»Nikakor ne želim trditi, da bi se morali prav vsi preseliti na vas. Bolj kot to skušam poudariti, naj se v naše življenje znova vrnejo prave vrednote,« pravi njegova svetost Lokanath Swami iz Indije, avtor knjige in dokumentarnega filma Izgubljeno podeželje. Prepričan je, da je krizni svetovni položaj (težave, kot na primer ogrevanje planeta, zastrupitev vode in zraka, terorizem, naraščanje bolezni itn.) mogoče rešiti le tako, da spremenimo svojo zavest.

Kakšna je bistvena vrednost prvobitnega vaškega življenja za posameznika in človeštvo? Lokanath swami pravi: »Ljudje potrebujemo za preživetje hrano, vodo, zrak, čustvovanje, odnose – in prav to smo imeli včasih na vasi – v čisti, naravni obliki. Na kmetijah so pridelovali žita, zelenjavo, sadje, cvetje itn., torej vse, kar potrebujemo ljudje za zadostitev svojih temeljnih potreb. Pridelana hrana je bila biološka, saj takrat na vasi nismo poznali umetnih gnojil; polja smo gnojili s kravjim ali volovskim gnojem. Dandanes pa lahko opazimo, da so umetna kemična gnojila povsem oplenila, uničila in pokvarila rodovitnost in bogastvo prsti.«

Vaščani so imeli nekdaj tudi čisto, svežo, naravno pitno vodo. »Kot deček sem včasih pasel vole na travnikih, in medtem ko sem pohajal, sem si tešil žejo iz čistih vodnih izvirov in studencev. Tudi zrak na vasi je bil čist, prijetno ga je bilo vdihavati. Poleg tega smo gojili tudi pomembne človeške vrednote: spoštovali in ljubili starše in vse starejše ljudi. Takšno življenje je bilo dobrodejno za telo, um in tudi za dušo.«

Moj sogovornik se spominja, da so bili vaščani zdravi tudi na duhovni ravni. Večkrat so obiskovali templje, prirejali duhovna praznovanja – ta so vzdrževala, »hranila« njihovo dušo. »Na vasi je bilo tedaj zelo malo bolnih ljudi. Kar smo jedli in pili, je bilo namreč naravno, zdravo, bili pa smo tudi čustveno zdravi. Ko je zdravnik enkrat na teden prikolesaril v našo vas pogledat, ali kateri od vaščanov potrebuje medicinsko pomoč, navadno ni našel nikogar, ki bi ga potreboval … Odpeljal se je s ‘praznimi žepi’, razočaran. (Smeh)«

 Ali so vaščani bolj poduhovljeni od meščanov?

»Gotovo so bili ljudje v prvobitnih vaseh pobožnejši, imeli pa so tudi spoštljivejše navade kakor meščani. Lepše so se vedli in tudi medosebni odnosi so bili boljši. Živeli so preprosto, povezani z zemljo, in tudi njihove življenjske potrebe so bile preproste, zgolj temeljne,« razlaga moj sogovornik.

Na vaseh so imeli čas za Boga. v mestih pa ni bilo za to nikoli časa. Swami primerja mestno in vaško življenje takole: »Ljudje v mestih vstanejo, odhitijo v pisarno ali tovarno in tam delajo od devete do sedemnajste ure, domov se vrnejo izčrpani, potem pa sedejo pred televizor. Televizija je namreč pri mestnih ljudeh zavzela osrednje mesto. Na vasi (vsaj v mojem otroštvu) pa so kmetje, potem ko so opravili delo na polju ali travniku, obedovali skupaj. Potem so se zbrali v majhne skupine, peli slavilne pesmi ali recitirali verze iz Ramajane ali drugih svetih spisov. Zdaj pa je v središču življenja le televizija, ljudje ji namenjajo skoraj ves prosti čas, nimajo pa časa drug za drugega.«

Včasih so vsi družinski člani skupaj tudi molili, slavili Boga, zato so tudi za vedno ostali skupaj. »V družini, kjer vsi člani gledajo le televizijo, pa medosebni odnosi prej ali slej razpadejo – posledica tega pa je marsikdaj ločitev. Otroci v takšnih družinah so osamljeni, saj jim starši ne namenjajo dovolj časa – preveč so zaposleni z gledanjem televizije ali z opravki, delom. To je res pomilovanja vredno.«

V Indiji na podeželju še obstajajo t. i. razširjene družine, v njih živijo skupaj najmanj trije rodovi. Kakšna je prednost takšnih družin? »Moji trije bratje še vedno živijo skupaj pod isto streho (jaz sem se odselil, ker sem menih), skupaj kuhajo, jedo in slavijo Boga. Zakaj? Ljudje drug drugega potrebujemo, potrebujemo medosebno pomoč. Potrebujemo tudi starejše ljudi, predvsem zato, ker nam lahko dajo modre nasvete, ker lahko učijo otroke in mladino; otroci lahko starejše sprašujejo za nasvete in sledijo njihovemu zgledu. Starejši nam lahko pomagajo tudi denarno ali kako drugače. Ljudje smo namreč družbena bitja in pomembno je, da se družimo, skupaj molimo in praznujemo.«

Lokanath swami pravi, da so včasih otroke na vasi vzgajali vsi vaščani. »Kajti otrok potrebuje za vzgojo vso vas, in ne le družine. Potrebuje družino, sosede in vse vaščane – le tako lahko poteši vse svoje potrebe. Vas je otrokova ‘večja družina ali pridružena družina’. Če otrok takšne družine nima, lahko postane osamljen – temu pa navadno sledi samomor, saj ima takšen človek občutek, da ga nihče ne pozna, ne potrebuje, ne ljubi, mu ni mar zanj. Tudi v Indiji zdaj veliko mladih zapusti svojo veliko družino, ustalijo se v mestih, tam služijo denar in živijo samo še za stroji ali v pisarnah … Vendar pa tako ne dobijo tistega, kar potrebujeta njihov um in duša. Takšno življenje je namreč polno frustracij, zato si mladi velikokrat vzamejo življenje.«

Več ko zapravimo, nezadovoljnejši postajamo

Zakaj dandanes ljudi bolj privlači mesto, zakaj ne cenijo več vaškega življenja? Moj sogovornik meni, da je tako predvsem zaradi neutrudne propagande, ki skuša ljudi prepričati, da je »trava drugje bolj zelena, kakor pri nas«. Prav zato številni vaščani odhajajo v mesta, prepričani, da bodo tam srečnejši. Iz mest si žele oditi v velemesta, nato na zahod in nazadnje … na drug planet.

»Vendar sreče ne najdejo nikjer! Ves čas samo tavajo, iščejo, hitijo,« razlaga swami. »Ker se vsepovsod razglaša, da bodo srečnejši, če bodo imeli več reči, si nakupili tisto, kar jim ponujajo v veleblagovnicah, okusili še druge užitke – ljudje verjamejo, da jih bo to res osrečilo. Zaradi takšnega prepričevanja so številni vaščani prepričani, da bodo v mestih živeli lagodno in jim ne bo treba, tako kot na vasi, za preživetje trdo, fizično delati. V mestih pri delu res le ‘pritiskajo na gumbe’, tam delajo stroji samodejno – vendar pa pri tem oslabi njihovo telo, saj ga ne uporabljajo dovolj, zato velikokrat zbolijo. Zavedati se je treba, da takšno lahkotno življenje, v katerem imamo na voljo morda nešteto reči, in dobrine, ki jih neprenehoma oglašujejo mediji, ne prinaša sreče. Nazadnje se po navadi zmeraj izkaže, da ni vse zlato, kar se sveti!«

Morda smo ljudje postali tudi pohlepnejši in se podamo v mesta zato, da bi zaslužili več denarja? »Da, vsekakor! Ljudje si dandanes želijo čedalje več imetja, da bi lahko neomejeno zapravljali. A kaj se zgodi potem? V dokumentarnem filmu Izgubljeno podeželje je prikazano, kam nas pripelje takšno porabništvo; kolikor več porabimo, bolj nezadovoljni postajamo. In ker smo nesrečni, si kupujemo še več reči, misleč, da nas bodo vendarle osrečile … Vendar pa, nasprotno, postajamo še bolj nesrečni, nezadovoljni. To se seveda dogaja tudi zaradi našega pohlepa – nismo namreč zadovoljni s tistim, kar imamo, zgolj s tem, da je zadoščeno našim temeljnim življenjskim potrebam.«

Moj sogovornik razlaga, da so znanstveniki o tem opravili številne raziskave, in ugotovili: Čeprav je dandanes na trgu veliko več dobrin (televizija, alkoholne pijače in druge privlačne reči) kakor nekdaj, so ljudje dva- do štirikrat manj srečni in zadovoljni, kot so bili pred petdesetimi ali več leti. Tudi manj zdravi so – tudi to so pokazali izsledki številnih raziskav. Med drugim so razkrili, da so Američani najbolj bolni ljudje na svetu. Izsledki te raziskave me niso presenetili, saj v Združenih državah Amerike poudarjajo predvsem uživanje in porabništvo.

A v vedskih spisih si lahko preberemo, kakšne so posledice takšnega življenja: Več »materialističnega« užitka prinaša ljudem trpljenje. Trpljenje pa se izraža različno: s telesno ali mentalno boleznijo, z razkrajanjem družine in družinskih podjetij, z zanemarjanjem otrok, ki navadno rastejo zgolj z enim od staršev (starši se navadno ločijo), z zakonsko nezvestobo (moderno je, da ima danes vsakdo poleg zakonca, še dodatnega spolnega partnerja). »In to seveda ni ne civilizirano, ne pravilno, ne spodobno!« je prepričan Lokanath swami.

 Zmanjšajmo vsebino človekove »nižje narave«

Kaj bi državam koristilo, če bi več ljudi živelo na podeželju? »Nikakor ne želim trditi, da bi se morali prav vsi preseliti na vas. Bolj kot to skušam poudariti, naj se v naše življenje spet vrnejo prave vrednote, takšne, ki temeljijo konceptu, ki sem ga že omenil: preprosto življenje in razmišljanje na visoki ravni. Na konceptu, utemeljenem na zavesti Boga. Če sledimo temu konceptu, ne razmišljamo le o sebi, marveč mislimo tudi na druge, skrbimo zanje in za njihove potrebe. Če bi živeli tako, bi bilo na svetu manj pohlepa, jeze, poželenja, iluzij itn. Zmanjšala bi se torej vsa vsebina človekove ‘nižje narave’, saj so vse te stvari naši največji sovražniki in tudi sovražniki vse človeške družbe (ne glede na to, ali živimo na vasi ali v mestu). Te nizkotne vsebine človeške narave se je treba znebiti, zoper njo se je treba bojevati!«

Swami je prepričan, da ljudi ne bo treba posebno opogumljati, naj razvijajo dobro stran svoje narave. To se bo zgodilo samodejno: »Ko bodo ljudje spregledali in videli posledice sodobnega življenjskega sloga, se bodo začeli spreminjati. Na to jih bodo namreč napeljale številne naravne in druge nesreče ter razdejanje. Ljudje na Zahodu že opažajo takšne reči: zaskrbljeni so zaradi planetnega segrevanja, številnih zdravstvenih težav in slabih dogodkov, ki jih zdaj ne zmorejo več nadzorovati. Spoznavajo, da so te težave ‘alarmni zvonec’, ki bi ga morali slišati, razmisliti o tem, kar se dogaja, presoditi način življenja, kakršnega imajo in spremeniti življenjske navade, vrednote idr.«

Torej se bomo teh stvari učili po težji poti … »Da. Videti je, da bomo le tako zmogli spremeniti svoje življenje. Tudi v vedskih spisih je zapisano nekaj podobnega – ni toliko poudarjena nujna selitev na vas kakor nujna sprememba zavesti. Čajtanja Mahaprabhu, eden največjih svetnikov, filozofov in modrecev – živel je v šestnajstem stoletju (po Vedah je bil tudi zadnja inkarnacija Boga na zemlji) – je v delu Čajtanja Bhagavati napovedal: Ime Boga (imenujejo ga tudi Krišna ali Rama) bo doseglo vsako mesto in vas, vse ljudi – in ti bodo začeli peti mantro Hare Krišna. To pa bo spremenilo njihovo zavest, vizijo in usmeritev.

Ljudje na vasi ali v mestu bodo torej napravili »revolucijo« v zavesti, razmišljanju in tudi v prehranjevanju (v Vedah je zapisano, da so najboljša hrana polnovredna žita ali zrnje, zelenjava, sadje). Človek je namreč takšen, kakršna je hrana, ki jo jé – saj hrana ne vpliva le na naše telo, marveč tudi na um. Če jemo naravne pridelke, pridelane na vasi, sta um in telo zdrava. Pomembno je tudi, da hrano, preden jo začnemo uživati, ponudimo Bogu, in ta jo napolni s svojo milostjo. Prebiranje svetih knjig, petje Božjih imen in molitev pa nam bodo dali moč, da se bomo lahko uprli skušnjavam sodobnega sveta: alkoholu in škodljivim rečem. »Teh se moramo z vso močjo ubraniti! Za to pa potrebujemo moč, energijo. In kje jo bomo dobili? Na primer, če bomo molili rožni venec ali katero drugo molitev, brali svete knjige itn. Tako bomo postali zadovoljni, saj bosta naša duša in um potešena. Postali bomo resnično srečni,« meni moj sogovornik.

 Ni še vse izgubljeno!

Torej še ni vse izgubljeno? In je še marsikaj mogoče …? »Vsekakor! Vendar je zadnji čas (smeh),« pravi swami. Koliko let nam je še ostalo? »Nekaj let … Nekateri pravijo, da se bo nekaj zgodilo že leta 2012. Morda res ne tako hitro … (smeh) Nekateri ljudje se sprašujejo, kaj bi morali storiti, da bi zboljšali zdajšnji položaj. Nekateri znanstveniki pravijo, da bi bilo najboljše, da bi se ozrli po katerem drugem planetu in se na njem naselili. Takole pravijo: Zemlja se preveč segreva, zrak in voda sta zastrupljena, vsepovsod grozi terorizem, pestijo nas bolezni in težave, zato se moramo rešiti – torej potrebujemo nekakšen rešilni pas.«

Moj sogovornik se ne strinja, da bi nas preselitev na drug planet rešila. »To ni preveč praktično, ali ne?! Boljše bi bilo, če bi preobrazili svojo zavest, to bi bil naš ‘rešilni pas’. Njegova božanska milost A. C. Bhaktivedanta Swami Prabhupada, ki je bil Krišnov poslanec, nam je že predstavil rešitev za zdajšnji položaj. Pripadniki gibanja Hare Krišna že delujemo po njegovih napotkih in sadove tega delovanja uživamo že zdaj. Svoje izkušnje predajamo tudi drugim ljudem po svetu – zanje imamo sporočilo – vemo, kako je mogoče rešiti krizni položaj v svetu. Če bodo ljudje spremenili svoj življenjski slog, spremenili um in vrednote, bodo postali srečni – kjer koli že bodo. Morda bodo imeli v lasti manj stvari, vendar bodo zagotovo notranje bogatejši.

 xxx

Lokanath swami razlaga: »V Indiji je še vedno velikanska razlika med vasmi in mesti, na Zahodu pa se je ta razlika že skoraj povsem porazgubila. Ko sem se pred šestdesetimi leti rodil v domači vasi, so bile še vse indijske vasi z okolico vred, zelo izrazite. Bile so posebne – čiste, preproste, naravne. Takrat so se še povsem razlikovale od mest ali velemest, kjer so prevladovali hitenje, tekmovalnost, pohlep, jeza, pohota. Pred šestdesetimi leti sta bila torej indijska vas in mesto še dva povsem različna ‘svetova’. Na vasi je takrat še prevladovalo preprosto življenje in razmišljanje na visoki ravni, v mestih pa tako imenovano ‘življenje na visoki ravni’ in nikakršno razmišljanje. Na vasi smo bili odvisni zgolj od zemlje, in to smo obdelovali s plugom in voli, v mestih pa so izdelovali traktorje in stroje … Vas je bila videti kot nekakšna velika družina, bila je tako rekoč središče družinskega življenja – poznali smo sosede, sovaščane – imeli smo jih radi in jim pomagali. V mestu pa ljudje navadno ne poznajo niti najbližjih sosedov, včasih za koga ne vedo niti tega, ali je še živ ali mrtev.«

Moj sogovornik pravi, da je bilo takrat tako še v vseh indijskih vaseh, zdaj pa se je tudi indijsko podeželje, z vrednotami vred, začelo neustavljivo spreminjati: »In prav zato sem omenjeni dokumentarni film naslovil Izgubljeno podeželje. Način življenja, kakršnega sem pred šestdesetimi ali petdesetimi leti spoznaval na vasi, se je zdaj tam žal že porazgubil, saj so tudi na vasi začeli živeti tako kakor v mestih. Ali bolje povedano: zahodnjaško so začeli živeti najprej v indijskih velemestih, nato v mestih in nazadnje še v vaseh. Tako je sčasoma vse postalo prežeto z zahodnim življenjskim slogom, starodavni način življenja se je začel izgubljati. Porazgubili so se odnosi, kakršne so vaščani gojili tedaj, kultura, vrednote itn. Izgubilo se je torej nekaj zelo pomembnega.«

xxx

Njegova svetost Lokanath Swami se je rodil v indijski vasici Aravade v Maharashtri, študiral pa je v mestu Mumbai. Leta 1971 se je srečal s svojim učiteljem, njegovo božansko milostjo A. C. Bhaktivedanta Swamijem Prabhupadom, ki je takrat s svojimi tujimi učenci potoval po Indiji. Želel se mu je pridružiti. Njegova družina, ki je bila tradicionalna, se je temu najprej upirala, potem pa je tudi sama postala naklonjena Gibanju za zavest Krišne. Pozneje je to gibanje prevzelo vso swamijevo rojstno vas, saj so v njej odprli tempelj Mednarodnega gibanja za zavest Krišne. Čeprav Lokanath Swami potuje in predava po vsem svetu, se vedno rad vrača v svojo rodno vas. Ker je opazil, kako se razmere v njej »modernizirajo«, se je odločil, da bo napisal knjigo in posnel dokumentarni film Izgubljeno podeželje (Lost Village) – tako je želel ljudi z vsega sveta spodbuditi k preobrazbi zavedanja in delovanja. Pri filmu, ki so ga posneli v številnih državah, so sodelovali tudi različni znanstveniki in strokovnjaki, med drugim tudi naš duhovnik in profesor na teološki fakulteti, dr. Vinko Potočnik.

Film prikazuje velikansko razliko med tradicionalno vasjo in mestom, vaške vrednote in družine ter, po drugi strani, brezosebnost v mestih. Nakazuje, kako pomembna sta mir in biološko pridelana hrana – oboje je dosegljivo v vaseh, ki jih še ni prevzela »modernizacija«. Tudi v vasi na Zahodu, prikazani na filmu, čas teče počasneje, ljudje živijo umirjeno, v večjem sozvočju z naravo – z živalmi in rastlinami in so, kot je omenil tudi dr. Vinko Potočnik, pobožnejši. Morda bi bilo prav, da bi si dokumentarni film Izgubljeno podeželje ogledal vsakdo in razmislil, kaj nas, zemljane, čaka v prihodnosti …

Elena Danel, objavljeno v reviji AURA št. 255, november 2010

Na fotografiji: Njegova svetost Lokanath Swami, posnela Elena Danel