Mineva deveto leto od smrti Elisabeth Kübler-Ross, švicarske psihiatrinje in tanatologinje, pionirke na področju proučevanja umiranja in smrti. Avtorica uspešnice, knjige O smrti in umiranju, v kateri je predstavila svoj danes dobro znani in široko sprejeti petstopenjski model soočanja s smrtjo (zanikanje – jeza – barantanje – depresija – sprejetje), je izredno veliko pripomogla k sprejemanju smrti kot naravnega dela življenja v sodobni zahodni kulturi.

Vendar pa izsledki znanstvenih raziskav zadnjega desetletja kažejo, da naj njen model ne bi imel stvarne podlage.
Elisabeth Kübler Ross je umrla v starosti 78 let, povsem izčrpana zaradi nekaj zaporednih kapi in z ohromljeno levo stranjo telesa. Na smrt, na katero je bila − tako je menila − povsem pripravljena, je morala počakati še dolgih devet let po kapeh. »Minulo noč sem rekla Bogu, da je prekleti zavlačevalec,« je dejala v nekem intervjuju dve leti pred smrtjo. Z evtanazijo se ni strinjala. V nestrpnem čakanju na smrt je svojo hišo napolnila s podobami metuljev.

Metulji prerajanja
Njeno življenjsko pot je določila pretresljiva izkušnja neposredno po drugi svetovni vojni. Bilo je v taborišču smrti v Majdaneku na Poljskem, obiskala ga je leta 1945. V razpadajočih barakah, od koder so med vojno v plinske celice pošiljali otroke, je bilo na stenah vse polno njihovih podob metuljev. To jo je zelo presenetilo. Na stotine metuljev sredi okrutnega mehanično delujočega sistema množične smrti.
In tako se je začela njena pot, na kateri se je predano, z vso močjo in sposobnostmi ukvarjala z umiranjem in s smrtjo ter postala svetovno znana in priznana »kraljica smrti«. Tabu smrti je uspešno razblinjala v bolnišničnem okolju v ZDA, kjer so v petdesetih letih minulega stoletja umirajoče osamili, jih zaprli v najbolj oddaljene oddelke, da ne bi slišali njihovih obupanih klicev in prošenj. Zdravniki so jih obravnavali kot neuspeh medicine, v času, ko se je zdelo, da za vsako bolezen medicina premore zdravilo. Le redki so se bili pripravljeni pogovarjati z umirajočimi.
Doktor Kübler-Rossova je na svoja predavanja pripeljala umirajoče paciente. Zbegani in pretreseni študentje so jih začeli spraševati o medicinskem zdravljenju, bolniki pa so zavzeto, prizadeto in jezno spregovorili o svojih čustvih. Študente medicine je tudi povabila, naj prisluhnejo umirajočim, ko govorijo o svojih občutkih glede skorajšnje smrti. Nekateri tega niso zmogli in so zbežali.

Na podlagi pogovorov z umirajočimi je Kübler-Rossova v dveh mesecih napisala svoje prvo delo na to temo (sledilo jih je še veliko), in sicer knjigo O smrti in umiranju, ki jo ponatiskujejo še zdaj (pri nas jo najdemo v hrvaškem prevodu iz leta 1980, Razgovori s umirućima). Z njo je v ZDA in nato v Evropi uveljavila psihološki in posvetni način obravnavanja smrti, s poudarkom na kakovosti življenja v zadnjem obdobju pred smrtjo.

Njene trditve so zbudile pomisleke, zavračanje in nasprotovanje, še zlasti zdravnikov. Kljub temu je v letih vztrajnega dela dosegla, da se je raven skrbi za umirajoče in prizadetost njihovih svojcev zvišala. Spodbudila je razvoj primerne paliativne oskrbe umirajočih ter posredno tudi ustanavljanje hospicev, predvsem pa je s svojim delom omogočila razvoj drugačne predstave o smrti: da smrt ni neuspeh, temveč, kot je zatrjevala, »ena največjih izkušenj«, polna dostojanstva. V enem izmed osmrtnic v njen spomin so celo zapisali: »Smrt je naredila boljšo.«

Zanikanje, jeza, barantanje, depresija, sprejetje
To je dobro znanih pet stopenj poslavljanja in žalovanja, tako za umirajočega kot tudi za njegove bližnje. Še več, po Kübler-Rossovi je to pet stopenj doživljanja katere koli hujše izgube: to je lahko smrt ljubljene osebe, a tudi izguba službe, prihodkov, svobode. Te stopnje se pojavijo tudi pri drugih pomembnih življenjskih dogodkih, denimo pri ločitvi, boleznih, akutnih ali kroničnih, pri diagnozi neplodnosti, odvisnosti od drog ter pri številnih življenjskih nesrečah ali katastrofah.
Res je, da vsak ne doživi vseh pet stopenj, a vsaj dve pa gotovo. Lahko jih prestajamo drugo za drugo, od zanikanja do sprejemanja, a tudi v drugačnem vrstnem redu. Nekateri psihologi zatrjujejo, da ljudje, ki se težko sprijaznijo s smrtjo, dlje časa vztrajajo na stopnji zanikanja in zato težko umrejo dostojanstveno. Nekateri drugi pa trdijo, da je dolgotrajno zanikanje način, s katerim se žalujoči prilagajajo novemu težkemu položaju. Vedno pa velja: kolikor bolj smo znali osmisliti svoje življenje, toliko manj strahu in brezupa je v nas pred smrtjo in laže umremo.
Vendar so v tem tisočletju objavili nekaj kritik dela Kübler-Rossove. Njena teorija o soočanju s smrtjo naj ne bi imela znanstvene podlage. To skuša dokazati v obsežni raziskavi iz leta 2011 George Bonanno, profesor klinične psihologije iz Univerze Columbia, ZDA. Pravi, da omenjena teorija ni zasnovana na temeljih znanstveno zastavljene raziskave, temveč na temelju enkratnih pogovorov z umirajočimi, ki pa jim avtorica ni zastavljala posebnih vprašanj o petih stopnjah, temveč jih je vanje razvrščala sama, potem ko je ob večerih pri pripravi svoje prve knjige zapisovala njihove izkušnje.

Leta 2007 je revija JAMA (Journal of American Medical Association) predstavila študijo, v kateri je bilo ugotovljeno, da je med poslavljanjem in žalovanjem prav sprijaznjenost veliko bolj razširjeno čustveno stanje, kot si morda predstavljamo. Še več: ljudje naj ga ne bi doživljali šele na koncu žalovanja, temveč največkrat na njegovih zgodnjih stopnjah, celo v prvih mesecih.
Ugotovljeno je bilo tudi, da bolj kakor jezo ali depresijo žalujoči čutijo veliko hrepenenje po ljubljeni osebi, ki so jo izgubili. To pomeni, da med žalovanjem morda sploh ne bomo doživljali vseh pet stopenj in ne bomo čutili nobenega čustva, predstavljenega v modelu Kübler-Rossove, temveč bomo občutili kaj povsem drugega.

Izraziti čustva – ali preusmeriti pozornost?
Ena od kritik se nanaša tudi na izražanje čustvenih stanj. »Pripovedovanje svoje zgodbe, pogosto in podrobno, je v procesu žalovanja bistveno,« je zapisala Kübler-Rossova v svoji zadnji knjigi O žalosti in žalovanju (On Grief and Grieving), ki je izšla leto po njeni smrti. »Žalost moraš spraviti iz sebe. Z njo se je treba spoprijeti, da jo lahko preboliš.«
Vendar sodobne psihološke ugotovitve, utemeljene na raziskavi izkušenj številnih ljudi, temu ne pritrjujejo. Ljudje, ki po izgubi uporabijo metodo »represivnega nadzora« − da čustvom, ki jih bremenijo ne namenijo pozornosti, so manj depresivni in prestrašeni ter imajo manj zdravstvenih težav kakor tisti, ki prosto izražajo svoja čustva. Ugotovili so celo, da tisti, ki se ogibajo soočanju s svojo izgubo, doživljajo podobno stopnjo depresivnosti kakor tisti, ki svoja čustva dejavno predelujejo.

Ista študija tudi zatrjuje, da naj bi žalovanje načeloma trajalo šest mesecev, če je daljše, se že razvije v odvisnost. Zapleteno in dolgotrajno žalovanje namreč aktivira poseben del možganov, t. im. jedro accumbens (nucleus accumbens), ki ga prištevajo k limbičnemu sistemu in je dejavnejši, ko doživljamo užitke, občutke nagrajenosti in odvisnosti. Utapljanje v žalovanju namreč omogoči začasno prijetna čustva (užitek, nagrado), vendar nam dolgoročno gledano onemogoča, da bi ozdraveli, se prilagodili novim okoliščinam in živeli naprej.

Poslavljanje in žalovanje – individualni proces
Vse to nam da misliti, da je slovo in žalovanje povsem individualen proces. Žalovanje ne sledi standardiziranemu predpisu, temveč je odvisno od posameznika in njegove enkratnosti, njegove karme in poslanstva. Model Kübler-Rossove nam lahko pomaga, da bolje razumemo sebe, kaj se med žalovanjem dogaja z nami ter ugotovimo, kje smo v tem procesu.
V ZDA so na podlagi njenega modela razvili ne le močno gibanje »umiranja in smrti« s številnimi razčlenjenimi in predpisanimi metodami žalovanja ter s številnimi svetovalci, temveč kar dogmo. To je nevarno, ker ubija nekaj živega. Iz vseh izkušenj in spoznanj – svojih in drugih ljudi – lahko naredimo dogmo. Toda tisto, kar povzdignemo na piedestal edine resnice, se iz dragocenega pomočnika in kažipota na poti sprevrže v nepotrebno berglo, ki nas ovira, omejuje in zasužnjuje. Z njo posiljujemo sebe, druge, življenje.

Nekatere moje izkušnje poslavljanja in izgube pritrjujejo trditvam Elisabeth Kübler-Ross , vendar ne vse. Iz izkušenj tudi vem, da je v nekaterih okoliščinah najbolj pravilno – modro in ljubeče – dovoliti čustvom, da se izrazijo, četudi so še tako težka. V nekaterih pa je edina konstruktivna rešitev – ne namenjati pozornosti čustvom – in »obrniti ploščo«.
Naše življenje, če si to seveda dovolimo, ne sledi predpisanim modelom. Vedno je »neznana dežela« – izjemno, sveže, iskreče se, polno moči, in tudi miru – kolikor in kadar smo v pristnem stiku s pravim seboj. Tudi žalovanje je takrat posebno potovanje skozi nekaj novega, poučnega, lepega, izpolnjujočega – bliže samemu sebi, bliže k srcu vsega.

xxx
»Koliko si služil drugim? Kaj si naredil, da bi pomagal?«
Toliko lepote je v delih Elisabeth Kübler-Ross! Lepote človečnosti in krhkosti življenja, a tudi izjemne vitalnosti in moči; lepote slovesa in izgube, lepote smrti in onstranstva.
Vodilo njenega življenja je bilo pomagati drugim. Niso je ustavljali predsodki in nasprotovanje. Vedno je podirala tabuje. Ni se posvečala le umiranju in smrti, s svojo prodorno in strastno raziskujočo energijo je segla tudi v raziskovanje zunajtelesnih izkušenj in tudi k tistemu onkraj – v življenje po smrti. Pri tem se je celo zapletla v škandal z domnevnim kanalizatorjem bitij zunaj inkarnacije in zaradi tega ostala brez ugleda in soproga. Posvetila se je tudi negi obolelih za aidsom, a so ji sovaščani zaradi predsodkov požgali posestvo. Vendar ni nikoli obupala.
Njen življenjski zgled in njene knjige opogumljajo in navdihujejo. Smrt, ki jo ljudje sodobne zahodne civilizacije še vedno skušajo kar zanikati, je postala njena prijateljica. »Smrt je čudovita in pozitivna izkušnja,«  je zapisala. In nanjo je na koncu v izmučenem telesu že nestrpno čakala.
Da se duh izvije iz telesa, kot se iz bube izleže metulj, je slutila v Majdaneku, ko je strmela v podobe metuljev. Pravo podobo končnega slovesa in prehoda pa spozna vsakdo – ko pride njegov čas za to »veliko pustolovščino«.

Vesna Periček Krapež, objavljeno v reviji AURA, januar 2012, št. 269
Fotografija: Elisabeth Kubler Ross, www.quoteaddicts.com