Srečali sva se v prvih septembrskih dneh na sončnem otoku v srednji Dalmaciji. Sončen je bil tudi njen nasmeh, oči iskrive, besede tople in prijazne. Ko sem izvedela, da je predsednica Društva zaupni telefon Samarijan, sem razumela, zakaj je takšna, in želela sem jo povabiti na pogovor.

Velik del svojega časa – in življenja – namenjate drugim. Kako, da ste se odločili za to pot?

Že v četrtem razredu osnovne šole sem pakirala pakete namenjene otrokom in staršem na Poljsko. Ne spomnim se natančno, zakaj smo jih pakirali, mislim, da za socialno ogrožene družine. Čez nekaj časa sem prejela prisrčno pismo, da so bili paketa zelo veseli, in ob tem mi je bilo toplo pri srcu.

Kmalu sem nekako vedela, da je pravi smisel vsega ne samo, da poskrbiš zase in svojo varnost, temveč da narediš kaj prostovoljno tudi za dobro družbe kot celote. Tako sem pri devetnajstih letih začela kot prostovoljka pri različnih organizacijah. Med drugim sem delala tudi na telefonu SOS za ženske in otroke žrtve nasilja, mesec dni sem bila tudi na telefonu TOM (telefon za otroke in mladostnike). Potem sem želela delati kot prostovoljka malo širše in sem pomagal pri Karitasu in Rdečem križu. Takrat sem zelo veliko delala z begunci iz Bosne. Delo je bilo zelo konkretno, delili smo pakete hrane, oblačila. Zdaj s Karitasom še zmeraj občasno sodelujem kot predavateljica. Pred dobrimi štirinajstimi leti pa so me povabili, naj postanem prostovoljka na zaupnem telefonu Samarijan, češ da sem prava oseba za to. Usposabljala sta me Marjana in Pavle Žveglič, usposabljanje sem uspešno opravila in še zmeraj sem tam.

Če prav razumem, opravljate delo predsednice Društva zaupni telefon Samarijan kot prostovoljka?

Da, vsi organi društva, razen strokovne vodje Sabine Gombač in treh sodelavk, ki skrbijo za koordinacijo delovanja, ki je dokaj kompleksna, smo prostovoljci.

Kakšen telefon je to?

To je zaupni telefon, edini v Sloveniji, pri katerem so štiriindvajset ur na dan vse dni v letu odprti dve liniji za telefonsko številko, na katero lahko pokličejo ljudje v duševni stiski. Tam noč in dan sedi nekdo, ki se je prostovoljno odločil, da bo s poslušanjem in pogovorom pomagal človeku, ki se je znašel v duševni stiski in si tega pogovora želi.

Kako lahko pogovor po telefonu pomaga človeku v duševni stiski?

Ko te nekdo zares posluša, ne da bi te sodil, ne da bi namesto tebe hotel prevzeti odgovornost, ne da bi te hotel po svoje oblikovati, ti to presneto dobro dene. Ko me je nekdo poslušal in slišal, lahko na novo začutim življenje in grem naprej. Neverjetno, kako stvari, ki so se prej zdele nerešljive, postanejo rešljive in se zmeda, za katero se je zdelo, da se je ne da spraviti v nikakršen smiseln red, kar nenadoma uredi.

Ali zgolj poslušanje pomaga?

Zelo. Ko se tega učiš na usposabljanju za prostovoljce, si sprva lahko misliš: kaj, ali bom zdaj samo poslušal?! Vendar se sčasoma naučiš, da s poslušanjem človeku zelo pomagaš. Nekdo, ki pokliče in te sprva prosi za nasvet, se ti na koncu zahvali, ker si ga poslušal in mu s pravimi vprašanji pomagal, da se je usmerjal na tisto, kar že ve, da bi bilo prav. Če klicalca podpreš v tistem, kar je že prej sam razmišljal, je vredno veliko več, kot če mu svetuješ nekaj, česar morda ne more sprejeti, ker mu je pretežko.

Katera številka je to?

Klicna telefonska številka je 116 123. To številko si delimo s telefonom Sopotnik.

Je pred tem še kakšna druga klicna številka, na primer za kraj?

Ne, samo 116 123. To je tudi mednarodna telefonska številka za klic v duševni stiski za odrasle. Smo člani IFOTES-a, Mednarodnega združenja kriznih telefonov, v katerem so poleg Slovenije še Avstrija, Belgija, Italija, Finska, Francija, Madžarska, Nemčija, Nizozemska, Norveška, Španija, Švedska in Švica. Enotno številko ima tudi telefon za otroke TOM, in sicer 116 111. Po odredbi Evropske unije mora država zagotoviti, da sta številki za klicalce brezplačni.

Če naj bo ta številka dosegljiva vse dni in vse ure v letu, je za to verjetno potrebno veliko prostovoljcev?

Res je. Vseh članov našega društva je tristo štirideset, dejavnih prostovoljcev pa je dvesto dvajset in so iz vse Slovenije. »Matematično« gledano potrebujemo za dva telefona 186 usposobljenih prostovoljcev na mesec, da bi vsak dežural le enkrat osem ur. Kaj pa tedaj, če kdo zboli ali zaradi kakšnega drugega razloga ne more delati ali bi se morda želel odpočiti? To pomeni, da mora nekdo drug dežurati dvakrat več. Zato si želimo, da bi imeli še več prostovoljcev, da bi imeli več manevrskega prostora.

Rekli ste, da imate prostovoljce iz vse Slovenije?

Sedež društva je v Ljubljani, podružnica je v Mariboru, izpostave pa so še v Kopru, Kranju, Novem mestu, Trbovljah in na Ptuju. Dejavni prostovoljec je tisti, ki dela na telefonu vsaj enkrat na mesec osem ur skupaj ali dvakrat na mesec po štiri ure, se redno udeležuje supervizij in hodi vsak mesec na predavanja. Ta so vsak mesec razen v poletnih mesecih. Med obveznosti prostovoljca sodi tudi redno plačevanje letne članarine.

Priznam, da nisem vedela, da je pri nas že dvajset let takšen telefon. Se je v tem času kaj spreminjal?

Zamisel za telefon »klic v stiski«, ki bi deloval 24 ur na dan vse dni v letu in tako pomembno prispeval k preventivnemu delovanju na področju duševnega zdravja v Sloveniji, je bila od samega začetka dobro zastavljena in nato postavljena na trdne temelje, ki še vedno rabijo svojemu namenu. Za to je najbolj zaslužen idejni vodja in ustanovitelj telefona ter prvi predsednik Društva zaupni telefon Samarijan Marjan Žveglič z ženo Pavlo, pa tudi poznejši predsednik Franc Suhadolnik in nekdanja strokovna vodja Jasna Semibratov.

Temeljni razlog za nastanek zaupnega telefona Samarijan pa je, da smo ljudje drug drugemu pomembni, ne glede na to, kdo smo in kaj smo po poklicu, izobrazbi, verski in politični pripadnosti, narodnosti … To je točka velikega preobrata. Tu prenehajo zakoni trga, dobička, koristi, kjer bi se pred menjavo dogovorili za svoj delež. Tu veljajo drugi zakoni. Temeljni zakon, ki mu sledimo, je: Dajem, ne da bi za to kar koli pričakoval. Naše delo sofinancira Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, FIHO in nekatere občine, vendar se sredstva zmanjšujejo in ne zadoščajo za nemoteno izvajanje programa.

Marjana Žvegliča žal ne poznam, vrsto let pa sem z zanimanjem brala njegove izredno zanimive in modre nasvete bralkam in bralcem v reviji Ona.   

Gospod Žveglič je velik človekoljub, ki mu je mar za trpljenje drugih ljudi, zna se vživeti v čustveno doživljanje drugih in pri tem ohraniti trezno glavo. Njegovi odgovori iz One bodo s pismi bralcev vred na voljo na prenovljenih elektronskih straneh našega društva. Ko sta zastavila prvi »non-stop« zaupni telefon, sta gospod in gospa Žveglič opravila velikansko pionirsko delo za Slovenijo in mislim, da se tega premalo zavedamo. Izšolala sta nešteto prostovoljcev za delo po tem telefonu. Priskrbela sta tudi prostore za opravljanje naše dejavnosti, za telefonsko številko, financiranje in vse drugo, kar je bilo potrebno.

Kako se predstavite, ko vas nekdo pokliče in dvignete slušalko?

»Zaupni telefon Samarijan, prosim?« Če kdo vpraša, kako nam je ime, odgovorimo, da Samarijanka ali Samarijan, odvisno od tega, ali je prostovoljec ženska ali moški. Upošteva se načelo anonimnosti. In tudi klicalec se sam odloči, ali pove ime ali ne. Ne zanima nas ime klicalca, niti njegova starost, poklic ali spol, čeprav to včasih sami povedo. Zanima nas le njegova stiska, zaradi katere je poklical.

Ime Samarijan se pojavlja v Novi zavezi. Lahko bi kdo mislil, da je to telefon Cerkve?

Ime je res iz Nove zaveze, vendar telefon ni cerkveni. Ime je izbral Marjan Žveglič prav zaradi prilike o dobrem Samarijanu, ki je nesebično pomagal človeku v veliki stiski. Zanimivo je tudi, da sta se z ženo odločila, da bo telefon začel delovati prav na božični večer leta 1996. Prostovoljcem naj bi bila takšna samarijanska pomoč po zaupnem telefonu zgled in vodilo.

Kateri so razlogi, zaradi katerih ljudje najpogosteje kličejo vašo telefonsko številko?

Stiske so zelo različne in veliko jih je, saj v vseh teh letih telefon ni bil niti enkrat nem. Spreminja pa se tematika pogovorov. Trenutno so v ospredju stiske zaradi službe ali brezposelnosti, vendar je zadeva v resnici veliko globlja. Opažamo, da je stiska zaradi brezposelnosti povezana tudi s tem, da v družbi – in v družinah – ni pravih odnosov. Tudi služba se prej najde, če je nekdo v pravem odnosu z ljudmi in se lahko o stiski, ki jo čuti, pogovori, in ga drugi razume in podpre. Če pa je človek v odnosih osamljen, ga tudi informacija glede dela in možnosti zaposlitve težje doseže.

Imamo tudi klicalce, ki imajo težave z duševnim zdravjem in potrebujejo podporo vsak dan, ki pa jim jo zdravstvo ne more omogočiti. Zanje smo usposobljeni prostovoljci pri Samarijanovem telefonu pomembna podpora med psihiatričnim zdravljenjem ali življenjem z duševno boleznijo. Med prvimi in zadnjimi kličejo tudi osebe s hudo akutno težavo. Pokličejo večkrat, dokler ne rešijo težave. Očitno jim pomaga, saj ob novi težavi znova pokličejo.

Kdo pogosteje kliče, moški ali ženske?

Približno enako je moških kot žensk, klici pa prihajajo iz vse Slovenije.

Zagovarjate načelo anonimnosti. Zakaj?

Odločitev glede anonimnosti klicalca in prostovoljca je že v zasnovi društva. Ljudem je namreč pogosto neprijetno, da bi drugi vedeli za njihove težave, saj o njih ne govorijo niti z bližnjimi. Tudi prostovoljci se večinoma ne poznamo med seboj, razen če se s kom srečaš na predavanjih ali supervizijah. Ker imamo v društvu sedem izpostav, morda nikoli ne srečaš nekoga, ki je tudi prostovoljec na istem telefonu. Javni osebi društva sva samo dve: strokovna vodja in jaz.

Ali se morda spomnite kakšnih klicev?

Seveda. Na primer, ko je klicala deklica, ki je hodila v 5. razred osnovne šole. Takšni po navadi kličejo na telefon TOM, zgodi pa se, da kdo pokliče tudi nas. Povedala je, da ima hudo težavo. In kaj je bila to? Zaljubljena je bila, fant pa je ni opazil, ni bil prijatelj z njo.

Če bi ji rekla, da to res ni nobena težava, bi jo v kali zatrla. Takšno osebo moraš obravnavati resno. Jo podpreti, da sama spozna, da bodo še priložnosti v življenju, da bo še koga spoznala.

Ali nekdo, ki je v psihiatričnem zavodu in kliče zato, da bi povedal, kaj je tisti dan jedel. To se morda zdi komu čudno, vendar je za tisto osebo zelo pomembno, da lahko nekoga pokliče in da ga ta sliši. To je človekova potreba – da doživeto podeli z nekom, ki ga sliši, in ga podpira na poti k samostojnemu življenju.

So klicalci predvsem zelo osamljeni ljudje?

Da. Za nekoga npr. na Kozjanskem ali v Halozah, ki nima nikogar, je edini stik z drugimi naš telefon. Zvečer preden zaspi, pokliče in pove, kaj se mu je tistega dne zgodilo. Lahko so to zmeraj iste stvari. Vendar on pove: brez vas bi bil sam, osamljen. Ali pa te pokliče ženska, ki ima navzven krasno družino, so intelektualci, in pove, da je osamljena, da nihče ne sliši njenih želja, potreb.

Kaj rečete taki osebi?

Vprašam jo, kaj bi želela podeliti z mano. Potem pove, kaj je razmišljala tisti dan, kaj je prebrala …

Ali je tega veliko?

Zelo veliko. Na primer, ko pokliče starejša gospa in reče: »Edino vi me poslušate. Saj grem vsak dan na kavico v kavarno s svojimi sošolkami. A se vse samo hvalijo. Če se ne znaš pohvaliti, si v tej družbi izločen. Lahko govoriš samo nekatere stvari, sicer lahko kar greš.« To je stiska, biti osamljen v krogu ljudi.

Kakšne so zahteve za prostovoljca na vašem telefonu?

Biti mora polnoleten, čustveno stabilen, pomoč sočloveku mu mora biti v veselje, in v času, ko se prijavlja, ne sme biti v hudi stiski, opraviti pa mora tudi ustrezno usposabljanje.

Zakaj v času usposabljanja oziroma začetku prostovoljstva človek ne sme biti v akutni stiski?

Ker lahko pokliče klicalec, ki ima podobno težavo kakor ti, potem pa ne izhajaš iz njega, njegovega počutja, njegovih potreb, temveč iz sebe in svojega ravnanja v podobni stiski. Takrat prostovoljec ni prava opora klicalcu. Na primer, če je prostovoljka vdova in še sama težko sprejema žalovanje, potem pa pokliče vdova v podobnem položaju. Ali pa imaš težave s partnerjem in pokliče nekdo, ki ima tudi sam enake težave. To je za začetnika lahko zelo občutljivo. Ko si že stabilen prostovoljec pa ne glede na težavo klicalca še zmeraj ohranjaš razdaljo in se osredotočaš nanj, ne pa na svojo bolečino in svoj pogled na položaj. Problematično je lahko tudi takrat, ko si na primer ločena in veš, da je bila vzrok za ločitev neka druga oseba, potem pa pokliče neka ljubica. Ne ljubica tvojega nekdanjega moža, temveč ljubica, ki ima težave, ker se njen partner noče ločiti od žene. Treba se je zelo ukvarjati s seboj, da znaš pravilno sprejeti to ljubico in da opaziš njeno stisko.

Tudi prostovoljci ste samo ljudje … ali bi se moral prostovoljec, ki se morda znajde, v kateri od takšnih stisk ali preizkušenj, opravičiti za dežurstvo?

To bi bilo zelo odgovorno in tudi pri nas je to zaželeno. Ko se ti zgodi kakšna prelomnica v življenju – pri tem ne mislim na stiske, kakršne pozna vsakdo vsak dan ali teden, temveč stisko, ki ti spodmakne tla pod nogami. Tedaj velja dogovor, da sporočiš strokovni vodji, kaj se ti je zgodilo. Ta je zelo usposobljena in ima veliko izkušenj in odloči, da na primer dva meseca ali več ne boš dežural.

Če se še malo vrneva na usposabljanje za prostovoljstvo na vašem telefonu. Kako poteka?

Ko želi nekdo delati na našem telefonu, nas pokliče in izve, kdaj je naslednje izobraževanje. To je enkrat na leto v Ljubljani in enkrat na leto v Mariboru. Na začetku izobraževanja je pogovor, ko se oceni, ali je človek primeren za delo na telefonu, ali pa morda še ni čas, da postane prostovoljec in je bolje, da počaka še leto ali dve. Naslednja stopnja je usposabljanje, ki traja šest sobot po pet ur. Program je temeljit, dela se po nedirektivni metodi ameriškega psihologa Carla Rogersa. Pri tej metodi usposobljeni prostovoljci klicalca predvsem poslušamo in mu ne svetujemo. S sprejemanjem, empatijo in pristnostjo skušamo klicalcem prižgati luč, ki bi jim osvetlila mogoče izhode iz njihove stiske.

Kdaj začne prostovoljec samostojno delati?
Samostojno začne dežurati po uspešno opravljenem teoretičnem in praktičnem usposabljanju.

Kakšno je bilo vaše prvo dežurstvo na telefonu?

Zelo dobro se ga spominjam. Najbolj od vsega sem se bala, da bo poklical nekdo, ki bo povedal, da želi narediti samomor. Ob koncu mojega prvega dežurstva se je to tudi zares zgodilo. Marjan Žveglič nam je nekoč povedal, da je psihiater dr. Lev Milčinski rekel, da če ti uspe nekoga, ki ima samomorilne misli, nasmejati, je za tisti dan rešen. Takrat sem se tega spomnila in sem si rekla: Zdaj pa da vidimo … Seveda me je bilo tudi strah in dobro je, da klicalcu tudi poveš, da ti je zelo težko, da pa se boš potrudil po najboljših močeh, da bova imela lep pogovor. Sama pri sebi pa sem premišljevala, s čim bi ga lahko nasmejala. Človek je pripovedoval, da je življenje brez smisla, jaz sem hotela vedeti, kaj je tisto, kar ga je pripeljalo do takšnega razmišljanja in odločitve, skratka, pogovarjala sva se, in v nekem trenutku sem začutila, da je pravi trenutek, ko bi ga lahko nasmejala. In sem rekla: »Blagor vam, gospod.« – »Zakaj pa blagor?!« – »Veste, glede na to, da sem še tako mlada, da nimam še redne službe, da sem študentka, blagor vam.« – »Kakšen blagor neki?!« – »Veste, vi imate vsaj denar za pogreb, jaz pa ga še za pogreb nimam.« – Začel se je iz srca smejati in rekel: »To ste pa dobro povedali!«

Krasno je bilo in od tistega smeha sva pogovor nadaljevala povsem drugače. Ko sem se takrat peljala domov in sem prižgala radio v avtu, ne boste verjeli, slišala sem ga, kako je veselo klepetal z novinarko, se šalil, in sem si rekla: a to je to … Ta človek je še danes živ in še danes kliče.

Se je že kdaj zgodilo, da sta se prostovoljec in klicalec osebno spoznala?

Se je zgodilo, vendar se to zgodi zelo zelo redko. Bilo je povezano z denarno pomočjo in se je izkazalo za zelo slabo. Ker takšen človek zapada v čedalje večjo stisko in zgolj z denarjem je ne reši. Ali lahko nekomu rešiš socialne težave, če mu enkrat daš petdeset evrov? Ne moreš. Človeka moraš okrepiti z besedami, da sam najde izhod iz položaja, v katerem je. Okrepiti ga moraš tam, kjer je dober.

Kaj vas je pri vašem delu na telefonu najbolj pretreslo?

Samomori so že nekaj takega. Najtežje pa mi je, ko je na drugi strani otrok, ki začne pripovedovati o zlorabi in je moja naloga, da odgovorno ravnam, saj smo pri otrocih zakonsko zavezani, da jih zavarujemo.

Ali vas je kdaj kakšen klic, če smem tako reči, navdušil? 

Nekoč sem se pogovarjala s študentko, ki jo je čakal zelo težek izpit in je bila v dvomih, ali sploh kaj zna. Bila je živčna in pogovarjali sva se o njenem trenutnem stanju. V pogovoru sem ji prikazala drugačen pogled na izpit in jo morda tudi opogumila zanj. Zelo mi je bilo všeč, ker sem potem, na naši interni tabli, videla, da je ta študentka spet poklicala. Povedala je, da je izpit naredila, da je vesela, ter da se zahvaljuje osebi, s katero se je pogovarjala ob tej in tej uri, ne ve s kom. Ko sem prišla na naslednje dežurstvo, sem to doživela kot res dobro sporočilo.

Ali trenutna migrantska kriza vpliva na vaše delo?

Neposredno ne. Vem pa, da kličejo tudi ljudje, ki delajo z migranti. Povedo, da je na primer zdravnik, ali psihologinja, ali psihiatrinja, ali prostovoljec, in ne ve, kaj v nekem položaju narediti. To je prednost popolne anonimnosti.

Ali lahko kakšno bolj javno in izpostavljeno osebo, če vas pokliče, prepoznate po glasu?

Lahko. Vendar tega ne razkrijemo. Za nas ob telefonu je klicalec oseba v stiski, ne glede na njegov družbeni status. Na telefonu Samarijan se sreča samo človek s človekom. In to je bistvo.

Ali kdaj kdo pokliče in potem molči?

Seveda. Tudi tišina govori. Ne bom pozabila predavateljice, strokovnjakinje na enem naših seminarjev, ki se je na začetku predavanja zahvalila, ker obstajamo, in ker je nekoč, pred leti, nekdo na naši liniji deset minut samo molčal z njo. Tista tišina ji je veliko pomenila in zdaj se je zahvalila zanjo.

Kako si pomagate sami, ko ste v stiski?

Zelo dobro znam poskrbeti zase, več kot dvajset let nisem bila na bolniškem dopustu. Redno hodim v hribe, tudi v zelo skalnate. Od ljudi sem prav tako velikokrat slišala, da narava izjemno dobro ozdravi žalovanje, depresivna stanja in podobno, delo z zemljo in ustvarjanje pa človeka okrepita. Moraš biti dejaven. Priložnosti je dovolj, vendar jih moraš sam poiskati. Ali pa oditi za teden dni sam na počitnice na morje, in si presenečen, ko se kaj lepega zgodi.

Tudi dobra knjiga me napolni z duhovno in čustveno vsebino. Zelo veliko pa naredi tudi spanec. Ko je nekaj zelo aktualno in boleče, si rečem: samo nekaj ur bom prespala in bo boljše – in je res. Veliko odgovorov dobim ob hitri hoji. Ko je telo zaposleno, ko globlje diham in se prepotim, že med potjo dobim odgovor, kako bom kaj naredila.

Prostovoljka ste večji del življenja. Ste imeli kdaj dvome glede tega dela?

V vseh teh letih so se mi seveda pojavila tudi vprašanja, ali je to, kar počnem, sploh smiselno. Ampak ko grem z dežurstva, vsakič znova ugotavljam, da je smiselno, da je vredno. Lahko med dežurstvom pokliče le en močan človek ali imaš takšen pogovor, da potem rečeš: dežurstvo danes je bilo res smiselno. In je potrebno.

Bi želeli za konec še kaj dodati?

Odkar sem na Samarijanu, nisem več ista oseba, kot sem bila, ko sem se mu pridružila. Izobraževanja, ki smo jih deležni, predavanja, osebne izkušnje kolegov Samarijanov, vse to ti da drugačen pogled in drugačen pogled na stvari. To mi zelo pomaga. Tisti, ki se poznamo, smo precej povezani, večkrat se dobimo, gremo na kavo in smo drug drugemu opora. Nenehno moraš dajati – da dobivaš. In ko se oziram na skoraj že dvajset let delovanja društva in zaupnega telefona Samarijan, lahko rečem samo: vse vloženo delo in veliko truda tako ustanoviteljev kot vseh Samarijanov ni bilo zaman, to je naša slovenska družba potrebovala in še potrebuje. Ker telefon v teh dvajsetih letih ni molčal niti minuto.

Po drugi strani slišim, da zelo malo ljudi ve za ta telefon. Stiske pa so velike in jih morda človek nima komu zaupati. Želela bi si, da bi najin pogovor spodbudil tako klicalce kakor tudi nove prostovoljce, da se nam oglasijo.

xxx

Stiska ne pozna meja in oblik, zato lahko 24 ur na dan, vse dni v letu, pokličete na brezplačno telefonsko številko 116 123, Društvo zaupni telefon Samarijan. Pokliče lahko vsak, ki se je znašel v stiski in se želi pogovoriti z nekom, ki ga bo resnično poslušal, brez obsojanja in pametovanja. V pogovoru z usposobljenim prostovoljcem se boste razbremenili in laže razmišljali o mogočih poteh iz stiske. Pogovor je anonimen in zaupen.

xxx

Če v sebi nosite srčnost in željo, da pomagate drugim in želite postati prostovoljec na zaupnem telefonu, lahko pokličete na telefonsko številko (01) 23 91 673 ali pišete na elektronski naslov samarijan@gmail.com. Delovanje društva lahko podprete tudi z donacijo na TRR 0214 0001 4463 474. Z doniranimi sredstvi bodo ravnali preudarno in jih porabili zgolj za nemoteno delovanje telefona za klic v stiski.

Barbara Škoberne, objavljeno v reviji AURA št. 314, november 2015

Fotografija: Bigstockphoto.com