Glede spomina vode, ene najbolj kontroverznih tem, se znanstveni svet deli na dva pola. Danes prevladujejo tisti, ki pojav zanikajo. Molekule vode so namreč obstojne nekaj mikrosekund, vodikove vezi pa le nekaj piko (10^-12) sekund.

Vsaka spojina, ki jo raztopimo v vodi, povzroči spremembo v njeni strukturi, to pomeni da se vodne molekule preuredijo. Struktura oziroma urejenost molekul vode pa naj bi se po odstranitvi motnje – tako pravijo trenutno uveljavljena dognanja – hitro povrnila nazaj v ravnotežno stanje.

Živi dokazi za spomin vode

Martin Chaplin, profesor z Londonske univerze South Bank, pa meni prav nasprotno: struktura vode se po motnji ne povrne takoj v ravnotežno stanje. Zanj so ledene skulpture in gibanje morskih valov »živi dokazi« za spomin vode. Vodikove vezi v ledu namreč obstajajo manj od mikrosekunde, pa vendarle ledene skulpture ohranjajo svojo obliko. In morski val lahko prečka ocean in ostane val, a se pri tem molekule vode ves čas izmenjavajo v skladu s prejšnjim dogajanjem.

Voda je bistvena za naš obstoj in povezana z vsemi vidiki našega življenja. Molekula vode je razmeroma majhna, in to ji omogoča, da intenzivno raztaplja mnoge snovi. Zaradi vsenavzočnosti – prekriva kar 75 odstotkov Zemljinega površja – je najbolj uporabljeno topilo. Je zelo netipična spojina. Zaradi toplotnega gibanja molekul bi morala biti v temperaturnem območju od 0 do 100 °C plin, ne pa tekočina. Gostota vode je največja pri 4 ° C, in ne pri tališču – kot pri drugih spojinah. Posamezne vodne molekule se z vodikovimi vezmi povezujejo v tetraedrično strukturo in se urejajo v gruče, te pa se ves čas razgrajujejo in znova gradijo. Prav gruče pa naj bi bile, po navedbah nekaterih znanstvenikov, razlog za večino pojavov, povezanih z vodo.

Vroče mešanice zamrznejo prej kot ohlajene

Eden izmed zanimivejših je učinek mpemba, ki so ga poimenovali po srednješolcu Erastu B. Mpembi iz Tanzanije. Erast je med urami gospodinjstva, ko je zamrzoval vroče in hladne mešanice sladoleda, opazil, da vroče mešanice zamrznejo prej kakor že ohlajene. O vzroku za to se je posvetoval s fizikom Denisom G. Osbornom, in ta je s poskusom njegove trditve potrdil. Še vse doslej niso našli popolne razlage za termodinamično neskladje, a ena izmed najverjetnejših je, da so gruče molekul vode v ohlajenih mešanicah zaradi manjšega toplotnega gibanja stabilnejše kakor pri vročih mešanicah. Zato je treba ohlajeno vodo podhladiti, da doseže tališče.

Gruče vodnih molekul se lahko oblikujejo tudi okoli raztopljenih molekul ali ionov in rabijo kot kristalizacijska jedra. Pri tem nastanejo klatrat hidrati – z uporabo rentgenskih žarkov jih je odkril grški raziskovalec G. S. Anagnostatos z Inštituta za jedrsko fiziko. Ugotovil je, da z oblikovanjem vodikovih vezi okoli ene ali več vrst molekul nastane kristalna struktura. Merila za oblikovanje klatratov so velikost in oblika kristalizacijskih jeder in tudi sposobnost vode, da oblikuje ustrezno mrežo vodikovih vezi.

Voda v bližini sten drugačna, kot na sredi posode

Čiste vode skorajda ni – vedno so v njej raztopljeni plini in ioni. Poleg tega jo vedno hranimo v posodah. Presenetljivo, vendar je znanstvenik z Washingtonske univerze, Gerald Pollack, odkril še en izjemen pojav: voda v bližini sten posode je drugačna od vode na sredini posode. Očitno je, da se molekule vode v bližini hidrofilnih sten uredijo in izpodrinejo vse druge v vodi raztopljene snovi, voda na sredini posode pa je manj urejena ter vsebuje raztopljene ione in pline. Urejena plast ob posodi je lahko debela tudi do polovice milimetra in včasih jo lahko vidimo kar s prostim očesom. Sestavlja jo lahko več milijonov med seboj urejenih plasti vodnih molekul. Pollack je pojav poimenoval »tekoča kristalinična struktura« vode: to pomeni vodo, ki ima v tekočem stanju podobno strukturo kakor kristal.

Koherentne in nekoherentne domene

Kakšno funkcijo bi lahko imeli tekoči kristali vode? Po mnenju kvantnega fizika iz Milana, Emilia Del Giudica, so to deli koherentnih domen. Po kvantni teoriji polja namreč obstajata dve vrsti domen v vodi, koherentne in nekoherentne. V koherentnih domenah so vodne molekule med seboj povezane z vodikovimi vezmi in vse oscilirajo s frekvenco, ki ustreza energiji za zbuditev elektronov. Molekule v koherentni domeni delujejo kot en sam organizem, saj si delijo skupno energijo. Na kolektivno gibanje molekul v koherentnih domenah lahko vplivamo s spreminjanjem zunanjega elektromagnetnega polja in tako »pišemo« v vodo. Koherentne domene naj bi bile celo primarni mehanizem, ki orkestrira delovanje bioloških molekul (npr. nukleinskih kislin in proteinov) v živih organizmih.

V nekoherentnih domenah so vodne molekule proste, zato se v njih snovi laže raztapljajo in potekajo reakcije. Koherentne domene »tunelirajo« elektrone v nekoherentne domene. Tuneliranje elektronov je pojav, ko delec, namesto da bi splezal na hrib in se spustil po hribu navzdol, ubere najbližjo pot kar skozi tunel v hribu. Ti elektroni se v nekoherentnih domenah vežejo na reaktivne kisikove zvrsti v vodi, kot na primer vodikov peroksid, in tako sprožijo verižne reakcije – te pa pomagajo koherentnim domenam, da dobijo energijo za nadaljnji obstoj.

Reaktivne kisikove zvrsti so v urejeni, strukturirani vodi zato, ker se voda vede kot polimer, molekula z visoko molekulsko maso. Polimeri pa se pri mehanski obdelavi, taljenju, zamrzovanju, hitrih spremembah temperature in drugih vplivih kemično spremenijo. Ti vplivi so drugače prešibki, da bi lahko sprožili kemične reakcije v molekulah z nižjo molekulsko maso. Mehansko energijo lahko koncentrirajo do tolikšne gostote, da se vezi med atomi začno cepiti. Pri tem nastanejo prosti radikali in reaktivne kisikove zvrsti.

Kaj je spomin vode

‘Spomin’ je torej lastnost vode, da ustvarja skupke ali gruče, ki so sposobni kodirati informacijo raztopljenih molekul. Posamezne molekule v gručah se sicer ves čas izmenjavajo, vendar pa je struktura gruč nespremenjena bistveno dlje kakor vodikove vezi. Z redčenjem, po raziskavah Vybirala in Voračka, gruče svojo obliko ohranijo in poveže se še več molekul vode, zato njihova velikost narašča. Ker pa se med intenzivnimi mehanskimi dražljaji gruče razgradijo, se njihova oblika oziroma informacija, ki jo nosijo, po trditvah kvantnega fizika Del Giudiceja ohrani zaradi osciliranja koherentnih domen.

Del Giudice trdi, da naj bi se med intenzivnim mehanskim stresanjem informacija prenesla v vodo z intenzivnim vzburjenjem fononov. (Fonon je kvantizirani način vibriranja trdnih kristalnih rešetk.) Prav fononi naj bi prenesli informacijo z donorskih molekul v vodo in s tem spremenili stanje osnovnega koherentnega elektromagnetnega polja vode. Pri stiku z organizmom pa to elektromagnetno polje vode povzroči enaka kvantna vzburjenja kakor donorska molekula. Se pravi, da jo imitira. Lep zgled za to je homeopatija, kjer je donorska molekula zdravilna učinkovina, ki jo izmenično redčijo in močno tresejo ter tako prenesejo informacijo o zdravilni učinkovini v vodo. Pri infopatiji, sorodni zdravilski metodi, pa na koherentno elektromagnetno polje vode vplivamo z električnimi pulzi, ki prehajajo skozi zdravilno učinkovino. Pri obeh zdravilskih metodah naj bi zdravilna učinkovina delovala kot medij za spreminjanje koherentnega elektromagnetnega polja vode oziroma kristalizacijsko jedro, okoli katerega se razvrstijo molekule vode v gruče oziroma klatrat hidrate.

Vsebina ni ravno pravljična, podobno kot ‘spomin’ vode ni nič kaj pravljičnega ali nadnaravnega. To je naravni pojav, ki v trenutni znanstveni paradigmi sproža vse preveč predsodkov in vse premalo uvida, podkrepljenega s kakovostno domišljenimi poskusi. A izjem je vse preveč, zato jih dolgo ne bo mogoče zanemarjati. Naj omenim le najbolj kričečo. Nobelov nagrajenec za medicino leta 2008, Luc Antoine Montagnier (nagrado je dobil za soodkritje virusa HIV), je septembra 2009 objavil morda prelomno študijo, v kateri je jasno pokazal, da določena zaporedja DNK generirajo elektromagnetne signale, ki spreminjajo strukturo vode. Tako so zgolj z ‘informacijo’ DNK mikoplazme Mycoplasma pirum (bakterija, ki deluje kot kofaktor v razvoju aidsa) sprožili dejavnost človeških limfocitov. Prvi avtor je s svojim delom in izsledki izkazal svojo znanstveno vrhunskost in omenjena študija preprosto ni delo pravljičarja.

Mag. Nada Verdel, univ. dipl. inž. kem. inž., objavljeno v reviji AURA november 2009, št. 243

Fotografija: Bigstockphoto.com