Jože Ciuha, v svetu priznani grafik in slikar, ki ga v domovini poznamo tudi kot odličnega ilustratorja, potopisca in pesnika, je morda eden najznamenitejših Slovencev, ki so se kdaj seznanili z vzhodnjaško duhovnostjo, jo raziskovali, študirali in ponotranjili. Umetnik pravi, da je med dveletnim bivanjem na Vzhodu spoznal, kako pomembno je, da v življenju izrazimo sebe: »Pri vzhodni filozofiji ima prednost razvijanje sebe – bistveno je, da v življenju iz sebe naredimo največ, kajti le tako lahko navdihujemo druge. Rad poudarjam, da so mi vzhodnjaki odkrili, da se človek rodi svoboden in da je samo od njega odvisno, kako bo izrabil možnosti svoje svobodnosti in koliko bo to svobodnost z močjo svojega duha tudi nadgradil.«

 

Ste znan slikar. Kako naj vas še predstavim?

Zašel sem v leta, ki presegajo življenjsko dobo mojih moških prednikov. Ti so bili po očetovi strani gradbeniki, po materini pa vojaki, razen dedka, ki se je odpovedal uniformi in je v družini zato veljal za črno ovco. Vse ženske v družini, tudi moja mati in babica, so bile verne in so hodile k maši, vsi možje pa so bili liberalci. Vzgojen sem bil v katoliškem duhu. Tudi v šoli je bila verska vzgoja obvezna.

 

Ste religiozni, verni?

Nisem religiozen v krščanskem pomenu. Ne verujem v edino, pravo vero. Dvom me je okužil že zgodaj, že kot dijaka – ko sem se s podeželja preselil v Ljubljano, kjer sem obiskoval srednjo šolo. Nisem bil ravno dober dijak, imel sem težave z nezanesljivim spominom. Učil sem se, vendar nikoli dobro naučil. Pot v šolo me je od tete, pri kateri sem stanoval, vodila mimo nunske cerkve … Veroval sem v molitev. A žal mi molitve niso pomagale, še posebno takrat, ko smo pisali zelo pomembno nalogo in sem po babičinem nasvetu zelo iskreno in globoko molil k Mariji. Zazdelo se mi je, da mi je Marija prikimala. Nisem prosil za čudež, prosil sem samo za pozitivno oceno. Tudi takrat molitev ni zalegla. Dve leti pozneje sem že dvomil, ali papež sploh veruje v Boga …

 

Kaj je botrovalo temu, da sta vas pozneje pritegnila budizem in vzhodnjaška miselnost?

Z miselnostjo Vzhoda sem se prvikrat srečal leta 1941, v prvem letu okupacije. Nemci so kot okupatorji takoj zasegli vse, kar so premogle javne in zasebne knjižnice. Še preden pa so bile zaplenjene knjige poslane v Nemčijo na reciklažo, so se znašle na železnici, v skladišču videmske postaje. Skladiščnik Zvonko je bil moj dober prijatelj. Bilo je avgusta, vendar je bil tisti dan, ko me je povabil v skladišče, da bi si ogledala v njem nakopičene knjige, pust in čemeren. Med knjigami je bilo veliko takšnih, ki bi jih rad imel, vendar me je Zvonko opozoril, da si lahko izberem le takšno knjigo, ki jo lahko skrijem v žep. Odločil sem se za dve knjigi. Ena je bila knjiga Dostojevskega, zapisi iz pregnanstva v Sibiriji, druga pa je bila knjiga zagrebškega profesorja Bazale, posvečena razumevanju vzhodnjaške miselnosti – v tej knjižici sem naletel na verze iz indijskih Ved. V himnični dikciji sem prebral naslednje stihe – navajam jih približno, po spominu: To pesem pojem tebi, ki si vse ustvaril, ki vse razumeš, ki vse usojaš, ki daješ voljo in moč do življenja. Tebi, ki si, mogoče pa tudi nisi ….

Bil sem presunjen. Pomislil sem, da moram tja, kjer imajo takšen odnos do življenja in bivanja. Bilo je kot zaobljuba. Je pa preteklo veliko let, preden mi je to tudi uspelo. Kot študent vzhodnjaške miselnosti, predvsem hinajanskega budizma, sem preživel dve leti v Rangunu, od leta 1959 do leta 1961. Dobil sem namreč štipendijo rangunske univerze. V tem času sem obredel vso Burmo in precej Tajske, Kambodže, Indonezije in Bangladeša. Na Vzhod sem se podal precej pripravljen. Prebral sem precej Gandhija, Nehruja, Krišnamurtija in še koga. Veliko mi je tudi povedala Fosterjeva knjiga Odkritje Indije.

 

Kaj vas je na vzhodu najbolj zanimalo?

Prizadeval sem si, da bi dojel filozofijo Vzhoda. Vrednostni sistem tamkajšnjih ljudi, njihov odnos do življenja, do vere, do svobode. Raziskoval sem, kje se je v državah indijske podceline obdržal budizem, kje so prevladale njegove različice, kje druge religije. Prvinski budizem se v Indiji ni obdržal, obdržal pa se je na Cejlonu, v današnji Šrilanki. Druge različice budizma, ki so sledile, se med seboj razlikujejo, tako kot se razlikujejo tudi v svoji predstavni pojavnosti. Prvotni indijski budizem predstavlja Budo kot navadnega človeka. Na Tibetu srečamo Budo kot izrazitega, poduhovljenega asketa. Na Kitajskem je Buda »križanec« s tamkajšnjo bogato filozofsko dediščino, rejen užitkar, modrec in mandarin, ki ceni udobno in ustvarjalno življenje. Korejci so kitajski budizem »križali« s tibetanskim. V njem spet zaznamo askezo. Japonski Buda je podobno tolst kakor kitajski mandarin. Vendar ni več užitkar, temveč bojevnik. Bojevnik, ki premaga vse nasprotnike, bojevnik, ki premaga tudi sebe. Psihologijo tega bojevnika je ostroumno in jasnovidno opisala Margareth Yourcenar v knjigi, posvečeni Mishimi. Kadar omenjamo budizem pri nas, pomislimo na idejo, na miselnost z visoko stopnjo strpnosti. In na pojmovanje Boga, ki niti ni božanstvo, vendar pa »ve za pot v lastno vzvišenost« v sosledju ponavljajočih se inkarnacij.

 

Nekaj časa ste živeli in meditirali v budističnem samostanu …

Bil sem v meditacijskem centru. Se »pomikal vase« … Da bi prestopil iz narojene, materialne danosti – v težnost duha. V transcendenco. Kot o tem razglablja Uspenski v svoji Četrti poti. Do razosebljanja.

V centru, kjer sem bil, je bilo poleg mene še devet Američanov, Švicarka in Angležinja. Živeli in meditirali smo v okrogli, pleteni kolibi na kolih, podobni tistim, v katerih na vasi živijo domačini. V krožnem obodu kolibe so bile navzven, proti guruju, ki je sedel v sredini, in nas je vodil, obrnjene meditacijske celice.

Guru je bil prileten možak, z dolgo redko brado. »Bral« nas je kot odprte knjige … Po štirinajstih dneh sva imela daljši pogovor. Najprej me je vprašal, zakaj sem prišel. Povedal sem mu v nekaj stavkih in dejal, da sem slikar. Potem mi je rekel, da sem v skupini edini, ki je presegel samovoljo lastnega ega, ki ni popustil moči spominov. Bila je dragocena izkušnja, doživetje, ki bi ga težko opisal z besedami …

 

Se vas je vzhodnjaško pojmovanje življenja dotaknilo?

Prejel sem nekaj bistvenih izhodišč za vse, kar je temu doživetju sledilo. Vzhodnjaki vidijo motoriko vsega, kar nas usoja, v energiji; za razliko od Zahoda, ki postavlja pred to vidno in otipljivo materialnost. V energiji, ki se v nasprotju od snovnosti ne podreja času. Iz tega izvira tudi njihova karma.

To razliko sem najbolj doživel ob kremaciji na Baliju. Pokojnikove fizične ostanke so obredno zažgali z vsem, kar je pokojni premogel. Tudi z dragocenostmi. Da bi se njegova duša, neobremenjena s preteklostjo, svobodna znova reinkarnirala … V novo življenje. Bolj kakor smrt so slavili novo rojstvo. Sproščeno, vzneseno in srečno. V nasprotju s pogrebom pri nas, kjer se kljub obljubi raja točijo solze … To razliko odseva tudi dejstvo, da se človek na Vzhodu rodi svoboden, za svobodo, ki nadgradi telo z voljo duha; mi pa se rodimo z izvirnim grehom …

 

Je obisk Vzhoda preoblikoval vaše življenje in umetniško ustvarjanje?

Pomena mojega obiska sem se zavedel postopno. Najprej sem se zavedel, da sem »izdelek« Vzhodu nasprotnega miselnega in civilizacijskega modela, v katerem je kontemplacija primarna eksistencialna postavka. Kjer s čuječnostjo, ustvarjalnostjo in naporom duha vzdržuješ svojo svobodo. To povsem spremeni vrednotni sistem v odnosu do življenja.

Podobno kot mene je odkritje Vzhoda stigmatiziralo jezuita, paleontologa Teillharda de Chardina. Vzhod mu je z zase značilno duhovnostjo odkril vlogo in pomen energije. O svojih odkritjih in spoznanjih je jezuit, kot globoko veren človek napisal več knjig. Cerkev je imela v povezavi z njegovim pisanjem pomisleke. Natisnjeni so bili šele posthumno. Ne bo odveč, če omenim prizadevanje Ericha Fromma in Suzukija – da bi Zahod obogatil Vzhod s svojo racionalnostjo, Vzhod pa nasprotno, Zahod s svojo duhovnostjo …

 

Še vedno meditirate?

Moja meditacija je moje delo. Je način življenja. Je pot v »notranjem življenju«, kjer vedno znova z avanturo duha tvegaš »korak v praznino«. To iskanje in vzdrževanje svobode se pogosto izrablja v povsem dobičkonosne namene. Uporabljajo ga različni šarlatani, ki izrabljajo ljudsko lahkovernost.

 

Pravijo, da se vzhodna filozofija vse bolj prenaša na Zahod in se nas dotika …

Veliko je primerov, ki to potrjujejo. Van Gogha so s svojo poetičnostjo vznemirile japonske grafike. Siddharta je osrednja, Vzhodu posvečena tema Hessejevega romana. V gledališču ostaja Vzhodu zavezani Peter Brook. Da niti ne omenjamo filozofov ali mistikov, kot so Rudolf Steiner, Gurudžijev in Uspenski …

 

Morda imate kakšno sporočilo za bralce …?

Velik del težav, ki jih imamo danes, je povezan z vzgojo. Dvajseto stoletje je bilo nenavadno dinamično. Nabito z dogodki in odkritji. Zadnjih je bilo več kot v vsej človekovi zgodovini doslej. To je posledično vplivalo tudi na šolo. Na sistem vzgoje. Iz urnika so bili zaradi skokovitega razvoja naravoslovnih in drugih znanosti skrčeni, da ne rečem odstranjeni humanistični predmeti. In z njimi vse tisto, kar je dotlej »hranilo« in vzgajalo čustvenost mladega človeka. Na pragu enaindvajsetega stoletja smo zgolj še ozkosrčni specialisti in odtujeni birokrati.

Iz civilizacijskega krča, v katerega tonemo, nas lahko odreši samo čustvena vzgoja, ki je temeljna podstat čustveni inteligenci – tisti, ki z domišljijo hrani ustvarjalnost. Brez domišljije bomo vse bolj odtujeni, vse bolj invalidni. Na srečo pa so vse bolj opazni spontani odzivi na krizo, ki jo omenjam. V mislih imam neverjeten razmah raznih ljubiteljskih dejavnosti, večernih šol, literarnih tečajev, nepoklicnih gledališč, glasbenih skupin, tretjih univerz in tako naprej. V vseh primerih je to terapija. Van Gogh bi se že prej ustrelil, če ne bi slikal … Politikom bi prav to terapijo obvezno predpisal na recept. Pri tem tudi ne smemo prezreti tega, da se je število zemljanov na planetu, na katerem živimo, v minulem stoletju skoraj sedemkrat povečalo … To prav tako izredno dramatično posega v življenje, ki ga živimo.

 

xxx

Jože Ciuha se je rodil leta 1924 v Vidmu pri Krškem. Slikarstvo je študiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, diplomiral je leta 1950. Nadaljeval je študij zidnega slikarstva in ga končal leta 1952. Med letoma 1959–1961 je na univerzi v Rangunu, v Burmi, študiral budistično kulturo in filozofijo, obe sta se ga močno dotaknili.

Napisal je tri potopisne knjige, v njih je opisal svoja potovanja po Aziji, Južni Ameriki in Združenih državah Amerike: Potovanje v deveto deželo, Okamneli smehljaj in Pogovori s tišino. Prejel je tudi Levstikovo nagrado za knjižno delo, za likovno ustvarjanje pa Jakopičevo nagrado ter nagrado Prešernovega sklada.

Elena Danel, objavljeno v reviji AURA, avgust 2016, št. 276

Fotografija: Elena Danel