Ko je brat Yun, eden izmed najbolj znanih voditeljev kitajskih hišnih cerkva, lani obiskal Slovenijo, je na svojem predavanju povedal osupljivo zgodbo o tem, kako je zbežal iz enega najbolj zastraženih državnih zaporov – v njem je bil zaprt, ker je veroval v Jezusa Kristusa. Med drugim je dejal, da je beg potekal le nekaj kratkih trenutkov in da se mu je medtem dozdevalo, kot da se vse dogaja zgolj v njegovi domišljiji: »Ne vem,« je dejal, »kako je Gospod vse to naredil …«

Svetovno znani kitajski pridigar brat Yun se je rodil v revni kmečki družini, bil je četrti izmed petih otrok. Njegova mati je kot dvajsetletnica od neke evropske misijonarke prejela krščanski nauk in ta je nanjo napravil velik vtis – kmalu je postala katoličanka, pela je slavilne pesmi in obiskovala cerkev. Ko je leta 1949 Kitajska postala komunistična država, so bili iz nje izgnani vsi zahodni misijonarji, cerkve pa so zaprli. Takrat je morala tudi Yunova mati pozabiti na vero in Jezusa.

Božji čudež

Ko pa je leta 1974 Yunov oče smrtno zbolel – imel je neozdravljivega pljučnega raka, je bila mati zaradi preživetja družine pod hudim pritiskom. Zdravniki so ji rekli, da bo mož kmalu umrl, zato je bila obupana, in takrat se je znova povezala z Bogom – neke noči, ko ni mogla spati, je namreč nenadoma zaslišala nežen glas: Jezus te ljubi. Tisto noč je znova začela moliti.

Prebudila je vse otroke in jih povabila, naj z njo molijo za očetovo ozdravitev. Rekla jim je: »Samo Jezus lahko ozdravi vašega očeta.« Tako so Jezusa spoznali še otroci. Takoj so verovali. Z materjo so šli k očetu, ki je ležal na postelji, položili roke nanj in molili za njegovo ozdravitev. Že naslednje jutro se je oče počutil veliko bolje. Po več mesecih si je končno želel nekaj pojesti. V enem tednu pa je pljučni rak izginil, in tedaj so se zavedeli, da je bil to božji čudež. Zato so v družini doživeli spreobrnitev – začeli so slediti Bogu. Ker so bili Yunovi starši zaradi čudežne ozdravitve Jezusu neznansko hvaležni, so si želeli, da bi lahko dobro novico sporočili vsem vaščanom. Čeprav je bilo kakršno koli versko delovanje takrat na Kitajskem nezakonito, so starši kljub tej prepovedi nekega večera domov povabili vse vaščane. Ti so mislili, da so jih povabili k pogrebu, zato so prišli oblečeni v žalne obleke. Kako presenečeni so bili, ko so zagledali zdravega očeta! Spoznali so, da je bila njegova ozdravitev božje delo, zato so vsi začeli verovati v Jezusa Kristusa.

Takrat se je porodil tudi Yunov stik z Jezusom. Potem ko je spoznal Boga, je hotel imeti še Sveto pismo. To je bilo mogoče dobiti le skrivoma – zato je več mesecev nenehno molil in se postil. Končno je knjigo čudežno dobil. Potem jo je presrečen prebiral, nekaj svetopisemskih poglavij pa se je naučil celo na pamet, in ta začel pripovedovati ljudem. Tako je postal pridigar. Kmalu je postal znan – ljudje so ga vabili, naj pride pridigat tudi v njihovo vas ali mesto. Tako je začel delovati po vsej državi. Postal je eden izmed najpomembnejših voditeljev tako imenovanih kitajskih hišnih cerkva, poleg tega pa tudi označen kot velik državni sovražnik. Zaradi svojega neutrudnega pridiganja je bil tako rekoč ves čas na begu pred tajno policijo, trikrat pa so ga tudi zaprli. Nekoč so ga ujeli in zasliševali, kje so skriti še drugi kristjani – sodelavci. Tedaj je glasno vpil: »Prijela me je tajna policija. Ne vem, kje so bili naši sestanki, ker sem nebeški človek. Jaz nisem s tega sveta!« Tako je skušal tudi druge kristjane, svoje sodelavce, ki so bili skriti v bližnji hiši, opozoriti, naj zbežijo. Zato so ga ljudje začeli klicati nebeški človek.

Trenutek osvoboditve

Leta 1997, ko je bil v zaporu že tretjič, je imel devetintrideset let. Zaradi verovanja v Jezusa in ker je na Kitajskem še nadalje širil božjo besedo, so ga spet ujeli. Zaprli so ga v enega najbolj varovanih državnih zaporov – v Zhengzhou, v glavnem mestu province Henan. Zelo so ga mučili in ker so se bali, da bi jim pobegnil, so ga po nogah pretepali tako dolgo, dokler ni ohromel. Zaprli so ga v celico z železnimi vrati, tam je ležal z zdrobljenimi nogami. Brat Yun se je spominjal, kako je vsak večer polagal roke na hrome noge, da bi si ublažil neznosne bolečine.

Nekega jutra, ko so se vsi v zaporu že prebujali, je bral Sveto pismo, in nenadoma doživel vizijo. Jezus mu je rekel: To je trenutek tvoje osvoboditve. Spoznal je, da je prejel resnično božje sporočilo in zavedel se je, da mora takoj pobegniti. Dvakrat je potrkal po zidu, ki je njegovo celico ločeval od celice, v kateri so bili zaprti še nekateri drugi verniki sodelavci. S takšnim trkanjem – dogovorjenim znamenjem – jih je opozoril bodisi na to, da takoj potrebuje molitev, ali pa na to, da ima težave. Eden od njih, brat Xu je slišal njegovo trkanje. Potem je Yun poklical še stražarja in ga prosil, naj ga nujno spusti na stranišče. Ker ni mogel hoditi, je stražar takoj poklical brata Xuja, da bi ga odnesel tja.

Brat Yun je pripovedoval: »Kadar je kdo odšel iz celice, so bila železna vrata na hodniku vedno zaklenjena in tako sploh ni bilo sploh mogoče pobegniti. Na stopnišče, ki je peljalo v nižja nadstropja, in je bilo na drugi strani teh vrat, torej ni bilo mogoče priti. Poleg tega so se ta železna vrata lahko odpirala le z zunanje, torej stopniščne strani (ne pa z notranje). Vsako nadstropje v zaporu je bilo zavarovano z železnimi vrati in z vsake strani teh vrat je bil stražar – vsaka vrata sta torej stražila kar dva stražarja. Če bi želel priti do dvorišča, bi torej moral skozi tri železna vrata – ta so bila v vsakem nadstropju – in mimo šestih oboroženih stražarjev.«

Kljub vsemu sem veroval

Že šest tednov je imel zmaličene noge. Tudi če se je nanje le malo oprl, so ga premagale neznosne bolečine. Čeprav ni mogel stopiti, pa je veroval, da mu bo Bog pomagal pobegniti. »Naučil sem se, da takrat, ko nam Bog spregovori, in želi, da kaj naredimo – nimamo časa za razpravljanje ali logično razmišljanje ne glede na položaj, v katerem smo. Kadar smo prepričani, da smo prejeli neko sporočilo neposredno od Boga – in tako sem bil tedaj prepričan tudi jaz, moramo biti Bogu slepo poslušni in delovati samo tako, kot hoče on. Kajti nismo modrejši od njega,« je dejal brat Yun.

Pripovedoval je, da je bilo tisto jutro najmanj primerno za beg, saj je prav tedaj v zaporu potekalo veliko dejavnosti in vsi stražarji so bili na svojih mestih. Poleg tega ni mogel hoditi … Vendar ni razmišljal o tem, svoj um je osredotočil samo na poslušnost Bogu. Pravzaprav sploh ni razmišljal o ničemer, ves čas je le šepetaje molil. Nekako mu je uspelo priti do železnih vrat. Tisti trenutek, ko je prišel do njih, so se vrata odprla in skupaj s stražarjem je pravkar vstopil še neki drug zapornik. Medtem ko so bila odprta, pa se je brat Yun izmuznil skoznje. In nihče ga ni opazil … Prišel je na stopnišče in tam našel metlo – nanjo se je opiral, medtem ko je stopal po stopnišču navzdol, do drugega nadstropja. Tudi tam je stal pred vrati oborožen stražar. Yun je šel mimo njega, vendar ga stražar ni videl … Zdelo se je, kot da je zanj postal neviden. »Šel sem mimo njega. Zavedal sem se, da me lahko vsak trenutek ustreli. Vendar sem nadaljeval svojo tiho molitev in se medtem pomaknil na stopnišče, ki je peljalo v prvo nadstropje,« je povedal.

Ko je prispel do zadnjih železnih vrat – ta so peljala na dvorišče – je opazil, da so odprta. To se mu je zdelo zelo čudno, saj so bila ta vrata navadno najbolj zastražena, ob njih sta vedno stala dva stražarja. »Vendar takrat ni bilo pri teh vratih nobenega,« se je spominjal kitajski pridigar. »Odvrgel sem metlo in odšel na dvorišče. Šel sem še mimo več stražarjev, ki so bili na dvorišču. Nihče izmed njih mi ni rekel nič. Videti je bilo, kot da me niso opazili. Nato sem odšel skozi glavna vrata zapora, ki so bila zaradi nekega neznanega razloga odprta. Potem sem se znašel na ulici.« Šele pozneje je zavedel – da je ves čas hodil (to prej ni bilo mogoče!). Spoznal je, da mu je Jezus, medtem ko je zapuščal zapor, ozdravil poškodovane noge in razbita kolena. Spet je zlahka hodil, in medtem ko je bežal, je celo kolesaril.

V marsikateri cerkvi ni božje navzočnosti

Pozneje je bratu Yunu in tudi njegovi družini (ženi, sinu in hčeri) uspelo zapustiti »bambusovo zaveso«; po hudem preganjanju in težavnih življenjskih zapletih in okoliščinah so zaživeli v Nemčiji. Pri tem so jim pomagali krščanski pastorji in verniki – podpirali so jih z molitvijo in gmotnimi dobrinami. Vendar pa brat Yun še vedno zatrjuje, da Kitajske niso zapustili zato, ker je bilo njihovo življenje težavno, marveč zato, ker mu je tako naročil Bog.

Kmalu je spoznal, da mora pridigati v zahodnih krščanskih cerkvah: »Bog mi je odprl vrata – pridigal sem v številnih cerkvah na Zahodu – po Evropi in severni Ameriki. Preden sem odpotoval na Zahod, nisem vedel, da toliko tukajšnjih cerkva dobesedno duhovno spi. Ko sem pridigal v nekaterih zahodnih cerkvah, sem se nekajkrat zelo mučil. Občutil sem, da v njih nekaj manjka – številna srečanja so bila ‘hladna’, manjkalo jim je ‘ognja’ in božje navzočnosti, kakršno smo poznali v naših kitajskih hišnih cerkvah. Seveda pa vse zahodne cerkve ne spijo. Vendar sem v tistih ‘močnih’ zahodnih cerkvah, ki niso zaspale, opazil, da imajo enako lastnost: močno in požrtvovalno so predane misijonarskemu delu – in sicer predvsem na tistih območjih sveta, kjer prevladujeta duhovna mračnost in lakota.«

O kristjanih na Zahodu je brat Yun dejal: Imajo veliko gmotnih dobrin, vendar živijo kot odpadniki in niso povezani z Jezusom. Dodal je, da kitajski kristjani – v nasprotju z zahodnimi – nimajo gmotnih dobrin, zato jih te ne zadržujejo. Prav zato jim nič ne preprečuje povezanosti z Bogom. »Na Zahodu opažam velike, bogato opremljene cerkvene stavbe. A zanesljivo lahko rečem, da krščanska cerkev na Zahodu ne potrebuje še več takšnih stavb. Takšna cerkvena poslopja ne bodo nikoli pripomogla k verskemu prebujenju. Želja po vse večjem imetju namreč nikoli ne more pripeljati do verske prebuditve.«

Kitajski pridigar je povedal, da se mora nekaj spremeniti – če se hoče cerkev na Zahodu versko prebuditi, se mora vanjo vrniti božja beseda. V takšnih cerkvah namreč primanjkuje božje besede. Čeprav imajo številne pridigarje in videoposnetke za biblični študij, pa imajo kaj malo tistega, kar v resnici vsebuje ostro, pristno božjo besedo. Zato je poudaril: »Le resnica vas bo osvobodila. Ne primanjkuje vam znanja o božji besedi, marveč poslušnost tej besedi. In prav tega na Zahodu ni več.«

Mira Zale, objavljeno v reviji AURA, julij 2010, št. 251

Fotografija: Brat Yun, eden izmed najbolj znanih voditeljev kitajskih hišnih cerkva