V ženski dušni skupini smo se pogovarjale o spolnosti. Pred časom smo eno od srečanj že namenile tej temi. V varnem in sproščenem ozračju smo želele brez zadržkov spregovoriti o področju našega življenja, o katerem se le redko pogovarjamo odkrito in brez nelagodja.

Po začetni zadržanosti, trajala je več kot uro, smo se končno le otresle sramežljivosti, se sprostile in večkrat tudi do solz nasmejale. Ko smo se ogrele, kar nismo mogle oditi domov, toliko smo si imele povedati. Dogovorile smo se, da bomo ob drugi priložnosti pogovor o tej temi nadaljevale, tokrat z novega zornega kota: zanimala nas je razlika med seksom in ljubljenjem.

Za začetek nekaj izsekov iz našega pogovora:

“Prej je bil seks zame igra, zasvojena sem bila z užitkom. Zlorabljala sem ga za beg, za to, da se mi ni bilo treba čutiti. Mislila sem, da mora biti v partnerskem odnosu strast navzoča ves čas. Težko sem se navadila na to, da v odnosu ni napetosti, boja za premoč. Zdaj se moram bolj ukvarjati s sabo.”

“Izživela sem se v seksu, ne želim si več starega načina spolnosti, ob njej me boli srce. To ni moja spolnost.”

“Ob misli na to, kako sem se pustila zlorabljati, čutim veliko bolečino.”

Ugotavljale smo, da sta se naše zaznavanje in izkušanje spolnosti z leti preobražala. Ko smo mlajši, si želimo doživeti posebne, izjemne spolne izkušnje. Zaradi kemije večkrat izgubimo zdravo razsodnost in zaslepljeno sledimo spolnemu hrepenenju. In prav je tako, saj je raziskovanja spolnosti del procesa naše osebnostne rasti. Dokler svoje neizživete želje potlačujemo, imajo te moč nad nami. Ko si dovolimo izkušnje, začnemo raziskovati tisto, kar je karmično del naše poti. Tudi v spolnosti ima vsak od nas drugačno karmo in pod njenim vplivom igramo vloge, ki so povezane z igrami moči.

Pri seksu gre za lastno zadovoljitev

V odnosih, ki temeljijo na privlačnosti in strasti, ne moremo biti v stiku s seboj. Pričakovanja in hrepenenja, ki jih projiciramo na drugega, nas naredijo odvisne. Poleg tega strast ni povezana z drugo osebo, kakršna je ta v resnici, ampak z lažno predstavo, ki smo si jo ustvarili o njej. Pri seksu torej raziskujemo neznano – v postelji smo namreč z nekom, ki nam je nekako tuj, četudi smo z njim že dolgo skupaj. Zato je seks bolj razburljiv kot ljubljenje. A ko ga je konec, manjka povezanost, in to boli. Počutimo se prazne, izkušamo osamo, saj med nami ni deljenja, vsak se ukvarja samo s samim seboj. Kakšna ironija, glede na to, da gremo marsikdaj v posteljo s partnerjem v upanju, da bomo z njim našli povezavo, ki nam je sicer ne uspe doseči. Pri seksu torej uporabimo drugega, da zadovoljimo svoje seksualne vzgibe. V njem tudi pogosto iščemo samopotrditev. Seks je, skratka, povsem povezan z osebnostjo. Iz nje izvirajo tudi zamisli, kako naj bi spolni odnos potekal, da bi dosegli želeni cilj – orgazem.

Ko se po začetni zaljubljenosti začnejo pojavljati napetosti v odnosu, pogosto uporabljamo seksualni užitek kot sredstvo za reševanje težav. Skrbi se tako za kratek čas sicer res lahko znebimo, potem pa se kmalu vrnejo in z njimi občutek nelagodja. Notranji glas nam govori, da nekaj ni prav. Čutimo, da v odnosu manjka nekaj temeljnega, saj se ob človeku ne počutimo sproščene in svobodne, z njim ne čutimo prave povezave. A z vsemi močmi skušamo notranji glas utišati, pogosto tudi zato, ker je lahko spolnost s to osebo dobra in se ji nismo pripravljeni kar tako odpovedati. Na to vpliva tudi to, da dobro spolnost v naši družbi preveč poveličujejo in velja za temelj dobrega partnerstva. Zato imamo mnogi prevelika pričakovanja v zvezi z njo, ta pričakovanja pa lahko precej usmerjajo naše življenje.

Kolikor močnejši postajata bolečina in zmeda zaradi vsakdanjih napetosti v odnosu ali iger moči, v katerih vsakič znova pristanemo, toliko jasneje nam postaja, da spolna privlačnost ni pravi kompas, ki bi nas usmeril h našemu življenjskemu sopotniku. A preden to ugotovimo, je najprej treba popolnoma izživeti dele naše individualne karme, ki so povezani z odnosi in s spolnostjo. Le tako lahko vidimo skozi svoje iluzije in opustimo ponavljanje. Preseganje vzorcev lepo ponazorja pesem Avtobiografija v petih kratkih poglavjih avtorice Portie Nelson:

Hodim po ulici. / V pločniku je globoka luknja. / Padem vanjo.

Izgubljena sem… nemočna.

Ni moja krivda. / Traja celo večnost, preden pridem ven.

 Hodim po isti ulici. V pločniku je globoka luknja.

Pretvarjam se, da je ne vidim. / Spet padem vanjo.

Ne morem verjeti, da sem na istem mestu.

Ampak ni moja krivda.

Še vedno potrebujem veliko časa, da pridem ven.

 Hodim po isti ulici. / V pločniku je globoka luknja.

Vidim, da je tam. / Vseeno padem vanjo … zdaj je to navada.

Moje oči so odprte. / Vem, kje sem.

Moja krivda je. / Takoj pridem ven.

 Hodim po isti ulici. / V pločniku je globoka luknja.

Grem okoli nje.

 Hodim po drugi ulici.

Z raznovrstnimi izkušnjami torej dosežemo spoznanje, da zadovoljujoča spolnost ni zagotovilo za resničen, ljubeč partnerski odnos. Prav tako pa ne pomeni, da si zaradi nezadovoljujoče spolnosti osebi nista namenjeni kot partnerja. Védenje, da nekdo sodi k nam, ni povezano s spolnostjo. To je notranje védenje, ki je onkraj izbire našega ega. Ko resnično vemo, s kom si pripadamo, smo ob nezadovoljujoči spolnosti pripravljeni dati pod drobnogled svoje vzorce na tem področju. Nekaj se premakne v nas. Predstava o spolnosti, ki smo jo ves čas prisilno ponavljali, začne postopno izgubljati moč nad nami. Ob tem postajamo bolj sprejemajoči in potrpežljivejši do sebe in partnerja. Jasno nam je, česa več nočemo: dokazovanja, prenarejanja, pričakovanj in pravil, kakšno naj bi bilo naše spolno življenje … Sčasoma pa začnemo tudi ugotavljati, kaj hočemo: želimo biti, kdor resnično smo, tudi v najintimnejših trenutkih.

Tudi če smo skupaj s partnerjem, s katerim si pripadamo in imamo z njim zadovoljujočo spolnost, se nam utegne zgoditi, da nam ta na neki točki ne zadošča več. Gandhi je napisal: “Na poti k resnici je treba preseči strast, sicer Resnice nikoli ne dosežemo.” Če nam je namenjeno postati, kdor resnično smo, potem hočemo slediti resnici, in ne iluziji. Želje pripadajo svetu iluzije, saj nas usmerjajo k iskanju sreče zunaj sebe. Strast nas dela odvisne, pot k resnici pa nas pelje k neodvisnosti, k svobodi.

Večina ljudi misli, da je razmerja konec, ko strast ugasne. V resnici pa se na tej točki odpre novo poglavje v našem razmerju. Šele takrat lahko ugotovimo, kdo je v resnici oseba, s katero smo, in ali sploh sodimo skupaj.

Ampak prehod s seksa na ljubljenje še zdaleč ni preprost. Zelo pogosto je pred nami najprej dolgo obdobje, ko s partnerjem nimamo spolnih odnosov ali pa jih imamo le redko. Najprej moramo postati prijatelji, kajti temelj ljubezni je prijateljstvo. In v prijateljstvu ni strasti. Šele ko osredotočenost na spolnost popusti, lahko začnemo odkrivati, kaj sploh je ljubljenje.

Ljubljenje temelji na razdajanju

Ljubljenje je mogoče samo med partnerjema, katerih odnos temelji na samostojnosti in razdajanju. Tako razmerje sta partnerja zmožna ustvariti šele, ko odvržeta maski in drug z drugim postaneta, kdor res sta.

Kadar se s partnerjem ljubimo, ostanemo v stiku s svojim bistvom. To pomeni, da se sprejemamo s svojimi zmožnostmi in nezmožnostmi, prav tako pa z enimi in drugimi sprejemamo tudi partnerja. Ne skušamo ga več spremeniti, pustimo mu, da je, kdor je. Raziskujemo znano v ljubljeni osebi. Ljubljenje je brez načrtovanja, pri njem ni pravil in pritiska. Smo kot otroci v peskovniku, igramo se, ne da bi imeli začrtan cilj. Preprosto želimo na najintimnejši ravni deliti sebe s človekom, ki ga ljubimo. Izkušamo, da smo se spremenili in da je tako v nas kot v partnerju več notranjega miru in radosti.

Ne želim reči, da je ljubljenje več kot seks oziroma boljše kot seks, je pa zagotovo svobodnejše. Po nizozemsko se reče ljubljenju vreien, to bi se lahko z nekaj domišljije prevedlo kot “svoboditi”. Pravzaprav pa ne gre niti za to, da med ljubljenjem postanemo svobodni. Prav nasprotno je: šele ko postanemo svobodni oziroma ko postanemo, kdor v resnici smo, smo se s partnerjem zmožni ljubiti.

Mateja Hana Hočevar, februar 2011, št. 285

Fotografija: Bigstockphoto.com