Enajstega in dvanajstega oktobra 2013 smo imeli v Sloveniji izjemno priložnost: srečali smo se z eno najvidnejših svetovnih avtoritet v raziskovanju izkušenj bližine smrti ali obsmrtnih izkušenj. V organizaciji Annai Publishing in Teje Melinc je v Ljubljani potekalo dvodnevno srečanje z dr. Raymondom Moodyjem, ki se z izkušnjami bližine smrti ukvarja že skoraj petdeset let. Dr. Moody je avtor svetovne uspešnice Življenje po življenju. Napisal jo je pred petindvajsetimi leti, vendar je to delo še zdaj mejnik v raziskovanju izkušenj smrti; ta izraz je skoval in prvič uporabil prav on. Po pionirskem delu Elisabeth Kübler-Ross in njeni knjigi O smrti in umiranju (1969) je dr. Moody s svojim delom navdihnil ves rod raziskovalcev človeške zavesti in smrti.

Na predavanju v Ljubljani je odkrito in s ščepcem humorja spregovoril o sebi, svojem delu, družini. Spregovoril je tudi o izkušnji kolega, nevrokirurga dr. Ebena Alexandra, o reinkarnaciji in tehniki, ki jo je razvil pri raziskovanju izvora izkušnje bližine smrti v stari Grčiji. Najpresenetljivejša pa so bila pričevanja o t. i. skupnih izkušnjah smrti, o katerih poročajo ljudje, ki so bili ob umirajočem.

Čeprav smo marsikaj od tega, kar je povedal, že vedeli, je bilo, kot je dejala ena izmed udeleženk, »tokrat drugače. Ob poslušanju nekoga, ki skoraj petdeset let obravnava izkušnje bližine smrti in je slišal toliko zgodb o tem, se mi je zdelo, kot da bi se ob njegovi navzočnosti in besedah odpirala vrata v subtilnejše svetove bivanja tudi zame. Počutila sem se skoraj tako, kot da bi tudi sama doživela izkušnjo bližine smrti.«

Objavljamo izbor iz predavanj dr. Moodyja.

***

Kot otrok sem hotel študirati astronomijo, toda zanimala me je tudi filozofija in nazadnje sem se odločil zanjo. Najprej smo morali prebrati Platonovo Republiko. Že po branju prvih strani sem spoznal, da je za nekatere ljudi ideja o življenju po smrti resna. Na koncu Republike je namreč zgodba o bojevniku, ki je umrl, na svojem pogrebu pa sedel pokonci in nagovoril zbrane. Povedal jim je o potovanju, na katerem je bil, da je zapustil telo in šel skozi predor v drugi svet. Platon je bil in je še moj junak, in da je bila to zanj resna tema, je naredilo name močan vtis. Zelo hitro sem spoznal, da so tudi zgodnji filozofi poznali primere, ko je nekdo umrl in se vrnil. Vendar sem sklepal, da je bilo tako samo v stari Grčiji in niti pomislil nisem, da bi se kaj takega lahko dogajalo še kje drugje.

***

Leta 1969 sem doktoriral iz filozofije, potem nadaljeval študij na medicinski fakulteti in leta 1972 doktoriral še iz psihiatrije. Imel sem priložnost, da sem se pogovarjal s tisoč ljudmi z vsega sveta. Veliko jih je imelo srčni zastoj in ko so se vrnili v življenje, so opisali neverjetne stvari, ki so se jim dogajale v »drugem« svetu. Delo, ki vam ga bom opisal, so potrdili številni zdravniki in medicinski kolegi po vsem svetu, imam jih na vseh celinah, razen na Antarktiki. Te izkušnje so splošno človeške, enake, univerzalne, ne glede na to, od kod so ljudje.

***

Bolniki pravijo, da najprej slišijo zdravnika ali medicinsko sestro ali katero drugo navzočo osebo, kako reče: »Moj bog, umrl je!« ali »Izgubili smo jo!« To se zgodi v trenutku, ko njihovo srce preneha biti. Za takšne osebe je to zelo presenetljivo, saj veliko teh ljudi pravi, da »se še nikoli niso počutili tako žive kot takrat, ko je zdravnik rekel, da so mrtvi.«

Ljudje nam povedo, da tedaj, ko jim srce preneha biti, doživijo temeljno spremembo zaznavanja. Njihov jaz zapusti telo, dvignejo se, pogledajo navzdol in vidijo zdravnika, medicinske sestre ali druge ljudi, ki jih skušajo oživljati. Zelo dobro razumejo, kaj govorijo zdravnik in sestre ali drugi ljudje. Vendar tega ne slišijo slušno, temveč kot bi se zavedali, kaj te besede pomenijo. Čutijo, kot bi sporazumevanje potekalo od srca do srca in iz uma v um. In ko vprašajo, kako je mogoče, da so sami tam zgoraj in gledajo navzdol, ugotovijo, da jih nihče ne sliši. Včasih skušajo pritegniti pozornost tudi z dotikom, pri tem pa spoznajo, da gre njihova roka kar skozi telo druge osebe, ne morejo se jih dotakniti.

Tisti trenutek ugotovijo, da ima ta izkušnja nekaj opraviti s smrtjo in umiranjem. Vstopijo v takšno stanje zavesti, in ne glede na to, kako dobro se znajo sicer izražati v življenju, kako so izobraženi, koliko jezikov govorijo, povedo, da preprosto ni besed, s katerimi bi lahko opisali to izkušnjo. Pravijo, da vstopijo v stanja zavesti, ki so onkraj besed, onkraj zmožnosti opisa z besednim sporazumevanjem.

***

Ljudje po vsem svetu govorijo o podobnih stvareh. Tisti trenutek se začnejo zavedati nekakšnega prehoda, ki je lahko podoben tunelu. Po tem prehodu gredo zelo hitro. Na drugi strani je neverjetno sijoča svetloba, ki je precej bolj bleščeča kot kar koli, kar so poznali dotlej in vendar je prijetna. Ko vstopijo vanjo, jim svetloba ne poškoduje oči, počutijo se, kot bi jih svetloba povsem vsrkala vase. V njej občutijo mir, udobje, radost in ljubezen, ki presega vsak občutek, ki so ga kdaj v življenju izkusili kot ljubezen.

V tej svetlobi pogosto zagledajo že umrle sorodnike ali prijatelje, in videti je, kot da bi jih ti v svetlobi čakali, da bi jim pomagali skozi prehod. Vendar v tej svetlobi ne vidiš pokojnih sorodnikov v njihovem fizičnem telesu, kakršno imate vi ali jaz, ampak pravijo, da je to zelo težko opisati. Na primer, če je bila vaša babica, ko je umrla, starejša oseba, sključena zaradi artritisa, je oseba, ki jo vidite v tisti svetlobi kot svojo babico, na vrhuncu življenja, ko ljudje nimajo neke določljive starosti in jim ni mogoče prisoditi let. Kot svojo babico jo sicer prepoznate, a ne zaradi fizičnega videza, temveč zaradi nekega osebnega občutka njene navzočnosti in spominov, ki takrat zaživijo.

***

Na neki točki te izkušnje ljudje povedo, da vse drugo nekako izgine; znajdejo se, kot bi bili v tridimenzionalni holografski panorami vseh mogočih barv, v njej vidijo vsa dejanja, vsako podrobnost, ki so jo kdaj v življenju storili ali v kateri so bili udeleženi. Ko nam to opisujejo, morajo uporabiti zaporedje dogajanja, vendar pravijo, da izkušnja ni bila zaporedna, vse, kar so kdaj naredili, je bilo tam hkrati.

***

Ko gledajo panoramo svojega življenja, je vse videti tako, kot bi gledali, kaj se je dogajalo drugi osebi. Svojega življenja ne podoživiš z očmi, kakršne imaš zdaj, temveč kot bi gledal z očmi nekoga drugega. Vsako posledico, izid nekega dejanja, pa občutijo v zavesti tiste osebe, s katero so bili udeleženi pri tistem dejanju.

Povedo tudi, da če ugledajo kaj slabega, zlega, kar so naredili drugim in jim tako povzročili bolečino, potem neposredno občutijo posledice tega dejanja, občutijo bolečino, ki so jo povzročili drugemu. Ko pa zagledajo neko svoje ljubeče, prijazno dejanje, podoživijo zelo lepe občutke, ki jih je tisto dejanje sprožilo v življenju druge osebe.

Več let sem delal kot profesor logike, zato je pomembno, da pogledam na vsako stvar iz vseh zornih kotov. Na podlagi spoznanj, ki sem jih dobil ob proučevanju življenja in smrti, sem se dokopal do osupljivih izkušenj: da je življenje dvosmeren proces, ki ga najprej živimo kot akterji v smeri, v kateri se dogaja in ki gre vedno naprej, na koncu življenja pa se ta zorni kot spremeni in ga podoživimo iz zornega kota druge osebe, udeležene v njem.

***

Če sami nismo še nikoli imeli takih izkušenj, je razumljivo, da podvomimo o njih in imamo občutek, kot da bi sanjali. V resnici je res prav nasprotno. Zjutraj, ko se zbujamo, se nam zdi, da se vračamo v resničnost, se odmaknemo od raznih sanjskih nadrealističnih podob. Ljudje z izkušnjo bližine smrti pa pravijo, da je bilo med izkušnjo tako, kot da bi se vračali v stvarnost iz sna, ki ga živijo tukaj; kot da je ta svet, v katerem živimo, sanjski, in da je resničnost tisti drugi svet, kamor so šli, ko so umrli.

***

Zadeva postane zares zanimiva šele potem, ko se klinično mrtvi ljudje vrnejo, še posebno za psihiatre, kakršen sem jaz. Ugotavljamo, da imajo te izkušnje dve vrsti posebno močnih učinkov ali posledic na ljudi, ki so to doživeli:

Najprej ti ljudje povedo, da se po taki izkušnji nič več ne bojijo smrti; njihova izkušnja je zanje dokaz, da je tisto, čemur pravimo smrt, preprosto prehod v neko drugo obliko resničnosti ali obstoja.

Drugi učinek se tiče življenjskega smisla in ciljev, ki si jih želijo doseči v življenju. Tisto, kar me je zares prevzelo, kot psihiatra, je, da se vsi ljudje, ki jih dobro poznam, v življenju pehajo za nečem. Jaz, na primer, sem vse svoje življenje nabiral znanje. Imam dva doktorata, oba sem imel, preden sem dopolnil enaintrideset let. Iz perspektive nekoga mojih let bi danes rekel, da je z nekom, ki ima pri enaintridesetih letih dva doktorata, nekaj zelo narobe. Drugi ljudje se ženejo za občutkom moči ali za slavo ali denarjem ali čem drugim. Ko pa se vrnejo v tostranstvo, pa prav vsi povedo, da je najpomembnejša stvar, ki jo lahko naredimo v življenju to, da se naučimo, kako ljubiti. Navsezadnje je to celo logično. Saj ko se vrnejo, povedo, da so videli pregled vsega svojega življenja in prepoznali, da ko si ljubeč do drugih, potem se energija ljubezni vrne k tebi. Vendar zaradi tega spoznanja naloga, da naj bi se naučili ljubiti, zanje ni videti nič lažja. Pravijo, da se celo po tem včasih razjezijo na koga ali izrečejo stvari, za katere želijo, da jih ne bi izrekli. Ta izkušnja jim je vsaj v navdih, da se za to trudijo.

***

Rad bi govoril tudi o posebni skupini pacientov, ki so doživeli izkušnjo bližine smrti kot posledico poskusa samomora. Študije in pogovori so bili opravljeni s pacienti potem, ko so skušali narediti samomor in se pri tem zelo približali smrti. Izkazalo se je, da so nekateri imeli izkušnjo bližine smrti, nekateri pa ne. Razlika se je pokazala, ko so spremljali te paciente v daljšem časovnem obdobju. Pacienti, ki niso imeli izkušnje bližine smrti v povezavi s poskusom samomora, so se skušali še večkrat ubiti, ni pa se skušal več ubiti niti eden od tistih, ki so izkušnjo bližine smrti imeli. V pogovoru so rekli, da je razlog, zaradi katerega se niso več skušali ubiti, v tem, ker so ob svoji izkušnji spoznali, da je življenje smiselno celo tedaj, kadar je težko. Spoznali so tudi, da bi morali, če bi bil njihov poskus samomora uspešen, pri pregledu svojega življenja podoživeti žalost in vse druge težave, ki bi jih samomor sprožil pri njihovih bližnjih in vseh tistih, ki bi jih tako zapustili in so jih imeli radi.

***

So ljudje, ki pravijo, da to, o čemer govorimo danes, ni povezano z življenjem po smrti. Trdijo, da se ob smrti ustavi dotok zraka v možgane; to ustvari v možganih elektromagnetne motnje, zaradi teh doživi človek halucinacijo in jo doživlja kot resničnost. Tak pogled ali razpravljanje ni nič novega, tudi v stari Grčiji bi razpravljali o teh zadevah enako. Sočasno, ko je Platon pisal o izkušnji bližine smrti, je imel njegov sodobnik Demokrit, ki je utemeljitelj atomske teorije, o tem povsem drugačno mnenje. Demokrit je v svoji knjigi o izkušnjah smrti zapisal, da ni nič takega, kot je trenutek smrti. Z drugimi besedami je povedal isto, kar si misli marsikdo tudi danes: da je to samo nekakšno počasno odmiranje telesa, saj smrt ni nekaj takojšnjega, temveč se zgodi v določenem časovnem obdobju. Izkušnje bližine smrti, ki jih opisujejo pacienti, niso nič drugega kot del tega procesa, ki ga pripeljejo do konca in mu pravimo smrt. Čeprav bo naslednja trditev morda zvenela nekoliko noro, v resnici nevrofiziološka razlaga tega, kar se dogaja, ni pravilna. Za to sta dva razloga:

V našem, resničnem svetu, res ne vemo, kako je ta enkratna notranja izkušnja samozavedanja in zavesti, ki jo imamo vsi, povezana z našim telesom ali z našimi možgani. Ne vemo, kaj je resničnost. Pri tem ne gre za znanstven ali medicinski, temveč za filozofski problem, ki ga filozofija imenuje problem odnosa med umom in telesom. V celotni zgodovini zahodne filozofske misli je vprašanje o odnosu med zavestjo in umom eden največjih problemov, in kolikor vem, je bil prvi, ki je govoril o tem, Pitagora.

Med svojo kariero, kot profesor filozofije in psihiater, sem opazil, da se veliko učenjakov zelo boji izreči besedici: ne vem. Ti učenjaki mislijo, da morajo biti sposobni odgovoriti na vsa vprašanja, kar jih je. Kar zadeva mene, sem že kot otrok in kot ljubitelj astrologije zelo zgodaj spoznal, da verjetno nikoli ne bom prav veliko vedel o življenju. V vsakem trenutku je toliko tega, česar ne vemo, toliko stvari, ki presegajo moje znanje in česar ne razumem, da zelo lahko mirno rečem, da ne vem. Mislim, da imamo pri izkušnjah bližine smrti opraviti s pojavom, na katerega je zelo težko odgovoriti. Pravzaprav se mi dozdeva, da svet dandanes še ne premore končnega odgovora na to vprašanje.

Drugi razlog, zakaj izkušenj bližine smrti ne moremo pojasniti z nekim nevrofiziološkim dogajanjem v možganih, je, da pogosto slišimo o podobnih izkušnjah od oseb, ki so priče smrti nekoga drugega, na primer od svojcev, navzočih ob smrti; njihove izkušnje so enake – nekateri navzoči natančno poročajo o identičnih izkušnjah v trenutku smrti druge osebe.

***

Za skupno izkušnjo bližine smrti sem prvič slišal leta 1972, o tem mi je pripovedovala ena mojih profesoric medicine. Povedala mi je, da je imela dve leti pred tem težko nalogo: morala je oživljati svojo mamo, ki je imela nenaden srčni zastoj. Žal oživljanje ni bilo uspešno in mama je umrla. Kolegica mi je povedala, da je v trenutku, ko je začutila, da je mama umrla, začutila, kako se je tudi sama dvignila iz svojega telesa. Pogledala je navzdol in pod sabo zagledala telo svoje mame, zraven njega pa še svoje fizično telo. Bila je iz zdravniške in neverujoče družine, zato je bila zelo presenečena, ko se je znašla zunaj svojega telesa in ob tem videla svoje telo in mamino truplo. Njene besede so bile: »Skušala sem se zbrati!«

Ko je skušala razumeti, kaj se dogaja, je nenadoma poleg sebe zagledala svojo mater, kot je rekla, v duhovni podobi. Videla jo je, kako se dviga proti nekakšni luči, iz te luči pa so se prikazovale podobe ljudi; nekatere je prepoznala kot prijatelje in sorodnike, ki jih je njena mama poznala in za katere je vedela, da so bili že pokojni. Podobe so prihajale iz svetlobe in se pozdravljale z mamo kakor po dolgem snidenju. Potem je zagledala, da se vsi dvigajo proti svetlobi – ta pa se je zaprla v spiralni obliki, podobno kot se zapre objektiv pri fotoaparatu. Nato je čutila, da jo je potegnilo nazaj v njeno fizično telo, poleg maminega trupla.

Po tej izkušnji sem še neštetokrat slišal podobne zgodbe, pripovedovali so o stotinah in stotinah izkušenj po vsem svetu. Imenoval sem jih skupne ali empatične izkušnje smrti. (O njih je dr. Moody napisal knjigo Utrinki večnosti, raziskovanje skupnih izkušenj smrti. Slovenski prevod je izšel ob njegovem obisku.)

***

In še ena skupna izkušnja je, o kateri pripovedujejo ljudje, ki so bili navzoči ob smrti drugega, pogosto so to zdravniki. V trenutku, ko bolnik umre, se zdi, kot da bi se nekaj dvignilo iz njegovega telesa, najpogosteje z vrha glave ali s predela prsnega koša. Zelo težko je opisati, kaj je to. To najpogosteje opišejo kot okroglo-sivkasto zlatkasto svetlobo, ki se dviga iz zgornjega dela telesa in izgine navzgor.

***

Povedal bom še nekaj, kar me še zdaj preseneča in ob čemer mi je še vedno nelagodno. Poznam kar nekaj primerov prič, ki so empatično doživele pregled življenja, ki ga je doživela umirajoča ali umrla oseba. Zame je že sama misel na to nekaj, kar me pretrese in malce spravi v zadrego. Po pravici povedano se še sam ne veselim posebno pregleda svojega življenja in prav nič me ne veseli misel, da bo takrat kdo poleg mene. Vendar so ljudje povedali, da so se med umiranjem okoli umirajočega (in okoli njih, ki so ta proces so-doživljali) prikazovale razne podobe iz življenja umirajočega – med njimi tudi umrli sorodniki umirajoče osebe, in povedali so, da so se pogovarjali z njimi o podobah, ki so jih gledali.

***

Star sem devetinšestdeset let in minila so leta, ko sem moral premišljati, kaj naj povem in česa ne. Ni me več strah povedati stvari natančno tako, kot si mislim. Čeprav me izkušnje bližine smrti zanimajo že zelo dolgo, sem sam pri sebi zaradi njih bíl hudo bitko, pa tudi zelo težko sem našel neki razumski dokaz zanje, da posmrtno življenje obstaja. Zamisel o posmrtnem življenju je zame, ki sem nereligiozen, od nekdaj bila in še vedno je, zelo v nasprotju sama s sabo. Če je smrt dokončna ustavitev življenja, pomeni konec. Če pravite, da je življenje po smrti, pravite, da je življenje po njegovem koncu. To je paradoks, nekaj, kar si zelo težko razumsko predstavljamo.

Vendar moram pošteno povedati, da sem pred približno letom dni dosegel v svojem procesu točko, ko sem zelo presenečen ugotovil, da zares obstaja življenje po smrti. Opisal vam bom izkušnjo, ki me je pripeljala do te misli.

Pred približno tremi leti sem na zahodu Amerike predaval o izkušnji bližine smrti. Po predavanju je pristopil k meni moški in mi opisal svojo izkušnjo. To je bil grafični umetnik, lastnik oglaševalske agencije. Dve leti pred tem je doživel grozljivo avtomobilsko nesrečo, v kateri je bil nadvse hudo poškodovan. Po naključju sem bral medicinsko poročilo o tej nesreči in vsaj meni se je na podlagi mojega medicinskega znanja zdelo nemogoče, da bi človek to nesrečo lahko preživel. V trenutku je izgubil obe nogi, umrla je tudi njegova žena, sam pa je doživel zelo hud in dolg srčni zastoj, infarkt. Med srčnim zastojem je doživel zelo neverjetno izkušnjo bližine smrti. Spodbudil sem ga, naj o tem kaj napiše.

Avgusta 2012 je knjigo napisal, septembra 2012 pa mi poslal natisnjen izvod – verjetno je to, da ima človek svoje grafično podjetje, pripomoglo, da je knjiga tako hitro ugledala luč sveta. Še prej kot dva tedna za tem mi je povedal, da je v knjigi po nesreči omenil ime kirurga na travmatologiji, ki mu je bil takrat rešil življenje. Naj vam povem, da bolniki navadno ne povedo svojim zdravnikom o svojih izkušnjah bližine smrti. Povabil je kirurga na večerjo, da bi se mu opravičil za nehoteno omembo. Ob tem se je doktor zelo zresnil. Rekel je: »O tem nisem govoril z nikomer, a tisto noč, ko so vas pripeljali v operacijsko sobo, sem vedel, da ne boste umrli. Kajti ko sem vstopil vanjo, se je prostor odprl v drugo dimenzijo in govoril sem z vašo ženo, ki je umrla v tisti nesreči, in mi je to povedala.«

Na podlagi tega dogodka vidimo, da je o izkušnji bližine smrti težko govoriti, ne da bi vpeljali zamisel, da očitno, ko umremo, preidemo ali vstopimo v neko drugo stanje obstoja ali zavesti.

***

Leta 1995 sem razvil postopek, s katerim izzovemo izkušnjo bližine smrti, ne da bi se bilo res treba smrti približati. To je opis mojega dela z grškim preročiščem za smrt, imenovanim psihomanteum. Sliši se čudno, pa vendar je res: v stari Grčiji so poznali tehnike, postopke, govor je o t. i. preročiščih umrlih, pri katerih so ljudje lahko videli duhove dragih pokojnikov in se pogovarjali z njimi pri polni zavesti. Ko sem v poznih osemdesetih in zgodnjih devetdesetih letih prejšnjega stoletja proučeval takšna arheološka poročila, sem ugotovil, kako so to počeli. Vem, da zveni skoraj neverjetno, bogokletno, in morda je kdo od vas že ugotovil, da imam težave na nekem področju, a lahko vam povem, da je to postopek, ki sem ga razvil in ki so ga preverili številni drugi psihologi po svetu. Učijo ga tudi na inštitutih za usposabljanje poklicnih psihoterapevtov v Ameriki kot postopek v terapiji za zdravljenje bolečine ob žalovanju. Zadeva je zelo preprosta. Izkaže se, da so zgodbe o tem pri Homerju, Plutarhu, Aristotelu in mnogih drugih grških pisateljih resnične, da velika klasična dela pojasnjujejo, kako to deluje.

***

Reinkarnacija je v zadnjih desetletjih tema, ki zanima zelo veliko ljudi, še posebno zahodnjake. V Ameriki veliko ljudi misli, da je reinkarnacija nekaj, kar so na Zahod šele pred nedavnim prinesli indijski guruji, se pravi, da je to vzhodnjaška zadeva, uvožena na Zahod. To preprosto ne drži. Vedenje o reinkarnaciji je bilo od samega začetka del zahodne civilizacije. Najzgodnejši zahodni mislec, ki je govoril o reinkarnaciji, je bil Pitagora, približno 550 let pr. n. š. Tudi Platon je govoril o reinkarnaciji, o njej lahko beremo v več njegovih delih, tudi v Republiki in Dialogu s Fadom. Pitagora je celo trdil, da se spomni svojih osmih prejšnjih življenj. Reinkarnacija je tudi krščanska ideja, živela je v zgodnjem krščanstvu, nekako do 4. stoletja. O njej je veliko pisal zgodnje – krščanski teolog Origen. Lahko rečemo, da je reinkarnacija tema, s katero se ukvarjajo po vsem svetu.

***

Ljudje imajo v zvezi z vnovičnim rojstvom ali reinkarnacijo tri vrste izkušenj. Najredkejša je ta, da ljudje v svoji izkušnji bližine smrti vidijo nekaj, kar nakazuje na prejšnjo inkarnacijo.

Imam prijatelja, Stefana von Jankovica, ki je po rodu Madžar. Bil je polkovnik v madžarski revoluciji leta 1956. Potem ko je bila revolucija zatrta, sta z ženo in majhnima hčerkama v naročju pobegnila čez minsko polje. Preselil se je v Zürich, prevzel švicarsko državljanstvo in postal priznan arhitekt. Leta 1964 je imel s svojim športnim avtomobilom v Alpah hudo prometno nesrečo. Mislili so, da je mrtev, vendar so ga vseeno odpeljali v bolnišnico, in ga oživili. Med to izkušnjo je doživel zelo živ in neverjeten pregled svojega življenja. Iz tega njegovega pregleda bom povedal del zgodbe, ki je sicer precej značilen, saj mi je podobne stvari pripovedovalo na tisoče in tisoče ljudi, pa vendar je poseben, saj zelo gane in veliko razodene.

Eden izmed dogodkov, ki jih je videl ob prikazu svojega življenja, je bil iz časa revolucije. Nekega dne med revolucijo je šel domov na kosilo. Stanoval je na vrhu hriba. Pod hribom se je cesta nenadoma končala, do njegovega stanovanja pa so peljale stopnice. Medtem ko je kosil v svojem stanovanju, je videl, kako se je na cesti pojavil ruski tank in se ustavil na koncu ceste. Stefan je ugotovil, da je bil tank ujet in da bo na neki točki vojak v tanku moral dvigniti pokrov in pogledati okoli sebe, kje je. Ko se je to zgodilo, se je odločil, da bo vojaka ubil. Vzel je pištolo in meril na pokrov, da bi ga ubil v trenutku, ko bi vojak dvignil pokrov. Čez čas je vojak res dvignil pokrov, pogledal okoli – vendar Stefan ni mogel pritisniti na petelina. Ko mu je bil omogočen ta prikaz življenja, mu je bitje, ki ga je vodilo, zelo jasno povedalo, da je bila odločitev, ki jo je takrat sprejel, pravilna. Ni šlo za to, da bi moral, če tega ne bi storil, v neki grozni pekel ali kaj podobnega, toda zadeve bi se vseeno obrnile precej drugače in ta odločitev mu je bila šteta v dobro.

Kot del te izkušnje je Stefan videl več svojih minulih življenj. Ker je bil arhitekt in umetnik, je, medtem ko je okreval v bolnišnici, skiciral kraje, ki jih je videl, ko se je spominjal preteklih življenj. En kraj je bila majhna ribiška vas. Še nikoli ni bil v kakšni taki vasi, nekaj let zatem pa je našel ta kraj, ki ga je videl med svojo izkušnjo bližine smrti in vedel, da je tam živel v prejšnjem življenju. Slišal sem tudi približno dvanajst drugih ljudi, ki so povedali, da so med izkušnjo bližine smrti videli prizore iz svojih prejšnjih življenj. Dvanajst od več tisoč ljudi, ki so doživeli izkušnjo bližine smrti, je sicer zelo malo, vendar kaže, da se včasih zgodi tudi to.

***

Druga skupina izkušenj, povezanih z reinkarnacijo, zadeva takoimenovane regresije v pretekla življenja. Pri tem ljudi hipnotizirajo in regresirajo postopno vse bolj časovno nazaj. Na neki točki začnejo preprosto pripovedovati o dogodkih, ki so se očitno zgodili pred njihovim rojstvom.

***

Tretja vrsta izkušanj, povezanih z reinkarnacijo, so spontani spomini iz preteklih življenj, ko se ljudje nenadoma spomnijo stvari, ki so jih počeli v prejšnjem življenju. Včasih se te izkušnje zgodijo odraslim, ki potujejo v dele sveta, kjer še niso bili. Potem imajo izkušnjo, kot da se spomnijo, da so tam že bili. Spontani spomini na prejšnja življenja so tudi dokaj pogosti pri majhnih otrocih, ne glede na to, ali starše reinkarnacija, življenje po smrti in podobno zanimajo ali ne. Veliko odraslih me je v preteklih letih poklicalo ali prosilo za nasvet zaradi svojih otrok, ki so omenjali pretekla življenja. Očitno so to izkušnje, ki jih nekateri otroci preprosto imajo.

***

Naj vam z vezi s tem opišem izkušnji, o katerih so spregovorili moji otroci. Ne jaz ne žena nisva verna, ne zahajava v nobeno cerkev in ne obiskujeva nobene verske organizacije. Prav zabavno je tudi, da sta moja otroka na medmrežju odkrila, da sem napisal knjigo Življenje po življenju! Z ženo (tretjo, op. p.) imava dva posvojena otroka, oba sva posvojila ob rojstvu: Carter je star zdaj petnajst let, po rodu je mehiški Američan. Hči Carol Anne je stara dvanajst let, in je Indijanka iz plemena Blackfeet, iz zvezne države Montana.

Ko je bil Carter star približno pet let, sva skupaj gledala televizijo, v rokah sem imel daljinca in sem izbiral kanale. Ko sem šel skozi kanal National Geographic, je postal Carter zelo živahen in je zavpil: »Oči, oči, to je moja vas.« Vrnil sem se na ta kanal, predvajali so dokumentarec o življenju v neki vasi na Kitajskem. Kot psihiater sem doživel že marsikaj in se v vseh letih naučil, to je zdaj že čisto samodejno, da se ne odzivam na to, kar se zgodi. Kljub temu sem videl, da je Carter opazil, da sem bil nekoliko presenečen. Rekel je: »Veš, preden sem prišel k tebi in mamici, sem imel mamico in očka, brate in sestre na Kitajskem.« Kot da bi me želel nekako usmeriti, je dodal: »Nekega dne sem bil na drevesu in gledal tebe in mamico, kako ležita pod drevesom v travi.« Takrat sem natančno vedel, o čem govori: pet let preden se je Carter rodil, sva bila z ženo v Grčiji, obiskala sva neko arheološko najdišče in bila na smrt utrujena. Skrbnik najdišča je bil prijazen in je rekel, naj si privoščiva krajši počitek v visoki travi v bližini. Ko sva tam počivala, sva se pogovarjala o tem, da bi posvojila otroka.

***

Kar zadeva mojo indijansko hčer Carol Anne, sem kot psihiater vedno menil, da je privzgojeno okolje pomembnejše od prirojenega. Posebno Carol Anne pa mi je pomagala spoznati, kako zelo je pomembna tudi genetika. Kajti pleme Blackfeet so bili lovci in nabiralci, nomadi, ki so sledili čredam bizonov in živeli v tipijih. Že zelo zgodaj sem opazil, da je tudi moja hči prava nabiralka. Ko so bili majhni, so bili moji drugi trije otroci zadovoljni, da sem jih vozil v vozičku, Carol Anne pa je bila drugačna in je vedno hotela iz njega. Ko je bila stara tri leta, je začela z mano sama od sebe hoditi po deset kilometrov na dan, in ne da bi ji kdo od nas to predlagal, je začela nositi s sabo malho in vanjo nabirati vse mogoče.

Pred približno tremi leti in pol sva se sprehajala. Kakšen kilometer od tam, kjer živimo, je star lesen most, in tam Carol Anne zelo rada sedi in govori. Tistega dne sva tam sedla in brez povoda je rekla: »Ta kraj mi ni všeč.« In jasno mi je bilo, da je mislila ta svet. Bil sem presenečen in videl sem, da je to lahko opazila tudi ona. Potem je nadaljevala: »Veš, ko umreš, greš samo navzgor in si z Bogom, in tam te drži toliko časa, dokler vsi ljudje, ki jih poznaš, ne umrejo. Potem te pošlje nazaj kot drugo osebo.« Vprašal sem jo, zakaj tako misli, ali je mogoče to od koga slišala. Odvrnila je: »Ne, ne, to vem, v svoji glavi to vem. Bila sem pri Bogu in pokazal mi je dol nate in rekel, da moram dol k tebi, da bom postala tvoja hči.« Vprašal sem jo, ali je vseeno vesela, ker je prišla, in pritrdila je: »Ja, ja. Bog me je kar potisnil dol, naj bom tvoja hči.«

Iz svoje klinične prakse vem, da so takšne stvari med otroki dokaj pogoste. Ko razmišljam o preteklosti – imam tudi dva odrasla sinova, stara devetintrideset in enainštirideset let, se spomnim stvari, ki sta jih rekla takrat, ko sta bila majhna, pa sem jih takrat preprosto preslišal ali nanje nisem bil pozoren.

***

Naslednja trditev je drzna in mogoče tudi nasprotujoča si: prepričan sem, da bo kmalu nastal pravi preobrat, kar zadeva racionalno obravnavanje, preiskovanje in razumevanje – vsaj tako menim – najpomembnejšega vprašanja človeškega obstoja: Ali obstaja življenje po smrti? Prepričan sem, da bomo v prihodnjih letih odkrivali nove stvari o posmrtnem življenju, takšne, kakršnih si zdaj ne moremo niti zamisliti, in ki si jih bomo lahko razložili tudi racionalno. Mislim, da se bo to tudi zgodilo, ker smo zdaj sposobni razmišljati o posmrtnem življenju racionalno in logično. V preteklosti je bila težava pri raziskovanju in razlagi doživetij posmrtnega življenja, ker se niso ujemala z okvirom razmišljanja, kakršnega je ponudila aristotelovska logika, s katero smo odrasli in jo vsak dan uporabljamo. Zdaj imamo nove in drugačne sisteme logičnega razmišljanja, ki lahko vprašanje življenja po smrti razložijo v preverljivem in vseobsežnem okviru. Tako bomo lahko pripravili ljudi, da bodo na podlagi novih logičnih načel celo pred svojo izkušnjo bližine smrti utemeljili izkušnjo, ki jo bodo doživeli.

***

Rad bi vam povedal tudi o izjemni izkušnji dr. Ebena Alexandra, ki je bil petnajst let profesor nevrofiziologije na univerzi Harvard. Kot številne osebe v njegovem poklicu je menil, da ni ločene, neodvisne resničnosti, ki bi obstajala kot zavest. Prepričan je bil, da je zavest stranski proizvod naše primarne stvarnosti, t. j. elektrobiokemičnih odzivov v možganih. Novembra 2008 je dr. Alexander zbolel za meningitisom, ki ga je povzročila bakterija E. Coli. Meningitisa, ki ga povzroči ta bakterija, skoraj nihče od doraslih ne preživi. Stopnja smrtnosti je kar 97-odstotna, 3 odstotki tistih, ki preživijo, pa imajo hudo poškodovane možgane in so zato preostali del življenja zelo prizadeti. Dr. Alexander pa je – sliši se neverjetno – ozdravel. Teden dni je bil v komi, potem pa je preživel. Ko se je vrnil, je o izkušnji povedal, da je zapustil tostranstvo in šel v svet, v katerem je bila svetloba, ki je bila precej bolj resnična kakor svet, v katerem živimo zdaj. Podobno kot drugi, ki so doživeli izkušnjo bližine smrti, je povedal, da je bil ta svet izjemno živ in poln luči, čistega sočutja in ljubezni. Med to izkušnjo je ves čas videval ob sebi mlado žensko. Ni je poznal, ni se pogovarjal z njo, vendar je imel občutek, kot da je nekako pazila nanj.

Ko se je po tej izkušnji vrnil, se je njegov pogled na življenje popolnoma spremenil, cela njegova filozofija življenja je bila drugačna. Na podlagi osebne izkušnje je spoznal, da je zavest več, kakor kemija ali kemično dogajanje v možganih. Želel je tudi bolje raziskati in razumeti svoje življenje. Že pred tem dogodkom je vedel, da je bil s štirimi meseci posvojen. Njegovi biološki starši so bili srednješolci, ki so se zaljubili, po njegovem rojstvu pa se razšli. Ko pa se je po izkušnji vrnil, je želel vedeti več. Tako je poiskal ljudi v ustanovi, kjer se je rodil, in ti so mu razkrili dejstva o bioloških starših. Zvedel je, da so se njegovi biološki starši pozneje vendarle poročili in imeli še druge otroke. Ko je potem navezal stik z biološkimi starši, je izvedel, da globoko žalujejo, ker jim je umrla hči. Ko je videl hčerino sliko, torej sliko svoje sestre, za katero ni vedel, da jo ima, je spoznal, da je to pravzaprav ženska, ki jo je videval med svojo izkušnjo bližine smrti. Dr. Alexander je o svoji izkušnji napisal knjigo Dokaz o obstoju nebes.

Sara O. Berden; objavljeno v reviji AURA št. 291, november 2013

Fotografija: Bigstockphoto.com