Znamenje se je začelo spreminjati. Večalo se je, okoli njega je nastal rdeč rob, čez čas je začelo srbeti. Iz nedolžnega rjavkastega drobnega znamenja na vratu se je razvil grozeč črn »pajek«, oduren že na pogled. Melanom.

Skoraj ni družine, ki ne bi imela bolnika z rakom. Veliko je tudi teorij, ki naj bi pojasnjevale, kako rak nastane. Oglejmo si energijsko teorijo raka, ki jo je že v začetku 20. stoletja postavil zdravnik Wilhelm Reich, odkritelj orgonske življenjske energije in začetnik energijskega zdravljenja v zahodnem svetu.

Prve meritve življenjske energije

 Po končanem študiju medicine na Dunaju se je Wilhelm Reich posvetil psihoanalizi in postal najmlajši psihoanalitik med privrženci Sigmunda Freuda. Tako kot Freud je bil tudi Reich prepričan, da je spolnost pomemben dejavnik v človekovem življenju in da je za kakovostno zdravo življenja nujna tudi kakovostna spolnost. Reich je slutil, da zdrava spolnost pripomore k uravnavanju človekove energije in da kakovostna spolnost lahko odpravi nevrotične motnje.

Začel se je spraševati, kako bi lahko to energijo merili in dokazovali. Pri poskusnih osebah je meril spremembe kožnega upora kože, in te so pokazale, da se ugodje in neugodje kažeta tudi kot razlika v kožnem uporu, da se električno razlikujeta. Opazil pa je tudi, da opazovana energija ne more biti električne narave, ker so bili izidi na električni lestvici le slab odsev resničnega doživljanja.

Poskusi z bioni

 Leta 1933 je moral Reich, ki je tedaj živel v Berlinu in tam imel ordinacijo, zbežati pred nacisti na Norveško, saj je bil po očetu judovskega rodu. V novi domovini se je odločil s poskusi nadaljevati, vendar tokrat opazovati enocelične amebe pod mikroskopom. Zanje je zaprosil Botanični inštitut univerze v Oslu. Svetovali so mu, naj si jih vzgoji kar sam: nekaj dni naj pusti v vodi travo ali seno, in dobil bo dovolj ameb. Reich je storil, kot so mu svetovali, in pridobil amebe. Toda začel se je spraševati, kako so amebe prišle v vodo.

Da bi to dognal, je zaprl posodo z amebami in jo steriliziral z avtoklavom (posebna vrsta temeljite sterilizacije z vročino in visokim tlakom), po uveljavljenem prepričanju, naj bi ta postopek zanesljivo uničil vse, kar je živo. Toda to se ni zgodilo, celo nasprotno: amebe so nastajale še hitreje kot prej. Vprašal se je, ali morda amebe ne nastajajo zaradi razpadanja trave.

Avtoklaviral je raztopino trave in začel opazovati dogajanje pod mikroskopom. Videl je, da so čez nekaj časa robovi trav razpadli v drobne modrikasto lesketajoče se mehurčke. Iz teh mehurčkov, Reich jih je imenoval bioni, so kot po čudežu nastali enoceličarji. Mehurčki so se združevali v skupine in se obdali z membrano in tako je nastala premikajoča se živa celica.

Trava je nekaj živega, zanimalo ga je, ali se morda bioni pojavljajo tudi pri mrtvi materiji – železovih opilkih, premogovem in kremenovem prahu.

Čudež nastajanja živega

Reich je razžaril premogov prah, železove opilke ali pesek in to dal v sterilno hranilno raztopino. Zgodilo se je podobno kot pri travi. Ob robovih »mrtve« anorganske materije so se pojavili znani modrikasti drobni mehurčki, se pozneje združili in obdali z membrano ter postali delujoča enota novega življenja. Ali so bili ti modrikasto lesketajoči se drobni bioni nosilci energije živega? Da bi to ugotovil, je raziskoval naprej.

Ker je mikroskopiral ure in ure, so mu začele rdeti oči in se vnemati. Vsak drug bi to pripisal utrujenosti zaradi mikroskopiranja, toda Reichove oči so bile mikroskopa vajene, najbolj pa so trpele ob mikroskopiranju peska, ki je oddajal najmočnejše bione. Ali so morda bioni sevali?

Odkritje orgonske energije

Da bi to ugotovil, je potreboval teman zaprt prostor. Leseno kocko je v notranjosti obdal z železom (da bi bila zavarovana pred električnim sevanjem), vanjo postavil kulture s peskom in jih opazoval skozi optiko vdelano ob strani. Zaznal je nekaj svetlobnih pojavov, ki bi bili lahko posledica sevanja bionov. Da bi preveril, ali morda k sevanju ne pripomore sam, se je odstranil iz prostora in presenečen ugotovil, da so v prazni škatli še naprej vidni enaki svetlobni pojavi. Škatlo je razstavil, jo spral, dele postavil na svež zrak, da bi odstranil morebitne ostanke sevanja, in škatlo znova sestavil. Svetlobni pojavi so se znova pokazali. Izkazalo se je, da je posebno zgrajena prazna škatla sposobna zbrati povsod navzočo življenjsko energijo in jo zgostiti. Odkritje je bilo prav neverjetno.

Pri konstrukciji te posebne škatle je Reich preskušal različne materiale. Pokazalo se je, da so za zunanjo plast najprimernejše iverne plošče, za notranjost pa pocinkana železna pločevina. Energijski učinek je bil še večji, če je vmesni prostor zapolnil z izmeničnimi plastmi iz steklene in jeklene volne. Čim več dvojnih plasti je bilo, tem bolj je »škatla« akumulirala energijo, ki jo je Reich imenoval orgonsko, tako sestavljeno škatlo pa orgonski akumulator. Anorganski material (železo ali jeklo) je energijo privlačilo in oddajalo, organski pa jo je shranjeval.

Rak kot posledica pomanjkanja energije

Reich se je medtem iz Norveške preselil v Združene države Amerike in v New Yorku kot psihoterapevt odprl ordinacijo, zasluženi denar pa porabljal za nadaljnje poskuse.

Začel je proučevati vpliv orgonskega akumulatorja na laboratorijske miši in ugotovil, da so miši v orgonskem akumulatorju živele dlje kakor tiste, ki v njem niso bile. Začel se je spraševati, ali bi lahko orgonska energija pomagala tudi bolnikom z rakom in poskusno tudi takšne bolnike posedel v orgonski akumulator. Pred tem je pod mikroskopom analiziral njihovo kri in ugotovil, da so, tako kot pri miših, tudi rdeče krvničke (eritrociti) teh bolnikov spremenjene in so hitreje razpadale kot pri zdravih ljudeh. Krvne celice pa niso le hitreje razpadale, temveč so samo deloma razpadle v že znane bione, delno pa, odvisno od stopnje bolezni in rakaste tvorbe, v celice, ki jih je Reich imenoval celice T (T kot Tod, smrt). Čim več je bilo celic T, tem bolj je bolezen napredovala in tem hitreje so celice razpadale. Ta diagnostična metoda se imenuje Reichov krvni test.

Če je rakave bolnike posedel v orgonski akumulator se je število bionskih celic v krvi povečalo, število celic T pa zmanjšalo. Pogosto so se bolniki tudi bolje počutili, imeli so manj bolečin, rast tumorjev se je ustavila, včasih se je tumor celo zmanjšal.

Tako je Reich nehote, ko je proučeval orgonsko, življenjsko energijo, začel spoznavati tudi vzroke za nastanek raka. Menil je, da je rak posledica slabe pretočnosti življenjske energije ali celo njenega zastajanja. Sklepal je takole: če v telesu kronično zastaja energija, postane dihanje plitvejše, s tem pa se telesu, torej celicam, dovaja manj energije. Podobno tudi rastlina, ki ne dobi dovolj sonca, ne more dobro presnavljati in nazadnje se njen normalni biološki ritem poruši.

Prav to naj bi se dogajalo z organizmom rakavih bolnikov. Dognal je, da se takšen proces začne že dolgo pred izbruhom raka in prizadene tako osebnostno kot celično raven. Ta proces je Reich imenoval skrčitvena biopatija. Skrčitev pomeni, da je celične dejavnosti čedalje manj, vrhunec pa nastopi, ko se razvijejo rakaste celice, ki niso več sposobne uporabljati kisika za svojo presnovo.

Z biopatijo pa je Reich označeval obolelost vsega organizma, predvsem pomanjkljivo dejavnost avtonomnega (nehotnega) živčnega sistema.

Kaj natančno se dogaja pri raku

Zaradi pomanjkanja biološke razbremenitve energija zastane in se začne kopičiti. V naravi energije pa je, da se giblje. Ko se zaradi zastoja na posameznih delih telesa življenjska energija ne more več pretakati, se spremeni v škodljivo energijo, ki povzroča bolezen. Reich jo je imenoval DOR (Deadly Orgon – smrtonosni orgon). Obe obliki energije si lahko ponazorimo z vodo, in sicer orgonsko energijo kot vodo v svežem, bistrem gorskem potoku in DOR kot vodo v stoječi mlaki, ki se je zaradi številnih bakterij že usmradila. In prav to naj bi se dogajalo pri raku. Ker se orgonska energija v telesu zaradi številnih blokad več ne more ustrezno pretakati, zastaja in se preobraža v DOR. Celice v prizadetih območjih telesa so zaradi pomanjkanja energije prizadete, in če se to pomanjkanje nadaljuje, začno odmirati, iz razpadnih ostankov pa nastajajo rakaste celice.

Pomembno Reichovo spoznanje je torej bilo, da rakaste celice ne nastajajo, kot trdi uradna medicina, neposredno z degeneracijo zdravih celic, temveč iz razpadlih ostankov prej zdravih celic.

Kako se razvijejo metastaze

 Nastala rakasta tvorba pošilja gnilobne ostanke ali celo popolne rakaste celice v limfo, krvne poti ali siceršnje telesne strukture (npr. črevo ali bronhialni sistem). Ti po teh poteh prispejo tudi v oddaljene telesne dele. Če tam, kamor zaidejo, ni dovolj energije, se razvijejo metastaze, če pa je energije dovolj, lahko telo škodljive strukture uniči in nevtralizira.

Če rakasto tvorbo odstranijo, je človek lahko nekaj let navidezno zdrav. Ko pa življenjske energije v njegovem telesu znova zmanjka, začne rakasta tvorba spet rasti. Ni toliko usodno, če energije primanjkuje v posameznem delu telesa, usodno je, če ni dovolj energije v vsem organizmu. Čim več prosto tekoče življenjske energije je na voljo, tem učinkovitejši je imunski sistem.

Nadaljnji dosežek Reichovih raziskovanj raka je bilo odkritje, da rak ni nekaj, kar se dogaja samo lokalno. Že veliko prej preden se v nekem delu telesa razvije rak, že vse telo trpi zaradi kroničnega pomanjkanja energije, tako imenovane skrčitvene biopatije. Bolezen se lahko začne že tri, pet ali petnajst let, preden nastane rakasta tvorba. Čas, ko telesnih morfoloških sprememb še ni bilo ali pa so te še majhne, je za zdravljenje najpomembnejši. Bolnika je treba začeti zdraviti že tedaj. V ta namen je Reich predlagal svoj krvni test, ki že leta pred izbruhom bolezni pokaže energijski primanjkljaj, to pa pomeni, da poteka v telesu obsežni biološki degeneracijski proces.

Sposobnost pulziranja

Sposobnost prilagajanja življenjskim zahtevam je Reich imenoval sposobnost pulziranja. Kot zgled za to sposobnost je navajal vedenje amebe. Če se ta dobro počuti in je z njo vse prav, se razteza, obdaja druge amebe in se harmonično premika, razteza. Takoj ko naleti na kakšen moteč dražljaj, pa se skrči. Ko moteči dražljaj izgine, potrebuje še nekaj časa, preden se začne spet vesti normalno in se raztezati. Takšna pulzacijska sposobnost naj bi bila značilna tudi za človeka. Kaže se v tem, da če doživimo kaj neprijetnega ali nas kaj razočara, se za nekaj časa skrčimo, stisnemo vase in je tako naša razširitvena sposobnost okrnjena.

Majhni otroci so navadno še povsem sproščeni, sčasoma pa se zaradi neprijetnih izkušenj tudi ti začnejo krčiti. Če se ta proces nadaljuje, prizadene čedalje več energijskih struktur v telesu in začenja se bolezen. Reich je to imenoval biopatija, t.j. obolenje življenjskega aparata.

Orgonski akumulator in medicinski dorbuster – dragocena pomoč pri obravnavi obolelih za rakom

Wilhelm Reich nam je zapustil dve dragoceni napravi za zdravljenje: orgonski akumulator in medicinski dorbuster (odstranjevalec škodljivega orgona).

Ker bolniki z rakom zbolijo zaradi pomanjkanja življenjske energije v celotnem telesu, jim pomaga orgonska energija, ki jim jo dovaja orgonski akumulator. Reich je sedenje v orgonskem akumulatorju kombiniral še s telesnimi vajami, in tako prisilil blokirano energijo, da se je začela znova pretakati. S takšnimi prijemi mu je velikokrat uspelo zmanjšati trpljenje in bolečine, ustaviti rast tumorjev in včasih tumor celo zmanjšati. Ugotovil je tudi, da skoraj vsi rakavi bolniki dihajo zelo plitvo, tako telesa ne oskrbujejo z dovolj življenjske energije, zato se morajo naučiti tudi globoko dihati.

Terapija z orgonskim akumulatorjem danes

Nekateri zdravniki v Nemčiji in Švici že uspešno uporabljajo orgonski akumulator in dorbuster kot dopolnili k medicinskemu zdravljenju in tudi vodijo ustrezno dokumentacijo o poteku zdravljenja. O takšnem zdravljenju poročajo zdravniki: dr. Walter Hoppe, dr. Simon Tropp, Emanuel Levine, Allan A. Colt, N. Weversick, Kenneth Bremer in dr. Jorgos Kavouras. Zdravniki na Paracelsusovi kliniki v Sankt Gallenu (Švica) uporabljajo orgonski akumulator kot dopolnilo pri medicinskem zdravljenju že od leta 1999.

Že Reich pa je svaril pred tem, da bi z orgonskim akumulatorjem zdravili ljudi, ki imajo preveč energije in so zboleli zaradi njenega presežka. Značilne takšne bolezni so: prebolela kap, huda arterioskleroza, dekompenzirana srčna obolenja, vaskularno pogojene ali maligne oblike visokega krvnega tlaka, akutna ali kronična levkemija, maligni tumorji v možganih in hrbtenjači, bronhialna astma, akutne notranje krvavitve. Orgonski akumulator je treba previdno uporabljati tudi pri tumorjih ali metastazah v jetrih, obolenjih srca (zlasti obolelih koronarnih arterijah), akutnem vnetju veznega tkiva, akutnih kožnih boleznih (predvsem alergijah).

Pokazalo se je, da se orgonski akumulator obnese pri ranah, opeklinah, abcesih ali turih na koži, ranah, ki se celijo počasi, osteoporozi, anemiji, sindromu kronične utrujenosti, po kemoterapiji in obsevanju, vnetjih, mononukleozi in podobnem. Temeljno merilo za njegovo uporabo je pomanjkanje življenjske energije.

Reichov koncept bolezni in zdravja

Wilhelm Reich (1897–1957) je odkritelj orgonske, življenjske energije. Vzroke bolezni je videl predvsem v pomanjkanju orgonske (življenjske) energije v vsem telesu ali pa v njenem zastajanju v posameznih delih telesa.

Poleg raka omenja še druge bolezni, ki so posledica energijskega primanjkljaja ali presežka – to kaže preglednica.

 

Bolezen	Energijska sprememba
Diabetes mellitus	Energijski primanjkljaj v celici.
Avtoimunske bolezni	Zastoj energije v zgornjih plasteh, tako da so prizadete globlje ležeče plasti.
Levkemija	Preobremenitev v telesnem jedru.
Rak	Zmanjšanje energije v krvi in celici.

 

Reich je tudi ugotovil, da je lahko vzrok bolezni tudi nesporazum med delovanjem simpatičnega in parasimpatičnega živčevja.

Pri nekaterih boleznih je zaradi napetosti preveč obremenjen simpatikus, najbolj znan zgled takšne bolezni je po Reichu visok krvni tlak. K temu pogosto prispeva tudi kronično nepravilno dihanje, ko človek nikoli povsem ne izdihne in je prsni koš napihnjen kot pri vojaški drži. Stanje se lahko spontano izboljša, če človek vadi popolni izdih in poglobljeno dihanje.

Sposobnost prilagajanja življenjskim zahtevam je Reich imenoval sposobnost pulziranja. Če je ta dobra smo zdravi, utripamo z življenjem, če pa doživimo kaj neprijetnega ali nas kaj razočara, se za nekaj časa skrčimo, stisnemo vase in je tako naša razširitvena sposobnost okrnjena. Če v tej zakrčenosti vztrajamo, postopno izgubljamo energijo in zbolimo.

Daja Kiari, objavljeno v reviji AURA, št. 236, aprila 2009

Fotografija: www.bigstockphoto.com