Tri dni pred prihodom v bolnišnico, se je 59-letni arhitekt za notranjo opremo dobro počutil. Delal je v svojem domačem studiu v ameriškem Bostonu in se veselil večerje z dolgoletno življenjsko partnerico. Še slutil ni, da se mu bo življenje nenadoma spremenilo. Morda se je začelo postopno, vendar tega ni opazil, opazil je šele, ko se je združilo več stvari hkrati. Nenadoma ga je začel boleti želodec, pa ne rahlo, temveč tako, da je bolečino čutil celo v zatilju. Kar koli je zaužil, je bilo nenadoma brez okusa, začeli pa so mu zatekati tudi sklepi.

Vso noč se je obračal v postelji, iskal boljši položaj, da bi vsaj malo zaspal, vendar ga je bolečina vedno znova zbudila. Naslednji dan je s težavo delal, bil je raztresen in kar naprej ga je sililo na bruhanje. Stanje se mu je slabšalo. Čedalje manj je okušal, bolečine pa so se okrepile in odločil se je poiskati zdravniško pomoč.

Kalvarija se začne

Na polikliniki, kamor je šel, so mu opravili različne preiskave. Bolečino so ocenili s stopnjo 6 na lestvici od 0 do 10, temperaturo je imel 37,3 stopinje Celzija, tlak 110/68 mm Hg, težak je bil 81,8 kg, z indeksom telesne mase 25,8. Vsi laboratorijski izvidi so bili normalni, le krvna slika je pokazala, da je anemičen, kar pa štiri mesece prej, ko je bil na nekem drugem pregledu, še ni bil. Zato so zdravniki domnevali, da ima morda vnetje želodčne sluznice ali celo krvavitve v želodcu. Predpisali so mu zdravila za zavarovanje želodčne sluznice in dieto, ter ga naročili na dodatne preiskave krvi, urina, blata, antiteles, zaradi suma na okužbo z bakterijo Helicobacter pylori, endoskopijo, ter ga poslali domov z navodili, naj se po treh dneh oglasi na kontrolo.

Toda težave niso minile, celo stopnjevale so se, zato je naslednji dan poklical svojega domačega zdravnika. Bolečine v želodcu, desnem kolenu in obeh ramah so se okrepile, okusa pa skoraj ni imel več. Zdravnik ni ugotovil nič posebnega. Blato je imel nekoliko mehkejše kot po navadi, temperaturo 37,3 stopinje Celzija, tlak 131/89 mm Hg, utrip 89 udarcev na minuto. Sklepi so bili rahlo natečeni, vendar ne rdeči. Zdravnik je opravil še rektalni pregled zaradi morebitnih krvavitev v črevesju, vendar krvi ni bilo. Svetoval mu je naj gre domov, saj se bo morda stanje izboljšalo samo od sebe, če ne, pa naj se oglasi v bolnišnici.

Ponoči so ga sprejeli na urgenco v bostonski splošni bolnišnici, saj se mu je bolečina v trebuhu okrepila in razširila skoraj po vsem telesu. Tlak je narasel na 187/90 mm Hg, izvidi vseh drugih preiskav pa so bili spet normalni. Krvna slika normalna, ultrazvočni pregled trebuha normalen in tako so ga v zgodnjih jutranjih urah odpustili domov s tabletami proti bolečinam in navodilom, naj dopoldne opravi še preiskave, se ogiba alkoholu in vsemu, kar bi mu dražilo želodec.

Pozneje istega jutra se je bolnik vrnil v bolnišnico, da so mu naredili še vrsto drugih preiskav, da bi izločili hepatitis C, HIV, opravili so tudi endoskopsko preiskavo. Vse je bilo normalno in bolnik je spet šel domov.

Zvečer se je bolečina zelo okrepila in tako se je peti dan bolnik spet vrnil v bolnišnico. Pripeljali so ga v invalidskem vozičku, saj zaradi bolečin ni mogel več hoditi. Med preiskavo je bil prestrašen in zbegan. Raven kalcija, beljakovin, albumina, amilaze, lipaze in mlečne kisline, vse je bilo normalno, radiografija trebuha in CT nista pokazali nič posebnega. V bolnišnici so se odločili, da ga bodo obdržali, dokler ne ugotovijo, kaj je z njim. Zaradi bolečin ni mogel več spati, imel je težave z dihanjem, že nekaj dni je bil zaprt, sililo ga je na bruhanje. Da bi izločili čim več bolezni, so mu opravili še dodatne preiskave. Ni bilo videti, da bi imel tumor, tudi krvavel ni, da bi to lahko pojasnilo, zakaj je anemičen. Kakšno bolezen je torej imel?

Že prej so izločili vse hude bolezni od perforacije želodca, presnovnih bolezni, do raka in tudi navadne težave, kot so vnetje sluznice in krvavitve v želodcu. Zato so domnevali, da mora njegovo stanje povzročati nekaj od zunaj.

Modre pike razkrijejo vse

Končno so naleteli na pravo sled! Pod mikroskopom so v njegovi krvi na rdečih krvnih telescih odkrili značilne spremembe, tako imenovane bazofilne punktirane eritrocite – modre pikice na rdečih krvničkah. Prave diagnoze tudi tokrat niso mogli kar takoj postaviti, saj se te spremembe pojavljajo pri različnih boleznih. S preiskavami so postopno izločali bolezen za boleznijo in nazadnje ugotovili, da so njegove težave najverjetneje posledica zastrupitve s svincem.

Ljudje se s svincem po navadi zastrupijo na delovnem mestu. Toda Bostončan je kot arhitekt delal doma. Začeli so primerjati njegove življenjske navade z navadami njegove partnerice, pri kateri so bile vrednosti svinca normalne. Najprej so osumili uvožena ajurvedska zelišča, vendar se je pokazalo, da ta niso vsebovala svinca. Potem so ugotovili, da je samo on uporabljal keramično šalico za kavo in staro rusko žličko, s katero je vsako jutro mešal kavo. Glazura šalice je bila nepoškodovana, tako da je šalica sicer vsebovala minimalno količino svinca, vendar premalo, da bi ogrožala zdravje, toda analiza je pokazala, da je polovica stare ruske žličke izdelana iz svinca. Končno so ugotovili, kaj ga je zastrupljalo.

Da bi iz njegove krvi odstranili svinec, so mu dajali kelatorje. V naslednjih dveh dneh so bolniku bolečine prenehale in tudi razpoloženje se mu ni nenehno spreminjalo.

Zdravje se mu je postopno vrnilo, najdlje je trajalo odstranjevanje svinca iz krvi, saj se je količina svinca v krvi le počasi zmanjševala.

Svinec poskrbi za bolezen

Svinec poškoduje različne organe v telesu, med njimi ogrozi nastajanje krvi, živce, vpliva na duševnost in razpoloženje, zavre presnovo. Za zastrupitev s svincem je značilno prav nihanje razpoloženja, ko se bolnik v enem trenutku smeji, v naslednjem pa se že boji, da bo umrl.

Svincu smo izpostavljeni vsak dan, čeprav se tega niti ne zavedamo, in niti ni nujno, da delamo v industrijskem obratu. Z njim se je mogoče zastrupiti tudi doma in sicer z vodo, hrano, zrakom ali zemljo. Največjo nevarnost so včasih pomenile svinčene vodovodne cevi, ki so danes v Sloveniji redke, večja nevarnost kot s svincem onesnažena voda, pa so neustrezne keramične in glinene posode, ki niso pravilno žgane. Nevarne so tudi stare barve.

Zastrupitev po navadi naznanjajo prebavne motnje, zaradi katerih bolnik pade lahko tudi v nezavest. Pri večji izpostavljenosti svincu človek zazna slabost, utrujenost, pomanjkanje teka in začne hujšati, nato se pojavijo krči in slabokrvnost. Krvni tlak se začne spreminjati, pojavijo se bolečine v sklepih, nespečnost, čustvena nestabilnost, hiperaktivnost, lahko še druge vedenjske motnje, blodnje. Zastrupitev s svincem pelje v komo in smrt, ob zapoznelem zdravljenju pa pusti poškodbe možganov, ledvic in drugih organov, vpliva na plodnost, pospešuje nastanek multiple skleroze, pri otrocih pa povzroča vedenjske težave, nezbranost, težave z govorom … Hude zastrupitve s svincem so danes v razvitem svetu redke.

Kako naj bi prepoznali ali voda, ki jo pijemo, vsebuje svinec? Vsebnost svinca ni mogoče določiti po okusu, saj svinca ne okusimo, ne vidimo in tudi ne vonjamo. V nasprotju s splošno uveljavljenim prepričanjem, da lahko vodo očistimo marsikatere neželene sestavine, če jo prekuhamo, pa to za svinec ne drži. Prav nasprotno! Njegova koncentracija se ob segrevanju vode le še poveča.

Če sumite, da bi voda, ki jo pijete, lahko vsebovala svinec, naj teče vsaj 20 sekund preden jo natočite, za pitje in kuhanje pa zmeraj natočite le hladno vodo, saj je v takšni svinca manj. Če vode niste točili dlje časa, ker ste bili odsotni, naj voda teče še dlje. V Sloveniji je najvišja dovoljena vsebnost svinca v vodi 10 µg/l, od leta 2014 pa ta raven velja tudi za vse države Evropske unije. Veliko več svinca kot z vodo vnesemo v telo s hrano, dobimo ga tudi iz prahu in zraka, vendar na to skoraj ne moremo vplivati.

Svinec je nevaren v barvah, predvsem otroških igračah in tudi starih barvah, s katerimi so prebeljene stare stavbe, prebarvana okna, vrata, stari predmeti, orodje, športni pripomočki … Pri starih stenah je bolje, da barvo ne odstranjujemo, temveč prebelimo z novo, neškodljivo, saj bi sicer v zrak dvignili veliko strupenih svinčevih delcev, ki bi jih tudi vdihavali.

Okornost, siljenje na bruhanje, vrtoglavica, glavobol, nemir, razdražljivost, nespečnost, znamenja zastrupitve, ki jih je imel tudi omenjeni bolnik, pa se pokažejo pri koncentraciji svinca, ki presega 75 µg/dL, odvisno od občutljivosti in starosti organizma.

Težave in zdravljenje bolnika omenjenega v članku, so v ugledni angleški reviji New England Journal of Medicine v izdaji z dne, 17. aprila 2014, podrobno opisali zdravnik Lawrence S. Friedman in sodelavci.  

V Sloveniji je najvišja dovoljena vsebnost svinca v vodi 10 µg/l, od leta 2014 pa ta raven velja tudi za vse države Evropske unije. Veliko več svinca kot z vodo vnesemo v telo s hrano, dobimo ga tudi iz prahu in zraka, vendar na to skoraj ne moremo vplivati.

Daja Kiari, objavljeno v reviji AURA, julij 2014, št. 298