Letos konec avgusta je minilo 7 let od smrti Elisabeth Kübler Ross, švicarske psihiatrinje in tanatologinje, pionirke na področju preučevanja umiranja in smrti. Avtorica uspešnice, knjige O smrti in umiranju, v kateri je predstavila svoj danes dobro znan in široko sprejet petstopenjski model soočanja s smrtjo (zanikanje – jeza – barantanje – depresija – sprejetje), je izjemno veliko prispevala k večjemu sprejemanju smrti kot naravnega dela življenja v sodobni zahodni kulturi.

Vendar raziskave zadnjega desetletja ugotavljajo, kot navajajo denimo tudi v januarski reviji Time Magazin (januar 2011), da njen model nima stvarne osnove.

»Prijazna smrt, predolgo se ne mudi.«

Elisabeth Kübler Ross je umrla pri starosti 78 let, povsem izčrpana zaradi nekaj zaporednih kapi in z ohromljeno levo stranjo telesa. Na smrt, na katero je bila po svojem mnenju povsem pripravljena, je morala počakati še dolgih 9 let po kapeh. »Sem rekla Bogu minulo noč, da je prekleti zavlačevalec«, je rekla v nekem intervjuju dve leti pred smrtjo. Evtanazije pa ni podpirala. V nestrpnem čakanju je svojo hišo napolnila s podobami metuljev.

Metulji prerajanja

Njeno življenjsko pot je, kot pravi sama, določila pretresljiva izkušnja neposredno po 2. svetovni vojni. Bilo je v taborišču smrti v Majdaneku na Poljskem, ki ga je obiskala leta 1945. V razpadajočih barakah, od koder so med vojno v plinske celice pošiljali otroke, je bilo na stenah vse polno njihovih podob metuljev. Povsem osupla je bila. Na stotine metuljev, sredi okrutne mašinerije masovne smrti.

Kraljica smrti

In tako se je začela njena pot, na kateri se je z vso svojo predanostjo, energijo in sposobnostmi ukvarjala z umiranjem in s smrtjo ter postala svetovno znana in priznana ‘kraljica smrti’. Tabu smrti je uspešno razbijala v bolnišničnem okolju v ZDA, kjer so v 50 letih minulega stoletja umirajoče osamili v najbolj oddaljenih oddelkih, da ne bi slišali njihovih obupanih klicev in prošenj. Zdravniki so jih obravnavali kot neuspeh, v času, ko se je zdelo, da za vsako bolezen obstaja medicinsko zdravilo. Z umirajočimi so se bili le redki in izjemoma pripravljeni pogovarjati. Za njihove telesne bolečine pa se niso kaj dosti menili, če so v svojih zadnjih dneh, zaradi sredstev za lajšanje bolečin, postali odvisniki.

Doktorica Kübler-Rossova je na svoja predavanja pripeljala umirajoče paciente. Šokirani in zbegani študentje so jih pričeli spraševati o medicinskem zdravljenju, bolniki pa so strastno, prizadeto in z jezo spregovorili o svojih čustvih. Študente medicine je tudi povabila, da prisluhnejo umirajočim pacientom, ko govorijo o svojih občutkih glede skorajšnje smrti. Nekateri tega niso zmogli, preprosto so zbežali.

Na osnovi pogovorov z umirajočimi je v dveh mesecih napisala svoje prvo delo v nizu številnih, že omenjano O smrti in umiranju, ki jo še danes izdajajo (pri nas jo najdemo v hrvaškem prevodu iz leta 1980, »Razgovori s umirućima«). Z njo je v ZDA in nato v Evropi uveljavila psihološki in sekularni pristop k smrti, s katerim je fokus od odrešenja po smrti prenesla na kvaliteto življenja v zadnjem obdobju pred smrtjo.

Seveda je naletela na pomisleke, zavračanja, upor, še zlasti zdravnikov. A je v letih vztrajnega dela dosegla, da se je dvignila raven skrbi za umirajoče in njihove svojce. Spodbudila je ustanavljanje hospicev (sicer ne neposredno, tudi ni sodelovala v tovrstnih projektih) ter razvoj primerne paliativne oskrbe umirajočih. Predvsem pa je s svojim delom omogočila razvoj drugačne predstave o smrti: smrt ni neuspeh, ampak, kot je zatrjevala, »ena največjih izkušenj«, polna dostojanstva. »Smrt je naredila boljšo«, so zapisali v enem izmed njenih nekrologov.

Zanikanje, jeza, barantanje, depresija, sprejetje

– je dobro znanih pet stopenj poslavljanja in žalovanja, tako za umirajočega kot tudi za njegove bližnje.

Še več, Kübler-Rossova je trdila, da gre za pet stopenj doživljanja katerekoli težje izgube: to je lahko smrt ljubljene osebe, a tudi izguba službe, prihodkov, svobode; prisotne naj bi bile tudi pri drugih pomembnih življenjskih dogodkih, denimo pri ločitvi, pri boleznih, akutnih ali kroničnih, pri diagnozi neplodnosti, odvisnosti od drog ter pri mnogih življenjskih nesrečah ali katastrofah.

Sicer jih ne doživi vsakdo vseh pet, a vsaj dve naj bi bili vedno prisotni. Lahko jih prestajamo drugo za drugo, od zanikanja k sprejemanju, a tudi v drugačnem vrstnem redu.

Nekateri psihologi zatrjujejo, da ljudje, ki se težko soočajo s smrtjo, dlje časa vztrajajo na stopnji zanikanja in zato težko umrejo dostojanstveno. Vendar nekateri drugi menijo, da je dolgotrajno zanikanje način, s katerim se žalujoči prilagajajo novi težki situaciji. Vedno pa velja: če smo in kolikor smo znali osmisliti svoje življenje, je v nas pred smrtjo manj strahu in brezupa – umremo lažje.

Pet stopenj – mit ali resničnost?

Vendar so v tem tisočletju objavili nekaj kritik dela Kübler-Rossove. Njena teorija o soočanju s smrtjo naj ne bi imela znanstvene osnove (kot v obsežni raziskavi iz leta 2011 dokazuje denimo George Bonanno, profesor klinične psihologije iz Univerze Columbia, ZDA). Oblikovala je ni na temelju znanstveno zastavljene raziskave, temveč na osnovi enkratnih pogovorov z umirajočimi, ki pa jim ni zastavljala posebnih vprašanj o petih stopnjah, temveč jih je sama razvrščala v eno izmed njih, potem ko je ob večerih pri pripravi svoje prve knjige zapisovala njihove izkušnje.

Leta 2007 je revija JAMA (Journal of American Medical Association) predstavila študijo, v kateri so ugotovili, da je v procesu poslavljanja in žalovanja prav sprejemanje mnogo bolj razširjano čustveno stanje, kot si morda predstavljamo. Še več: ljudje naj ga ne bi doživljali šele na koncu žalovanja, temveč največkrat v njegovih zgodnjih fazah, celo v prvih mesecih.

Nadalje je bilo ugotovljeno tudi, da bolj kot jezo ali depresijo žalujoči čutijo veliko hrepenenje po ljubljeni osebi, ki so jo izgubili. Kar pomeni, da v procesu žalovanja morda sploh ne bomo šli skozi pet stopenj in ne bomo čutili nobenega čustva, predstavljenega v modelu Kübler-Rossove, temveč bomo doživljali kaj povsem drugega.

Čustva izraziti – ali preusmeriti pozornost drugam?

Ena od kritik se nanaša tudi na izražanje čustvenih stanj. »Pripovedovanje svoje zgodbe, pogosto in podrobno, je bistveno v procesu žalovanja.«, je zapisala Kübler-Rossova v svoji zadnji knjigi, O žalosti in žalovanju (On Grief and Grieving), ki je izšla leto po njeni smrti. »Moraš jo spraviti ven iz sebe. Z žalostjo se je treba soočiti, da jo lahko ozdraviš.«

Vendar sodobne psihološke ugotovitve, utemeljene na raziskavi izkušenj številnih ljudi, temu ne pritrjujejo. Ljudje, ki po izgubi uporabijo metodo ‘represivnega nadzora’ – svojim obremenjujočim čustvom odtegnejo pozornost, so manj depresivni in prestrašeni ter imajo manj zdravstvenih težav kot tisti, ki svoja čustva prosto izražajo. Ugotovili so celo, da tisti, ki se izogibajo soočanju s svojo izgubo, doživljajo podobno stopnjo depresivnosti kot tisti, ki svoja čustva dejavno predelujejo.

Ista študija tudi zatrjuje, naj bi žalovanje trajalo načeloma 6 mesecev; če je daljše, se je že razvilo v odvisnost. Zapleteno in dolgotrajno žalovanje namreč aktivira poseben predel možganov, t. im. jedro accumbens (nucleus accumbens), ki ga prištevajo k limbičnemu sistemu, in ki je povečano dejaven, ko doživljamo užitke, občutke nagrajenosti ter pri odvisnosti. Utapljanje v žalovanju namreč nudi začasna prijetna čustva (užitek, nagrado), vendar nam dolgoročno gledano onemogoča, da ozdravimo, se prilagodimo novim okoliščinam in gremo naprej.

Poslavljanje in žalovanje – individualen proces

Kar vse nam da misliti, da sta slovo in žalovanje povsem individualen proces. Žalovanje ne sledi standardiziranemu predpisu, temveč poteka v odvisnosti od posameznika in edinstvenosti njega kot bitja, njegove karme in poslanstva. Model Kübler- Rossove nam lahko pomaga, da bolje razumemo sebe, kaj se z nami dogaja ter se orientiramo, kje smo v tem procesu.

V ZDA so na osnovi njenega modela razvili ne le močno gibanje ‘umiranja in smrti’ z mnogimi razdelanimi in predpisanimi metodami žalovanja ter s številnimi svetovalci, temveč kar dogmo. Kar je nevarna stvar, ker ubija življenje. Iz vseh izkušenj in spoznanj – svojih in drugih ljudi – lahko naredimo dogmo. A se tisto, kar povzdignemo na piedestal edine pravilne resnice, sprevrže iz dragocenega pomočnika in smerokaza na poti v nepotrebno berglo, ki nas ovira, omejuje in zasužnjuje. Z njo posiljujemo sebe, druge, življenje.

Nekatere moje izkušnje poslavljanja in izgube pritrjujejo njenemu učenju, vendar ne vse. Prav tako iz izkušenj vem, da je v nekaterih situacijah najbolj pravilno – modro in ljubeče – dovoliti čustvom, da se izrazijo, pa naj so še tako težka; v nekaterih pa je edina konstruktivna rešitev – čustvom odtegniti pozornost – in ‘obrniti ploščo’.

Naše življenje, če si to seveda dovolimo, ne sledi predpisanim modelom. Vedno je ‘neznana dežela’ – edinstveno, sveže, iskreče se, polno moči, in tudi miru – kolikor in kadar smo v pristnem stiku s pravim seboj. Tudi žalovanje je takrat ‘neznana dežela’, naše in posebno potovanje skozi in v nekaj novega, poučnega, lepega, izpolnjujočega, bližje samemu sebi, bližje k srcu vsega.

»Koliko si služil? Kaj si naredil, da bi pomagal?«

Toliko lepote je v delih Elisabeth Kübler-Ross! Lepote človečnosti in krhkosti življenja, a tudi izjemne vitalnosti in moči; lepote slovesa in izgube, lepote smrti; in onstranstva.

Gonilo njenega življenja je bilo pomagati drugim. Niso je ustavljali predsodki in upori. Vedno je podirala tabuje. Ni se posvečala le umiranju in smrti, s svojo prodorno in strastno raziskujočo energijo je segla tudi v raziskovanje zunajtelesnih izkušenj in tudi k tistemu onkraj – v življenje po smrti. Pri čemer se je celo zapletla v škandal z domnevnim kanalizatorjem bitij zunaj inkarnacije in zaradi tega ostala brez ugleda in soproga. Posvetila se je tudi negi obolelih z AIDSom, a so ji zato požgali posestvo. Vendar ni nikoli obupala.

Njen življenjski zgled in njene knjige opogumljajo in navdihujejo. Smrt, ki je v sodobni zahodni civilizaciji še vedno deležna močnega zanikanja, je postala njena prijateljica. »Smrt je čudovito in pozitivno izkustvo«, je zapisala. Četudi je nanjo na koncu, v izmučenem telesu, že nestrpno čakala.

Duh se izvije iz telesa, kot se iz bube izvije metulj, je slutila v Majdaneku, ko je strmela v podobe metuljev. Pravo podobo končnega slovesa in prehoda pa spozna vsak med nami, ko pride naš čas za to ‘veliko dogodivščino’.

Vesna Periček Krapež, objavljeno v reviji AURA, oktober 2011, št. 266

Fotografija: www.quoteaddicts.com