Kenting Tai Situ Rinpoče je v verigi duhovne dediščine, ki se je začela v 11. stoletju, že dvanajsta inkarnacija velikega, v tibetanskem budizmu izredno pomembnega duhovnega učitelja. Je namreč eden izmed osrednjih voditeljev budistične duhovne veje kagju in glavni učitelj sedemnajstega karmape Gyalwanga, ki naj bi postal prihodnji duhovni voditelj Tibetancev. Rinpoče se je več let neutrudno prizadeval za medverski dialog, saj je v svetu opazil na tem področju disharmonijo: »Vernike različnih religij sem skušal pritegniti k sodelovanju – da bi se pogovarjali in poslušali drug drugega, se drug od drugega učili in se med seboj spoštovali. Prej sem se ukvarjal s tem, zdaj pa si prizadevam za medversko harmonijo z molitvijo.«

Že v zgodnjem otroštvu ste morali zapustiti Tibet in zbežati v Indijo. Se še spominjate svojega ranega otroštva v domači deželi? Kako ste živeli na Tibetu in kaj se je zgodilo z vami po prebegu v Indijo?

V Indijo sem prišel, ko mi je bilo pet let, zato se otroštva na Tibetu ne spominjam prav dobro. Najbrž se večina otrok ne spominja svojih zgodnjih let, ali ne? Še vedno pa vem za nekatere malenkosti, ki sem jih doživel med potjo v Indijo: vreme je bilo raznoliko, včasih je tudi snežilo, prepotovali smo različne krajine, ki so se mi zdele kakor nekakšne kulise ob poti … Sprva so nas spremljali širni gozdovi, potem prostrane travnate pokrajine, kjer se je paslo veliko živali: na tisoče ovac in jakov in na stotine konjev. Vsega se spominjam samo malo. In seveda velikih, zelo velikih jezer, ter prijetnih majhnih samostanov, tu in tam posejanih ob poti. Zelo živo pa se spominjam prestopa tibetansko-butanske meje na gorskem prelazu, imenovanem Monla Karchung. Na zasneženem prelazu je nekaj naših mul obtičalo v snegu, ljudje, ki so jih skušali izvleči, pa so še sami zastali v snegu. Potem so jim morali pomagati drugi … Malo pred prelazom smo se ustavili v tudi Lhodraku – tam smo videli devetnadstropno stavbo (stolp Sekhar Guthok), ki jo je Milarepa v enajstem stoletju zgradil za svojega učitelja Marpo. Te stavbe se sicer ne spominjam natančno, vem pa, da je lama, ki je skrbel zame in me nosil na rokah (umrl je lani), obkrožil najvišje nadstropje stolpa. Tam je tako zelo pihalo, da se je moral – če je hotel stolp obkrožiti – oprijemati stvari, ki so bile v bližini. Takrat sem bil zelo prestrašen.

Moj prvi spomin na Indijo je povezan z vlakom – iz njega je puhal velikanski dim. Veliko bolje pa se spominjam življenja v Indiji. Lame, ki so me pazili, so imeli s seboj le malo denarja in reči, zato smo na začetku težko živeli. Prebivali smo po številnih krajih, med drugim v Darjeelingu in Gangtoku. Končno smo odšli v samostan v Rumtek, ki ga je zgradil moj guru, njegova svetost 16. karmapa Gyalwang. V njem sem prebival devet let (od trinajstega do dvaindvajsetega leta). V tem času sem študiral, prejemal nauke, iniciacije in posvetitve. To obdobje je bilo zelo prijetno. Moja stara spremljevalca – meniha (lemi) sta imela sobo v pritličju in tam sta mi kuhala. Vsak dan sta mi prinašala hrano v gornje nadstropje, kjer sem živel. Tam sta bili dve sobi, pravzaprav dvosobno stanovanje, in v njem sem prebival jaz, moj učitelj in lama, ki je skrbel zame. Spodaj sta za nas kuhala moj glavni tajnik in kuhar; oba sta imela samo eno sobo. Vsak dan, potem ko sem se najedel, sem moral k pouku. Poučeval me je njegova svetost karmapa in številni drugi lame, ki jih je bil moj guru povabil k sodelovanju. Učila sta me tudi glavni khenpo, mojster budistične filozofije, in glavni varja, mojster, odgovoren za opravljanje budističnih obredov. Poučevala sta me tudi glavni mojster duhovnih plesov in glavni mojster recitacije budističnih obredov. Vsi so bili izredni. Tako sem postopno prejel vse vrste učenja in študijev. Slovnico sem že znal, študiral pa sem budistično filozofijo, obširno tantrično učenje in prejemal izročilo nepretrgane verige budističnega učenja in iniciacije. Vse to mi je večinoma podajal moj guru Vadžradhara, njegova svetost 16. karmapa (guru Vadžradhara pomeni, da je bil karmapa njegov glavni in najpomembnejši mojster – od njega ni prejel samo tantričnega učenja, temveč tudi neposredno izročilo o spoznanju narave uma – op. p.).

Samostan sem zapustil, ko sem bil star dvaindvajset let. Ker sem dokončal študij, so me povabili v Ladakh. Tam je neki rinpoče iz samostana Tarna na Tibetu (v preteklosti je pripadal tudi samostanu Palpung) zgradil samostan, in me povabil tja. Na poti v Ladakh pa so me ljudje iz tibetanske naselbine Bir (v indijski državi Himachal Pradesh) povabili, naj obiščem njihovo naselje. Takrat so mi podarili zemljišče, ki je od Bira oddaljeno le nekaj kilometrov. Zemljišče je bilo takrat prazno, vendar se mi je kraj zdel primeren, zato sem se tam naselil. V Bir sem prispel leta 1975 in tam kmalu začel graditi samostan Sherab Ling – že leta 1977 smo zanj priredili obred polaganja temeljnega kamna.

Katere dejavnosti opravljate zdaj najpogosteje?

Opravljam vse dejavnosti, ki naj bi jih opravljal tai situpa: poučujem, vodim duhovne vaje in se tudi sam neprenehoma izobražujem, študiram. Še vedno je namreč na tisoče besedil, ki jih moram vedno znova proučevati, da ves čas obnavljam svoje znanje. Pogosto poučujem tudi tibetanske menihe in nune, rinpočeje, lame, tibetanske ljudi in ter vse laike, ki pridejo k meni. Obiskujejo me tudi Evropejci, Azijci, Američani, Afričani in drugi. Pozimi učim tudi precej ljudi v New Delhiju in pogosto predavam – ker me povabijo – v nekaterih organizacijah, ustanovah, na univerzah. Vse delam po svojih najboljših močeh …

Ena izmed vaših dejavnosti je tudi medverski dialog. Zakaj se vam ta zdi pomemben in kaj ste želeli doseči s tovrstnim delovanjem?

Delovati sem začel leta 1980 in to počel vse do leta 1999. V delo sem vložil veliko časa in moči, saj sem v svetu opazil več znamenj medverskega neskladja. Ne vem sicer, koliko sem bil s svojim delom uspešen, ampak naredil sem toliko, kolikor sem mogel. Različne vernike sem skušal pritegniti k sodelovanju – želel sem, da bi se skupaj pogovarjali in poslušali drug drugega, se drug od drugega učili in se med seboj spoštovali. Prej sem se s tem ukvarjal dejavno, zdaj pa delujem za medversko harmonijo z molitvijo.

Kako se spominjate svojega srečanja s papežem Janezom Pavlom II.?

Bil je izredno prijazen, zelo blag. Všeč mi je bil kot osebnost: bil je tako zelo pomembna politična oseba, hkrati pa – vsaj kar zadeva mene – zelo odprt človek. Daroval sem mu Budov kip, in z njim je ravnal izredno spoštljivo. Lepo me je nagovoril in me spodbujal pri mojih dejavnostih.

Kako vas na splošno sprejemajo katoliški duhovniki v Evropi?

Zelo prijazno. Vsepovsod – v Franciji, na Irskem, v Vatikanu – so z menoj izredno ljubeznivi.

Ste med obema religijama – katoliško in budistično – morebiti odkrili kakšne skupne točke?

Navsezadnje je vse isto … Videti je sicer, da smo vsi razmeroma drugačni, oblačimo se v malce drugače obarvana oblačila, malo drugače ukrojene obleke, obrede opravljamo različno … Vendar si želimo istih reči: vsi bi bili radi srečni, nihče ne mara trpeti. Kakšna je torej končna rešitev te dileme? Vsaka vera išče te rešitve. V imenu drugih religij sicer o tem ne morem govoriti; lahko pa govorim o budizmu: princ Sidhartha je dosegel spoznanje dokončne osvoboditve iz trpljenja ali razsvetljenje – enako spoznanje skušamo doseči dandanes tudi mi ter postati to, kar je postal on.

Kaj menite o zahodnjaškem življenjskem slogu? Ali bi bili ljudje na zahodu – če bi vadili budistično prakso – kaj boljši?

Vsak življenjski slog – na zahodu, vzhodu, jugu, severu in v osrednjem delu – ima dobre in slabe strani. Seveda pa se z vadenjem budistične prakse lahko vsak življenjski slog izpopolni in izboljša.

Katere so posebno slabe strani zahodnega načina življenja?

Nekaj, česar ne morem razumeti (vendar ne morem reči zagotovo, saj ne poznam dobro zahodnega življenja, čeprav sem s poučevanjem dharme precej povezan s številnimi zahodnjaki), je to, da mi nekateri ljudje na zahodu pravijo, da se sovražijo, da se nimajo radi. Jaz in tudi drugi ljudje v naši kulturi imamo težave zato, ker se imamo še preveč radi, in to moramo premagovati. Kadar mi ljudje pravijo, da ne marajo sebe, še vedno ne vem natančno, kako naj se na to odzovem. Če ne marajo nekoga drugega, to vsekakor ni dobro; vendar to še lahko razumem. Ne morem pa razumeti, da ne marajo sebe … A veliko ljudi mi pravi tako. Ne vem, kaj s tem v resnici mislijo …

Kateri vidik budistične prakse bi zahodnjakom lahko najbolj pomagal izboljšati življenje?

Da bi poiskali rešitve tam, kjer so že, namesto da jih iščejo drugje! Rešitve za njihove težave so namreč že tukaj! Rešitev za svoje težave zelo verjetno ne bomo našli tam zunaj, saj resnična sreča lahko izvira samo iz notranjosti. Zunanje reči nas sicer lahko nekaj časa osrečujejo, sčasoma pa nas začno vznemirjati, saj si spet zaželimo nekaj drugega …

Zakaj se vzhodne religije širijo na zahod? Ali je s krščanstvom kaj narobe?

Tega ne vem. Na to ne znam odgovoriti. Prav zares. Mislim si pa tole: oseba, ki me je to vprašala, je zahodnjakinja, torej ve o tem precej več kakor jaz. Ker izredno spoštujem krščanstvo in poznam kar nekaj resničnih katoličanov, lahko povem, da so čudoviti ljudje.

Čeprav so Tibetanci izredno trpeli, so na splošno videti zelo srečni, zadovoljni. Na zahodu je življenje lahko in dobro, ljudje pa so pogosto zelo nesrečni. Zakaj?

Tudi tega ne vem. Lahko bi rekel, da so Tibetanci srečnejši zaradi budizma … Vendar pa je budizem zdaj razširjen tudi na zahodu … Torej v resnici ne poznam odgovora. Srečeval sem le posameznike, ki so bili nesrečni. Da, posamezniki so takšni. Kako je z ljudmi na splošno pa ne vem … Zato vam na to tudi ne morem prav odgovoriti. A rekel bi, da so nesrečni zgolj posamezniki. Na zahodu je namreč tudi veliko srečnih ljudi. O tem sem prepričan.

V svojih predavanjih ste omenili, da je težava zahodnjakov v tem, ker nimajo nobene resnične težave …

Tako bi lahko rekel za nekatere, ne pa na splošno – za zahodno prebivalstvo. Odgovora za večino torej ne poznam. S posamezniki je drugače: pravijo, da imajo težave, veliko težav. Ko pa jih po njih resno povprašam, spoznajo, da v resnici nimajo nobene.

Kaj lahko storimo, da bi bilo v umu zahodnjakov več radosti in zadovoljstva?

Morda je radost že v veliko ljudeh. Če pa niso radostni in zadovoljni, bi morali spoznati, da imajo v sebi dragoceno jedro/bistvo, in to je prvobitna modrost. Te modrosti ne moremo meriti s kakršnimi koli omejenimi, dualističnimi merili. Vsakdo od nas že ima v sebi najveličastnejše in najpomembnejše bistvo – niti zamisliti si ne moremo, kako izredno veličastno je! Budisti imenujemo to budova narava.

S kakšno vrsto meditacije si lahko na primer pomagamo, da bi dosegli izkušnjo budove narave?

Meditacija šamata bi pri tem gotovo zelo pomagala. Primerna je tudi za začetnike. Poznamo sicer izredno veliko meditacijskih metod, vendar vse niso primerne za vsakogar. Vse so sicer dobre, vendar pa nam koristijo le v posebnih okoliščinah. Najpreprostejša vaja je, da samo sedimo in se umirimo – te namreč ne moremo narediti ne premalo ne preveč. In tej vaji pravimo šamata – treba se je umiriti, počivati v miru. Počivanje v miru ima tudi drugačen pomen – umreti – vendar tokrat nisem mislil na to …

Pravkar sem vas nameravala vprašati nekaj o smrti. O njej namreč ne govorimo prav veliko in videti je, da ljudje prav zato marsikdaj zelo trpijo. Kako lahko pomagamo umirajočim in kako naj se pripravljamo na umiranje in smrt?

Vse naše življenje je priprava na smrt. Prav za vsakega – kajti tako kot smo živeli, bomo tudi umrli. Nekdo, ki je živel smiselno, sočutno, zrelo, pozitivno, bo umrl mirno in zelo srečno. Tisti, ki niso živeli tako, pa bodo ob smrti izkusili veliko strahu, njihovo umiranje bo travmatično, ker se bodo spominjali svojega življenja. Prav zato je najboljša priprava na smrt to, da živimo pozitivno, osmišljeno, srečno, radostno, dobro, prijazno in harmonično.

Kako sta povezani vadba dharme (budizma in budističnih naukov) in človekova ustvarjalnost?

Za budista ni nič takšnega, kar ne bi bilo povezano z vsem. Umetnost je gotovo ustvarjalnost, vsaj kar zadeva mene – jaz namreč v umetniškem ustvarjanju zelo uživam in ta užitek je izredno pozitiven. Rad ustvarjam. Morda vadba dharme pripomore, da laže odkrijemo, da imamo v sebi veliko večje zmožnosti, kot smo si mislili … Z umetnostjo najdejo ljudje nov način izražanja. Izraz svoje notranjosti lahko tudi opazujejo.

Kaj menite o naši slovenski budistični nuni Ani Karma Wangmo?

Ani Karma Wangmo, Slovenka, budistka, vadi darmo prav zato, da bi vsem čutečim bitjem pomagala, da bi se znebili trpljenja. Prinaša jim radost in večjo modrost. Njena naloga je, da deluje v svojem trenutnem položaju med vsemi čutečimi bitji. Slovenci, tako ljudje kot vsa čuteča bitja, so razumljivo prvi, s katerimi bo navezala stik. Namen tega, da je budistka in budistična nuna, pa tudi namen njenega večletnega meditacijskega umika je v tem, da koristi in pomaga drugim.

Ali bi, prosim, našim bralcem sporočili kaj posebnega?

Vedeti bi morali, da si prav tako kakor vi vsako živo bitje v stvarstvu želi biti srečno. Nihče ne mara trpeti. To bi morali vedeti. Tudi vi ste eno od teh bitij, zato je spoštovanje drugih tudi spoštovanje sebe, škodovanje drugim pa škodovanje sebi. Ste del in delec vsega in vseh. Vsakdo pa je sestavni del in delec vas. Vse je namreč povezano.

***

Veriga duhovne dediščine Tai Situpa izvira iz daljne preteklosti, od bodisatve Majtreje, enega prvih učencev bude Šakjamunija – prerokovali so, da bo prav on naslednji buda, peti izmed tisočerih inkarnacij Bude. Ena od njegovih zgodnjih in pomembnih emanacij na Tibetu je bil duhovni učitelj Marpa Lotsava, učitelj Milarepe. Marpa je pripomogel k vnovični obuditvi budizma na Tibetu. Na svojih potovanjih v Indijo je skusil marsikaj. V Indiji je odkril Budove nauke in jih prevedel v tibetanščino ter oblikoval bistvo budistične tradicije šole kagju. Veliki indijski mahasidha Padmasambhava je v besedilu Zapovedani pečat prerokb natančno napovedal vsa imena Taj Situpovih inkarnacij (ki so iz življenja v življenje tesno povezane z inkarnacijo karmape). Prvi nosilec naslova Tai Situpa pa je bil Čokji Gjaltsen (1377–1448).

Dvanajsti Kenting Tai Situpa, ki se je leta 1954 kot Pema Donyo Nyinje Wangpo rodil v okrožju Paljul, v kraljestvu Derge, v vzhodnem Tibetu, je bil sin poljedelcev. Kot inkarnacijo Tai Situpa so ga prepoznali, ko je imel leto in pol, in ga ustoličili v samostanu Palpung, glavnem stanu Tai Situp, postavljenem v vzhodnem Tibetu. V zgodnjem otroštvu je moral zapustiti samostan in domovino ter zbežati v pregnanstvo. V obdobju begunstva je bil hudo bolan in se je celo bojeval za življenje. Okreval je šele, ko se je naselil v novem samostanu Rumtek, v Sikkimu, novem sedežu šestnajstega karmape. Potem je na prošnjo tibetanskih učencev, ki so se naselili na severu Indije, ustanovil samostan Palpung Sherab Ling, in v njem zdaj prebiva. To je njegov glavni samostan, zgrajen zunaj Tibeta.

Leta 1980 se je odzval vabilu evropskih budističnih organizacij in prvič obiskal Evropo. Pozneje je prepotoval še velik del Severne Amerike, Evrope, jugovzhodne Azije in Nove Zelandije – tam je poučeval budistično filozofijo in meditacijo. Leta 1984 je prvikrat po begu obiskal rojstni Tibet. Drugič ga je obiskal leta 1991 – takrat si je vnovič ogledal tudi svoj samostan Palpung. Med obiskom je posvetil več kot dva tisoč menihov in nun ter kitajskim oblastem predstavil predloge za obnovo, varstvo in širjenje tibetanske budistične kulture.

Dvanajsti Kenting Tai Situpa je znan umetnik in mojster kaligrafije, poleg tega pa tudi pisec številnih knjig, v njih poglobljeno pojasnjuje Budove nauke. Rinpoče tekoče govori angleško in sodeluje pri številnih medverskih in medkulturnih humanitarnih projektih. Leta 1989 je vodil romanje za dejavni mir in pozival ljudi, naj si dejavno prizadevajo za mir v svetu. Tudi pri prepoznanju 17. karmape Gyalwanga je imel najpomembnejšo vlogo, pozneje pa je karmapi prenesel tudi celotno izročilo duhovne dediščine mahamudre.

Tai Situ Rinpoče ima tudi v Sloveniji svoje središče za meditacijo in študij budizma – imenuje se Palpung Ješe Čöling (več o središču si lahko preberete na spletnem portalu www.palpung.si). Ta pomembni voditelj budistične duhovne veje kagju namerava v prihodnosti obiskati tudi našo državo.

Elena Danel; objavljeno v reviji AURA, avgust 2013, št. 288

Fotografija: Iz zasebnega arhiva.