SIMBIONTI – SVETLOBNI DELCI ALI BAKTERIJE?
V človeški krvi je mogoče dokazati svetlobne delce – simbionte. Simbionti so prag med duhom in materijo. Podarijo nam življenjsko moč ali nas uničijo – odvisno od tega, ali živimo zdravo in se zdravo hranimo ali pa se vedemo kot zajedavci!
Kaj so simbionti? Izraz ‘simbiont’ (sim = skupaj; bios = življenje) označuje mikroskopsko majhne delce, manjše od celic ali bakterij, ki živijo skupaj z večceličnimi organizmi in tudi s človekom. Simbionti so zlahka vidni, če so tisočkrat povečani z mikroskopom s temnim poljem. Gibajo se v krvni plazmi, njihova velikost znaša dvajsetino rdečih krvnih teles. Gibanje simbiontov bi lahko opisali kot »obotavljajoče se«, tridimenzionalno, vztrajno in interaktivno. Podobno je von Braunovemu gibanju molekul. Od kod dobijo molekule in simbionti energijo in impulze za takšno gibanje?
Simbionti so nujno potrebni na vseh stopnjah presnavljanja. Če jih je zelo veliko in so živahni, je v telesu kislo-bazično ravnotežje pravilno in imunski sistem dejaven. Z minerali in elementi v sledeh so temelj zdrave presnove in učinkovitega aerobnega nastajanja energije. Če je simbiontov zelo veliko, preprečujejo okužbo z virusi, bakterijami in zajedavci ter razvoj bolezni. S simbionti povezana desnosučna mlečna kislina pomaga imunskemu sistemu prepoznavati in uničevati rakaste celice.
Uporabniki mikroskopa s temnim poljem imenujejo simbionte različno: siprotiti, permiti, kondriti itn., odvisno od oblike, vedenja in razvojnega stadija. Velja za skoraj dokazano, da so simbionti sestavljeni še iz manjših delcev, tako imenovanih protitov. Po kemični sestavi so simbionti sestavljeni predvsem iz albumina in globulina, torej iz beljakovinskih struktur, ki v telesu delujejo kot blažilniki (vsebnost kislin in baz), in nosilne podlage za vitamine in minerale. Nimajo niti celičnih struktur niti organel in lahko se v trenutku preobrazijo v kaj drugega. So premajhni, da bi jih lahko zamenjali z bakterijami, in nimajo omembe vredne količine DNA ali RNA. Če bi imeli priložnost, da bi si pod mikroskopom s temnim poljem ogledali svojo kri, bi vam takoj zbudili pozornost, videli bi »žive« prvine svoje krvi.
Pomembna vloga laktobakterij in bakterij bifidus
Zakaj pravzaprav uživamo probiotične izdelke, v katerih so dejavne bakterije, kot na primer v jogurtu? Zakaj smo prepričani, da je črevesna flora tako bistvena za presnavljanje in telesno obrambo?
Laktobakterije, ki živijo predvsem v zdravem črevesju, izločajo mlečno kislino. Toda ali je izločanje mlečne kisline vse, kar te črevesne bakterije opravljajo? Menim, da je poglavitna naloga teh črevesnih bakterij ustvarjanje simbiontov. Za optimalni nastanek simbiontov je nadvse pomembno, da v zgornjem delu tankega črevesja prevladuje idealna vrednost pH-ja, da je v njem dovolj hranilnih snovi in da je »čist«. V črevesju torej ne sme biti strupov iz hrane, gnilobnih bakterij in glivic (Candida albicans). Če te zaidejo v črevo, se začnejo razvijati patogeni delci, podobni simbiontom, in sprožijo bolezen. V nasprotju s simbionti, ki pospešujejo zdravje in so tako rekoč nosilci »življenjskega programa«, pa so patogeni simbionti nosilci »uničevalnega programa«. Profesor Günther Enderlein meni, da se patogeni simbionti razvijejo v krvi in tkivu kot povzročitelji bolezni na enak način kakor virusi, bakterije, glive in zajedavci, katerih naloga je, da uničujejo tkivo in ga povrnejo v naravni obtok. Seveda nam to ne koristi, zato moramo takšen proces ustaviti s hrano, ki vsebuje veliko hranilnih snovi in optimalnimi črevesnimi bakterijami.
Uradna medicina simbiontov ne priznava
Uradna medicina doslej simbiontov ni dovolj raziskovala in tako niso niti uradno priznani niti ustrezno razvrščeni. Zavrača tudi uporabo mikroskopa s temnim poljem in pojmuje simbionte kot mrtve globulinske delce, kot odpadne produkte rdečih krvnih teles ali artefakte, torej kot nepomembno optično motnjo. Tisti, ki je pod mikroskopom s temnim ozadjem že videl kapljico žive krvi, bi težko dejal, da so ti živo gibajoči se delci, ki vplivajo drug na drugega, mrtva materija.
»Ti delci sestavljajo vse celice, organe in vse žive oblike.«
Antoine Béchamp
Simbionte lahko opazimo le v krvi živega človeka, vidni so samo pod mikroskopom s temnim poljem. Običajni svetlobni mikroskop ne omogoča opazovanja žive krvi ali tkiv, ker je treba kri ali tkivo najprej posušiti in obarvati, šele potem ga je mogoče opazovati. Pri tem simbionti otrpnejo in jih ni mogoče videti. Dogaja se nekaj podobnega kot z delci prahu v zraku, ki jih lahko zagledamo, če prihaja svetloba v prostor samo skozi režo, če odpremo vrata, pa takoj izginejo.
Antony van Leeuwenhoek je v 17. stoletju izumil prvi mikroskop, zato je že bilo mogoče opazovati delce, ki jih zdaj imenujemo simbionte. Pri svojem znamenitem poskusu je zbiral deževnico in opazil, da so se po štirih dneh začeli pojavljati v njej majhni, gibajoči se delci (protiti), ki so bili prej na videz »brez življenja«. Leeuwenhoek je menil, da so ti delci prvotne življenjske oblike.
Velika znanstvenika njegovega časa, Robert Boyle in sir Isaac Newton, nista cenila Leeuwenhoekovega odkritja. Že tedaj so znanstveniki zagovarjali stališče, da življenje ne more nastati iz »niča« ali iz »svetlobe«, temveč le s spočetjem, z združitvijo materine in očetove celice. Ta nazor je podpirala tudi Cerkev, ki je imela v 17. stoletju prevladujočo vlogo. Ko je Leeuwenhoek spregovoril o svojem odkritju – da se lahko življenje poraja brez udeležbe matere in očeta – so njegovo znanstveno delo razvrednotili. Vendar pa še vse do danes ni ugotovljeno, od kod je prišla prva celica.
Znanstveniki kot Béchamp, Enderlein in še nekateri, vidijo začetek življenjskega procesa v protitih. Zanimivo je, da so protite našli tudi v tkivu zamrznjenega mamuta. V reviji Wiener Medizinische Woche št. 34 beremo: »Ko se je tkivo zamrznjenega mamuta počasi odtajalo, so v njem spontano oživeli protiti …«
Protite so ekstrahirali iz petroleja, ki je energijski koncentrat fosilnega življenja. Ruska raziskovalka Ginsberg Karagičeva je že leta 1926 dokazala, da so se iz petroleja izločeni protiti začeli spontano in neokrnjeno gibati in presnavljati sladkor. Prav tako se je pokazalo, »da jih ni mogoče uničiti niti z žvepleno kislino niti s segrevanjem pri 1300 stopinjah Celzija.«
Zdi se, da protiti in njihovi večji sorodniki simbionti obstajajo na Zemlji že zelo dolgo. In zelo verjetno, da ne samo na Zemlji. Trdijo, da so jih našli tudi v kamninah in ledu meteoritov z Marsa. (Morebitni preostanki biološke dejavnosti v meteoritih z Marsa ALH84001.)
»Protit je verjetno povezovalni člen med energijo in materijo ter med biološko in fizikalno znanostjo.«
Gaston Naessens
Po sodobnejši, holistični različici Darwinovega razvojnega nauka naj bi se, kar zadeva Zemljo in vesolje, bakterije, rastline, živali in ljudje razvijali zmeraj kot eno. To se ujema z ugotovitvami profesorja Güntherja Enderleina, ki je to raziskoval že pred skoraj sto leti. Odkril je nekaj pomembnega: obstoj simbioze med simbiotičnimi, mikroskopskimi delci in med človeškimi (ali živalskimi) organizmi. Te delce je imenoval simbionte. Neodvisno od Enderleinovih odkritij pa se simbiontno/endobiontna teorija v zadnjih dvajsetih letih čedalje bolj uveljavlja in potrjuje z uporabo sodobnih molekulskobioloških metod. Sodobneje ji pravijo (ta izraz uporablja profesor Max Taylor z univerze v Vancouverju v Kanadi) serialna endosimbiotična teorija.* Naša civilizacija je prav zdaj na prehodu iz dobe informacij v nov cikel, v katerem bo simbioza zelo pomembna. Vsi vidiki današnje družbe potrebujejo simbiozo. Izraz simbioza pomeni skupno življenje raznovrstnih organizmov.
Simbionti se združujejo v nove organizme
Po serialni endosimbiotični teoriji so enocelični organizmi, rastline, živali in ljudje nastali s simbiogenezo. Novi organi in organizmi so nastali s simbiotičnim zlitjem dveh do štirih življenjskih oblik. Kar je Enderlein ugotovil že pred sto leti z uporabo mikroskopa s temnim poljem, potrjujejo danes novi znanstveni izsledki: kri ni mikrobiološko sterilna. Bakterije nastanejo z nalaganjem simbiontov pod vplivom nekaterih dejavnikov iz okolja.
Ob neškodljivih endobiotičnih bakterijskih oblikah, ki – v skupno korist –miroljubno živijo s svojimi gostitelji, pa obstaja tudi vrsta patogenih mikrobov, ki povzročajo bolezni, in se lahko kažejo tudi kot nepopolne celične membrane. Te oblike, ki povzročajo bolezni, pa so posledica porušenega okolja v krvi in tkivu – zakisanja oziroma nakopičenih odpadnih snovi.
Spremenljive bakterije
Enocelični organizmi – zlasti bakterije – lahko pod določenimi pogoji spreminjajo svojo obliko v drugačen tip.
Bacili se pojavljajo v različnih (»pleo«) oblikah (»morf«). Začne se s protitom, ta se lahko preobrazi v virus, bakterijo, glivico. Vsak od teh organizmov pa se lahko povrne spet v protitno obliko, iz katere se je prvotno razvil in življenjski proces se znova začne. Protit nikoli ne umre.
Prof. Enderlein je vpeljal izraz pleomorfizem na podlagi svoje ugotovitve, da so bakterije in glive v krvi v raznovrstnih oblikah. Toda danes na univerzah še zmeraj poučujejo dvesto let staro trditev, da lahko mikroorganizmi obstajajo v eni sami nespremenljivi obliki in da lahko sami od sebe povzročajo bolezni. Kljub temu pa konvencionalne, klinično-mikrobiološke raziskave, zlasti v zadnjih desetih letih, kažejo, da pleomorfizem veliko primerneje pojasnjuje nekatere ugotovitve pri obravnavanju kroničnih bolezni, ki jih povzročajo mikrobi. Te študije tudi dokazujejo, da se pleomorfizem podreja določenim vzorcem in ga povzročajo prav določeni dejavniki.
Izhodišče za Enderleinovo raziskovalno delo je bilo opažanje francoskega farmakologa Antoina Béchampa v 19. stoletju, da živalske in rastlinske celice vsebujejo pradelce (protite), ki ob smrti celic ne izginejo. V ustreznih razmerah sprožijo fermentacijo, lahko pa se tudi »preobrazijo« v više razvite bakterije ali glive. Že Béchamp je menil, da so protiti neuničljivi. So v vseh živih bitjih in pomenijo prehod med neživo in živo materijo. Béchamp je bil prepričan, da bolezni ne nastajajo zaradi zunanjih vzrokov, z okužbo, temveč jih povzroči sprememba notranjega okolja, notranji vzrok.
Zaradi nekaterih okoliščin oziroma patogenih vzrokov, kot so stres, enostranska prehrana, zakisanje tkiv, pomanjkanja energije in drugo, se lahko protiti razvijejo v bakterije in sprožijo fermentirajoče gnilobne procese (podobno razkroju »mrtve« biološke snovi v naravi).
Pomislite, kako zelo nadzorovan je pH krvi! Idealna vrednost pH-ja krvi je v zelo ozkih mejah okoli 7,3. Kri je torej rahlo bazična, in takšno je tudi idealno življenjsko okolje za protite. Če se ta vrednost pH spremeni, se morajo temu prilagoditi tudi protiti in se preobraziti v drugačno obliko. V spremenjeni obliki pa lahko v krvi razvijejo zajedavske in agresivne lastnosti.
Po drugi strani pa sem imel priložnost tudi sam opazovati, kako so se nekatere bakterijske oblike, ki so se razvile v krvi mojih pacientov, z dodajanjem kapljice simbiotičnega koncentrata v kapljice krvi znova preobrazile v simbionte/protite. Res neverjeten vidni dokaz, ki se ga ni treba sramovati, da je teorija pleomorfnosti pravilna.
Od kod izvirajo simbionti?
Čeprav je do zdaj zbrano že veliko raziskovalnega gradiva o naravi in razvoju teh delcev v krvi, pa mi ni znano, da bi kdo že ugotovil, od kod ti delci izvirajo. Domnevam, da protiti in simbionti, ki jih zasledimo v krvi, nastajajo pri bakterijskem razkroju hrane v črevesju.
Potem ko so številni znanstveniki in drugi, ki se ukvarjajo z zdravljenjem, dokazali, kako zelo koristi zdravju biološka in predvsem rastlinska hrana, sem tudi sam proučeval lastnosti različnih živil pod mikroskopom s temnim poljem. V ta namen sem v mešalniku zmešal zrelo presno sadje in zelenjavo in nekaj destilirane vode ter to analiziral pod mikroskopom temnega polja. Pri večini živil nisem opazil nobene dejavnosti (niti po več urah). Videti so bila »sterilna«. Iz tega sem sklepal, da simbionti ne morejo nastati brez presnovnega procesa.
Našel pa sem vendarle en znanstveni članek, ki podpira mojo domnevo: »V prebavilih neke vrste rib v Great Barrief Reefu v Avstraliji so odkrili mikroorganizme, manjše od bakterij. Označili so jih za protite, najdemo pa jih samo v herbiformnih vrstah acanthuridov, ne pa tudi v planktoformnih …« (Herbifor pomeni vrsto, ki uživa rastline, planktoformne ribe pa uživajo rakce).
Menim, da bi moral biti bakterijski razkroj rastlinske hrane v prebavilih vir teh pradelčkov. Naslednje vprašanje, ki sem si ga zastavil, pa je bilo, ali morda poteka ta proces tudi zunaj črevesja. Odgovor mi je dalo presno kislo zelje. Ko sem ga opazoval pod mikroskopom, sem med narezanim kislim zeljem opazil dejavne simbionte in protite, izrazito podobne tistim v krvni plazmi! To je bil zame dokaz, da so laktobakterije odločilne za sproščanje simbiontov.
Ali obstaja vir simbiontov?
Proučeval sem številna živila, ki nastajajo z mlečnokislinskim vrenjem živil in zelišč (Rechts-Regulat, Vita-Bosa, EM-tekočine in podobno). V vseh sem zasledil neko simbiotično dejavnost. S farmacevtko, ki ima s temi izdelki večdesetletne izkušnje, sem skušal razviti pijačo z obilo dejavnih simbiontov. Uporabili smo kombinacijo predvsem biološko pridelanih sadežev, polnih encimov, oreškov in zelenjave ter jih izpostavili delovanju mikroorganizmov, ki koristijo zdravju (laktobakterijam in kulturam bifidus), Celotna fermentacija je potekala šest tednov pri 35 stopinjah Celzija, vsak teden pa smo na odvzetih vzorcih opazovali razvoj simbiontov. Izidi so bili razveseljivi, toda šele dodatek slatine, bogate z elementi v sledeh* k vrelni mešanici je povzročil eksplozivno povečanje simbiontov. Ta dragoceni simbiontni koncentrat je zdaj na trgu pod imenom Symplixir. Ker takšni simbionti zelo koristijo presnovnim procesom, smo prepričani, da jemanje tovrstnega izdelka na splošno harmonizira vse prehransko-prebavne procese. Poročila o prvih izkušnjah to že potrjujejo.
Peter Rohsmann, zdravnik
RAZLAGA POJMOV
Mikroskop s temnim poljem: Temno polje pomeni, da vzorec krvi ali tkiva opazujemo pred temnim ozadjem, medtem ko je objekt osvetljen s svetlobnim žarkom, ki prihaja iz stranske reže. Po zaslugi te tehnike se osvetlijo drobni delčki v plazmi in postanejo vidni.
Protit: Miniaturni delček, na primer v krvni plazmi; s kopičenjem protitov nastajajo kondriti, spermiti (simbionti) itn. Protiti so neuničljivi in pomenijo prehod z energijske na materialno raven našega obstoja.
Simbionti: Simbionte lahko z mikroskopom s temnim poljem opazimo kot drobne bele pike. Čeprav niso samostojna živa bitja, pa se samostojno gibajo in povezujejo v večje tvorbe. Po biokemični sestavi so iz beljakovin albumina in globulina. In kako se lahko ta na videz »mrtva snov« nenehno premika sama od sebe? Tudi če pod mikroskopom s temnim poljem več dni opazujemo kri, se simbionti ne prenehajo gibati. Po opazovanju avtorja prispevka so ti pradelčki povezani s silami reda univerzalnega energijskega polja. Iz njega zajemajo svojo energijo. Ker vsebujejo značilnosti tega polja, so z njim na enaki valovni dolžini in potem značilnosti reda in življenja prenašajo naprej v celice. Tako nastane v človeškem organizmu harmonija, red in povezovanje.
ZeitenSchrift, objavljeno v reviji AURA št. 225, maj 225
Fotografija: Bigstockphoto.com
* Izvor tega izraza in povezave so zelo dobro opisane v knjigi Symbiotic Planet – A New Look at Evolution, ki jo je napisala prof. Lynn Margulis (Perseus Books, 2000).
* »Mineral Gold«, minerali Clark iz ameriške zvezne države Utah.