Ne tako dolgo nazaj je na spletu potekala polemika o barvi neke ženske obleke, ljudje so se prepirali, ali je bila prikazana obleka modro črna (takšna je bila v resnici) ali zlato bela, kot jo je tudi videlo veliko ljudi.

Koliko barv posameznik vidi, je odvisno od števila in razporeditve stožčastih celic imenovanih čepnice. Čepnice so receptorji za svetlobo različne valovne dolžine na očesni mrežnici. Na svetlobo se lahko odzovejo prešibko ali nenormalno, zato takšni ljudje vidijo barve drugače.

Dikromati vidijo manj kot 20 barvnih odtenkov, takšnih ljudi je približno 25 odstotkov. Tako vidijo tudi psi. Dikromati se radi oblačijo v črno, bež ali modro.

Ljudje, ki vidijo od 20 do 32 barvnih odtenkov, so trikromati, to pomeni, da imajo tri vrste čepnic. Trikromati uživajo v različnosti barv in cenijo barvitost. Takšnih je približno 50 odstotkov ljudi.

Če vidite od 32 do 39 barvnih odtenkov, ste tetrakromat in imate štiri vrste čepnic. Zelo verjetno ne marate rumene barve in nikoli ne oblečete rumenega oblačila. Tetrakromatov je približno 25 odstotkov ljudi.

Ljudje barve torej različno zaznavamo, celo sami jih različno zaznavamo ob različnem času, odvisno od tega, kako se počutimo, sicer pa je zaznavanje barv odvisno tudi od starosti in spola. Veliko ljudi danes tudi slabo razlikuje med rožnato in vijoličasto barvo.

Raziskovalec Beau Lotto, vodja londonskega Lottolaboratorija za raziskovanje zaznavanja je dokazal, da so ljudje, ki se čutijo pomembnejše, za barvne odtenke občutljivejši kot drugi ljudje.

Ko rdeča postane zelena

Poleg socioloških dejavnikov vplivajo na zaznavanje barv tudi geni. Med slepimi za barve je največ ljudi slepih za rdečo in zeleno barvo. Te ne vidi od 5 do 10 odstotkov ljudi, večinoma moških. Barvne slepote je več vrst.

Uganka modre barve

Stari Grki, Kitajci, Judje, Japonci niso poznali besede za modro barvo. Glede na to, da niso uporabljali te besede, lahko sklepamo, da je morda kot takšno niti niso videli. Že v slavnem epu Odiseja Homer opisuje “temno vinsko morje”! Zakaj temno vinsko in ne temno modro ali temno zeleno? Že leta 1858 je znanstvenik William Gladstone, ki je pozneje postal predsednik britanske vlade, opozoril na zelo malo barv, ki jih omenjata tako obsežna epa, kot sta Homerjeva Iliada in Odiseja. Pregledal je epa in preštel, kolikokrat je omenjena posamezna barva. Največkrat omenjeni sta bili črna in bela barva (približno dvestokrat), druge pa le redko, na primer rdeča manj kot petnajstkrat, rumena in zelena manj kot desetkrat. Modre ni bilo. V epih pa so drugi nenavadni barvni opisi, na primer ovce in železo so opisani kot vijoličasti, med pa zelen. Ko je Gladstone proučil druga grška besedila, je opazil podobno. Kaže, da so stari Grki živeli v svetu oropanem barv, večinoma v črno-belem in kovinskem, z občasnimi utrinki rdeče ali rumene barve. Gladstone je mislil, da je barvna enoličnost značilna samo za stare Grke, vendar je filolog Lazarus Geiger, ki je nadaljeval Gladstonovo delo in proučil islandske sage, Koran, stare kitajske zgodbe ter antično verzijo judovske Biblije potrdil, da so omenjene mračne barve najpogostejše tudi pri drugih starih narodih in da nihče od navedenih starih narodov ne omenja modre barve.

Geiger je ugotovil, da se v vsakem jeziku kar zadeva barve najprej razvijeta besedi za črno in belo, torej za temno in svetlo. Naslednja barva, ki se pojavi v razvoju jezika je rdeča, barva krvi in vina. Za rdečo se zgodovinsko pojavi rumena, pozneje zelena, pri nekaterih narodih pa najprej zelena in nato rumena. Barva, ki se v vseh proučevanih jezikih pojavi kot zgodovinsko zadnja, je modra. Edina antična kultura, ki je imela besedo za modro in to barvo tudi pogosto uporabljala, so bili stari Egipčani.

V naravi, če ne upoštevamo neba in morja, modre barve skoraj ni, saj ni modrih ljudi, modrih živali ali rastlin (v sodobnem času so modri cvetovi posledica križanja). Vprašanje pa je, ali ljudje kljub temu vidijo nekaj, čeprav nimajo besede za to. Da bi to ugotovil, je raziskovalec Jules Davidoff odpotoval v Namibijo in tam opravil poskus na plemenu Himba. Njihov jezik ne pozna besede za modro barvo, niti razlikujejo med modro in zeleno. Ko so jim pokazali krog, sestavljen iz 11 zelenih kvadratov in 1 modrim, velika večina članov plemena ni mogla določiti, kateri kvadrat je drugačne barve od drugih. Tisti, ki so razliko opazili, pa so za to potrebovali ali veliko časa ali pa so se najprej večkrat zmotili, vsekakor pa niso mogli takoj pokazati pravega kvadrata.

Ker imajo Himbe veliko različnih besed za odtenke zelene barve, je raziskovalec skušal odgovoriti na vprašanje, ali morda modro barvo Himbe vidijo kot različico zelene. Zato so članom plemena tudi pokazali krog, kjer so bili vsi kvadrati zelene barve, le eden je bil v drugačnem odtenku zelene, in tega so brez težav določili Izidi nadaljnjih raziskav so pokazali, da Himbe modre ne vidijo kot različico zelene, saj je kot barvo sploh ne prepoznajo.

Priljubljenost barv

V zahodni kulturi je pri odraslih najbolj priljubljena modra barva, sledita ji rdeča in zelena. Bela, rumena in črna so manj priljubljene. Mlajši otroci imajo raje rumeno in rdečo, vendar jim je všeč tudi modra.

Modra barva je najbolj priljubljena barva na vseh celinah, rumena in oranžna pa najmanj priljubljeni. Zanimivo je, da Japonci ne marajo rdeče barve, ki je v zahodnem svetu na vrhu priljubljenosti, radi pa imajo nebarvi – črno in belo, ki sta pri zahodnjakih na zadnjih mestih po priljubljenosti. Pri nas je več kot 40 let barve proučeval pokojni prof. dr. Anton Trstenjak in sodil med vodilne strokovnjake za barve v svetu. Z raziskavami je ugotovil, da je bila pri Slovencih sredi dvajsetega stoletja najbolj priljubljena modra barva, najmanj pa sta bili priljubljeni vijoličasta in rjava. Psiholog dr. Maks Tušak je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja opravil raziskavo na 4000 ljudeh v Sloveniji in ugotovil, da se priljubljenost barve spreminja glede na starost in spol. Njegova zanimiva ugotovitev je tudi bila, da se odnos do barv spreminja s časom. Tako se je v Sloveniji od leta 1978 pa do danes spremenil odnos do zelene in vijoličaste barve, ki ju ljudje zdaj ocenjujejo pozitivno, prej pa so ju ocenjevali negativno.

Na izbor barv vpliva tudi bolezen. Pri rakavih bolnikih sta najbolj priljubljeni barvi zelena in modra, črna in siva, ki spominjata na smrt, pa sta barvi, ki jih ti bolniki ne marajo. Dr. Maks Tušak je ugotovil, da bolni otroci in ljudje, ki so doživeli prometno nesrečo rdeči barvi ne pripisujejo pozitivnega pomena, saj jo povezujejo z nesrečo in boleznijo.

Zdravljenje z barvami

Barva je svetloba, svetloba pa je elektromagnetno valovanje, torej energija. Barve lahko spodbujajo, razburjajo, človeka potrejo, ga pomirijo, pospešujejo ali zmanjšujejo tek, zbujajo občutek toplote ali hladu.

Že stari Egipčani so zdravili z barvami. Častili so sonce, saj so vedeli, da brez svetlobe ni življenja. Opazovali so naravo in jo posnemali v številnih vidikih svojega življenja. Tla v templjih so bila pogosto zelena – kot trava, ki je rasla ob Nilu. Modra barva je bila za Egipčane zelo pomembna, saj je bila barva neba. V templjih za zdravljenje so uporabljali kristale, skozi katere je presevala sončna svetloba. Imeli so sobe v različnih barvah za zdravljenje različnih bolezni.

Zapisi iz predantičnih in antičnih časov dokazujejo, da so poleg Egipčanov tudi v Indiji in na Kitajskem predvsem svečeniki, ki so bili tudi zdravilci, zdravili z barvami. Tradicionalna indijska medicina ajurveda, je zdravljenje z barvami uporabljala, da bi uravnotežila energijsko neravnotežje v posamezniku. Po spoznanju indijskih modrecev, je v človeškem telesu sedem poglavitnih energijskih središč imenovanih čakre, in ta so povezana s sedmimi energijami (barvami) sončnega spektra. Vsaka čakra s svojo barvo. Zasnovali so sistem zdravljenja z barvami, ki je temeljil na zakonu sovpadanja med sedmerno naravo človeka in sedmerno razdelitvijo sončnega spektra.

Pred skoraj tisoč leti je po vsem tedanjem znanem svetu zaslovel perzijski zdravnik, filozof in znanstvenik Ibn Sina (rojen približno leta 980, umrl približno leta 1037, na Zahodu znan predvsem kot Avicenna). V njegovem Kanonu medicine je poudarjen pomen barv. Barva naj bi bila zelo pomembna pri razkrivanju bolezni, izdelal je tudi nekakšen zemljevid, v katerem je posamezno barvo povezal s temperamentom in fizičnimi razmerami v telesu. Barve je uporabljal tudi pri zdravljenju. Menil je, da rdeča žene kri, modra ali bela pa pretok krvi upočasnjujeta, rumena zmanjšuje bolečino in vnetje. Predpisoval je rdeče rože za zdravljenje težav s krvjo, rumene rože in jutranje sonce pri težavah z jetri in žolčem. Opozarjal pa je tudi na pazljivost pri uporabi barv pri zdravljenju. Trdil je, da oseba, ki krvavi iz nosu, ne sme gledati živordečih predmetov ali biti izpostavljena rdeči svetlobi, ker to pospeši pretok krvi, temveč mora opazovati modre predmete, saj jo to pomiri in pretok krvi se zmanjša.

Eden najbolj znanih srednjeveških zdravilcev Theophrastus Bombastus von Hohenheim, znan kot Paracelus (1493−1541) je prav tako svetlobi in barvam pripisoval bistven pomen za zdravje in z njimi zdravil.

Po srednjem veku je nastopilo obdobje racionalizma, ki je poudarjalo razumski pristop in kritičnost do vsega. Pojavila se je zahteva, da vse mora temeljiti na fizičnih dokazih, česar ni bilo mogoče dokazati, je bilo zavrnjeno. Poudarek je čedalje bolj prehajal na materialno, duhovno se je začelo umikati v ozadje. Ko je tudi zdravljenje prišlo pod dežnik znanosti, se je usmerilo zgolj na fizično telo in začelo zanemarjati um in duha. Le redki posamezniki so se še ukvarjati z nečim, kar ni bilo v duhu materialističnega časa.

Glede zdravljenja z barvami velja v sodobnem času omeniti zlasti indijskega znanstvenika D. P. Gadialija, ki je podal znanstvene temelje terapevtskega delovanja barv na telo. Leta 1933 je na podlagi svojega dolgoletnega proučevanja objavil knjigo Spektrokronometrijska enciklopedija, ki je postala temeljno delo za zdravljenje z barvami. Delal je in predaval v Združenih državah Amerike, izumil pa je tudi več barvnih luči.

Ugotovil je, da za vsak sistem v telesu in organ obstaja barva, ki ga spodbuja, in barva, ki ovira njegovo delovanje. Sonce v ozračje oddaja energijo bele svetlobe, ki se razprši v različne barve. Človekova finosnovna telesa (aura) absorbirajo to belo svetlobo iz ozračja in jo razpršijo v energije različnih barv, ki jih pošljejo v različne dele telesa. To energijo sprejemajo čakre in jo prek hrbtenice razdeljujejo po telesu.

Gadiali je odkril, da rdeči žarek gradi, ohranja število rdečih krvničk v telesu in stimulira jetra, vijoličasti žarek pa aktivira vranico, ker je vijoličasta barva razgraditve ali katabolizma. Vranica zato uničuje stare rdeče krvničke in ustvarja bele, ki napadajo bakterije. V barvnem svetlobnem spektru je zato rdeča na enem koncu barvnega spektra, vijoličasta na drugem, ker sta si po delovanju nasprotni. Osrednja ali uravnalna barva v barvnem svetlobnem spektru je zelena. To je barva, ki spodbuja pituitarno žlezo (možganski privesek, hipofizo), za katero se ve, da je poglavitna žleza, ki uravnava delovanje vseh drugih žlez z notranjim izločanjem. Zato Gadiali rdečo, vijolično in zeleno barvo označuje za primarne barve pri zdravljenju z barvami. Njegova določitev primarnih barv se razlikuje od določitve primarnih barv pri delu z barvnimi pigmenti, saj so tam primarne barve rdeča, rumena in modra, vendar po Gadialiju svetlobni žarki delujejo po drugačnih zakonitostih, kot so tiste, ki veljajo za mešanje pigmentov.

Zdravljenje z barvami ni samo fizični proces, je tudi duhovni, krepi povezavo med človekovim fizičnim telesom in njegovimi finosnovnimi telesi ter vesoljem.

V sodobnem svetu, kjer čedalje več ljudi preživlja vse več časa pod umetno svetlobo, sta barva in jakost svetloba zelo pomembni. Toliko pomembnejše bo to v prihodnjih človekovih bivališčih pod morjem, v vesolju ali na drugih planetih, kjer bodo ljudje izolirani od sončne svetlobe ali pa ji preveč izpostavljeni, zato se krepi zanimanje za kromoterapijo oziroma fotobiologijo, kot se sodobneje imenuje. Številni znanstveniki so prepričani, da ima svetloba veliko večji vpliv na zdravje in vedenje ljudi in živali, kot so mislili.

Kar precej raziskav je pokazalo, da barve vplivajo na krvni tlak, srčni utrip, število vdihov in tudi na dejavnost možganov ter bioritem. V drugi polovici dvajsetega stoletja je na primer obsevanje z modro svetlobo nadomestilo transfuzijo krvi kot standardni postopek pri prezgodaj rojenih otrocih z neonatalno zlatenico. Ker pa je modra luč motila zdravstveno osebje, ki je delalo na teh oddelkih, so številne bolnišnice dodale še svetilke z zlato svetlobo, da se je ublažil učinek modre svetlobe na osebje.

Ko so otroci v popravnem domu San Bernardino County Probation Departmen v Kaliforniji v osemdesetih letih dvajsetega stoletja postali nasilni, so jih dali v sobo veliko 4 x 2 metra, prepleskano v nežno rožnato. Tam so se počasi umirili, nehali kričati in topotati in pogosto celo zaspali, kot je leta 1982 poročal Paul E. Boccumini, klinični psiholog, direktor oddelka za klinične ukrepe v tej ustanovi.

Modra barva je edina barva svetlobnega spektra, ki preprečuje samomor. Londonski most Blackfriards bridge so že pred desetletji oskrbeli z močnimi modrimi lučmi, da bi zmanjšali število samomorov z njega. Z enakim namenom je na Japonskem nekaj velikih železniških podjetjih na svojih železniških prehodih namestilo luči z modro svetlobo, in pokazalo se je, da je bil ukrep učinkovit. Leta 2007, leto dni preden so namestili modre luči, je bilo na teh prehodih 640 samomorov, leta 2008, potem ko so postavili te luči, pa nobenega.

Leta 2000 je policija v Glasgowu namestila modro razsvetljavo na območju z visoko stopnjo kriminala, in kriminal je v omenjenih četrtih padel za devet odstotkov.

V Rusiji, eni vodilnih držav na svetu v fotobiologiji, osvetljujejo rudarje, ki kopljejo premog, z ultravijolično svetlobo, saj menijo, da ta svetloba preprečuje razvoj pljučnih bolezni zaradi premogovega prahu (pnevmokoniozo). Tudi v učilnicah uporabljajo ultravijolične luči namesto fluorescenčnih svetil. Pod vplivom teh luči naj bi otroci hitreje rasli, se bolje učili in bili manj prehlajeni.

V Združenih državah Amerike je uporaba ultravijolične luči standardni postopek zdravljenja luskavice, bela fluorescenčna luč v kombinaciji s fotosenzitivnimi zdravili pa se uporablja za zdravljenje kožnega herpesa.

Dekoraterji in arhitekti že od nekdaj vedo, da so barve zelo pomembne za kakovost bivanja, saj vplivajo na razpoloženje, to pa vpliva na zdravje. Toda Alexander Schauss, upokojeni direktor Ameriškega inštituta za biosocialne raziskave in dobitnik nagrade Linus Pauling za leto 2005, za posebne dosežke v medicinski znanosti, meni, da barve ne delujejo na ljudi samo posredno prek spremembe razpoloženja, temveč vplivajo na nas tudi neposredno, fiziološko. Elektromagnetna energija barve naj bi na še doslej neznani način delovala na pituitarno, pinealno žlezo in hipotalamus. Ti uravnavajo sistem žlez z notranjim izločanjem, ki nadzoruje številne temeljne telesne naloge in čustvene odgovore, kot so agresija.

Tudi dr. Harold Wohlfarth, zaslužni profesor na kanadski univerzi v Alberti, trdi, da barve zagotovo delujejo tudi fiziološko in ne zgolj psihološko. V poskusu, ki ga je opravil s Catharine Sam z iste univerze na zasebni šoli za prizadete otroke v Edmontonu, Alberta, je ugotovil, da je sprememba barvnega okolja pri resno prizadetih in vedenjsko motenih osnovnošolskih otrocih povzročila znižanje krvnega tlaka in zmanjšala število agresivnih odzivov celo pri slepih otrocih in ne samo pri otrocih, ki vidijo. To je mogoče le, če barva, kot elektromagnetna energija, vpliva na vse telo, predvsem na nevrotransmitorje v možganih. Ko svetloba določene barve pade na oko, celo, če to slabo vidi ali sploh ne vidi, svetloba zadene žlezo, ki izloča melatonin, in sproži verižni odziv, ta pa spremeni razpoloženje in čustva.

xxx

Dr. hortikulture Michael Orzolek, zaslužni profesor na fakulteti za kmetijstvo Penn State (Penn State University College of Agricultural Sciences), je več kot deset let proučeval vpliv barvnih prekrival na rast raslin. Pri prekrivanju s polietilenskimi prekrivali vpliva na pridelek poljščin namreč več dejavnikov: debelina prekrivala, njegova prosojnost in barva. Tanjša prekrivala so manj trajna, prosojnejša pa prepuščajo več svetlobnih žarkov in omogočajo, da skoznje prodre več svetlobe in toplote ter tako vplivajo na rast rastlin. Svoje pa prispeva tudi barva. Proučevana prekrivala so bila črne, bele, srebrne, rdeče, modre, rjave, IRT (infratermalne), zelene IRT in rumene barve. Vsaka od teh barv je omogočila drugačno osvetlitev in temperaturo tal in mikrookolja. Splošne ugotovitve so bile, da srebrna prekrivala odganjajo listne uši, modra pritegujejo resarje ali tripse, kar je pomembno za pridelek paradižnikov v rastlinjakih, rumena privlačijo druge žuželke. Bolj podrobno so ugotovili naslednje:

Paradižniki – pridelek za trg je bil za 12 odstotkov večji pri rdečih prekrivalih v primerjavi s črnimi. Pri rdečih prekrivalih je bilo tudi manj zgodnjega ožiga. Kadar pa so rastline rasle v idealnih razmerah, je bil vpliv rdečih prekrival zanemarljiv.

Paprika – pridelek za trg je bil pri srebrnih prekrivalih za približno 20 odstotkov večji kakor pri črnih. Najnižji pridelek so ugotovili pri prekrivanju paprik z belimi ali svetlomodrimi prekrivali. V južnejših delih države bi lahko bil vpliv belih prekrival drugačen. Paprike, pridelane pod zelenimi IRT prekrivali, so dale podoben pridelek kot tiste pod črnimi.

Jajčevci – rdeče prekrivalo je pri tej poljščini učinkovitejše kakor črno, saj se je pridelek pod rdečim prekrivalom v proučevanem obdobju dveh let v primerjavi s črnim prekrivalom povečal za 12 odstotkov. Ta razlika je še izrazitejša v stresnih razmerah, ob neustrezni temperaturi in pomanjkanju vode.

Melone – pri zelenih IRT prekrivalih ali temno modrih je bil pridelek višji za 35 odstotkov v primerjavi s črnimi prekrivali. Podatke so pridobivali tri leta. V južnih krajih bi bili lahko podatki drugačni.

Kumare – tem poljščinam bolj ustrezajo temno modra prekrivala kakor črna, saj je bil pridelek pri temno modrih prekrivalih povprečno za 30 odstotkov večji. Pri rumenih prekrivalih je bil pridelek nižji kakor pri črnih.

Buče – učinkovitejša so bila temno modra prekrivala v primerjavi s črnimi, pridelek je bil v dveletnem obdobju višji za 20 odstotkov. Pri rumenih prekrivalih je bil pridelek nižji kakor pri črnih.

Čebula – dobro se odziva na prekrivala različnih barv (rdeča, metalizirano srebrna in črna), saj je bil pridelek ne glede na barvo prekivala za 24 odstotkov višji kakor pri čebuli, ki ni bila pokrita. Poskusi so bili opravljeni z rdečo čebulo, verjetno pa bi bili zelo podobni tudi pri drugih vrstah čebule.

Krompir – dobro se odziva na prekrivala različnih barv (rdeča, metalizirano srebrna in črna), saj je bil pridelek pri pokritem krompirju ne glede na barvo pokrivala za več kot 20 odstotkov višji kot pri krompirju, ki ni bil pokrit. Nekoliko bolje so se odrezala črna in rdeča prekrivala v primerjavi z metalizirano srebrnimi pri kakovostnejšem pridelku, zlasti če so bile rastline izpostavljene daljšemu obdobju nižjih temperatur.

Vir podatkov: Michael D. Orzolek and William J. Lamont, Jr. Department of Horticulture – Center for Plasticulture, The Pennsylvania State University: Summary and Recommendations for the Use of Mulch Color in Vegetable Production.

xxx

Eno najzgodnejših teorij o vplivu barv je razvil nemški pesnik, umetnik in politik Johann Wolfgang von Goethe, ki je leta 1810 objavil Teorijo barv, razpravo o naravi, nalogi in psihologiji barv. Eno od Goethejevih najbolj radikalnih spoznanj je bila zavrnitev Newtonove zamisli o temi kot pasivni odsotnosti svetlobe, saj je Goethe menil, da je tema dejavna sestavina barve, pravzaprav, da je vsaka barva že sama po sebi določena stopnja teme. Razpravljal je o psihološkem vplivu različnih barv na razpoloženje in čustva. Njegova teorija, kako barva vpliva na čustva in mišljenje velja še danes. Objavil je tudi eno prvih barvnih lestvic.

Daja Kiari, objavljeno v revije AURA št. 309, maj 2015

Fotografija: Bigstockphoto.com