SLOVENSKA DUŠA NA RAZPOTJU

Slovenija je dežela, ki se še vedno spopada s posttranzicijskimi težavami. Kot pravna država je še majava, materialistične težnje pa so na vrhuncu. Ste vedeli, da se Slovenci lahko »pohvalimo« z največjo kvadraturo nakupovalnih površin na prebivalca v Evropi? Kljub temu pa je naša država v slabih dveh desetletjih naredila velik korak na notranji ravni, ki na zunaj morda še ni viden, bo pa kmalu. Če upoštevamo, da bomo letos praznovali osemnajst let osamosvojitve (kako lepo, letos bomo torej polnoletni!), nam gre pravzaprav izredno dobro. Kljub vsem (samo)kritikam. Kajti osemnajst let je za državotvorje kot hipec! Vemo, da države in narodi potrebujejo stoletja in tisočletja, da dosežejo neko zrelost in urejenost.

 Duhovni mojstri so povedali, da ima slovenski narod izreden duhovni potencial, ki je še večinoma speč, a se naglo prebuja. Glede na nekatere ankete, ki jih je naredila Evropska unija, smo med evropskimi narodi, kjer je gibanje novodobnih duhovnosti najmočnejše, prav tako tudi alternativno zdravilstvo, dobrodelna dejavnost in vera v reinkarnacijo. Razlog za to je, da smo kot narod in demokracija nekoč že bili v vzponu.

 

Karantanija – zelo razvita demokracija

Zgodovina nas uči, da smo potomci južnih Slovanov. Prva državna tvorba na naših tleh je nastala že v sedmem stoletju pred našim štetjem s Karantanijo. Obstajala je skoraj tristo let. Le kdo se iz ur zgodovine ne spominja ustoličevanja karantanskim knezov na knežjem kamnu na Krnskem gradu? To je bila resnično posebnost karantanske države. To pa še ni vse. Karantanska ustava je bila tako napredna, da je navdihnila ameriškega predsednika Thomasa Jeffersona (predsednik od 1801 do 1809), da je nekaj elementov karantanske demokracije uvrstil v svoje pisanje ameriške Deklaracije o neodvisnosti. Obstaja torej dokaz, da so se Američani zgledovali po naših prednikih. Potemtakem smo lahko upravičeno ponosni na svojo državo in na svoje prednike! Po razpadu države so sledila obdobja potujčevanja in podjarmljanja. Včasih so to storili naši bratski slovanski narodi, včasih veliki sosednji narodi, kot so Italijani, Madžari, Nemci. Nastajale so prehodne umetne tvorbe, v katere je bila hočeš nočeš vpeta tudi naša Slovenija.

Kakor koli, nekoč smo torej že imeli svojo državo. Potem pa so se menjavali gospodarji, slovenski narod pa je še naprej mislil, da bo vedno ostal majhen in nepomemben zaradi svoje številčne majhnosti. Še v Prešernovih časih, to je na začetku 19. stoletja, je bilo sramotno in neprimerno pisati literaturo v slovenščini.

 

Astrološki vplivi device

Astrološko gledano smo bili stoletja pod močnim vplivom znamenja device, zato smo pregovorno pridni, delavni, natančni, prizemljeni, bistri in nadarjeni, žal pa tudi polni servilnosti, nesamozavesti, grenkobe, zavisti, ljubosumja in škodoželjnosti, predvsem pa manjvrednostnih kompleksov. Če samo na hitro preletim dejstva, ki pričajo o teh občutkih:

  1. Četrto mesto na evropski lestvici samomorilnosti.
  2. Visoka stopnja alkoholizma.
  3. Pojav avtomobilskih kamikaz in samouničevalnega vedenja na cesti z neprilagojeno hitrostjo, izsiljevanjem prednosti ipd.

Brala sem, in ta razlaga se mi je zazdela povsem smiselna, da smo Slovenci tako obsedeni z avtomobili zato, ker smo kot narod med zadnjimi v Evropi dobili svoje plemstvo.

Pred tem smo imeli le tuje plemstvo. Avto naj bi simboliziral oklepni ščit. Slovenci imamo verjetno v avtu res občutek, da smo v viteški akciji, od tod ta težko razumljiva bojevitost in tekmovalnost na cesti. Ko se v zadnjem času oziram naokrog, vidim, da ljudje množično kupujejo orjaška terenska vozila. Ne morem se znebiti občutka, da je motiv za ta nakup želja po prestižu in dokazovanju premoči, in ne nujna potreba zaradi vožnje po zahtevnem terenu. Seveda, iz takega vozila je moč gledati na svet zelo zviška, poleg tega pa se počutiš neranljivega!

 

Slovenija je še vedno v kironski fazi

Vse to smo v zadnjih nekaj letih začeli ozaveščati na kolektivni ravni. Lahko rečemo, da gre Slovenija skozi zelo intenzivno dobo zdravljenja. Astrologi bi rekli, da smo v kironski fazi. Kiron, ali kot mu pravimo »ranjeni zdravilec«, je bil v grški mitologiji kentaver, sicer pa največji zdravilec, ki je zmogel ozdraviti vse, samo sebe ne. Z izrazom kironska faza imam v mislih ranjenost, pomanjkanje celostnosti.

Veliko duhovno prebujenih Slovencev skuša prečistiti tisočletne uničevalne vzorce svojih prednikov. To je silno dolgotrajen proces in včasih imamo občutek, da ne moremo več, ker je vse te navlake toliko! Vsak človek, ki mu kot posamezniku uspe presekati kakšen hud negativni karmični vzorec, je dragocen in lahko pripomore k zdravljenju naše skupne slovenske duše.

Pri tem ne gre samo za družinske vzorce nasilja, spolnih zlorab, alkoholizma ipd., tu je tudi naša skupna narodna (kolektivna) karma. Tudi množične povojne poboje bo treba razčistiti. To je žal, slovenska zgodovinska posebnost, vsaj v tem številu, in zato velika rakava rana družbe. Dokler se ta rana ne očisti, ne bomo mogli napredovati. Dokler se bomo samo medsebojno obtoževali, se ne bomo premaknili. Še hujše je, če se za take in podobne probleme ne menimo in potiskamo glavo v pesek. To pomeni pustiti rano, da se gnoji še naprej in okuži, kar je še zdravega tkiva v narodu. Edina rešitev je priznanje, da so se ti dogodki v resnici zgodili, resnično odpustiti morilcem in prenehati deliti ljudi na naše in vaše, prave in neprave. Ta r a z k o l slovenskega naroda in popolno p o m a n j k a n j e   e n o t n o s t i sta resnično naši najhujši rani, ki se vlečeta že od puntarskih uporov. Spomnimo se, da so upori pod vodstvom Matije Gubca propadli prav zaradi značilne slovenske neenotnosti!

Razumljivo je, da sta se zato, ker smo bili tako dolgo podjarmljeni, v narodu ustvarila neizmeren notranji pritisk in množična patološka potreba po moči in nadvladi, ki jo opazimo povsod, na cestah, v odnosih, kjer koli. A to početje je treba končati, ker nas zavira v razvoju, ne pelje naprej. O tem bi moral razmisliti vsak Slovenec!

Slovenijo lahko v mnogočem primerjamo s Finsko, ki je na podobni stopnji razvoja. Tudi Finska trpi zaradi ran, ki so ji jih prizadejali njeni sosedje, ki so jo dolga stoletja zavojevali; z ene strani Rusi, z druge Švedi.

Od tod podobna stopnja alkoholizma, depresivnosti, samomorilnosti. Ni čudno, da so slovenski politični veljaki v svoje spletke in laži vključili prav Finsko, kajti pri zrelejši državi kaj takega ne bi bilo mogoče. Sicer pa je Finska čudovita dežela s prekrasno naravo in zelo gozdnata, podobno kot Slovenija.

 

Zavirajo nas zlasti konformizem, zavist in kompleksi

Slovencem zaradi naše nenehne tlačenosti ni uspelo razviti revolucionarnega dejavnega in samoiniciativnega duha. Če gredo Francozi na barikade že, če vlada zagrozi z 2-odstotnim povišanjem cen, pa slovenskemu narodu manjka civilne pobude, preprosto ni volje. Tudi ko gre za uničevanje narave in kulturnih spomenikov in druge ukrepe s strani politikov, ki niti najmanj niso v dobro Slovencem. Slovenski narod je pripravljen res veliko potrpeti in pretrpeti, tudi vse muhe avtoritarnih vladarjev vseh vrst. Prav neverjetno! Astrološko gledano Slovencem manjka uranovskega principa, Uran pa je vladar današnje dobe. Z močno devico je naš narod preveč konformističen, leze v povprečje, noče izstopati, se izpostavljati, noče tvegati! Dokaz za to je, da je večina najnaprednejših slovenskih znanstvenikov v času železne zavese množično zapuščala svojo domovino, ker ta ni marala nadarjenih ljudi in so morali ti emigrirati v tujino. Med njimi tudi moj pokojni stari oče, inovator na področju elektronske mikroskopije pri nas.

Težava je seveda v tem, da tisto, kar štrli iz povprečja, zbuja neizmerno zavist. Američani so se že zgodaj naučili iz zavisti potegniti najboljše; od takega človeka, ki ti zbuja zavist, se je treba učiti, ne pa da te zavist po slovensko razžira in skušaš človeka poteptati.

Kaj se zgodi z nekom, ki je napreden, človekoljuben, inovativen, z vizijo, torej svetel uranovski človek, smo lahko lepo videli na primeru Ivana Krambergerja. Upajmo, da smo v zadnjih dveh desetletjih le napredovali glede tega in bomo nadarjene ljudi znali prepoznati. Tudi ali pa sploh v politiki.

Še ena od naših slabosti je pretirana kritičnost, porojena iz kompleksov manjvrednosti. Ko berem, kako na slovenskih forumih ljudje vsevprek pljuvajo po raznih ljudeh, tudi tistih, ki skušajo k družbi prispevati nekaj konstruktivnega, me kar stisne pri srcu. Res so forumi namenjeni različnim pogledom in prav je, da se krešejo mnenja. Tudi drugje je tako. A na naših forumih beremo zelo malo argumentov, ljudem, ki v njih sodelujejo, manjka treznosti in umirjenosti. Forumi se zelo radi spremenijo v nekakšne ringe, kjer se ljudje množično obmetavajo z blatom, in to postaja že kar razširjena rekreacija med slovenskimi množicami. Upam, da bo naš narod to kmalu prerasel in začel po spletu razpravljati bolj kultivirano in razumno. Verjetno se bo to zgodilo takrat, ko bo za silo ozdravil svoje največje rane.

 

NORVEŠKA, ZGLED SOCIALNE DRŽAVE

Norveška je dežela fjordov in smučarskih poletov. Je tudi edina skandinavska država, ki ni v Evropski uniji. Že pred stoletji je opustila bojevanje in dosegla popolno gospodarsko samozadostnost. Ima visoko gospodarsko rast, prebivalci so močno okoljsko ozaveščeni in živijo tesno povezani z naravo. So tudi popolnoma socialna država in to je gotovo izjemen dosežek. Mojstri modrosti so povedali, da so najbolj socialna država na svetu, ker imajo idealno razmerje med elementi socializma in kapitalizma. (Mimogrede, ta znaša 70 odstotkov proti 30 odstotkom, v prid socializmu, medtem ko je v državah zahodne Evrope razmerje 80 odstotkov kapitalizma in 20 odstotka socializma in sem spada tudi Slovenija. Najslabše je stanje v Združenih državah Amerike, kje je 90 odstotkov kapitalizma in 10 odstotkov socializma!)

Na Norveškem so samo štiri večja mesta (nobeno ni velemesto), drugo so majhni kraji ali zaselki. Ker ni prenaseljenosti, tudi ni občutka ogroženosti, tako značilnih za prenaseljeno Evropo. Na Norveškem živi nekaj najbolj znanih zdravilcev in tudi nekaj najbolj kakovostnih izvajalcev glasbe novodobne duhovnosti.

Norvežani so bili tisti modri narod, ki so pred dvema letoma (kolikor mi je znano, edini na svetu) shranili vsa semena avtohtonih gojenih rastlin v posebni podzemni komori in jih zamrznili. To je bila gotovo izjemno modra poteza, glede na realne nevarnosti zemeljskih kataklizem, še bolj pa glede na trende razvoja genskega inženiringa.

Mogoče tudi ni vsem dovolj znano, da Norveška denarno podpira večino slovenskih socialnih programov, med njimi program o socialnem varstvu brezdomcev. Sami brezdomstva sploh ne poznajo. Na spletu je o tem napisano kar veliko.

Seveda imajo tudi Norvežani težave, so pa prav zdaj najbolj razvita država na svetu v vseh usmeritvah trajnostnega razvoja. V državi skoraj ni samomorilnosti, alkoholizma, tudi prometnih nesreč kljub razvejenemu cestnemu sistemu skoraj ne poznajo. Vzrok: Norvežani skoraj nikoli ne kršijo omejitev hitrosti, ki je pri njih na avtocestah samo 90 km/h! Kot vozniki so skrajno disciplinirani   in začudenim turistom, ki prečkajo cesto, vedno dajo prednost. V javnih ustanovah so do tujcev zelo prijazni, govorijo umirjeno, ne preklinjajo in ne povišujejo glasu in nimajo čustvenih izpadov, tako značilnih za južnoevropski temperament. Povsod vlada red, a ne sterilen, ampak tak, ki ga ljudje spontano ustvarjajo. Materializem jih ne zanima, na hiše in avtomobile ne dajo skoraj nič. Povprečen Norvežan je prerasel potrebo po prestižu. Ves denar, čas in energijo namenjajo prostemu času v naravi, športu, rekreaciji, delu na sebi, družabnim dejavnostim in potovanjem.

Pred nedavnim sem v neki reviji brala o izkušnji slovenskega dekleta, ki je nekaj let študiralo na Norveškem. Piše, da se ji je norveška družba zazdela preveč urejena in se je je hitro naveličala. Začutila je pač potrebo po tako znanem južnoevropskem kaosu. Ob tem članku sem spoznala, da mora biti človek zrel, da živi v tako napredni družbi in da mora vsak narod prehoditi svoj kos poti. Verjamem, da smo Slovenci na dobri poti. Prepričanje, da je pravo življenje v kaosu in živžavu, pa je zmotno. Nasprotno, ko družba opravi s temeljnim neredom in ustvari pravično socialno državo, preseže materializem, prestiž in spremljajočo potrebo po bojevanju, šele takrat se odprejo možnosti za pravi duhovni razvoj. In verjemite, takrat ni prav nič dolgočasno. Pravo Življenje se takrat šele začne!

 

Mag. Nastja Simonitti, univ. dipl. psih., objavljeno v reviji AURA št. 236, april 2009

Fotografija: Arhiv

 

 

 

Več ...