Pogovor: Mojca Vilar

Predana, neustavljiva, precej občutljiva, vedno na preži, pripravljena hitro in učinkovito improvizirati, pomiriti ali navdušiti. Diplomirana slikarka, ki kipi od navdušenja nad življenjem. Svoje delo jemlje skoraj kot poslanstvo, ljubi nenavadnosti, izvirnost in predrznost, kar naj bi bile tudi sicer odlike umetnikov. Njena najboljša prijateljica, s katero z roko v roki hodita skozi življenje, je njena domišljija. Zadnja leta skupaj ustvarjata osupljiv cikel nenavadnih, magnetičnih, spiralastih oblik – skrivnostnih labirintov.

Mojca, od kod vaše zanimanje za labirinte?
Že kot deklica sem risala spirale, zavoje in zavite poti, ki peljejo v deželo skrivnosti. V pravljicah, legendah in mitih so me silovito privlačili nenavadni vzorci in simboli, predvsem pa motivi labirintov. V njih sem prepoznala magične vzorce posebnih moči, o katerih sem sanjarila in sanjala. Šele pozneje sem brala, da izvirajo iz pradavnih kultur prednikov, ki so jih risali, klesali v kamen in postavljali v prostoru.

Zdi se, da labirinte še danes ovija tančica skrivnostnosti.
Brž ko se je človek ločil od živali, so se v njegovo domišljijo vtisnili rastlinski ali živalski življenjski modeli in ga zvabili na prostrano mitološko polje vzorcev zunanjega družbenega reda in tudi notranjih individualnih poistenj: šamani, ki so živeli kot volkovi, ritualizirane zaobljube bizonu, totemski predniki, maskirani plesalci, kačji bog, boginja rodnosti, sveto drevo in kot nadgradnja vsega − labirinti. Resnični izvir se je porazgubil v meglicah bajeslovne davnine, kar priča o njihovi častitljivi starosti.

Se ve, koliko so stari?
Labirinte srečujemo že v starodavnem indijskem epu Ramajani, ki naj bi bil star več tisoč let. Tantrična umetnost pozna jantre in mandale, ki so podobne labirintom. V Egiptu je labirint ob jezeru Moeris, za katerega pravijo, da je nekakšna matrica, vzorec, ki odraža obliko vesolja. V Koreji je labirint, ki ga imenujejo Pečat oceana. Labirinte poznajo tudi keltska in skandinavske kulture. Indijanci Hopi v Severni Ameriki imajo labirint, imenovan Hiša sonca. Na Zahodu labirinte najdemo tudi v rimskih mozaikih, pozneje se pojavljajo na tleh srednjeveških cerkva – na primer v katedrali Chartres v Franciji. Verjetno pa je najbolj znan labirint s Krete.

Ste kakšnega obiskali?
V Chartresu sem bila dvakrat, obakrat sem hodila po labirintu, bilo je prelepo, močno, veličastno in zares posebno doživetje. Vsi, ki so kakor koli hodili po njih, lahko zagotovo pričajo o izjemnih vplivih in spremembah, ki jih labirinti ustvarijo v zavesti ljudi in okolju, v katerega so umeščeni.

Pogovor opravila: Barbara Škoberne

Celoten članek lahko preberete v julijski številki revije AURA (št. 310)