Slikarske umetnine morajo pritegniti opazovalčevo pozornost, ga navdihniti s takšnimi ali drugačnimi občutki, sprožiti notranji dialog in ga ne pustiti ravnodušnega. Nekateri umetniki so poleg običajnih zlatih razmerij in podobnih lepotnih popravkov v svoje umetnine skrili še veliko več.

Pred nekaj leti je knjiga Da Vincijeva šifra, avtorja Dana Browna, dodobra razburkala svetovno javnost. Dan Brown naj bi bil v napetem romanu razkril številna dejstva o skritih družbah in objavil skrivnost o zgodovini človeštva. Glede na njegove navedbe naj bi bila Jezus in Marija Magdalena par, imela pa bi tudi otroka, hčer Saro, in z njo naj bi bila Marija po Jezusovi smrti ušla v Francijo. Jezusov rod naj bi se tako nadaljeval vse do danes. Nadalje lahko beremo, da je Leonardo da Vinci baje dobro poznal skrivnost nadaljevanja krvne linije in namige o tem skrbno včlenil v svojo mojstrovino z naslovom Zadnja večerja. Brown govori o očitnih ženskih potezah apostola Janeza, ki naj bi v resnici predstavljal Marijo Magdaleno. Črka V, ki jo sestavljata obrisa teles Jezusa in »Marije«, naj bi opozarjala na sveto ženskost. »Marija« je tudi edina, ki ima sklenjene roke in prepletene prste, kot bi objemala otročička, ki ga nosi pod srcem in podobno.

Zanimivo analizo omenjene mojstrovine je izdelal tudi Slaviša Pesci, informacijski tehnolog, ki je z uporabo računalnika naredil zrcalno sliko Zadnje večerje, nato pa jo transparentno preslikal na izvirnik. Rezultat njegove raziskave sta bili osebi ob koncih mize, ki zelo močno spominjata na viteza templarja; poleg Jezusa je mogoče opaziti neko osebo, ki, kot kaže, drži v rokah otroka. Ideja se zdi na prvi pogled kar preveč vsiljena, a če se spomnimo, da je Leonardo da Vinci kot levičar pri pisanju uporabljal tako imenovano zrcalno tehniko pisanja, saj je tako pisalo lahko vlekel kot desničarji, ko pišejo z leve proti desni, vidimo, da Pescijeva analiza ni povsem brez smisla.

 

Pastirji iz Arkadije

Nekateri umetniki naj bi v svoje umetnine skrili znanje namenjeno le izbranim, in tako se je, skrito neželenemu očesu, ohranilo več rodovom. Ena izmed takšnih slik naj bi bila tudi umetnina Nicolasa Poussina z naslovom Pastirji iz Arkadije, ki jo je dodobra proučil ugledni profesor Christopher Cornford s Kraljevega umetnostnega kolidža (Royal College of Art) iz Anglije in ugotovil, da je umetnik poznal prostozidarsko geometrijo in jo tudi uporabil pri kompoziciji slike. Umetnino je proučeval tudi sloviti soavtor knjižne uspešnice Sveta kri, Sveti gral, Henry Lincoln. Pastirji iz Arkadije naj bi skrivali podatek o neki izjemni graditvi v naravi.

Slika je toliko bolj zanimiva, če vemo, da si je njeno kopijo omislil tudi Berenger Sauniere, francoski duhovnik, ki je med prenavljanjem vaške cerkve našel skrivnosten zvitek, ga ustrezno dešifriral in kmalu je postal izredno bogat in ugleden mož. Zakaj se mu je življenje povsem spremenilo, je skrivnost, ki jo je odnesel s seboj v grob. Poussinijeva dela je vzel pod drobnogled tudi Ivan Mohorič in odkril več inkorporiranih pentagramov.

 

Sikstinska kapela

Nekako vzporedno s senzacionalnim Brownovim razkritjem sta brazilska zdravnika in ljubitelja umetnosti, Gilson Barreto in Marcelo de Olivera, odkrila skrita sporočila v freskah da Vincijevega sodobnika, Michelangela. Gre sicer za popolnoma drugo področje, medicino, natančneje anatomijo, v kateri je bil kot kaže Michelangelo dobro poučen, in to znanje je, po besedah brazilskih zdravnikov, tudi skrbno skril na stropno poslikavo Sikstinske kapele v italijanski prestolnici v Rimu. Sikstinska kapela v Apostolski palači, uradni rezidenci papeža Rimskokatoliške cerkve v Vatikanu, po svoji arhitekturni postavitvi spominja na tempelj iz Stare zaveze. Michelangelo je potreboval kar štiri leta, da je naslikal najmogočnejše delo, kar so jih ustvarili posamezniki v zgodovini zahodne umetnosti. Kako naporna je bila poslikava, pove podatek, da je Michelangelo ustvarjal po več ur skupaj, dvajset metrov nad tlemi risal na strop, in skupaj poslikal okoli 520 kvadratnih metrov površine.

Michelangelo je bil eden izmed najpomembnejših italijanskih umetnikov, kipar, slikar, arhitekt in pesnik, najbrž najbolj znan po poslikavi omenjene kapele, freske Poslednja sodba na oltarni strani iste kapele in kipih Davida, Mojzesa in Pieta ter medičejski grobnici. Dejaven je bil tudi kot arhitekt – to se rado pozablja – med drugim je na primer po naročilu papeža Pavla III. zasnoval trg na Kapitolskem griču, katerega posebnost je, da se zdi gledalcu, ki stoji na balkonu nad njim, okrogel, v resnici pa je elipsast.

 

Adamovo stvarjenje

Prvi, ki je opazil nenavadno povezavo in podobnost nekega dela freske s človeškim organom, je bil dr. Frank Lynn Meshberger iz medicinskega centra St. John`s Medical Center v Andersonu (Indiana, ZDA). Leta 1990 je v prispevku, objavljenem v reviji Journal of the American Medical Association, zapisal, da je ozadje Boga skupaj z drugimi liki in oblikami videti kot anatomsko zelo natančna slika človeških možganov, natančneje, njihov prečni prerez. Meshberger je prepričan, da s tem Michelangelo enači božje darilo Adamu, obdarjenemu z duhom, z božjo obdaritvijo človeštva z inteligenco.

Nekdo pa je opazil, da bi oblika lahko ustrezala tudi maternici, zeleni šal, ki sega iz maternice, pa naj bi predstavljal komajda prerezano popkovino novorojenca, v tem primeru Adama. In ker ima Adam odprte oči in mu je Bog že dal življenje, utegne biti ta opomba smiselna.

 

Učna ura anatomije

Ko je dr. Gilson Barreto, kirurg iz brazilskega mesta Campinas, pospravljal svojo mizo – tedaj se je namreč ravno selil – je naletel na Meshbergerjevo teorijo in si rekel: Če so to res možgani, potem slikar gotovo ni naslikal samo možganov. Morajo biti tudi drugi (organi). Zakopal se je v knjige in večji del noči prebedel pred slikami poslikav. Vendar žrtvovanje nočnega spanca ni bilo zaman, našel je namreč še okoli pet ali šest anatomskih upodobitev. Svoje ugotovitve je naslednji dan predstavil kolegu, dr. Marcelu de Oliveiru; z njim sta nekaj naslednjih mesecev zavzeto raziskovala in pregledovala tudi najmanjše podrobnosti te slovite mojstrovine. V knjigi z naslovom Skrivna umetnost Michelangela (A Arte Secreta de Michelangelo), ki je, lahko bi rekli, sad njune izčrpne raziskave, beremo, da sta raziskovalca na kar štiriintridesetih svetopisemskih prizorih od osemintridesetih, odkrila vrinjeno znanje o človeški notranji anatomiji, na katero omenjeni renesančni umetnik tako ali drugače vendarle pretanjeno nakaže.

Kako to, da tega v 500 letih ni še nihče opazil? Dr. Barreto pravi, da predvsem zato, ker ima le malo ljudi dovolj znanja iz anatomije, da bi lahko opazili podobnost, on pa je recimo usposobljen prav za to. Drevesno deblo za brazilska zdravnika ni zgolj drevesno deblo, temveč vidita v njem dihalno pot. Zelena torba, ki jo je moč opaziti na eni izmed fresk, pa po njunem mnenju ponazarja človeško srce s prepono ter glavno in največjo arterijo, aorto. Čemu naj bi Michelangelo skril anatomske podobe v svojo umetnino, avtorja ne znata povedati, znano pa je, da so bili tedanji umetniki obsedeni z anatomijo človeškega telesa.

Med svojo raziskavo sta zdravnika odkrila, da dr. Frank L. Meshberger ni bil edini zdravnik (poleg njiju), ki je v umetnini opazil anatomske oblike. Ameriški zdravnik Garabed Eknoyan je namreč v freski Ločitev zemlje od voda odkril podobo ledvice.

 

Judovski simboli

Rabin Benjamin Blech, izjemni poznavalec Talmuda, zbirke verskih besedil, ki vsebujejo judovsko ustno izročilo in razlage k Stari zavezi, in profesor na Univerzi Yeshiva v New Yorku, se je skupaj z Royem Dolinerjem, vatikanskim turističnim vodnikom, dokopal do presenetljivih ugotovitev o nenavadni postavitvi likov, ki naj bi v resnici predstavljali judovske črke. V delu z naslovom Sistinske skrivnosti: Razkrite kode v Michelangelovi drzni mojstrovini (The Sistine Secrets: Unlocking the Codes in Michelangelo´s Defiant Masterpiece), lahko med drugim preberemo, da podobi Davida in Goljata oblikujeta judovsko črko gimel, ki simbolizira eno izmed desetih sefir v drevesu življenja, natančneje gevuro, ki po mistični kabalistični tradiciji predstavlja moč. Na nekem drugem prizoru pa lahko opazimo obliko hebrejske črke het, ki ustreza sefiri hesed (usmiljenje, ljubezen). Rabin Blech je opozoril tudi na prvih devet prizorov, ki prikazujejo genezo, saj so vse osebe, ki jih je moč opaziti namreč judje. Po Blechovem mnenju je želel Michelangelo s tem povedati, da ignoriramo svoje prave korenine.

Iskanje skritih sporočil v umetniških delih se je v zadnjih letih zelo razmahnilo, zato bomo v prihodnosti gotovo priča še številnim novim ugotovitvam in razlagam različnih umetnin. Nekdo je na primer v da Vincijevi Zadnji večerji odkril celo notni zapis. Kosi kruha na mizi ter Jezusove roke in roke drugih apostolov naj bi predstavljale glasbene note; če jih igramo v smeri od desne proti levi (smer da Vincijevega pisanja), ponazarjajo glasbeno skladbo. »Pesem« so označili kot rekviem, ki opeva Jezusovo trpljenje.

Aleksej Metelko, objavljeno v reviji AURA, julij 2009, št. 239

Fotografija: Sikstinska kapela