»V snežinkah je videl nekaj, kar drugi ljudje nismo. Ne zato, ker tega ne bi mogli videti, temveč ker za kaj takšnega nimamo ne potrpljenja ne razumevanja,« so zapisali v lokalnem časniku leta 1931, ob smrti Wilsona Alwyna Bentleyja.

Danes že vsak otrok v šoli izve, da nobena snežinka ni podobna drugi. Toda to vedenje ni dosežek lastnega opazovanja snežink med sneženjem ali ugotovitve kakega znanstvenika, temveč dolgoletnega mukotrpnega dela in zavzetosti ameriškega kmeta Wilsona Alwyna Bentleyja.

Lepota in raznolikost ga je prevzela

V mestecu Jericho, v Vermontu v Združenih državah Amerike, se je 7. februarja 1865, rodil deček. Tako kot je bilo tedaj v navadi, ne on ne njegovi bratje niso hodili v šolo, imeli pa so srečo, da je bila njihova mati pred poroko učiteljica, in jih je poučevala doma. Wilson je bil zelo nadarjen učenec, prebral je vse knjige, ki so mu bile na voljo. Petnajstletnemu je mati podarila šolski mikroskop. Medtem ko so se drugi otroci raje igrali na prostem, je on ure in ure presedel za mikroskopom in pod njim opazoval vodne kapljice, ptičja peresa, rastline, zemljo in kar koli je pač našel. In tako so se pod njegovim mikroskopom znašle tudi snežinke, saj v tistih krajih začne snežiti že novembra in se sneg obdrži skoraj do maja. Takoj ga je prevzela njihova lepota in raznolikost, saj je kmalu ugotovil, da nobena ni podobna drugi.

Skušal je narisati njihove čudovite oblike, vendar je bilo to zelo zahtevno, saj se snežinka že po nekaj sekundah stopi, zato se lepota in natančnost njegovih risb ni mogla meriti z nežnostjo in popolnostjo izvirnikov. V njegovem času se že odkrili fotografiranje, vendar je bila oprema izredno draga. Po zaslugi matere, ki je prepričala skeptičnega očeta, so mu starši opremo za fotografiranje podarili za sedemnajsti rojstni dan. Njegovega veselja ni bilo konca! Takoj se je lotil dela. Na meh kamere je pritrdil mikroskop, toda minilo je še dve leti, preden mu je uspelo posneti prvo mikrofotografijo snežinke. To se je zgodilo 15. januarja 1885. Snežinke je lovil na ploščo iz črnega žameta in jih pod mikroskopom opazoval v nezakurjeni leseni lopi sredi zimske zmrzali.

V naslednjih trinajstih letih je vsako zimo marljivo opazoval in fotografiral snežinke, poleti pa roso, točo in druge oblike vode, se zelo zanimal za vremenske razmere, vse svoje ugotovitve pa skrbno zapisoval v dnevnik. Tako je ugotovil, da je oblika vodnih kristalov odvisna od temperature zraka, da kristalna struktura sporoča, kaj se je dogajalo z zračnim tokom med nevihto, in da spremembe kristalne oblike snežink odražajo temperaturne spremembe v zračnih tokovih, ki so jim bile snežinke izpostavljene na svoji poti na zemljo. Bil je tudi prvi človek, ki je izmeril velikost deževnih kapljic. Ni se zavedal, da je vsaj trideset let pred spoznanji meteorološke znanosti. Noben znanstvenik v tistem času ni vedel, kako med nevihto nastajajo snežni kristali in kaj ima pri tem opraviti strela. Nihče ni nič vedel niti o tem, kako velike so deževne kapljice.

Trideset let pred svojim časom

Wilson Alwyn Bentley si je zelo želel, da bi njegove fotografije videli tudi drugi ljudje, pa ne zaradi njega in njegove slave, temveč zato, ker je bilo to zanj nekaj tako čudežno lepega, da bi moral videti vsak človek. Zdelo se mu je prav sramotno, da takšne lepote ne morejo videti še drugi ljudje in jo občudovali. Vsak snežni kristal je mojstrovina, vsak vzorec nekaj enkratnega in viden samo nekaj sekund. Ko se namreč snežinka stopi, za vedno izgine tudi njen vzorec.

V tistem času mu je uspelo posneti več kot štiristo mikrofotografij. Toda ni fotografiral samo snežink, nenehno je izboljševal tudi samo tehniko mikroskopiranja in fotografiranja.

Večino njegovih dognanj je že potrdila sodobna znanost in tudi njegova tehnika mikrofotografiranja se uporablja še danes. Toda šele leta 1898 ga je lahko prof. Geoge Perkins z univerze v Vermontu, ki je slišal za Bentleyjeve raziskave, prepričal, da bi bile njegove ugotovitve v javnem interesu. In tako je Wilson Bentley napisal svoj prvi članek za revijo Popular Scientific Monthly, v naslednjih letih pa je objavil še približno 60 člankov o snežnih kristalih, zmrzali, rosi in deževnih kapljicah tudi v drugih revijah, kot so bili National Geographic, The New York Times in druge. Njegov slog pisanja je pokazal, da k tem pojavom ne pristopa samo kot znanstvenik, temveč tudi kot pesniška duša.

V rojstnem mestu so ga sicer cenili, vendar le kot glasbenika, ne pa kot človeka, ki ugotavlja nekaj do tedaj neznanega. Igral je klavir, orgle, klarinet, kornet in violino, tudi pisal skladbe za lokalni pihalni orkester, ki ga je ustanovil ob raziskovalnem delu in delu na kmetiji, kjer je pomagal bratu in njegovi družini. Ljudje njegove ljubezni do vode in snežink niso razumeli, podpore pa ni imel niti pri domačih, saj sta tudi oče in brat imela njegovo početje za nepotrebno zapravljanje časa in denarja. V pogovoru z novinarjem, ki ga je Wilson Alwyn Bentley opravil ob koncu življenja, je na vprašanje, kaj so o njegovem delu menili sosedje, odgovoril, da so mislili, da je nor ali neumen, še najverjetneje, da je oboje. Ko se je nekoč odločil, da bo za krajane pripravil brezplačno predavanje in jih seznanil s svojim delom, je prišlo le šest ljudi, in kot je sam pozneje rekel, še tem ni bilo mar za njegovo delo.

Priznanje šele ob koncu življenja

Tudi odziv znanstvenikov ni bil boljši. Na njegove članke se ni odzval nihče, njegovih ugotovitev niso omenjali, saj so bili prepričani, da preprost kmet ni mogel ugotoviti ničesar pomembnega. Njegove mikrofotografije pa so bile priljubljene pri zlatarjih, graverjih in kot navdih za vzorce v tekstilni industriji. Srce ga je bolelo, da drugi ljudje niso delili njegovega navdušenja nad čudovitimi izdelki stvarstva. Posnel je 5381 fotografij, vse z isto kamero.

Šele 1924 leta mu je ameriška družba za meteorologijo, American Meteorological Society, dodelila raziskovalno štipendijo, kot zahvalo za štirideset let izjemno potrpežljivega dela. Leta 1931 je izšla tudi knjiga njegovih mikrofotografij snežink Snow Crystals (Snežni kristali), skupno delo s fizikom dr. William J. Humphreyjem, ki je vsebovalo 2500 Bentleyjevih fotografij. Zadnjo fotografijo je posnel 1. marca 1931. Toda kmalu po izidu knjige, je Bentley istega leta, le nekaj dni pred božičem, umrl zaradi pljučnice, ki jo je staknil, ko je štirinajst dni pred tem hodil v snežni nevihti skoraj deset kilometrov.

Proučevanje snežink se je nadaljevalo, danes za to uporabljajo sodobno digitalno opremo, in posneti snežinke ni več tako zahtevno, kot je bilo v Bentleyjevem času. Danes vemo, da snežinka v resnici ni zamrznjena voda, temveč le zamrznjena para, ki kondenzira neposredno v led in ima zaradi geometrije vodnih molekul in njihovih povezav zmeraj šesterokotno strukturo. Snežinke imajo lahko torej tri, šest ali dvanajst strani, nikoli štiri, pet, sedem ali osem, kot jih včasih vidimo v risankah.

ŽIVLJENJE SNEŽINKE

Voda izpareva v zrak iz oceanov, jezer, rek in drugih vodotokov, svoje prispevajo tudi rastline, živali in ljudje. Vsakokrat, ko izdihnemo, prispevamo paro v zrak. Če bi vzeli vzorec zraka in ga ohladili, bi se para v zraku začela kondenzirati. Če se to v naravi zgodi tik nad tlemi, se voda kondenzira kot rosa na travi, visoko nad tlemi pa se kondenzira v nešteto drobnih kapljic, oblak pa je velikanska zbirka teh vodnih kapljic začasno ujetih v zraku. Pozimi so snežni oblaki večinoma iz tekočih vodnih kapljic, četudi je temperatura pod ničlo. Ko posamezna kapljica zmrzne, postane drobec ledu, ki ga obdajajo preostale tekoče vodne kapljice v oblaku. Led raste, ko se vodna para kondenzira na njegovem površju in v tem procesu oblikuje snežinko. Snežinke torej niso zmrznjene deževne kaplje, temveč kondenzirana in nato zamrznjena vodna para. Včasih deževne kaplje tudi zmrznejo in padejo na zemljo, vendar to niso snežinke, temveč sodra. Ta nima simetričnih vzorcev niti kristalov, kot jih imajo snežinke. Snežni kristali se oblikujejo samo, ko vodna para neposredno kondenzira v led, kar se zgodi v oblaku. Ledeni kristali imajo različne osnovne oblike, nekatere (ploščice) so zelo preproste, druge (šesterokraka prizma) bolj zapletene. Oblika ledenih kristalov je odvisna od temperature zraka in količine vlage. Nižja kot je temperatura, preprostejše so oblike ledenih kristalov, pri višjih temperaturah pa se kristali sprijemajo in tvorijo kosme. Na severnih zemljepisnih širinah je sneg sestavljen iz majhnih kristalov in ga ni veliko, ker je v zraku malo vlage. Na južnejših zemljepisnih širinah, bliže morju pa so ledeni kristali večji in tudi snega zapade več. Snežinke, ki jih poznamo pri nas, so večinoma sestavljene iz več ledenih kristalov. Sneg je bel, ker odbije skoraj vso svetlobo. Če bi posamezno snežinko pogledali pod mikroskopom, bi videli, da je prosojna kakor led. Ko zapade veliko snežink, se svetloba skoznje siplje ter odbija in zaradi optičnega učinka dobimo občutek beline. V bolj zbitem snegu je malo zraka, kot na primer ledeniškem, zato je zelenkast ali modrikast. Zaradi onesnaženja ozračja pa je sneg v mestih lahko tudi rjav.

Daja Kiari, objavljeno v reviji AURA št. 314, november 2015

Fotografija: Bigstockphoto.com