Najboljše zdravilo za dobro telesno in duševno počutje je dober spanec. Iz izkušenj vemo, da si ne smemo dovoliti pomanjkanja spanja, kajti prav z ničimer ga ne moremo nadomestiti.

Kakovostno spanje s čim manj prebujanj pozitivno vpliva na človekovo umsko in telesno dejavnost čez dan. Zato spoštujmo zdravilno moč spanca, ki je dejaven in nadvse pomemben proces za normalno delovanje človeškega telesa. Med spanjem se ne zavedamo sebe in okolice, kljub temu pa lahko zaznamo močne čutne dražljaje, zaradi katerih se lahko prebudimo. Med spanjem namreč možgani ne spijo.

Vse naše življenje je prežeto z ritmično menjavo budnosti in spanja, ali kot pravi dr. Rudolf Steiner, s procesom razgraditve in graditve, z uravnoteženim menjavanjem dneva in noči. Razgraditvi nujno sledi obdobje obnove in graditve. Oboje poteka v spanju. Ko se zaradi razgraditve poruši ravnotežje v telesu, etrskemu (življenjskemu) telesu zmanjka moči za graditev in snovno telo oslabi.

Nespečnost in živčnost moramo razumeti kot napoved degenerativnih bolezni. Med boleznijo narava zahteva počitek in spanje, da bi se telo obnovilo. Spanje je torej mogočno zdravilo, naraven proces zdravljenja. Med mirnim spanjem, ki ga ne motijo čustvena doživetja, etrsko telo sreča svojega notranjega zdravnika, o katerem govori že Paracelzus.

V fiziološkem smislu se človek zaveda, ko je podnevi buden. Tudi spanje je stanje zavesti, a je zanj značilna drugačna dejavnost višjih ravni živčevja kakor v budnem stanju. Dr. Rudolf Steiner je na predavanju o egipčanskih misterijih (Leipzig, 1908) poudaril razliko med spanjem v prvem obdobju Atlantide in danes. Ko je Atlant v spanju izstopil iz svojega telesa, se ni pogreznil v nezavedanje. Vstopil je v morje duhovnosti, v svet božanskih duhovnih bitij, ki so bila ponoči okoli njega, današnji človek pa jih ne vidi več. Atlant jih je zaznaval kot svoje tovariše. Podnevi je prijateljeval z bitji nižjih območij, ponoči pa višjih. Tako je, četudi nejasno, živel v duhovni zavesti. In čeprav ni imel zavesti o sebi, je živel med božanskimi duhovnimi bitji.

Od dremeža do najglobljega spanca

Spanje ni enoten proces. V njem ločimo različna obdobja, ki se ciklično izmenjujejo. V mirnem obdobju spanja prehajamo od dremeža in plitvega spanja do najglobljega spanca, za katerega so značilni počasni možganski valovi visokih amplitud. V obdobju živahnega spanja opazimo hitre gibe zrkel, izmenjujejo se možganski valovi z nizko amplitudo, od alfa do theta.

Zdrav odrasel človek zaspi v desetih do petnajstih minutah potem, ko ugasne luč. Vsako noč se ponovi od tri do pet zaporednih ciklov spanja. Devetdeset- do stominutni cikli se na manj zaznavni ravni ponavljajo tudi med budnostjo. Med spanjem in med budnostjo so dejavni različni deli osrednjega živčevja, dejavnost posameznih možganskih predelov, jeder, je različna. V majhnem delu hipotalamusa sta poglavitni središči osrednjega cirkadiánega* spodbujevalnika ali notranje ure, ki uravnava večino cirkadiánih mehanizmov na vedenjski, fiziološki in biokemični ravni. Tudi po tradicionalni kitajski medicini deluje vsak telesni organ dve uri v dnevnem in dve uri v nočnem ciklu, torej s povečano oziroma zmanjšano energijo.

»Zadnji vlak z angeli«

 Znano je, da je spanje pred polnočjo bolj krepilno. Ure pred polnočjo štejejo dvojno. Če se odpravimo spat kmalu po dvaindvajseti uri, »ujamemo« obdobje najglobljega spanca med polnočjo in prvo uro. Ajurveda, ki govori o življenjskih ritmih, priporoča, naj bi zvečer odšli v posteljo med enaindvajseto in dvaindvajseto uro, vsekakor pa najpozneje do triindvajsete ure, ko odpelje »zadnji vlak z angeli«. Od dvaindvajsete do ene ure po polnoči se izloča rastni hormon, ki je pomemben v vseh življenjskih obdobjih, ne samo v otroštvu.

Kaj se dogaja z možgani med spanjem

Dokazano je, da so posamezni predeli osrednjega živčevja med določenimi obdobji spanja bolj dejavni kot med budnostjo. Tudi drugi organski sistemi med spanjem ne počivajo. Bitje srca in dihanje postaneta neredna, izločajo se hormoni (nekateri samo med spanjem, rastni hormon celo samo med globokim spanjem), sprostijo se mišice (le v živahnem obdobju spanja). Med spanjem rastemo, več je delitev celic, urejajo se spominske povezave.

Pomembne so povezave s češeriko, žlezo z notranjim izločanjem. Ta usklajuje telesne funkcije, tudi spanje, in izloča hormone, tudi melatonin, hormon teme, ki ima pomembno nalogo pri ohranjanju pravilnega ritma spanja in budnosti. Zadostna količina melatonina nastaja samo v temi, in to zagotavlja našemu telesu fiziološko zadovoljiv počitek. Že sam izvor besede melatonin (gr. melas, črn) nakazuje, da snov nastaja samo v temi.

Zakaj sanjamo

Možganska dejavnost je med obdobjem hitrega premikanja očesnih zrkel (aktivnim spanjem) skoraj v celoti usmerjena na sanje (86-odstotno). Po navadi si zapomnimo le sanje, ki jih sanjamo ob prebujanju.

Ena poglavitnih lastnosti možganov, človekovega spoznavnega ustroja, je, da skuša uganiti in dejavno razvozlati dogajanje v okolici. V budnem stanju nam zelo pomagajo čutila, ki neprenehoma posredujejo podatke o dražljajih iz okolja in tako omogočajo smiselna sklepanja. V spanju pa je čutni svet potopljen v morje nezavedanja, zato so odgovori nemogoči. Največkrat se v sanjah pojavljajo vsebine, ki so v človeku pustile močan vtis: nedavne prijetnosti ali neprijetnosti, dogodki, ki nas obremenjujejo ali razveseljujejo; želje in upi, ki gorijo v nas; strahovi, zaradi katerih le stežka zaspimo.

Tempelj tišine

 Telesno spanje je postalo stvarnost duše, sporoča globokoumna misel Hermesa Trismegista. Nočni počitek telesa osvobodi dušo, ki v časovno-prostorski razsežnosti ne najde prostora za počitek. Med spanjem pa se poda tja, kjer je valovanje številnih nasprotij ne more doseči: v tempelj tišine. Na tem posvečenem kraju jo nahrani esenca človekovega hrepenenja po vzvišenem, tu prejme bogate nauke iz univerzalne modrosti. Pri prebujanju prenese duša notranjo gotovost na telo in tako lahko spanje postane blagoslov za tiste, ki iščejo resnico.

Vrste sanj

Razločujemo troje vrst sanj:

– navadne sanje, pri katerih zaznavamo le odmeve iz dnevnega življenja, neobvladane vtise iz okolja ali lastnega telesnega stanja: nagonov, čustev, želja in strasti;

– jasnovidne, arhetipske sanje, pri katerih se lahko odpro nezavedni vrelci notranjega védenja; na astralni ravni se zvrstijo slike, ki se pozneje udejanjijo v življenju;

– sanje, ki duši pomagajo pri hoji po poti.

Ujetništvo v območju eonskih sil

Ezoterična literatura pojasnjuje dodatni vidik sanj. Razlaga, da snovno telo v spanju počiva, eterični dvojnik in astralno telo pa med spanjem izstopita in se nekoliko sprehodita po t. i. zrcalni sferi. To je posebno območje, ki ni vidno običajnemu očesu, vzporedni svet, onstranstvo, v katerem se po smrti razgrajujeta subtilnejši telesi: telo želja in miselno telo. V onstranstvo pa lahko astralno in miselno telo vstopita tudi med spanjem. Nočna zavest se torej lahko dvigne v območje, kamor ji budna zavest ne more slediti.

V območja, v katerih veljajo posebni zakoni − eonske sile, lahko vstopimo glede na vibracije svoje zavesti. To je ključ, ki odpira vrata v območja, vibracijsko uglašena s stanjem naše zavesti. Med spanjem pritegnemo eonske sile, ki nas noč za nočjo zadržujejo v t. i. območjih zmešnjave. Eonske sile si namreč prilastijo tisti del osebnosti, ki je uglašen z njimi. Tako se zjutraj zbudimo obteženi z dodatno tujo navlako. Človek je silno zmeden prav zato, ker njegovo življenje vodijo eonske sile in ga silijo v usodna dejanja.

Vpetost v kolo dialektike

Na snovno telo vpliva zlasti pinealna žleza − češerika, ki se s presnovo zelo dejavno ukvarja tudi ponoči. Vsebine, ki jih je osebnost v mikrokozmosu sprejemala in predelovala v času življenja, ostanejo na koncu njene življenjske poti odtisnjene v svetu mikrokozmosa. Nit človeške usode se torej ne pretrga, izkušnje prejšnjega prebivalca v mikrokozmosu se ob rojstvu novega znova vtisnejo v pinealni sistem. Tako se krepi vpetost v kolo dialektike, pravi nizozemski filozof in duhovni učitelj v knjigi Izvorna gnoza Egipta*. Smo žrtve vsakdanje in vsakonočne rutine, vsakdanjih navad, dodaja njegova duhovna sopotnica. Brezumne strasti in želje porajajo brezmejno zlo. Lahko vzdihnemo s Pavlom, ki pravi, »da dobrega, ki ga hoče, ne dela, dela pa slabo, ki ga noče.« Vendar pa lahko vsakdo osvobodi svoje astralno telo iz prijema astralnega življenjskega območja, in sicer tako, da se resnično usmeri na cilj. Kakor je rekel Pavel: »Vse zmorem v sili Boga, ki mi daje moč.« V spanju se torej lahko upremo fantomov zrcalne sfere.

Notranji mir: priprava na dobro spanje

 Pred spanjem se umirimo. Z višjim duhovnim območjem se lahko povežemo le v stiku z notranjim mirom, s svojim najglobljim bistvom, božanskim počelom v sebi, in z opustitvijo vseh napetosti dneva. Takrat lahko češerika v naš sistem pritegne sile duha, duhovne energije, ki nas spreminjajo in duhovno prenavljajo. Zjutraj se bomo zbudili v telesnem ravnotežju, naša duša bo naravnana na resnico, na stik z duhom. Budnost bo pomenila nenehno vez z ljubeznijo, ki izvira v duhovnem svetu. Pinealna žleza se bo odprla drugim energijam, vdihovali bomo drugačno prano, višje etre kakor v siceršnji naravi.

Budnost ne pomeni le budnosti telesa, temveč tudi duše. Prebujeni človek sliši glas notranjega védenja. Ne zakrkne svojega srca, temveč se dá voditi v novo deželo, nas pouči Pismo Hebrejcem. Prebujeni pozna mir osvoboditve, počitek, ki pomeni spremenjene zakone telesne narave in hkrati budnost duše. Poslovi se od stare usode in se poveže z božansko.

Da bi se vrnili v raj, v edenski vrt, v novo Zemljo, je treba siceršnjo zavest budnega stanja dvigniti na višjo raven. Šele višje stanje zavedanja je prava budnost, ki pomeni združitev z duhovnim svetom, s kraljestvom svetlobe in ljubezni.

Simon Jarej, objavljeno v reviji AURA št. 315, december 2015

Fotografija: Bigstockphoto.com

 

*Cirkadián -a –o = tisto, ki se pojavlja približno na 24 ur, op. p.

** Jan van Rijckenborgh, Izvorna gnoza Egipta 1, založba Rosa Ljubljana, 2005