V Indiji pripovedujejo lepo staro zgodbo o soncu in njegovem odsevu.

Sonce je vse dni bleščeče sijalo na jasnem nebu. Včasih so ga zakrivali oblaki, včasih ga niso, a sonce je sijalo dan za dnem. Sijalo je na svet pod seboj, njegovi svetlobni žarki so se dotikali vsega, svetili so tudi na mlakužo blatne motne umazane vode, a kot da se je niso dotaknili. V mlakuži ni bilo odseva sonca. Potem je nekega dne vrtnar začel mlakužo čistiti. Počasi in potrpežljivo je pobiral iz nje nabrano umazanijo in nesnago. Malo po malem je postajala mlakuža manj motna in voda v njej čistejša.

Iz dneva v dan je vrtnar čistil mlakužo. Sčasoma so se v njej pojavile ribe, vzcveteli so prvi lokvanji, na bregu so se spreletavale ptice in kačji pastirji. Mlakuža se je spremenila v čarobno malo jezero. In sonce? Še vedno je sijalo na jasnem nebu in gledalo na svet pod seboj. Nekega dne so se njegovi žarki spet dotaknili vodne gladine. Jezerska voda je bila zdaj popolnoma čista in mirna. Tako zelo čista in mirna, da se je sonce čisto nepopačeno odzrcalilo v njej. Pravzaprav med soncem na nebu in odsevom sonca na vodni gladini ni bilo razlike. Takrat je odsev sonca na vodni gladini presenečeno spoznal: Saj to sem jaz! To sonce na nebu – sem v resnici jaz!

Zgodba o soncu in njegovem odsevu je zgodba o duhovnem iskalcu in duhovni poti. Dolgo časa in potrpljenja na tej poti potrebujemo, da očistimo nesnago iz »mlakuže« naše osebnosti. Vendar se trud na vsakem koraku obrestuje. Ko postajajo naše fizično telo, čustveno-željna plat in razum ter celotna osebnost bolj prečiščeni in pretanjeni, se začne v človeku čedalje bolj zrcaliti odsev njegove prave duhovne narave, višjega jaza ali duhovnega sonca, njegove duše. Dokler nekega dne, proti koncu te poti, presenečen ne spozna: Hej, ta duša – to sem v resnici jaz!

Brez vztrajnosti ni napredka

O soncu in vetru govori tudi pravljica iz naših krajev. Nekoč sta se sonce in veter prepirala in merila moči, kateri je močnejši. Slednjič sta se sporazumela, da je močnejši tisti od njiju, ki bo prvi prisilil popotnika, da si bo slekel plašč. Najprej je poskusil veter. Na vso moč je začel pihati, toda popotnik se je z obema rokama krčevito zavijal v plašč, da mu ga veter ne bi iztrgal. Nato je veter še močneje potegnil in popotnika je še bolj zazeblo, pa je še tesneje ovil plašč okoli ramen. Zdaj je veter zapihal tako močno, da so se pripogibala drevesa in so se lomile veje. Popotnik si je zapel plašč od vrha do tal in tako zategnil pas, da mu veter ni mogel nič več do živega.

Potem se je veter pomiril in rekel soncu: »No, zdaj mu pa ti skušaj sleči plašč!« Sonce je posijalo, ogrelo zrak in popotnik si je odvezal pas in odpel vse gumbe na plašču. Kmalu je sonce tako toplo grelo, da je popotniku postalo v plašču prevroče. Slekel ga je in si ga vrgel prek rame. Tako je sonce dobilo stavo …

Sonce v pravljici premaga surovo moč vetra z vztrajnostjo. Tudi ta je še kako potrebna na duhovni poti, če hočemo napredovati. Pravzaprav je vztrajnost potrebna pri doseganju vseh ciljev, ki si jih želimo doseči v življenju. Pogosto imamo velike želje in čudovite zamisli, pa vendar se ne zgodi veliko, da bi ugledale luč sveta. Da bi jih uresničili, se jih moramo namreč lotiti. In potem – to je navadno še težje − pri njih vztrajati, dokler ne obrodijo sadov. Ne vreči puške prekmalu v koruzo, kot bi rekli naši stari starši.

Sonce je tudi prispodoba za pravično, nesebično ljubezen. Na vse, kar obstaja, sveti enako, na najlepšo rožo v vrtu in najbolj zanikrn plevel, ne dela razlik med njima. Podobno prava ljubezen ne dela razlike med lastnim in tujim otrokom, med bližnjim ali neznancem, enako mislečim ali nekom drugačnega mnenja ali življenjskega nazora, kot je naš. Vendar takšna ljubezen ni neumna. Je modra in inteligentna, vsakič pa se izraža drugače. Ničesar in nikogar ne spregleda in ne dopusti, da bi kdor koli imel na račun drugega manj. Enega najlepših spomenikov tej ljubezni je postavil apostol Pavel v znamenitem Pismu Korinčanom, ko je zapisal: Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva, ni nevoščljiva … (na koncu vsega) ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. Največja od teh pa je ljubezen.

Gajatri in Surja namaskar

V različnih duhovnih tradicijah je imelo sonce od nekdaj posebno vlogo. Dajalo je svetlobo in energijo vsemu bitju in žitju na planetu, omogočalo življenje – in če je bilo sonca preveč – je življenje tudi jemalo. Skoraj v vseh velikih religijah so ga ljudje poosebili in častili kot božanstvo vseh božanstev.

V hinduizmu na primer mu je posvečena ena najlepših in najstarejših manter, Gajatri mantra, ali na kratko Gajatri. Pravijo ji tudi mati vseh manter (če je Om, ali Aum, njihov oče). Za mnoge je Gajatri tudi molitev k tistemu, ki daje življenje, zato jo pogosto imenujejo tudi Savitri mantra (savitr je eden od izrazov, ki pomeni v sanskrtu sonce). Zapisana je v staroindijski Rigvedi, prvi izmed štirih Ved, ki sestavljajo najstarejše zapise indoevropske rase.

V Indiji jo milijoni hindujcev in budistov še danes uporabljajo ob nešteto priložnostih, najpogosteje ob sončnem vzhodu. Na spletu lahko najdete različice zapisov in še več različic prevodov Gajatri mantre, tudi načini petja se lahko malo razlikujejo med seboj, saj je Indija velikanska podcelina z različnimi jezikovnimi odtenki. Eden od njenih (krajših) prevodov bi lahko bil: Meditirajmo o veličini Tistega, ki je ustvaril vsemirje. Naj nam razsvetli naš um in nas vodi po poti pravičnosti.

Gajatri mantra je priljubljena tudi onkraj meja Indije, tudi pri nas boste v trgovinah z izbrano ponudbo lahko našli zgoščenke, na katerih je v različnih izvedbah, od tradicionalnih do sodobnejših zahodnih različic, ki jim nekateri ostro nasprotujejo. Mantre so navsezadnje sveta besedila in jih naj ne bi prepevali »kar tako mimogrede«, so prepričani.

Kar je Gajatri na ravni zvoka, in še veliko bolj na simbolni ravni, je Surja namaskar ali pozdrav soncu na ravni fizičnega telesa (surja pomeni sonce). Če vadite hatha jogo, ga dobro poznate. To je zvezni harmonični niz telesnih položajev, ki jih delajo obrnjeni zjutraj proti vzhodu, zvečer proti zahodu in pomenijo simbolični pozdrav soncu. Tisti, ki pozdrav soncu vadijo redno, vam bodo povedali, da pridobijo pri tem dosti več kakor zgolj dobro fizično počutje in zdravje.

Tudi stari Perzijci so častili sonce, kot Ra in Amon je bilo vrhovni bog mogočne civilizacije starih Egipčanov, stari Grki so častili sonce v podobi bogov Helija in Apolona in še bi lahko naštevali.

Ljudje na zahodu, v današnji znanstveni dobi pa sploh, sonca večinoma ne častijo na tak način, temveč ga proučujejo kot največje nebesno telo v našem vesolju. Poznam kar nekaj ljudi, ki vsak dan zgodaj vstajajo, da pričakajo sončni vzhod in sonce po svoje pozdravijo. Veliko jih ob sončnem vzhodu tudi meditira. Takrat in ob sončnem zahodu je v zraku posebna energija, posebna harmonična prana. Če meditirajo takrat, pravijo, da je dan potem drugačen. In ne samo to, oni so drugačni: mirnejši, bolj zbrani in z več energije. Bolj v stiku s seboj in bolj ljubeči. Kot da bi sonce na nebu podprlo moč njihovega duhovnega sonca – duše v njih, da bolj odseva čez dan.

Ne vem, kakšno bo vreme, ko boste to brali. Morda bo deževno, morda oblačno. Ko to pišem, je eden najbolj vročih dni letošnjega leta, ko se temperature bližajo 40 stopinjam. Limonada, sladoled, ventilator, klimatska naprava, senca, voda, to so stvari, ki se ljudem v teh dneh najbolj pletejo po glavi. Tudi sonce.

Če vas bo zamikalo zgodaj zjutraj vstati in pozdraviti sonce, tisto na nebu, pa čeprav morda skrito, in tisto, duhovno v vas z meditacijo ali kako drugače, vedite, da ne boste sami.

Barbara Škoberne; objavljeno v reviji AURA, avgust 2013, št. 288

Fotografija: Bigstockphoto. com