljubljani. Dr. Rebolj je požel veliko odobravanje poslušalcev. Po eni strani zaradi svojih zamisli, po drugi zato, ker je, ne glede na akademski status, svoje zamisli delil v neznačilnem okolju. Iz občinstva smo lahko slišali tudi mnenje, da postaja v zadnjem času mariborska univerza avantgarda slovenskih univerz. Prijazno je privolil v pogovor za revijo Aura, ki je v duhu informacijske družbe 21. stoletja potekal po skypu.
Na svoji spletni strani se predstavite takole: »Kolesar po načinu življenja, idealist glede smisla in namena našega obstoja (smisel življenja je v spoznavanju, učinek je kreativnost), verjamem v vsepovezanost življenja, vesolja in vsega ostalega. Doma v Mariboru, oče dveh čudovitih sinov, poročen z mladostno ljubeznijo, ki še kar traja. Profesor gradbene in prometne informatike na Univerzi v Mariboru, gostujoči profesor na Univerzi Stanford, University College Cork in Univerzi Novi Sad. Zanimajo me digitalni modeli gradbenih objektov in procesov, zadnje čase pa predvsem graditev iz nano v metrsko področje s pomočjo bionanorobotike. To pa še zdaleč ni vse … «

Je »biti kolesar« vaša prva identifikacija?
Zagotovo ni prva identifikacija, je pa zelo vidna, saj se vsaj dvakrat na dan peljem na kolesu, v službo in domov, in ko je moj bicikel pred rektoratom, večina ljudi ve – aha, rektor je v pisarni. (Smeh) Pravzaprav ni ravno identifikacija, je pa način življenja. Kolo se mi zdi res eden boljših izumov človeštva, ker je tako dobro uravnotežen. Je imeniten mehanizem, zaradi katerega si mobilnejši, obenem pa še telesno dejaven. Steve Jobs je nekoč rekel, da je računalnik kakor kolo za um, pospeševalnik uma. Tako je tudi kolo pospeševalnik naše mobilnosti, ob tem da ohranja kondicijo. V tem pomenu računalnik ne ohranja nujno kondicije uma, odvisno sicer, za kaj ga uporabljaš, ampak skoraj bi rekel, da večinoma ne.

Med tremi pikicami na koncu vaše predstavitve se skriva tudi to, da pišete pesmi. Nekatere ste objavili v prvi slovenski on-line oziroma internetni reviji.
Res je. (smeh)

Ampak nedvomno se vidite trenutno predvsem v vlogi rektorja mariborske univerze. Kdo ali kaj je pravzaprav rektor univerze, kaj počne, kakšno odgovornost ima, komu je odgovoren?
Univerza je zagotovo ena najpomembnejših ustanov današnje družbe. Na podlagi vsebin in programov, s katerimi se srečujejo študentje, skoznje nastaja nova podoba sveta in sodobne družbe. Rektor univerze pa je oseba, ki je po zakonu odgovorna za vse, kar se na univerzi dogaja – za zakonitost, verodostojnost diplom, za kakovost študija. To svojo odgovornost potem malo porazdeli med prorektorje in dekane. Kot neke vrste direktor podjetja. Oziroma bolj kot menedžer je akademski starešina.

Kaj vas je spodbudilo, da ste na mariborski univerzi začeli »seminarje idej zunaj škatle« in kaj je bistvo teh seminarjev?
Ideja za seminar se je porodila med mojim bivanjem na Stanfordu, kjer so seminarji eden najbolj dinamičnih načinov širjenja novih spoznanj in idej. Tudi na naši univerzi so seminarji, vendar jih je malo in še ti so praviloma ozko specializirani in redko sežejo prek meja kateder ali fakultet. Povprašal sem nekatere kolege, kaj menijo o bolj odprtih, interdisciplinarnih seminarjih, ki bi omogočili predvsem predstavitev novih, drznih idej raziskovalcev, idej, ki sežejo iz škatle in odziv je bil nadvse dober.

Kaj je mišljeno s »škatlo«?
Škatla je običajen, utečen, vkalupljen način razmišljanja, ki je značilen za večino posameznikov in celotno družbo. Zunaj škatle pa pomeni nekonvencionalno, ustvarjalno razmišljanje in nove ideje. Tako, da se osvetljujejo zamisli z različnih zornih kotov, širijo obzorja in povezujejo področja.

Zdi se, da veliko pozornost pri svojem delu namenjate ustvarjalnosti.
Res je. Raziskave ustvarjalnosti so pokazale, da imajo otroci velikanski ustvarjalni potencial, vendar se ta ob srečanju s šolo, njenimi pravili in standardi, ki jim mora otrok ustrezati, neverjetno zmanjša. Po moje je vredno vložiti veliko truda v to, da prebudimo v študentih otroško radovednost raziskovanja. To je nekaj, kar smo v preteklosti zelo zanemarjali. Potem lahko študij in spoznavanje postaneta radost. Saj spoznavanje je v bistvu radost. In smisel.
Bili ste tudi pobudnik in gibalo prve konference »zunaj škatle«, ki je pod naslovom Inovativni načini, kako izboljšati kulturo življenja potekala na mariborski univerzi med 15. in 18. majem 2012. Med 29 svetovno uglednimi ustvarjalci, misleci in znanstveniki z vseh področij človekovega intelektualnega ustvarjanja so bili tudi trije Nobelovimi nagrajenci: njegova svetost Tenzin Gyatso dalajlama, Muhammad Yunus, oba dobitnika Nobelove nagrade za mir, ter Jean-Marie Lehn, dobitnik Nobelove nagrade za kemijo.

Od kod zamisel za tak dogodek? Kako vam je uspelo zbrati toliko pomembnih osebnosti ?
Ideja je nastala spontano, kot sinteza »seminarjev iz škatle«, pri kateri smo že razmišljali o nekakšnem letnem povzetku seminarjev, na katerem bi se predstavile najboljše zamisli minulega leta, in obiskom nobelovcev, ki ga je Maribor napovedoval že dalj časa kot enega osrednjih dogodkov Evropske prestolnice kulture 2012. Pri tem je treba prejšnjemu županu Francu Kanglerju ob vsem, kar je zakuhal Mariboru, priznati, da je imel neverjeten občutek za n. s. dalajlamo. Očitno ga je ta pritegnil s svojo razsvetljenostjo. (Smeh). Dovolj zgodaj smo sestavili odličen organizacijski in programski odbor, ki ga je vodil kolega prof. dr. Marko Robnik, sicer priznan fizik. Prav on je na konferenco pritegnil več izjemnih naravoslovcev, sicer pa je bila konferenca namenjena najširšemu spektru mislecev in radovednežev.

Zelo pomembni se vam zdijo tudi odnosi. Kako ste zadovoljni s profesorji, študenti in z Ministrstvom za izobraževanje?
V zadnjih dveh letih, odkar sem rektor, so se na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport, kot se zdaj imenuje, zamenjali štirje ministri. Tako ni najlaže delati. Na splošno pa je žal premalo razumevanja za izobraževanje, sploh pa za visokošolsko izobraževanje, ki mora pomeniti ne samo izobraževanje, temveč tudi raziskovanje. Po drugi strani se bojim, da imajo tudi profesorji premalo razumevanja za to, kaj je univerza ter kakšni sta vloga in odgovornost profesorjev.

To so lahko za koga krepke besede. Kaj predlagate glede tega?
Pred tridesetimi, štiridesetimi leti je bila univerza eminentna ustanova, ki so jo ljudje v univerzi in tudi tisti zunaj nje bolj spoštovali kot danes, in to z razlogom, in tudi delovali so spoštljivo in odgovorno. Potem se je zadeva v nekem obdobju napihnila – nastala je inflacija programov, razpisnih mest in tudi profesur. Posledica tega je nujno padec kakovosti. Torej nismo zgradili ustreznih mehanizmov, ki bi zagotavljali kakovost ljudi.
Naš habilitacijski sistem (izvolitev profesorjev na delovno mesto na univerzi, op. p.) je takšen, da so postavljena neka merila in kdor jih izpolnjuje, napiše vlogo in praviloma ni razlogov, da ne bi bil habilitiran. Na Univerzi v Mariboru menimo, da to ni samoumevno. Če hoče kdo biti redni profesor, mora biti vsaj tako dober, kot so najboljši izredni profesorji, ali vsaj tako dober, kot je večina rednih profesorjev. Zadeve smo začeli gledati bolj celostno in upoštevati potrebe programov, ki jih izpeljujemo. Nasprotovanje je strašansko, saj je kaj takega za Slovenijo nezaslišano in nekako ni zaželeno.

Je v tujini tako zelo drugače?
Seveda. Razpisi so odprti, predvsem za redne profesorje, so praviloma mednarodni in postopek izbire je izjemno skrbno voden. Traja nekaj mesecev, od nastopnih predavanj, pogovorov s temi in onimi, predstavitvijo programa, kaj bo kdo naredil na tej in oni univerzi. Potem se odločijo in najboljšega izberejo, drugim pa se zahvalijo. Pri nas pa je tako, da vsak, ki izpolnjuje formalna merila, lahko dobi tudi pripadajoče mesto.

Kaj pa vpis na univerzo? Vsak dan poslušamo, da je študentov preveč, da ne najdejo zaposlitve.
Tako kot je zdaj, so pri nas vrata na univerzo preširoko odprta, razpisanih mest je skoraj več kot študentov ali kandidatov, razen na nekaterih fakultetah, ki praviloma potem tudi prosperirajo. Vse to je škoda tudi za študente, ker preprosto niso vsi sposobni končati študija. Saj bi bilo lepo in − kot je nekoč dejal Tony Blair− bi bilo dobro, da bi imel vsak izkušnjo univerze. A to je, kakor bi rekel, da naj bi imel vsak izkušnjo in bil en dan pilot letala. Res pa je, da ni vsak nadarjen za študij, preprosto ni. Potem je velika frustracija za študente, ki začnejo nekaj študirati in vidijo, da to ni zanje, da je prezahtevno, prenehajo hoditi na predavanja ali med njimi berejo časnike in podobno. To nikakor ne deluje dobro.
Tudi vpisni postopek je pri nas zelo dvomljiv. Če pogledamo dobre univerze drugje, imajo za vpis praviloma zelo zahteven postopek. Zelo pomembno je motivacijsko pismo kandidata, zakaj bi rad študiral prav na določeni univerzi. Izbirni postopek ni samodejen − profesorji se posvetijo skoraj vsaki prošnji, vsakemu študentu posebej. Na Stanfordu, na primer, sprejmejo vsakega desetega. Potem imajo res zelo motivirane študente, ki imajo neko že pridobljeno znanje in so sposobni študij dokončati. Zato tudi malokdo ne konča študija.

Zdi se, da poznate marsikaj dobrega in uporabnega iz svojih izkušenj na ameriških in drugih evropskih univerzah.
Na ameriških univerzah mi je všeč to, da v prvem letniku še nisi nujno odločen za študijski program, ampak imaš neke vrste pripravljalni letnik, ko študiraš različne predmete, ki si jih izbereš sam. Res, da je to tam neka nuja zaradi srednjih šol, kakršne imajo, ampak tudi če se vpišejo na določeno fakulteto, imajo v prvem letniku tako na široko zastavljen program, da se šele potem lahko odločijo kaj bo kdo študiral.
Pri nas smo pa že takoj na začetku preveč profilirani. Poleg tega nimamo dobrih priprav pri vpisu, saj je vpisni postopek skoraj samodejni, odvisen od dobrega uspeha v srednji šoli. Zgodi se tudi, da se dijaki vpišejo tja, kamor so šli sošolci ali »kar nekam«. Poleg tega še vedno velja: pojdi študirat, da ti ne bo treba delati, vendar se to v zadnjem času spreminja. Mislim, da nam manjka dobrih srednjih in dobrih strokovnih šol. Univerze pa bi se morale malce skrčiti in sprejemati res tiste ustvarjalne talente, ki iščejo znanje in nekaj več. In se tudi kadrovsko in raziskovalno bistveno izboljšati. Ta delitev se bo morala zgoditi.
Rad bi omenil še primer iz Finske. Finci so se zavedeli tega, kako pomembni so učitelji, in to v celotnem izobraževalnem procesu, od osnovnošolskih do univerzitetnih. Med študijem na univerzi so začeli zelo selektivno izbirati študente, ki so se izobraževali za učiteljski poklic, ki je sčasoma postal veliko bolj cenjen. Pa niti nimajo tako dobrih plač. Ampak preprosto, učitelj je dobil neko vrednost v družbi, saj so tam zares najboljši. Tisti najboljši znajo potem odlično učiti srednješolce, znajo učiti osnovnošolce, in to je bistveno. Zopet, če se vrnemo na ministrstvo in na državo, temu se preprosto namenja premalo pozornosti. Premalo smo dosledni – tudi zato, ker si ministri tako hitro podajajo kljuke.

Kakšno znanje potrebujemo danes in kakšno bomo potrebovali jutri? Časi se spreminjajo in zdajšnja mladina je drugačna od svojih staršev, univerza pa, se zdi, ostaja ves čas bolj ali manj enaka.
Bo kar držalo. Najstarejša, bolonjska univerza, je stara skoraj tisoč let, ustanovljena je bila leta 1088. Od takrat do danes se glede načinov in spremembe vzorca poučevanja ni kaj dosti spremenilo, se pa spremembe kažejo v zadnjem času, predvsem zaradi dostopnosti interneta.
Poleg vrednot, ki so mogoče bolj stvar vzgoje – čeprav osebno menim, da je tudi šola stvar vzgoje – je to težko napovedati oziroma tega nihče ne zna in ne more napovedati. Vendar čez pet, deset let, ko bodo zdajšnji srednješolci končali univerzo in se bodo novi vpisovali nanjo, gotovo ne bo šlo za ozko specifično, strokovno znanje, temveč bo to znanje povezano z občutkom za skupnost in s sposobnostmi za sodelovanje in z ustvarjalnostjo. V študiju bi bilo treba ohranjati pristno radovednost študentov in spodbujati njihovo ustvarjalnost in sodelovanje.

V zadnjem času se vedno bolj pojavlja učenje na daljavo, ki je zelo uspešno, prava revolucija.
Ta revolucija ni samo v tem, da se najde vedno več dobrih brezplačnih tečajev na spletu, t. i. »MOOC – massive open on-line courses«, ampak je veliko prizadevanja namenjeno modelu, da se bo za take predmete in priprave dalo dobiti certifikat, potrdilo. V tem vidim veliko priložnost, da si pridobijo znanje mladi, ki nimajo denarja za drage šolnine, ali pa so iz krajev, kjer univerz in drugih podobnih šol ni, na primer v afriških vaseh. Pogoj je, da imajo dostop do interneta. Na takšnih odprtih poučevanjih »on-line«, na primer na www.coursera.org je brezplačno na voljo nekaj več kot 360 predmetov. Na koncu sicer ne dobite diplome, dobite pa znanje vrhunskih profesorjev. Diplome in certifikati, ki jih univerze danes podeljujejo, izgubljajo vrednost – zato ker delodajalci postajajo čedalje manj pozorni na papir in precej bolj na znanje. Če bo nekdo skozi vse te možnosti, ki jih danes ima, stopal sam, ob mentorstvu profesorja in debatah z drugimi študenti, si bo pridobil tudi dobro znanje, s tem pa tudi dobre možnosti za zaposlitev.

Iz tega, kar ste povedali, se zdi, da se bosta vloga in pomen univerze v prihodnosti še spreminjala.
Univerze so večinoma v zadnjem času postale malce tehnokratske, ukvarjajo se bolj z ozkimi vprašanji, pa tudi če se ukvarjajo s kompleksnimi vprašanji, so ozko usmerjene v neke raziskovalne dosežke. Pa ne da bi bilo s tem kaj narobe, saj je raziskovanje in prenašanje tega znanja v bistvu značilnost univerze, malce pa se pozablja na družbeno odgovornost univerze, ki je po mojem bistvena. Kajti znanje je moč in moč je odgovornost. Univerze se te povezave: znanje – moč – odgovornost premalo zavedajo.

V čem je pri tem študentova in v čem učiteljeva odgovornost?
Tudi učitelji vse bolj prepoznavamo, da ko naš študent na izpitu »pade«, pademo mi sami. Ko bodo na koncu to dojeli vsi učitelji, bodo univerze postale veliko bolj odgovorne in boljše. Bistveno se mi zdi spodbujanje ustvarjalnosti, inovativnosti in sodelovanja. Več ljudi več ve, timsko delo je včasih tudi naporno, iskre se krešejo, a modrost skupnosti daleč presega modrost posameznika. Tudi iskrenost v odnosih je zelo pomembna.
Če bodo vsa odlična predavanja na internetu in bodo laboratoriji študentom na voljo, ali bo učitelj sploh še potreben?
Seveda. To bo nova vloga učitelja kot pomembnega usmerjevalca, ki ima več izkušenj in študente povezuje, usmerja in navdihuje. S tem se oblikuje tudi nova vloga univerze, ki dobiva zdaj nov pomen: na novo povezati profesorje in študente, hkrati pa odpreti vsa vrata in okna, ki jih univerza ima.

Ali imate pri svojem delu in v življenju kakšno vodilo?
Človek v življenju svoje vodilo tudi spreminja. Ampak trenutno mi je vodilo misel, ki sem jo nekje prebral, ne spomnim se, čigava je − mogoče boste vedeli vi −, ki pravi, »da naredi in spremeni, kar lahko, in se ne jezi zaradi tistega, česar ne moreš«. To zelo pomaga. Kajti zelo veliko stvari je, zaradi katerih te lahko boli glava, če se zaradi njih jeziš, če pa si vzameš trenutek in premisliš, ali lahko kaj narediš in ali je v moji moči – če je, prav, napiši predlog in ga pošlji. Če pa je nekaj, česar ne moreš spremeniti, je dobro tudi to vedeti. S tem si bistveno olajšaš življenje.

***
POGLEJ!
Si danes že pogledal v nebo?
Trenutek se odpre
tesnoba izhlapi
in vsakdanje misli
izgubijo svoj smisel.
Srce vdihne svobodo
in radost.
Si danes že pogledala v nebo?

Danijel Rebolj

 

Barbara Škoberne; objavljeno v reviji AURA 290, oktober 2013
Na fotografiji: Danijel Rebolj