Dr. Masaru Emoto, japonski znanstvenik, ki je v zadnjih dveh desetletjih svojega življenja s fotografijami zamrznjenih vzorcev vode buril znanstvene duhove po vsem svetu, je oktobra letos sklenil svojo življenjsko pot. Po svetu je zaslovel s fotografijami kristalov vode, saj je z njimi dokazoval, da je voda medij s spominom, nekakšno živo bitje, ki se nemudoma odzove ne samo na fizične posege vanjo in v okolje, temveč tudi na subtilne vplive, kot so človekove misli, molitev in glasba.

Njegovi dosežki so presenetili predvsem tiste, ki niso imeli priložnost priti v stik z deli Viktorja Schaubergerja (1885−1958), slovitega avstrijskega ljubiteljskega raziskovalca, ki je že v dvajsetih letih prejšnjega stoletja trdil, da se voda vede kot živo bitje, da ima svoje življenje in tudi “umre”, če z njo ne ravnamo ustrezno. Če voda zboli, svojo “bolezen” prenese tudi na druge organizme − rastline, živali in ljudi. Da ima voda spomin je tako kot dr. Masaru Emoto trdil tudi francoski znanstvenik, imunolog Jacques Benveniste (1935 −2004). Ta je že leta 1983 opravil poskus, ki je razburil ortodoksne znanstvenike, s katerim je dokazal, da ima voda spomin. Prav tako je dokazal utemeljenost homeopatije, saj je bila 37-krat razredčena razstopina več kot dvakrat učinkovitejša od 3-krat razredčene. Na večjo učinkovitost razredčenih raztopin v primerjavi z nerazredčenimi, je že vsaj dvesto let pred vsemi drugimi opozoril Samuel Hanemann (1755−1841), utemeljitelj homeopatije.

Sledil intuiciji

Kako se je zgodilo, da se je dr. Masaru Emoto, direktor japonskega inštituta I. H. M. General Institute, začel ukvarjati s poskusi z vodo, ni znal odgovoriti niti sam Emoto v pogovorih za časnike in televizijske postaje. Nekaj let pred svojimi slavnimi fotografijami vode, je namreč iz Združenih držav Amerike prinesel na Japonsko vibracijsko napravo MRA. Z njo je v vodi pod vplivom vibracijske informacije ustvaril mikrokupče (klastre). Takšno vodo je imenoval hado, in z njo uspešno zdravil številne bolnike. Po njegovih navedbah je bilo takšnih bolnikov več kot deset tisoč. Zdravniki in znanstveniki so takšno zdravljenje težko sprejemali, saj niso mogli verjeti, da bi lahko bolezni zdravila navadna voda. Dr. Emoto je razmišljal, kako bi dokazal, da voda res zdravi in ima spomin, in tako prišel na misel, da bi to lahko dokazal s pomočjo mikroskopa in fotografij kristalov vode. Ko je nekoč opazoval snežinke, mu je namreč prišlo na misel, da niti dve snežinki nista enaki, da je sneg pravzaprav voda, zato bi bilo zanimivo videti, kakšni bodo kristali vode pod mikroskopom, če bi vodo zamrznil, in tako dobil podobne kristale, kot jih ima sneg. Poskusa se je lotil z Kazuya Ishibashijem, ki je pod mikroskopom s kamero, fotografiral vodo. Sprva je kazalo, da jima ne bo uspelo. Voda s temperatura nič stopinj Celzija je pod mikroskopom izginjala kot kafra, zato sta morala najti ustrezno temperaturo zmrzovanja vode. Po približno dveh mesecih jima je le uspela prva fotografija kristala vode, ki je dr. Emota tako navdušila, da so ga oblile solze. Ta fotografija krasi naslovnico njegove prve knjige Sporočila vode. Fotografije je bilo zelo težko dobiti zato, ker se kristal prikaže le za trenutek, takoj nato se razpusti.

Kako so nastajale slavne fotografije

Dr. Masaru Emoto se je s sodelavci odločil, da bodo začel zbirati vzorce vode po vsej Japonski. Začeli so z vodo iz znamenitih slapov gore Fudži. Ko so vodo prinesli v laboratorij, so jo najprej dobro pretresli, da se je »aktivirala«. Potem so nekaj kapljic vode dali v vsako od petdesetih petrijevk. Od vsake vode so zmeraj pripravili vsaj 50 vzorcev, in jih nato v hladilniku zamrznili na minus 25 ali minus 30 stopinj Celzija. Nato so vzorce odnesli v laboratorij s stalno temperaturo minut 5 stopinj Celzija. Po treh urah so dali vzorce pod mikroskop. Kristal vode je začel rasti in se širiti, ker je bila temperatura pod mikroskopom višja. Od petdeset vzorcev jih je po navadi samo nekaj izoblikovalo kristale. Treba je bilo ujeti sekundo, ko je kristal dosegel svojo popolno obliko, preden se je razpustil. Dr. Masaru Emoto je tudi ugotovil, da vodni kristali ne rastejo dvodimenzionalno, temveč trodimenzionalno, in sicer iz središča navzven.

Človekova zavest spreminja vodo

Naravna izvirska voda je zmeraj dala čudovite kristale, iz vode iz vodovoda pa kristalov ni bilo mogoče dobiti. Z leti je dr. Emoto ugotovil, da je prava naravna oblika zdrave vode heksagonalni kristal, in da je to oblika življenjske sile matere narave. Če ni bilo videti heksagonalne strukture, je bilo to znamenje, da je bila življenjska sila vode, ki so jo vzorčili, energijsko gledano, ogrožena. Pozneje so mikroskopirali in fotografirali vzorce vod z vsega sveta − Nove Zelandije, Lurda, Antarktike in številnih drugih dežel in krajev.

Masaru Emoto je domneval, da na molekularno strukturo vode vpliva tudi človekova zavest, saj je vse v naravi vibracija, to pa je zgolj drugo ime za energijo. Ker so človekove misli in čustva po svoji naravi vibracije, bi morale vplivati tudi na vodo, saj se vibracija prenaša na vse okoli sebe.

Vodo so izpostavili različnim besedam. Najprej so blizu vode izgovarjali različne besede s pozitivnim ali negativnim pomenom, pri poznejših poskusih pa so besede napisali kar na stekleničko z vodo. Dr. Emoto je domneval, da bi morala voda zaznati vibracijo govorjene besede, in kot svoj odgovor ustvariti neko obliko. Prva beseda, ki so jo govorili vodi, je bila japonska beseda arigato (hvala lepa). Izoblikoval se je čudoviti kristal. Pri besedah z žaljivim ali negativnim pomenom, na primer »ti, norec«, pa se kristal ni izoblikoval, temveč je nastala deformirana spaka. Pozitivne besede, besede hvaležnosti in pohvale so zmeraj povzročale nastanek čudovitih kristalov, negativne besede pa le zmazke. Voda je natančno zaznavala pravi pomen besede ne glede na to, v katerem jeziku je bila beseda izgovorjena ali zapisana.

Vodo so izpostavili tudi glasbi, saj je tudi glasba vibracija. Da bi dobili čim bolj zanesljive podatke, so za vse poskuse z glasbo uporabljali destilirano vodo. Najprej so fotografirali vzorce destilirane vode (destilirana voda namreč ne oblikuje kristalov) in nato še isto vodo, ki so jo izpostavili vplivu različnih glasbenih zvrsti, od klasične glasbe do roka, metala in drugih sodobnih zvrsti. Najlepše kristale je dala klasična glasba, predvsem glasbena dela Mozarta, Beethovna in Dvoraka. Dr. Masaru je menil, da je pravi namen glasbe predvsem zdravljenje, ker človeka glasba povrne v njegovo pravo notranje stanje, njen umetniški pomen pa je drugoten.

Poleg poskusov z vodo, je dr. Emota zanimalo, kako delujejo besede na trdno snov. Za preskušanje te domneve so izbrali riž. Na stekleno posodo z rižem so napisali besedo »norec«, na drugo stekleno posodo z rižem pa »hvala«. Vsak dan so isto besedo tudi govorili rižu. Po mesecu dni se je iz kozarca z rižem, na katerem je pisalo »hvala«, širil prijeten vonj, iz kozarca z rižem z napisano besedo »norec«, pa ogaben vonj, vsebina v kozarcu pa je počrnela.

Dr. Masaru Emoto je bil prepričan, da je voda božja odposlanka, in da mora človek živeti v skladu z božjimi postavami, če želi ostati srečen in zdrav, sicer zboli.

Daja Kiari, objavljeno v reviji AURA, december 2014, št. 303