Sobivanje človeka in živali je staro, kot je staro človeštvo. Toda vez med njima ostaja še vedno skrivnostna. Domačo žival sprejmemo kot dobro prijateljico, pogosto postane kar družinska članica, ki deli z nami vse dobro in slabo. Čutimo, da nam seže globoko v srce, vendar odnosa ne razumemo v celoti.

 Tisti, ki smo kdaj koli v življenju skusili sobivanje s psom, mačko ali drugim hišnim ljubljenčkom, se sprašujemo, kako je mogoče, da se tako navežemo na »bitje tuje vrste«, kot jih poimenuje moja prijateljica. Tisti, ki te izkušnje nimajo, razumejo še manj.

Res je, domača žival se nas vedno razveseli, sprejema nas takšne, kot smo, z vsemi dobrimi in slabimi lastnostmi in ne zahteva od nas, da se spremenimo, da bi se počutila bolje. Izkazuje nam brezpogojno ljubezen in je popolnoma odprta v odnosu do svojega gospodarja. Vse to žal ne velja za medčloveške odnose. Človeška ljubezen do partnerja, otroka ali prijatelja je velikokrat, vsaj nekoliko, pogojevana. Ne znamo ali nočemo se povsem odpreti ljubljeni osebi. Žival to zmore. Vse to so razlogi, zakaj se navezujemo na hišne ljubljenčke.

In vendar, ostaja nam občutek, da gre še za nekaj več. Nekaj, česar ne razumemo, ne znamo opisati, čutimo pa. Še posebno takrat, ko se moramo od živali posloviti.

Izkušnja odhoda

Pred nedavnim nas je zapustil naš družinski član, kuža Tedi. Iskriv, živahen in nadvse čuteč zlati prinašalec. Z nami je bil skoraj trinajst let ob najhujših življenjskih preizkušnjah.

Njegov odhod je bil zame in za moža velika izkušnja. Zadnji mesec, ko je Tedijeva vitalnost vidno pešala, smo večkrat obiskali veterinarja homeopata. Homeopatski pregled živali ni rutinsko postavljanje diagnoze, ampak celostna obravnava značaja, vedenja, prehranskih navad in na koncu bolezenskih znamenj. Veterinar Luka in njegova pomočnica Špela sta velika ljubitelja živali in predana svojemu delu. Ko vstopiš na njuno posestvo, imaš občutek, da je vse nekako v sozvočju z naravo. Ljudje, hiša, gozd, travnik in domače živali. Najprej srečaš tri kužke. Hišni čuvaj Bond samo nemo opazuje, velikanski, a nežni Chester pozdravi vsakega obiskovalca, iz hiše se pripodi mali, razigrani Jack. Muce veselo predejo in se družijo s kužki. V daljavi vidiš konje, ki se pasejo na travniku.

Zadnji obisk s Tedijem pri homeopatu mi je še posebno ostal v spominu. Luka je pripovedoval, da imajo živali drugačen odnos do smrti kakor ljudje. Kljub nagonu po preživetju, ki ga imamo vsa živa bitja, se živali ne oklepajo življenja tako kot mi. Veliko laže se prepustijo in odidejo. Bo držalo. Znane so zgodbe, ko je žival zapustila domače okolje in v samoti dočakala svoj konec. Edino, kar hišnega ljubljenčka zares veže in zadržuje, je naša želja, da še naprej ostaja z nami. Bojimo se izgube in velikokrat ne zaznamo, kdaj je prišel čas, da nas zapusti.

Tedijevo stanje se je po bioenergijski terapiji precej izboljšalo, tako da sva z možem optimistično zapustila ambulanto. Vendar so mi veterinarjeve besede neprenehoma odzvanjale v glavi. Spraševala sem se, koliko je te navezanosti v meni in kaj lahko storim. Zvečer sem med meditacijo spontano začutila, da ga moram »spustiti«. V mislih sem mu sporočala, naj odide, če je prišel njegov čas. In naslednje jutro je res odšel.

Zjutraj ni mogel več vstati, težko je dihal, le njegove oči so bile bolj žive kakor zadnje dni. Globoko v sebi sem vedela, da želi oditi. Namenila sem se poklicati veterinarja, da bi mu, če je potrebno, olajšali trpljenje. Vendar ni bilo potrebno. Ko sem bila v drugem delu hiše, se mi je zazdelo, da je zacvilil. Težko bi ga sicer slišala od tam, vendar sem se odzvala notranjemu glasu in pohitela k njemu. Našla sem ga na njegovem mestu, poleg kamina, kjer je najraje ležal. Položila sem mu roke na glavo in se poslavljala. Še zadnjič je dvignil glavo, me hvaležno pogledal in izdihnil.

V očeh se zrcali duša. Prepričana sem, da tudi pasja ali živalska. V Tedijevem pogledu sem videla neskončno hvaležnost, ki je tisti trenutek objela mojo dušo in ostala za vedno usidrana v njej.

Luka nama je prijazno ponudil možnost, da kužka pokopljemo na njegovem posestvu. Vse, kar se je dogajalo potem, ko sva pripeljala Tedija na njegovo zadnjo pot, je bila neverjetna, toda resnična izkušnja. Vedela sem, da so domače živali tesno povezane z gospodarjem in se odzivajo na njegova čustva. Zame povsem novo spoznanje pa je bilo, da sočustvujejo tudi z ljudmi, ki jih ne poznajo dobro.

Ko sva stopila iz avta, je k nama pristopil najprej Chester, sklonil glavo in jo prislonil ob moževo nogo. Potem se je stisnil še k meni. Pritekel je tudi mali Jack in poplesaval okoli avta. Chester je sedel poleg in nepremično zrl v naju. Njegova telesna drža in pogled sta izražala vso veličino dogajanja. Kljub žalosti me je prežel močan občutek, da smo vsi med seboj povezani. Ljudje, živali, narava.

Medtem je prišel Luka, in Tedija smo položili na voziček. Vsi trije smo voz potiskali pred seboj, za nami pa sta hodila drug za drugim oba psa. Najprej Chester, potem Jack. Spremljala sta nas vse do vhoda v hlev, kamor smo začasno peljali Tedija. Doživeli smo pravi pasji pogrebni sprevod.

Živali, naše učiteljice

Narava je poskrbela, da v naša življenja ne vstopajo samo ljudje, temveč tudi živali. Verjamem, da z nekim namenom. Izkušnja, ki sem jo doživela v sobivanju s psom in na koncu z njegovim slovesom, mi je razkrila marsikaj. Živali se ljudem prilagodijo, tudi energijsko. Uskladijo se z našo vibracijo in velikokrat potegnejo nase marsikatero negativno čustvo. Predvsem pa razumejo medsebojno povezanost vsega z vsem. Zato so naši veliki učitelji. Učijo nas »povezanosti«, ki bi v resnici morala nadomestiti »navezanost«, kar ljudje tako radi prakticiramo.

Ob izgubi svojega živalskega ljubljenčka večina čuti veliko žalost. Marsikomu se zdi ta bolečina nelogična in pretirana. Vendar jo čutimo in ne vemo zakaj.

Esther in Jerry Hicks sta v svoji knjigi Osupljiva moč čustev (Abrahamov nauk) zapisala: »Bolečine, ki jo čutite zaradi smrti vašega psa, ne čutite zaradi njegove odsotnosti – stvar je veliko večja. Vaš pes je predstavljal čisto, pozitivno energijo. Vse življenje je bil to, kar ste bili vi, ko ste se rodili: podaljšek čiste pozitivne energije. Pogosto sta vas druženje in igranje z njim navdihnila k lastni povezavi z Izvorom. In medtem ko ga vsekakor pogrešate, je tisto, kar resnično pogrešate, povezava z lastno izvorno energijo, ki jo je navdihoval vaš pes …«

Je torej to, o čemer govori Abrahamov nauk, tisto nekaj več, kar človeka skrivnostno povezuje z živaljo? Verjamem, da je tako.

Ljudje težko vzdržujemo pristen stik s svojim notranjim bistvom, s tem kar zares smo. Ob težavah ali hudih življenjskih preskušnjah se po navadi še bolj oddaljujemo od svojega notranjega sveta. Večino energije namenimo zunanjemu dogajanju. Takrat potrebujemo pomoč. Lahko nam jo da tudi domača žival.

Ko se ozrem nazaj, vem, da nam je življenje podarilo našega pasjega prijatelja prav v obdobju, ko smo najbolj potrebovali tisto »nekaj več«, kar je težko opisljivo. Zato sem mu zelo hvaležna. In tudi zato, ker nam daje občutek, da nas njegova energija še vedno spremlja na sprehodih …

Lili Fugina, objavljeno v reviji AURA št. 253, september 2010

Fotografija: Bigstockphoto.com