S prijateljico sva pili čaj. Vsaka je na svoji čajni vrečki dobila sporočilo. Moje je bilo: “Every heartbeat is a miracle.” (Vsak srčni utrip je čudež.) Pomen stavka se me je globoko dotaknil, saj je nekaj dni pred tem moj partner Hai doživel srčni infarkt. In to, da je njegovo srce še utripalo, se mi je res zdel čudež.

Ob Haiju sem se učila, kaj je ljubezen. O njej sem namreč imela – tako kot večina ljudi – povsem napačne predstave. In zaradi teh predstav, kakšen bi moral biti partnerski odnos, sem dolga leta dvomila, ali je Hai pravi partner zame. A z leti so se iluzije razblinjale in začela sem resnično ceniti, da imam ob sebi zvestega prijatelja in sopotnika, s katerim se skupaj prebujava iz iluzije osebnosti v resničnost bivanja. Končno sem tudi sama dozorela v osebo, zmožno ljubezni.

Pol leta potem, ko sva se odločila, da se bo preselil iz Belgije v Slovenijo, je doživel infarkt.

Ko ga je rešilni avtomobil z vklopljeno sireno peljal v bolnišnico (naravnost na operacijsko mizo), je pomislil: Kakšna izkušnja. Šel je vase, preplavil ga je mir, ta je odplaknil vse misli in čustva. Bil je v ničemer, v praznini, in v tistih trenutkih mu ni bilo pomembno, ali je živ ali mrtev. A je preživel. Njegov oče in stari oče sta oba mlada umrla zaradi infarkta, Hai pa ga je preživel in tako presekal ta vzorec družinske karme.

Prvi večer po prihodu iz bolnišnice je ob poslušanju nežne glasbe vstal in se s čisto majhnimi koraki začel premikati. Ob njegovem plesu mu je na obrazu žarela milina, poosebljal je popolno predajo. In izrekel je stavek: “Nedolžni časi.” Ko se je iz oči v oči soočil s smrtjo, so mu odpadle mnoge zamisli, povezane z besedo “moram”. Ostalo je le: “Dovoljeno mi je, da sem.” Ob tem se spomnim dela pesmi Počasni ples, ki jo je napisalo anonimno dekle, umirajoče za rakom: Bolje bi bilo, ko bi upočasnil./ Ne pleši tako hitro./ Čas je kratek. / Glasba ne bo trajala.

Pozneje je postalo še očitnejše, da ga je izkušnja res močno spremenila. Ob soočenju z lastno smrtnostjo je izgubil strah pred smrtjo. Predvsem pa je postal prizanesljivejši do sebe. Prej se mu marsikaj, kar je naredil, ni zdelo dovolj dobro. Sam sebi je bil največji sovražnik, saj je bil nenehno pretirano zahteven do sebe. In zaradi tega vzorca je med drugim iskal tolažbo tudi v cigarah. Po infarktu se je brez truda odpovedal tej škodljivi razvadi, ni je več potreboval. Ni se mu zdelo več potrebno dokazovati svoje vrednosti. Ni se več ubadal s pričakovanji, kakšno naj bi bilo njegovo življenje. Bolj ali manj se je prenehal ukvarjati s tem, kaj si mislijo o njem drugi. Prej je ves čas skušal biti prijazen, moder in razumevajoč, in zato seveda trd do sebe. Po infarktu ni več mogel niti želel potlačevati svojih čustev, vsaj ne za dolgo. Če je čutil nemir, ga je moral izraziti. Prav tako tudi jezo. Kadar je kdo prekoračil njegove meje, tega preprosto ni več dovoljeval. Postal je neposrednejši. Začel se je poslušati.

Moja sprememba

Seveda se je soočenje z morebitno izgubo močno dotaknilo tudi mene. Hvaležna sem bila za vsak nov dan, ki sva ga lahko preživela skupaj. Učila sem se sprejemanja, prepuščanja in zaupanja, da se bo zgodilo to, kar je namenjeno, da se zgodi. Z opustitvijo nadzora, je izginil tudi strah pred prihodnostjo in pogosteje sem bila navzoča v zdajšnjem trenutku. Vse bolj sem se tudi sprejemala takšno kot sem, vsiljeno mišljenje, kakšna bi morala biti, se je sčasoma razblinjalo.

Učila sva se sprejemati svojo minljivost v sebi, vsak po svoje. Nič več nisva toliko iskala potrditve in odobravanja drug v drugem, postajala sva čedalje samostojnejša. Na osebnostni ravni sva se odvezovala drug od drugega in se vse bolj povezovala na ravni duše.

Nekega jutra, približno mesec in pol po infarktu, sem med zajtrkom nenadoma z vsem svojim bitjem izkusila, kdo sem v resnici. Zavedela sem se svoje prave narave, nenehne navzočnosti zavesti. Takoj zatem sem začutila močan občutek v glavi – kot da bi se mi napolnila s svetlobo. Nehala sem jesti zajtrk, sedla v meditativni položaj in se prepustila procesu. Telo je bilo vroče in skozenj je tekel močan tok energije. Hkrati sem občutila, ko da bi imela v levi polovici glave, levi strani trupa in levi nogi plastično cev, skozi katero je tekla mrzla voda. Celoten proces je trajal precej dolgo, tako se mi je vsaj zdelo. In pozneje si razumsko nisem znala razložiti, kaj natanko se je zgodilo. Sklepala sem, da je bila leva polovica telesa deležna energijskega čiščenja blokad in s tem zdravljenja. Pozneje sem tudi zaznala, da se mi je izostrila intuicija. Leva stran telesa je namreč povezana z intuicijo, desna pa z osebnostjo.

Izkušnja me je spremenila, to sem opazila že isti večer. Zadremala sem v dnevni sobi, in ker Hai tega ni vedel, je z vso močjo odprl vrata sobe. Močan, nepričakovan zvok vrat me je prebudil iz spanca in telo je zadrgetalo od strahu. Isti trenutek pa sem tudi izkusila, da nisem ta strah in to telo, temveč duša. Telo je sicer dragoceno sredstvo, ki mi omogoča izkušati življenje na Zemlji, a moje resnično bistvo sega onkraj snovnega sveta in njegovih omejitev.

Strah sem torej še vedno občutila, spremenil pa se je moj odziv nanj. Nisem se poistila z njim, lahko sem ga opazovala kot del zemeljske iluzije, in to je bilo zelo osvobajajoče.

Takšno stanje je trajalo kakšnih deset dni, potem pa je počasi začelo bledeti. A opazila sem, da so se zunanji, vsiljeni koncepti, predstave in prepričanja še naprej postopno razblinjali, in vse bolj je prihajalo na plan moje pravo bistvo. Svoje karmične vzorce sem vse pogosteje doživljala kot prisilni program, ki usmerja moje misli in čustva. In bolj ko sem izkušala, da je moje resnično bistvo onkraj misli in čustev, manjši je postajal njegov vpliv. Laže sem se zalotila, da se na primer spet vrtim v starih strahovih, in si rekla: STOP! Prenehaj! In če nisem mogla ustaviti vrtinca misli in čustev, se mu nisem upirala, temveč sem ga sprejela. Ob tem se je napetost v meni sprostila, in to me je že na pol potegnilo iz njega.

Tudi pri prijateljici se mi je zgodilo, da mi je med jokom govorila o težavah v partnerskem odnosu, jaz pa sem jo videla kot svetlobno kroglo. Drama, v katero je bila vpeta njena osebnost, je bila nekaj, kar je bilo prilepljeno nanjo, a ni bilo povezano z njenim resničnim bistvom. Opazovala sem jo z nasmehom na obrazu, pozneje z njo podelila svoje videnje in jo tako podprla pri tem, da je vsaj za nekaj časa nehala izkušati svoj položaj kot popolno tragedijo.

Razpletanje vozlov

Moj in Haijev prijatelj in učitelj Jos pravi, da smo ljudje kakor šal z vozli. Vozli pomenijo osebnostne vzorce, ki nam preprečujejo biti. V številnih življenjih jih počasi razpletamo. Svoje karme ne moremo razrešiti v glavi, torej tako, da samo razmišljamo o njej. Treba jo je izkusiti, doživeti lekcije na svoji koži, in se učiti iz trpljenja in zmede, ki ju doživimo. Po res bolečih izkušnjah ne čutimo več potrebe po tem, da bi jih ponavljali. Tako se odvezujejo vozli na šalu. Kolikor več vozlov se razplete, toliko bliže smo si in bolj se sprejemamo. Vse manj iščemo potrditev v drugih in laže ostanemo v stiku s seboj, ko smo z drugimi. Ko razpletemo zadnji vozel, je naše karme konec. To ne pomeni, da postanemo popolni, saj popolnosti ni. Ne, to pomeni, da dopuščamo tako svoje zmožnosti kot tudi nezmožnosti in se učimo sprejemati vse, kar je v nas in okoli nas, natančno takšno, kot je, brez olepševanja in sodb. Naše zmožnosti prihajajo iz našega srca in so povezane s tem, kdo smo v resnici, nezmožnosti pa iz trebuha in so povezane z zamislimi, željami, potrebo po dokazovanju … A usmerimo se k svojim zmožnostim, k resnici, sledimo svoji intuiciji. Tako začnemo izkušati, kaj je resnično življenje. In če kdaj sledimo trebuhu ali željam, sprejmemo to brez obsojanja.

Ko smo v duši, osebnostno ne rastemo več. Duša ni rast, duša je bivanje. Do konca življenja še naprej likamo šal brez vozlov. Šal z gubami, svojimi nepopolnostmi. Likamo sebe in likamo druge − to pomeni, da jih podpiramo na njihovi poti k sebi. In v tem najdemo resnično radost.

Mateja Hana Hočevar, objavljeno v revije AURA, avgust 2011, št. 264

Fotografija: Bigstockphoto.com