Vsak je že doživel, da je morda sedel v lokalu in nenadoma začutil, da ga nekdo opazuje. Ko se je obrnil, je ugotovil, da neka oseba res strmi vanj. Ali pa je pozvonil telefon, in kar vedeli smo, kdo nas kliče. Zgodilo se je tudi, da smo hodili po cesti in nenadoma začeli premišljevati  o nekom, za naslednjim vogalom pa že naleteli nanj. Vsak je že doživel te občutke, slutnje, imamo jih za nekaj vsakdanjega in jim ne namenjamo posebne pozornosti.

Poleg takšnih vsakdanjih slutenj obstajajo tudi slutnje drugačne narave. To so slutnje smrti, nesreče, uničenja. Med njimi so tudi slutnje o bližnji smrti, ki jih imajo umirajoči.

V človeški naravi je, da se bojimo smrti in se ogibamo pogovorov o njej, še manj želimo imeti opraviti s smrtjo in umiranjem. Toda morda prav umirajoči razumejo smrt bolje od nas in nas lahko celo potolažijo. Patricia Pearson, novinarka in avtorica knjige Opening Heaven’s Door: Investigating Stories of Life, Death and What Comes After (Odpiranje rajskih vrat: Raziskovanje življenjskih zgodb, smrti in tistega, kar se zgodi po smrti) opisuje izsledke svojega raziskovanja na temo prehoda na drugo stran življenja.

Spoznanje o zadnji uri

Patricia Pearson je ugotovila, da se ljudje zavedajo, kdaj se bodo morali posloviti od tega sveta. Približno 72 ur pred smrtjo začnejo govoriti o svojem slovesu in sicer metaforično, kot o pripravah na potovanje. Nekateri iščejo čevlje, drugi letalske vozovnice, tretji govorijo, da odhajajo domov, čeprav so v resnici že doma, in podobno.

Medicinska sestra Megi Kalanan, ki je delala v centru za paliativno oskrbo v Virginiji in je do njihove smrti negovala na stotine bolnikov, je prepričana, da vizije umirajočih niso naključne. Navaja primer bolnika, ki je umiral zaradi raka trebušne slinavke, in ga je približno tri dni pred smrtjo najbolj skrbelo, ali je njegova žena uredila vse potrebno z njegovim potnim listom in vozovnico.  Umirajoči vidi tudi osebe, ki jih je nekoč poznal, so mu bile ljube in so že umrle. Ljudje okoli umirajočega imajo takšne izjave za „privide“, posledico pomirjeval in zdravil, ki jih bolnik jemlje. Toda ali so res le nepomembni prividi?

Trinajstletni mladenič je zaradi levkemije umiral na intenzivni negi. Priključen je bil na naprave, ki so ga ohranjale pri življenju. Megi Kalanan in nadzorni zdravnik nevrolog, povsem stvaren človek, sta bila ob umirajočem. Nenadoma so začele naprave, na katere je bil mladenič priključen, utripati, sprožil se je alarm, bolnik pa je nenadoma začel peti.  Pel je z zelo visokim glasom, kar je bilo v njegovem stanju pravzaprav nemogoče. Kaj je pel, Megi in zdravnik nista mogla razbrati, toda bila sta pretresena. Sprva je sestra celo pomislila, da se je bolniku stanje tako zelo izboljšalo, da kar poje, vendar je nekaj minut pozneje umrl. Zdravnik ji je pojasnil, da je takšno petje znano kot labodji spev in opisano v literaturi. Zanj ni medicinskih dokazov ali razlage, in tudi zdravnik je nekaj takega doživel prvič. Takšno petje pa je znano iz živalskega sveta, saj naj bi labodi prav s petjem naznanjali svojo smrt. Omenjeni bolnik pa je bil v komi in prav neverjetno je bilo, da je lahko pel.

Negovalka v domu ostarelih je prepričana, da se ljudje, ki bodo umrli v naslednjih urah, dobro zavedajo bližine smrti. Neprenehoma pogledujejo k oknu, pogleda od okna skoraj ne odvrnejo. Ko osebje to opazi, jih potisne k oknu, odgrne zavese in ob tem marsikateremu umirajočemu nasmešek hvaležnosti spreleti obraz. Negovalke so prepričane, da umirajoči razločno slutijo, da se poslavljajo. V svoji zadnji uri „vidijo“ znane umrle, morebitne sorodnike ob svoji postelji celo sprašujejo, ali tudi oni vidijo umrlega svojca, ki naj bi sedel na stolu ali stal sredi sobe.

V veliki mednarodni raziskavi, ki sta jo v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja opravila psihologa dr. Karlis Osis in dr. Erlendur Haraldsson z islandske univerze, sta zdravnikom in medicinskim sestram v Združenih državah Amerike, Avstriji in Indiji razposlala deset tisoč vprašalnikov o vedenju umirajočih. Vrnjeno jima je bilo 6,4 odstotka vprašalnikov. Odgovore sta povzela v ugotovitev, da večina umirajočih vsaj uro pred smrtjo “vidi” svoje ljube umrle ne glede na to, ali so umirajoči dobivali zdravila ali ne. Podobne izkušnje imajo tudi drugi ljudje, ki so nekaj takega z umirajočimi doživeli sami ali to vedo iz pripovedovanja sorodnikov.

Zdi se, da se nekateri ljudje svoje smrti bolj zavedajo od drugih in jo tudi slutijo veliko prej, kot se zgodi. Tako Nemka A. T. pripoveduje, da so svojo smrt napovedali družinski člani po očetovi strani. Prababica po očetovi strani ji je govorila, da bo umrla, ko se bo njen birmanec zaročil. In na dan njegove zaroke je res umrla. Ded gospe A.T. je bil med vojno na fronti v Rusiji in je prišel domov v Nemčijo na dopust. Njen oče je bil tedaj star devet let. Zelo se je bal polne lune in ker je bil s svojim strahom nadležen že vsem v družini, ga je oče udaril in mu hkrati povedal, da je bila to zadnja kazen, ki jo je prejel od njega, saj ga ne bo več nazaj. Štirinajst dni potem, na polno luno, je padel na fronti v Rusiji.

Njeno zadnje takšno doživetje je bilo povezano z očetom. Oče je bil v bolnišnici zaradi povsem rutinske operacije. Obiskala ga je pred operacijo, nenadoma pa se je začel poslavljati od nje in rekel: “Živa se ne bova več videla.” Ker je bila tik pred porodom, ga je, seveda zelo pretresena, prosila, naj se še ne poslovi, saj si želi, da bi njen otrok spoznal svojega dedka. Izsilila mu je obljubo, da bo počakal na vnukovo rojstvo. Očeta je obiskala na petek, očetova operacija je tisti dan uspela, v nedeljo pa je oče doživel srčni infarkt. Oživili so ga in je ležal na intenzivni negi. V ponedeljek ponoči je gospa A.T. doma rodila sina. Sin je mirno spal, zjutraj, okoli šeste ure, pa je začel predirljivo jokati, nato se je umiril in znova zaspal. Pol ure pozneje so jo poklicali iz bolnišnice in povedali, da je ob šestih umrl njen oče. Gospa je prepričana, da je oče počakal še toliko časa, da se je vnuk rodil, in ga je v duhu obiskal ob svojem slovesu od življenja.

Britanski časnik Daily Mail je objavil zgodbo Samire Calehr, katere oba otroka sta umrla v letošnji letalski nesreči, v letalu, ki so ga sestrelili nad Ukrajino. Otroka je z letalom poslala na obisk k njihovi babici na Baliju. Nekaj dni pred poletom jo je sin nenadoma začel spraševati o smrti. Kako bi rada umrla, kaj se zgodi s telesom, ko ga pokopljejo, ali mrtev človek, res ničesar več ne čuti, kako se počuti duša znova pri Bogu in podobno. Večer pred poletom se je je sin tako oklepal, da se ga skoraj ni mogla znebiti. Videti je bilo, da se vse v otroku upira, da bi šel na pot. Tik pred vkrcanjem na letalo, se je še enkrat obrnil, stekel k njej, jo objel in rekel: »Mami pogrešal te bom!« ter strahoma vprašal: »Kaj bo, če letalo pade?«. Toda starejši brat ga je potolažil, da bo vse dobro in naj ne skrbi. Zdaj Samira premišljuje, ali ni morda mali Miguel slutil svojo smrt in se kesa, da ni prisluhnila njegovim slutnjam.

Tudi pevka Whitney Houston naj bi se nekaj dni pred svojo nenadno smrtjo s prijatelji veliko pogovarjala o smrti in Jezusu. Tako naj bi po besedah prič, po svojem zadnjem nastopu celo rekla: »Kmalu bom srečala Jezusa, videla ga bom.« Nekaj ur pred smrtjo naj bi se s sodelavci pogovarjala o različnih odstavkih iz Svetega pisma in zmeraj poudarjala svojo željo, da bi videla Jezusa.

Pred nedavnim mi je prijateljica, s katero imava občasne stike, zaupala, kaj se je zgodilo teden dni preden je njen sin oktobra letos umrl v prometni nesreči. S sinom in njegovo partnerico so se brez kakšnega posebnega namena sprehali po stari Ljubljani, ko je njen sin nenadoma predlagal parnerici, naj si kar takoj kupi črno obleko in črne čevlje, češ da ju mora vsaka ženska imeti v svoji garderobi. Tako so tudi storili. Že čez teden dni ju je res potrebovala.

Človek sluti svoj konec in morda že zaznava tudi naslednji svet, kamor bo prešel. Številni ljudje, ki so bili ob umirajočih so poročali, da so sami v prvem trenutku po slovesu umirajočega čutili veselje, žalost je prišla pozneje.

Slutnje o smrti drugih oseb

Redkejša so pričevanja ljudi, ki so slutili smrt njim znane osebe. Oglejmo si nekaj takšnih pričevanj.

“S prijateljem sva bila mesec dni na dopustu na Irskem. Vreme ni bilo posebno lepo in to se je nama poznalo tudi pri razpoloženju, vsaj mislila sem tako. Ves čas sem bila slabe volje, celo depresivna in kar naprej mi je šlo na jok. Preganjala me je misel, da premalo časa preživim z družinskimi člani, zlasti z babico. Zelo me je obremenjevalo, da sem jo zanemarjala vse leto, nisem je niti obiskala. Med dopustom sem sklenila, da jo bom obiskala takoj po dopustu in da jo bom potem obiskala vsaj enkrat na mesec, vmes pa jo bom večkrat poklicala po telefonu. Komaj sva s prijateljem prečkala mejo z Nemčijo, me je že poklicala mama. Babica je ležala v bolnišnici v komi in so jo umetno ohranjali pri življenju. Zdravnik je menil, da bo verjetno umrla v tednu dni. In tako se je tudi zgodilo.” (Nemka Hana W.)

“Ko sem se popoldne s prijateljem iz službe vozila domov, sem na nebu zagledala nenavadno razvrstitev oblakov, povsem razločno je bilo videti lobanjo. Tudi prijatelj je opazil nenavadne oblake in še rekla sem mu, da to ne pomeni nič dobrega in se bo nekaj zgodilo. Ko sem oblake dlje opazovala, se je podoba razblinila in v oblakih sem zagledala nekakšen moški obraz. Dva dni zatem je umrl prijateljev očim.” (Ruth L. Z.)

Gospa Ruth je tudi sama imela posebno izkušnjo. Tri tedne pred smrtjo babice so stanovanje preletele tri črne krogle. Videla je deklico brez obraza, v beli obleki, kako sedi na stolu. Čeprav ni imela obraza, je vedela, da jo opazuje. Zelo se je prestrašila. Tri tedne pozneje ji je umrla babica.

Znamenja, ki napovedujejo smrt jo ne napovedujejo neposredno, kljub temu pa človeka miselno napeljejo, da ve, kaj mu sporočajo. Na marsikaj pa se človek spomni šele potem, ko je smrt sorodnika ali znanca že za njim.

xxx

Ali se razblinimo ali pa obstajamo še naprej?

To je prav gotovo vprašanje, ki si ga zastavi vsak človek, vendar odgovora nanj z gotovostjo nihče ne more dati.  Toda nova raziskava na temo izkušenj bližine smrti daje skeptikom misliti, da je morda življenje po življenju nekaj resničnega.

Raziskovalci univerze Southampton v Angliji so proučili več kot 2000 primerov srčnega zastoja v 15 bolnišnicah v Angliji in Združenih državah Amerike. Ugotovili so, da se jih je med 360 ljudmi, ki so jih oživeli po srčnemu zastoju, približno 40 odstotkov povsem jasno zavedalo, ko naj bi bili klinično mrtvi.

Neki moški je pozneje zdravnikom natančno opisal, kaj vse se je dogajalo v sobi v času treh minut, v katerih mu srce ni več bilo in so naprave kazale, da je klinično mrtev. O čem se je zdravniško osebje pogovarjalo, kakšni so bili zapisi na napravah, na katere je bil moški priklopljen in podobno. In takšnih pričevanj je po svetu veliko. To napeljuje na misel, da se človek zaveda tudi potem, ko se mu ustavi srce, prenehajo delovati njegovi možgani in naprave kažejo klinično smrt.

Takšni pojavi odpirajo nova vprašanja in etične dileme, zlasti pri transplantaciji organov. Vedeti je treba, da je treba enojne organe, kot so pljuča, srce in jetra obvezno odvzeti še živim ljudem, to pomeni, ljudem, ki še dihajo, jim še bije srce, teče krvni obtok, čeprav se zdi, da so možgani že mrtvi, saj omenjenih organov drugače ni mogoče presaditi. Tudi za druge organe je zaželeno, da se odvzamejo, ko je človek še živ.  To se ljudem vztrajno prikriva in svojce odpravlja s pojasnilom, da je njihov umirajoči sorodnik ne glede na to, da še diha in mu bije srce tako in tako že klinično mrtev. Takšen odnos do umirajočega je mogoč zgolj zato, ker še zmeraj prevladuje skrajno materialistični pogled na svet, in se na umirajočega v transplantacijski medicini gleda kot na skladišče rezervnih delov, in ne kot na duhovno bitje, s katerem je treba prav med umiranjem najbolj pazljivo ravnati, in ne mu s številnimi bolečimi testi in odvzemi ovirati prehoda v duhovni svet. Da ne omenjamo tragičnih primerov zmot glede klinične smrti. Nekoč bodo na odvzem organov živim ljudem gledali kot na skrajno barbarstvo.

Dr. Stephan Mayer, direktor inštituta The Institute for Critical Care and Medicine pri fakulteti Mount Sinai’s Icahn School of Medicine v New York Cityju meni, da je proces umiranja še zmeraj velikanska siva lisa, o kateri premalo vemo in se pri tem ne bi smeli prenagliti. Umiranje je pravzaprav proces, ki teče še ure potem, ko naj bi človek že umrl.

xxx

Znanstvenikom 18. stoletja bi se gotovo zdelo nekaj povsem neverjetnega, če bi jim kdo pripovedoval, da se bodo lahko pogovarjali z ljudmi na drugi celini ali kar iz svoje sobe opazovali, kaj se dogaja po svetu. Za bušmane v puščavi Kalahari v južni Afriki pa je to, da vedo, kaj se dogaja nekje drugje, nekaj povsem naravnega. Raziskovalci njihovega življenja so bili priče, ko so prebivalci vasi že vedeli, kaj so uplenili njihovi lovci, ki so se odpravili na lov, še preden so plen prinesli v vas. Kot so pojasnili raziskovalcem, so to razločno videli pred svojimi duhovnimi očmi.

V vseh časovnih obdobjih in povsod po svetu so ljudje, ki imajo takšne sposobnosti. Čim bolj osamljeni so predeli, tem pogostejše so te izkušnje. Največ izročil o tovrstnih pojavih je v Evropi na Ferskih otokih, Danskem, Nizozemski in predvsem Islandiji. Islandski modrec Eggert Olafson je že leta 1772 zapisal, da je tovrstna nadarjenost njegovih rojakov posledica osame, v kateri živijo.

Ljudje z izrazitejšimi slutnjami in vidci so zmeraj bili bolj vase zazrti posamezniki, njihovi rojaki so jih imeli celo za telesno slabotne ljudi, ki ne bodo dolgo živeli. Menili so, da so tako telesno slabotni zato, ker tesna povezava z nadčutnimi svetovi porablja človekovo življenjsko moč. Dr. Helmut Hark, raziskovalec sanj iz Karlsruheja pravi, da so ljudje s posebnimi sposobnostmi pogosto zelo preprosti, vendar zelo občutljivi, z močno intuicijo in veliko sposobnostjo vživljanja v drugega (empatije) ter sprejemljivega duha. Sporočila sprejemajo kot prižgan televizijski sprejemnik, ki je sprejemljiv za vse mogoče.

Danes je takšnih ljudi po svetu še zmeraj veliko, vendar kljub vsemu manj kot nekoč. To je posledica sodobnega življenjskega tempa, ki človeku več ne omogoča, da bi bil tesno povezan s svojim notranjim bistvom. Le še živali so ohranile svoje sposobnosti slutenja dogodkov, človeka pa te sposobnosti, gledano na splošno, čedalje bolj zapuščajo.

xxx

Izkušnje bližine smrti

Zdi se, da izkušnje bližine smrti doživljajo pripadniki vseh kultur, saj zapise o takšnih doživetjih najdemo v vseh obdobjih človeške zgodovine. Doživeli so jih stari in mladi, večni dvomljivci in tisti ljudje, ki so prepričani v nadaljevanje življenja po smrti. Doživeli so jih tudi ljudje, ki še nikoli niso niti slišali za kaj takega. Danes ni dvoma, da so takšne izkušnje resnične, le prave razlage zanje še ni. Ker se danes tehnike oživljanja vse bolj izpopolnjujejo je takšnih pričevanj čedalje več. Osebo, ki takšno izkušnjo doživi, ta izredno pretrese, jo osebnostno, čustveno in duhovno spremeni.

Raymond Moody, svetovno znani zdravnik, je razčlenil izkušnje bližine smrti, ki jih je doživelo več kot 150 ljudi in povzel njihove skupne prvine. Te so bile naslednje:

Ko človek umre, sliši neprijetne zvoke, glasno zvenenje ali šumenje in čuti, kot da z veliko hitrostjo drvi skozi dolg temen predor. Znajde se zunaj fizičnega telesa, toda še zmeraj dokaj blizu njega, da ga lahko  opazuje kot neprizadeti opazovalec. Čez nekaj časa se s svojim položajem sprijazni in začne spoznavati nove razmere, v katerih se je znašel. Vidi, da ima še drugo telo (ali telesa), ki se po svojih zmožnostih povsem razlikuje od fizičnega. K njemu pristopijo osebe, ki so že umrle in jih je poznal, ter mu skušajo pomagati. Pred njim se pojavi tudi bitje iz svetlobe. Telepatsko  mu zastavlja vprašanja, naj ovrednoti preživeto življenje in mu pomaga ozavestiti posamezne trenutke iz njegovega življenja tako, da mu kot na filmu kaže poglavitne prizore iz njegovega življenja. Potem se umrla oseba znajde ob meji med zemeljskim življenjem in onstranstvom in spozna,  da še ni prišel čas za prestop meje ter se vrne v svoje fizično telo.

Daja Kiari, objavljeno v reviji AURA št. 302, oktober 2014

Fotografija: 123RF