Katoliški študentski center Sinaj je v Mariboru tudi letos priredil Nikodemove večere, na katerih je med drugim potekala tudi okrogla miza z naslovom Kristjani in vegetarijanstvo. Gostje okrogle mize – Demitrij Osterman, dr. vet. med., Darja Škraba Krmelj, dr. med. spec. psih. in psihoterapevtka, biblicistka in uršulinska nuna, sestra dr. Snežna Vrečko ter dr. Andrej Marko Poznič, moralni teolog in župnik – so razpravljali o odnosu kristjanov do vegetarijanstva in o pravicah živali.

Voditelj okrogle mize, teolog in pater mag. Ivan Hočevar, je na začetku okrogle mize poudaril, da bodo ob tej priložnosti spregovorili tudi o stiskah, ki jih doživljajo živali. Gosta okrogle mize, veterinarja Demitrija Ostermana in specialistko psihiatrije in psihoterapevtko Darjo Škraba Krmelj, ki se hranita vegetarijansko, je najprej povprašal, zakaj sta postala vegetarijanca in koliko časa se že hranita tako.

Gospa Škraba Krmelj je povedala, da mesa ni nikoli marala: »Ker pa sem bila v otroštvu slabokrvna, so me prepričevali, da ga moram jesti – a potem mi je bilo vedno slabo. Pozneje pa so zdravniki odkrili, da sem bila slabokrvna zaradi preobčutljivosti za gluten … Zdravniki so se torej ves čas motili in me silili jesti meso. Hvala bogu, moja ljubeča in modra mama me ni k temu nikoli silila. Tudi vam priporočam, da otrok, ki nočejo jesti mesa, ne silite k takšnemu hranjenju. Pozneje, kot študentka medicine, sem se spraševala, zakaj človek zboli in trpi ter kakšen je smisel človekovega življenja. Te stvari sem tudi veliko proučevala, a moram reči, da medicina zdravnikov o prehrani ne pouči dovolj. O hrani, zeliščih in o naravni zdravstveni pomoči zdravniki vedo le malo. Ob poglobljenem študiju prehrane pa sem se prepričala, da se brez mesa lahko živi bolj zdravo. Vsi, ki imajo težave s holesterolom, povečanim krvnim tlakom ipd., pa bi morali mesno hrano povsem opustiti.«

Gospod Osterman je povedal, da je bil kot otrok sicer mesojedec, vendar je skušal jesti tudi vegetarijansko. Med študijem veterine pa je spoznal, kako slab odnos imamo ljudje do živali, in to mu ni dalo miru … »Čeprav sem se zavzemal za pravice živali, sem se najprej želel znebiti občutka slabe vesti …, potem pa sem postal vegetarijanec in se mesa kar odvadil. To se mi je zgodilo pred približno dvajsetimi leti, predvsem iz etičnih razlogov, saj preprosto nisem mogel jesti »svojih pacientov«. Pozneje pa sem spoznal, da je takšna prehrana tudi bolj zdrava.«

Sestro uršulinko, dr. Snežno Vrečko pa je pater Hočevar vprašal, ali je že kdaj razmišljala o tem, da bi postala vegetarijanka: »O tem nisem le razmišljala, nekaj časa sem tudi bila vegetarijanka, in sicer v najstrožjem pomenu besede, saj sem tako rekoč ves čas jedla le presno sadje in zelenjavo. Tako sem se hranila šest mesecev in med tem tudi ozdravela – nastavki za nekatere bolezni, ki so se mi že začeli nakazovati, so povsem izginili. Hkrati sem zelo shujšala. Zato sem sčasoma spet začela jesti mešano hrano, še vedno pa jem zelo veliko presne.« Dr. Andrej Marko Poznič, moralni teolog in župnik, po rodu iz Argentine, pa je dejal, da v njegovi rojstni domovini ljudje jedo veliko mesa in nimajo razlogov, da bi postali vegetarijanci. »Ne vem, zakaj naj bi spreminjal svoje hranitvene navade. Spreminja se le moj okus. Očitno sem edini od udeležencev tega omizja, ki res z užitkom poje zrezek …«

Razlike med vegetarijanstvom, dieto in postom

Pater Hočevar je razložil: »Ljudje se delimo na mesojedce, vsejedce, vegetarijance, vegance, presnojedce in pranojedce. Mesojedci jedo meso, vsejedci poleg mesa tudi zelenjavo. Vegetarijanci jedo zelišča, zelenjavo in tudi izdelke živalskega izvora, na primer mleko in jajca, veganci pa takšnih jedi ne uživajo. Presnojedci jedo samo presno sadje, zelenjavo in oreške, pranojedci pa živijo le od kozmične energije, torej ‘od zraka’. V pogovoru ob tej okrogli mizi se bomo osredotočili na vegetarijanstvo in na odnos kristjanov do takšnega načina hranjenja. Morda pa bi najprej razložili razlike med vegetarijanstvom, dieto in postom.«

O tem je Darja Škraba Krmelj povedala: »Vegetarijanstvo je usmerjenost, za dieto pa se odločimo iz zdravstvenih razlogov.« Dr. Andrej Marko Poznič pa pojasnil, kako je s postom: »Ljudje smo bitja, ki imajo dušo in telo, tadva pa nista vedno usklajena. Post je v vseh religijah sredstvo, s katerim duh pridobi moč, sposobnost, prožnost in stik z nadnaravnim. Zato je post vedno usmerjen v duhovno življenje in je sredstvo duhovnega življenja. Vse vere poznajo dobe praznovanja, normalnosti in posta. Post je odpovedovanje – odpovemo se nečemu, kar bi sicer smeli uživati, navadno hrani in pijači. S postom torej napredujemo v duhovnem življenju ali pa delamo pokoro za storjene grehe.«

Darja Škraba Krmelj je nadaljevala, kako pomembno je, da bi se naučili sprejemati različnost hranjenja. »Menim, da bi morali tudi zdravniki spoštovati odločitve pacientov, ki želijo jesti drugače. Ne bi se smelo dogajati, da vegetarijance kritizirajo, saj vsak človek sam najbolje ve, kaj mu ustreza. Ljudje smo različni: imamo različno telesno konstitucijo, različne krvne skupine, drugače delujemo. Zato lahko preskušamo, katera hrana nam najbolj prija. Tako najdemo pot k sebi. Dokazano pa je, da v telo ljudi, ki jedo zelo veliko mesa in se ne gibljejo dovolj, pride zelo veliko aminokislin in beljakovin, ki so prehude in jih zato telo prej ali slej ne more več porabiti. Poleg tega telo ‘zakisajo’, ga okvarijo, posledice tega pa so sladkorna bolezen, zvišan krvni tlak in holesterol. In te zdravstvene težave, ki niso znaki staranja, temveč znaki motenj, kažejo na preobremenjeni telesni sistem. Telo se ‘zakisa’, v njem se naberejo presnovki – meso je preveč koncentrirana hrana, da bi jo jedli v tolikšnih količinah kot počno ljudje to danes. V telo pride preveč beljakovin. Zato nastajajo bolezni srca in žilja, metabolne bolezni, sladkorna bolezen, povečuje se telesna teža in starostne motnje spomina so že nekaj vsakdanjega. Tudi rak debelega črevesja in rak danke sta neposredno povezana z mesnimi beljakovinami. Posledice uživanja mesne hrane so tudi utrujenost, tesnobna in depresivna stanja. Preskusite, kolikšna je razlika – kako drugače se počutite, ko se najeste mesa ali pa česa drugega …«

Živali čutijo in čustvujejo

Voditelj okrogle mize je vprašal: Ali živali čutijo? Imajo čustva, na primer strah, ljubezen? Demitrij Osterman je odgovoril: »Menim, da o tem ni treba razpravljati. Vsak človek ve, da bolečino čutijo. Enako velja za čustva, vendar jih živali izražajo po svoje. Težava je le v človekovem homocentričnem gledanju na živali – mi ves čas opazujemo živali skozi svojo prizmo. Živali bi morali gledati v njihovi celoti, to pa nam lahko uspe le delno. Zato ne moremo povsem determinirati trpljenja živali, saj gledamo nanj s svojega zornega kota, zato tudi pravimo, da živali ne trpijo. Do živali sem sočuten, ker sem človek in zato a priori lahko sočuten tudi do drugih ljudi. Moja superiornost nad živalmi mi omogoča, da sem sočuten do nekoga, ki je do mene inferioren. Živali vsekakor čutijo, so čustvena bitja, dojemajo strah, veselje in so človeku blizu.«

Pater Hočevar je nato povzel: »Če vzamemo v roke Sveto pismo, odpremo prvo Mojzesovo knjigo in si v prvem poglavju ogledamo 29. vrstico, lahko preberemo, kaj je Bog rekel moškemu in ženski, ki ju je ustvaril: Glejta, dajem vama vse zelenje s semenom, ki raste po vsej zemlji, in vse sadno drevje, katerega sadje nosi seme. Naj vama bo v hrano. Vsem živalim na zemlji, vsem pticam na nebu, vsemu, kar se giblje po zemlji in ima v sebi življenje, dajem v živež vse zelene rastline. V Svetem pismu torej na začetku ne zasledimo ničesar o mesu …« Dr. Snežna Vrečko je nato odgovorila: »Res je, Sveto pismo je zasnovano tako, da ima okvir – raj na začetku in na koncu, v prihodnosti. V tem raju so živali v harmoniji s človekom in imajo zelo pomembno, vzvišeno vlogo. Le v vmesnem delu Svetega pisma, tam piše o življenju na zemlji, nastopajo živali v različnih vlogah: živijo med ljudmi, služijo človeku (pisec jih daje človeku za zgled različnih lastnosti). Opisana je tudi njihova posebna vloga – nadomeščajo človeka v tem, kar bi moral storiti v razmerju do Boga – človek naj bi se Bogu daroval, ne more pa se darovati tako, da bi ubil sebe, zato daruje živali. Poleg tega se ljudje z živalmi hranijo, vendar meso uživajo le kot neki priboljšek in ne tako kakor danes. Izraelci so meso uživali redko: trikrat na leto, ko so morali v tempelj, poleg tega pa so zaužili še velikonočno jagnje. V začetku svetopisemski pisec obravnava temeljna vprašanja v odnosu med človekom in živalmi – ljudje in živali na zemlji so ustvarjeni na isti dan, to nam pove, da smo si z njimi zelo blizu. Obojim daje Bog tudi rastlinsko hrano. Med živalmi in človekom na začetku še ni bilo strahu, ta se je pojavil šele z vesoljnim potopom. Ljudje in živali naj bi živeli med seboj v miru. Podobni smo si in oboji različni od Boga.«

Cerkev in odnos do živali

Pater mag. Ivan Hočevar je še povprašal: »Kaj misli Cerkev o prehranjevanju in odnosu do živali. Nekateri pravijo, da peta božja zapoved (op. p. – Ne ubijaj!) zadeva tudi živali. Kaj mislite o tem, dr. Andrej Marko Poznič? Odgovor: »Zapoved Ne ubijaj!, ne velja za živali. Sicer pa sploh ne gre za prehrano, temveč za to, da smo krepostni in zmerni. Ljudje pri hrani pretiravamo. Zdravniki sicer pravijo, da smo ljudje vsejedci. Kristjani pa imamo svobodo, da načeloma lahko delamo vse. To je značilnost krščanstva, saj tudi jemo lahko vse. Po svetu ljudje jedo dobesedno vse. Misijonarji so na primer morali jesti tudi kobilice, ki so jim jih ponudili domačini. Vsaka kultura in pokrajina na zemlji je imela sebi primerno prehrano. Ko pa smo se začeli stapljati v globalizaciji, se je začela stapljati tudi naša hrana. A tista hrana, ki je lahko sredi puščave na primer koristna, v Ljubljani redi, in nasprotno. Bog je ustvaril človeka po svoji podobi in podobnosti – to je človekova odlika, in to podobo smo pokvarili. Sicer pa živali nimajo pravic, ker jih ne morejo zagovarjati in ker niso svobodne. Živalski svet se ravna le po nagonu, življenje živali je določeno z nagonom, zunaj območja svobode, ki nas, ljudi, lahko dela nosilce pravic in dolžnosti. Ljudje smo torej svobodni in prav zato imamo dolžnosti. Živali torej nimajo pravic, človek pa ima dolžnosti do živali. Zato se za pravice živali prizadevajo ljudje. Katere so naše dolžnosti do živali? Odgovornost imamo do živega bitja, ki nam daje skoraj vse. Govoriti o pravicah živali je napačno, treba je govoriti o naših dolžnostih do njih.« Demitrij Osterman pa je dodal: »Vem, da živali nimajo pravic. Vendar smo ljudje dolžni skrbeti za tiste, ki sami tega ne zmorejo.«

 Je bil Jezus vegetarijanec?

»Nekateri pravijo, da je bil Jezus vegetarijanec, ker se je družil z eseni, ti pa so bili vegetarijanci. Drugi pa se sklicujejo na Sveto pismo; iz nekaterih stavkov razberemo, da Jezus ni bil vegetarijanec,« je dejal voditelj okrogle mize. Dr. Snežna Vrečko je nato povzela: »Današnjega pojma vegetarijanstva ne moremo neposredno prenesti na antično dobo, kajti, kot smo videli, je današnji pojem vegetarijanstva nastal kot krik – zaradi prenasičenosti z mesom in zaradi posledic, ki iz tega izvirajo (slab vpliv na zdravje, mučenje živali, ekološka kriza). Današnje vegetarijanstvo je nastalo na podlagi dobromislečih ljudi, ki razmišljajo o tem, v kakšni krizo smo zašli. Človek antične dobe, kot vidimo v Svetem pismu, je meso jedel le redkokdaj (trikrat na leto v templju in za veliko noč). In tudi Jezus, ker je bil Jud, se je ravnal po tem. A Jezus je nadomestil starozavezno človeško darovanje živali s seboj, in darovanje živali se je potem končalo. Po Jezusovi smrti in vstajenju jagnje, ki je najnežnejše in najčistejše bitje, ni več žrtvena žival. Jagnje je v Svetem pismu, v knjigi Razodetja, edina podoba Jezusa, on pa je središče zgodovine. Na prestolu v nebesih namreč Jezus ni v človeški podobi, temveč v podobi jagnjeta. Jagnje je nadomestna žrtev za grehe drugih. Velika odlika Svetega pisma je, da v njem ni središče sveta človek, temveč Bog. Človek je včasih zelo majhen pred svetom in tudi pred živalmi. Čeprav je edini, ki je ustvarjen po božji podobi, ima dolžnosti, s katerimi naj bi potem glede na to, da je odgovoren Bogu, ravnal pravično tudi z nižjimi bitji.«

Na koncu pa je mag. Hočevar vprašal: »Zakaj katoličani za veliko noč še vedno jedo gnjat?« Dr. Andrej Marko Poznič je odgovoril: »Tako jemo v Sloveniji, v alpskem svetu, v Argentini takrat tega ne jemo. Tam praznujemo veliko noč v cerkvi, z velikonočno vigilijo, s svečo, ki jo opevamo, in s poudarjanjem luči in vstajenja. Hranjenje z velikonočno gnjatjo je torej le navada. In zakaj? Ker je treba za velike praznike jesti bolje. Velika noč se povsod praznuje z istimi obredi, vendar z drugačnimi navadami.«

 

Tara Novak, objavljeno v reviji AURA, december 2012, št. 268

Fotografija: Bigstockphoto.com